Revija

Nina Kremžar Življenje svilene kokoši  Smrt leži na drugi strani jezera. Ne na nebu ali pod zemljo, temveč tam čez, na drugi strani neskaljene gladine. Kajti kaj drugega je smrt kakor kraj, od koder se ljudje nočejo več vrniti. Tako je pomislil vsak večer, ko je pokleknil na lesen pod pred svojo hišo in svoj […]

Miriam Drev   Od dneva so in od noči Odlomek iz romana   Dragi moj Miha! Najprej, kar se tiče tvoje zamorjenosti. Mislim in upam, da bo do takrat, ko boš dobil to pismo, že prešla. Tudi meni se godi enako. Pridejo dnevi, ko se mi zdi neverjetno, da delam v tej tuji bolnišnici, in

Jurkovič: Svojo ”uradno” umetniško pot ste začeli kot igralec v začetku šestdesetih let in po zgoščenih letih nastopanja in intenzivnega umetniškega formiranja se vam je konec osemdesetih letih zgodila literatura. Zgodila? Izbruhnila? Je šlo za rezultat zavestno-nezavedne plastitve? Kaj je v vas sprožilo pisanje?   Muck: V začetku sedemdesetih se je začelo v meni nekakšno

Modrost in dostojanstvo svetnika sta vedno blagodejna, v zakuhanih in prežganih časih še toliko bolj. Ko svet od blizu postane zadušljiv, utesnjen, neznosen, se je lepo skupaj s svetnikom izvleči iz soteske in se kot orel dvigniti nad gore, ki nam ovirajo pogled, da se nazobčana pokrajina spremeni v gladek okras, ki sega daleč, daleč

I.   Imenitna pesem Billyja Collinsa Aristotel se začne: »To je začetek. / Lahko se zgodi kar koli.« Neka moja pesem, ki ima naslov Pisanje trajnih pesmi, pa se glasi:   Pisanje trajnih pesmi   Prava téma je vedno v bližini. Včasih sedi na okenski polici ali pa je ravno stopila za zaveso, zdrsnila v

Andrej Blatnik   Knjiga izginjajočih zgodb   Pisanje Evalda Flisarja se nikoli ni izmikalo razmislekom o človeškem početju in tudi ne o početju tistega, ki človeško početje razmišlja – avtorja samega. Najbolj neposreden v tej usmeritvi znotraj njegovega mnogoplastnega opusa je bil roman To nisem jaz (2011), podnaslovljen Legoroman, ki je stvarno gradivo življenja spremenil

Vdori; razvrednotenje, za začetek Tjaša Mislej: Naše skladišče. Režija Mateja Kokol. Prešernovo gledališče Kranj, ogled oktobra.   Naše skladišče je Socialna drama, samo da je v resnici smešna kot komedija, kot so jo v gledališkem listu podnaslovili iz formulacije žirije ob podelitvi – no, podelitve letos ni bilo, je bila pa vsaj premiera pred zaprtjem

Škatlice cigaret   Prižge si cigareto, si do vratu zapne jakno, pogoltne tableto proti smrti in odide. Ulica kakor puščava. Piha, pod cevmi se prevračajo kupi raznobarvnega listja. Veje in debla dreves kot sive, gole palice podpirajo razpokan strop temnih oblakov. Ole nekaj časa premišljuje, ali je ugasnil štedilnik, in si dopoveduje, da ga je.

Carlos Pascual   Dan, ko nisem šel na kosilo z Wernerjem Herzogom                                                                                                                                                                                       Posvečeno Claudiu Kaimu     1.   Nikoli ne bi smela gola leči v posteljo, Sandra in jaz. Ni bilo potrebno. Nekam žalostno je bilo ugotoviti, da nisva odkrila ničesar novega med vzajemnim dajanjem in jemanjem užitka – po noči nebrzdanega

Kolmančič: Kje so ključna izhodišča vaše poezije, kateri spoznavni in življenjski trenutki ter temeljne bivanjske izkušnje so bili prelomni za vas in za vaše ustvarjanje? V intervjuju z Majo Šučur ste zapisali vznemirljivo ugotovitev, da pišete »iz nikoli povsem statične točke, kjer se srečata čas, ki nekje v podtalju, med drugimi, človeku nedoumljivimi stvarmi, vsaj