Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

Pogovori s sodobniki: Petra Kolmančič z Borutom Gombačem

Sodobnost / Uncategorized  / Pogovori s sodobniki: Petra Kolmančič z Borutom Gombačem

Pogovori s sodobniki: Petra Kolmančič z Borutom Gombačem

Kolmančič: Kje so ključna izhodišča vaše poezije, kateri spoznavni in življenjski trenutki ter temeljne bivanjske izkušnje so bili prelomni za vas in za vaše ustvarjanje? V intervjuju z Majo Šučur ste zapisali vznemirljivo ugotovitev, da pišete »iz nikoli povsem statične točke, kjer se srečata čas, ki nekje v podtalju, med drugimi, človeku nedoumljivimi stvarmi, vsaj deloma teče nekoliko tudi nazaj, in nam vsem tako dobro znani čas, ki neizprosno teče naprej, torej čas staranja«.

 

Gombač: O tej nikoli povsem statični točki svojega pisanja sem govoril že v nekaj intervjujih. Zlasti takrat, ko so se vprašanja nanašala na mladinsko literaturo. Vendar pa ta, nikoli statična, izhodiščna točka nikakor ne velja le zanjo. Še kako je značilna tudi za vse ostale zvrsti in žanre mojega literarnega ustvarjanja. Če se izrazim nekoliko dvoumno, lahko rečem, da večina ključnih izhodišč moje poezije ni ključnih, prej naključnih. V moji mladosti je bilo veliko svetlobe, pa tudi kar nekaj teme in dogodkov, ki so me usodno in boleče zaznamovali. Vseeno pa mislim, da se poglavitni vzgibi za moje vsakokratno pisanje bolj kot v usodnih dogodkih od nekdaj skrivajo v povsem naključnih, vsakdanjih, na videz nepomembnih detajlih. Najdem jih, kadar jih ne iščem. Zdi se mi, da je pri mojem načinu pisanja v resnici ključna predvsem zmožnost izostrenega opazovanja in vživljanja. Ne gre za tektonske premike in ne za zmožnost kameleonstva ali mimikrije, ampak za trenutke, ko je predmet, bitje, ton, čustvena komponenta, spominski utrinek, misel ali posamezna beseda oziroma besedna zveza odrešena opazovalčeve teže. Kadar mladim bralcem razlagam, zakaj predmeti in pojmi v mojih pesmih oživijo, rečem, da zato, ker jim prisluškujem tako tankočutno, da v nekam trenutku spregovorijo sami. Tudi sicer je v moji poeziji za odrasle ena izmed ključnih komponent določena mera infantilnosti oziroma iz nje izhajajoči radovednost in naivnost v obliki drobnih vprašanj z veliko začetnico. Morda sem tudi zato ob kratkohlačnem patetičnem recitiranju namišljenemu občinstvu, zbranem ob mizi, na kateri sem stal, večkrat imel tisti posebni občutek, da se tudi besede pogovarjajo z mano. Kasneje v osnovnošolski dobi sem svojo domišljijo v največji meri usmerjal v na skrivaj odigrane »viteške« borbe z nenavadno skrbno načrtovanim dramskim lokom in z enim samim namenom, rešiti pred nepridipravi tisto, v katero sem bil v določenem obdobju pač zaljubljen. Druga dejavnost, v katero sem v tistih časih usmerjal svojo domišljijo in za katero sem prepričan, da je s svojo notranjo dinamiko in metaforiko do neke mere vplivala tudi na moje literarno ustvarjanje, pa je bila igranje šaha. V tistih časih mi je koncentracija, s katero sem sicer od nekdaj imel velike težave, precej bolje služila kot danes. Bil sem prvak osemletke, čeprav sem obiskoval šele prvi razred. Nikoli me ni nihče vpisal v šahovski klub in nikoli nisem teoretično nadgrajeval svojih takratnih zmožnosti. Učiteljica, ki je vodila šahovskih krožek, je med tem, ko smo mi šahirali, veselo pletla šal in rokavice za zimske dni. A vseeno … Če danes srečam sošolce iz osnovne šole, me ne vprašajo, če pišem kaj novega, ampak če še igram šah. S poezijo sem se resneje spet srečal v času svojega ukvarjanja z glasbo, se pravi nekje v osmem razredu osnove šole. Ker na kitaro nisem bil sposoben zaigrati in ob tem zapeti iste pesmi dvakrat na povsem enak način, sem začel pisati besedila. Pravzaprav sem neznansko užival ob piljenju verzov in prilagajanju besed rokerskim rifom. Čeprav od tistih časov v mojem spominu ni ostalo veliko verzov, sem prepričan, da se je prav med njimi našel tudi tisti, zaradi katerega sem se podzavestno odločil, da se bom prej ko slej resneje posvetil poeziji. Prepričan sem namreč, da se nihče ne rodi kot pesnik. Za nekatere ljudi besede pač niso le mrtvi zidaki jezika, ampak nekaj neulovljivega, nekaj, kar kdaj pa kdaj preprosto ponikne v to, kar vidiš, slišiš, čutiš … V nekem songu sem zapisal: »Porozni čoln, ki tone v glas, / pljuje globlje kakor čas …« Takšen dar je seveda osnova, še zdaleč pa ni dovolj za pisanje literature. Tudi kontinuirano nadgrajevanje obrtne spretnosti z branjem drugih in z lastnimi pesniškimi poskusi ni. Ne bi rad mistificiral zadev, ampak močno se mi zdi, da je za polnokrvnost pesniškega »poklica«, kadar seveda ne gre za zgolj ljubiteljsko dejavnost, potrebna tudi nekakšna iniciacija. Prvi verz, za katerega ni nujno, da ga sploh zapišeš na papir, in za katerega nikakor ni nujno niti, da mu bo sledil drugi in tretji, je zmeraj splet naključij, ki se v našem življenju bolj ali manj kaotično prepletajo. Toda kolikor je ob že omenjenih predpogojih takšen verz naključen, je hkrati lahko tudi usoden. Če je v njem toliko višine, da te vsaj v določenem segmentu preseže, če ti torej pove o tebi in svetu več, kot bi ti sicer lahko povedali vsi tvoji telesni in eterični jeziki, si nenadoma za vedno v njegovi senci, si nenadoma z njim usodno povezan, postane, naj se sliši še tako pretirano, organski del tebe samega.

/…/

Ni komentarjev
Objavi komentar