Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

Carlos Pascual: Dan, ko nisem šel na kosilo z Wernerjem Herzogom

Sodobnost / Uncategorized  / Carlos Pascual: Dan, ko nisem šel na kosilo z Wernerjem Herzogom

Carlos Pascual: Dan, ko nisem šel na kosilo z Wernerjem Herzogom

Carlos Pascual

 

Dan, ko nisem šel na kosilo z Wernerjem Herzogom

                                                                                                

                                                                                     Posvečeno Claudiu Kaimu

 

 

1.

 

Nikoli ne bi smela gola leči v posteljo, Sandra in jaz. Ni bilo potrebno. Nekam žalostno je bilo ugotoviti, da nisva odkrila ničesar novega med vzajemnim dajanjem in jemanjem užitka – po noči nebrzdanega popivanja, ki jo človek zlahka pozabi. Ničesar, kar ne bi bila odkrila v prijetnem tkivu dolgoletnega prijateljstva. Ni bilo travmatično, ne težko, ne nerodno, najino nočno srečanje bi lahko postalo bakrorez za članek, posvečen banalnosti.

»Lepo te je bilo čutiti tudi od znotraj,« je rekla Sandra, ko se je zbudila, kakor da bi želela izreči potrdilo o nekaznovanosti, ko je videla, da skozi okno sobe nemo strmim v palme. Takrat sem jo nežno pogledal. Ničesar nisem rekel.

Dvignilo naju je zvonjenje mobilnega telefona.

»Pascual?«

»Ja …«

»Si v mestu? Soren tukaj.«

Tisti, ki smo skorajda do konca prejšnjega stoletja uporabljali stacionarne telefone, nismo nikoli nehali postavljati teh nepotrebnih vprašanj. Drug drugemu smo pod nos metali to opazko, ki je bila podobna vprašanju a si že nazaj?, ki smo ga izrekali, ko smo nekoga videli pri vhodnih vratih. Možnost tovrstne nedolžnosti je izginila.

»Ja, Soren, v mestu sem.«

Vem, Soren je skandinavsko moško ime, a ta moja prijateljica je Mehičanka in je ženskega spola.

»Si opoldan prost?«

Spet sem se ozrl k Sandri, ki me je vprašujoče gledala, ne da bi slutila, da se bo spremenila v prepreko. S kretnjo mi je velikodušno nakazala, da ne obstaja.

»Prost? Ne vem, odvisno. A kaj rabiš?«

»Ne, ne, nič takega, klicala me je mama in me vprašala, če bi hotel priti na kosilo z Wernerjem Herzogom.«

 

 

2.

 

V zaključnem prizoru filma Stroszek glavni junak odide iz kavarne, s puško v desni in zamrznjenim puranom v levi roki, oboje odloži na tla ob svoj stari vlečni kamion, ki ga je pustil na parkirišču, se nanj povzpne in se začne z njim po parkirišču voziti v krogih, nato sestopi z vozečega vozila in ga pusti, da se še naprej samo vozi v krožnih zavojih.

V ozadju nenavadnega postajališča za tovornjake nekje v gorovju Wisconsina Stroszek zdaj vstopi v nekakšno zabaviščno kolibo za turiste z napravami, ki za razvedrilo ponujajo gledanje živali, ujetih v kroge stimulatorjev nenavadnih dejanj. Tam so: zajec, ki se povzpne na gasilski avto, piščanec, ki vključi gramofon in nato pleše v krogih, kokoš, ki igra klavir. Stroszek jih drugega za drugim aktivira, nato nekako prižge razgledno vlečnico, ki je speljana na bližnjo vzpetino, in sede na dvosed, ki ima na hrbtni strani pritrjen napis: Is this really me?

Herzogova kamera najprej sledi Stroszku, nato pa se skorajda sramežljivo oddalji in ga pusti v njegovem počasnem vzpenjanju na goro in krožnih vožnjah z dvosedom, medtem pa zaslišimo odmev eksplozije.

Vlečno vozilo je zdaj v plamenih, pripelje se več policijskih avtomobilov, obdanih s kakofonijo siren, ki se nam vsiljuje kot subtilna slušna psihoza, ki jo je Herzog začel graditi v trenutku, ko je Stroszek izstopil iz kavarne. Moški se približa vlečnemu avtomobilu, da bi pogasil požar. Policist po radiu poroča o tem, kar se dogaja: ne morejo ustaviti vlečnice in ne morejo zaustaviti piščanca, ki še vedno pleše. Herzogova kamera nas vrne k napravam in zdaj celotno platno prekrijejo živalski prizori: zajec na gasilskem avtomobilu, kokoš, ki igra na klavir, goska, ki udarja na boben, in piščanec, ki pritiska na gramofonsko tipko in neumorno pleše, pleše, pleše …

 

 

3.

 

»O čem bi se lahko pogovarjal z Wernerjem Herzogom?«

»Pa ti si nor,« mi je rekla Sandra. »Edini v tem mestu si, ki bi se lahko spodobno pogovarjal z Wernerjem Herzogom.«

Sandra me je imela res zelo rada in je v tistem času še vedno premogla prijateljsko slepo vero v svojo generacijo. Sam nisem delil njene prepričanosti, vsaj glede samega sebe ne. /…/

Ni komentarjev
Objavi komentar