Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

Jaroslav Rudiš: Konec panka v Helsinkih

Sodobnost / Uncategorized  / Jaroslav Rudiš: Konec panka v Helsinkih

Jaroslav Rudiš: Konec panka v Helsinkih

Škatlice cigaret

 

Prižge si cigareto, si do vratu zapne jakno, pogoltne tableto proti smrti in odide. Ulica kakor puščava. Piha, pod cevmi se prevračajo kupi raznobarvnega listja. Veje in debla dreves kot sive, gole palice podpirajo razpokan strop temnih oblakov.

Ole nekaj časa premišljuje, ali je ugasnil štedilnik, in si dopoveduje, da ga je. Ne on ne Pražan že več mesecev nista kuhala na njem, a vseeno ni trdno prepričan. Hodi naprej, listje pod nogami šelesti. Poskuša se spomniti, kdaj si je zadnjič kaj skuhal doma, a se ne spomni.

V ukrivljenih ceveh nad njegovo glavo šumi. Zazdi se mu, da se bodo te cevi vsak hip razpočile. A kmalu se mu posveti, da mu bo najbrž počila glava. Da ne šumi nad njim, ampak v njem samem. Ne bi bil prvi, ki se mu je v tem opustošenem mestu zmešalo. Tukaj to nekako sodi zraven.

Na glavni ulici je. Lahko bi se sicer peljal s tramvajem tri postaje naprej, toda zjutraj rad pešači. Poleg tega ne bi mogel kaditi. Kadar pešači, hoče kaditi. Hodi, z eno roko v žepu, v drugi drži cigareto, in opazuje ostre konice svojih ponošenih usnjenih škornjev.

Mimo buhne težek tovornjak, naložen s svežo glino in peskom. Prvo avtocesto, ki obkroža mesto, so postavili še pred vojno. Delavci so bili navdušeni, ker so jim po dolgih letih dali delo. A so jih pri priči postrelili ali izgnali v Rusijo, kjer so pomrli od lakote, tako kot brate njegovega deda in njihove bratrance, prav gotovo pa še marsikoga drugega. In zdaj delavci zraven mesta gradijo še drugo avtocesto. Prav tako so navdušeni, ker imajo službo, kajti odkar so tu delovna mesta zasedli Poljaki, gre vse po zlu. Inženirji bodo kmalu zgradili še en predor in mesto razrezali kot pico. Nihče ne ve, kako dolgo se delavci že plazijo pod zemljo. Morda tri leta, morda deset, morda dvajset. In nihče ne ve, kako dolgo bodo še tam.

Inženirji so pripravili načrte, delavci zavrtali v tla, toda vsi so pozabili na morje vode, na kateri mesto plava kot velikanski otok. Zdaj jo morajo potisniti skozi podzemne cevi daleč onkraj stanovanjskih blokov, da se ti ne bi podrli nanje in se mesto ne bi pogreznilo vase. In da se ne bi tam spodaj spet kdo utopil. Zato betonirajo in poganjajo vodo navzgor iz mesta, voda v ceveh pa kar naprej buči. Pravijo, da imajo v predorih velike kotle, ki ogrevajo vodo, da zunaj ne bi zmrznila.

Ole hodi naprej pod cevovodi. Kadi in ve, da je bilo tu nekoč krznarstvo, tam naprej frizerski salon, zraven pa umazana trgovinica z živili in s teto v modrem plašču. Pred očmi ima vse te kramarije, namesto katerih se tu zdaj gnetejo butiki. Hodi naprej in gre mimo ene tistih mirnih novih restavracij za nekadilce. Hodi naprej, mesto pa se napenja in škriplje. Ole si predstavlja, kako vse to opazuje od zgoraj, kako pozabi, da spodaj leži mesto, in vidi samo črte oranžnih in modrih cevi, podobne olupljenim barvnim žilam. S telesa mesta so iztrgane na površje tako, kot to počnejo v bolnišnici med operacijo, kadar želijo izvleči človeško srce in ga nadomestiti z drugim, kot je nekoč videl na televiziji.

Gre mimo naslednje novogradnje, ki je zrasla namesto majhne, nekdaj znane tovarne koles. Tovarne, ki je preživela vse režime, razen tega inženirsko-tunelskega. Z avtomobilom je tu mogoče z dvigalom priti vse do vrat stanovanja.

Pri enem od vhodov stoji plešast možak v sivem balonarju in nekaj fotografira. Tri madeže rdeče barve, ki so pred kratkim pristali na novem pročelju. Možaka z malce utrujenim obrazom ogovarja kakih trideset let staro, sveže in lepo biodekle s svežim in lepim biodojenčkom v vozičku, ki jih je v Olejevi četrti zdaj polno. Ne ve, zakaj, toda njen čist, urejen in oster obraz ga spominja na volčjo obliko novega modela BMW-ja.

»Kaj, če nam naslednjič vrže kaj v okno?« se pritožuje. Možak prikima, ničesar ne reče. Ko pritisne sprožilec, nakremži levo stran obraza.

Ole gre naprej, prižge si novo cigareto in ve, da bo zaradi nje začutil nežno stiskanje v pljučih. Kot bi mu nekdo stopil na prsi. Vesel je, kadar nekaj čuti. Na poti do službe vedno pokadi tri cigarete. Včasih ga prešine, da mu časa ne merijo ure, ampak cigarete. Zavojčki cigaret. Škatle močnih cigaret stare znamke, ki obstaja že od vojne. In ko se ozre, za seboj ne zagleda glavne ulice, ampak kup praznih, zmečkanih cigaretnih zavojčkov, ki se ga zaman trudi obsijati sonce, saj se ne more in ne more pregristi skozi oblake.

Križišče. Prečkati mora še širok bulvar, malce popaziti na tramvaje in že bo tam.

 

 

To je vojna

 

Najprej vklopi lepo italijanko, ki jo je kupil na kredit. Čaka, da se naprava segreje, medtem pokadi novo cigareto. Odkašlja se, pošteno, zdaj ga v pljučih več ne stiska, ampak bode. Ogleduje si steklenice v ozadju šanka in se sprašuje, kaj je treba še naročiti. In predvsem, česa več ne bo v ponudbi. Morda lubeničnega piva, tega najbrž res nima smisla ponujati. Bananino in pomarančno prav tako nista nikomur v užitek. Ko so jih nekoč pomotoma pokusili, so jim želodci skočili skozi okno na ulico in rešile so jih šele vodke s paradižnikovim sokom. Le zakaj teh ogabnosti že prej ni vrgel stran?

Odprejo se vrata, nekaj vetra udari v notranjost in Ole takoj ve, kdo je to. V Helsinkih se ustavi nekajkrat na mesec, pogosto kot prvi gost, še pred dvanajsto, pred uradnim odprtjem. Sliši, kako stopa naravnost proti šanku. Prepoznal bi ga, četudi bi bil slep. Po težkih korakih.

Otiplje italijanko. Ima že pravo temperaturo. Ročko napolni z dvema odmerkoma kave, jo natakne, podstavi dve skodelici in pritisne gumb. Nato se obrne in pozdravi Franka.

»Kaj bo dobrega?«

»November.«

Ole ve, da bi Frank rekel avgust, če bi bil avgust, in če bi bil april, bi rekel april. Toda zdaj je november. In to pomeni rahlo depresijo.

Za trenutek molčita in Ole opazi, da se je Frank v zadnjih mesecih precej postaral. /…/

Ni komentarjev
Objavi komentar