Renate in Samo Rugelj
Knjižne založbe smo ljudje
Mala enciklopedija sodobnih slovenskih založnikov
Zoji, Davidu, Petru in Nedi
Leto 2020, za marsikoga najbolj nenavaden čas v njegovem življenju, se počasi izteka, s tem pa vstopamo v leto, ko bo Slovenija praznovala trideseto obletnico osamosvojitve. Ta je, skupaj s spremljajočo spremembo družbenega sistema, ki je ob razpadanju Jugoslavije omogočil tudi podjetniško pobudo, predstavljala veliko spremembo tudi za slovensko knjižno založništvo, saj so se že ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja začele pojavljati prve sodobne slovenske knjižne založbe. Nekatere so bile kratkega diha in veka, druge so preživele do današnjih dni, vse pa so imele svoje ustanovitelje, raznovrstno misleče in na različne načine podjetne ter iz različnih osnov izhajajoče vizionarje, ki so se iz takega ali drugačnega razloga odločili za samostojno izdajanje slovenskih knjig in jim je knjiga predstavljala veliko več kot poklic. V tokratnem besedilu se bova posvetila tistim slovenskim založnikom (ali parom), ki so odšli na samostojno pot in ustanovili svojo založbo na slovenskih tleh, z njo vztrajali vsaj pet let in bili ob zaključku redakcije tega pisanja, konec novembra 2020, še vedno v poslu kontinuiranega izdajanja vsaj nekaj knjig letno. Zato v tem pregledu niso navedeni posamezniki, ki so zaposleni v večjih in starejših založbah, ustanovljenih že desetletja pred osamosvojitvijo, kot so denimo Celjska Mohorjeva družba, Slovenska matica, Mladinska knjiga, Cankarjeva založba, Družina, Kmečki glas in druge, pa tudi ne tisti, ki našo knjižno pokrajino bogatijo z delom v institucionalnih založbah, kot so ZRC SAZU, Filozofska fakulteta, Uradni list in še kje. Njihove portrete bova prihranila za kakšno drugo priložnost. Pripomniti morava tudi, da prav gotovo niso navedeni čisto vsi, ki bi ustrezali tem kriterijem; izbrala pa sva tiste, s katerimi sva imela v zadnjem desetletju kot ustvarjalca revije Bukla največ stikov, upava pa, da sva jih čim bolj pravilno umestila in predstavila.
Pri tem seveda velja pripomniti, da je bilo letošnje založniško leto kar se da posebno, saj so bile zaradi epidemije več kot tri mesece zaprte knjigarne po vsej državi, kar je večini knjižnih založb, ki nimajo razvitih fizičnih prodajnih poti na neknjigarniških lokacijah, zelo otežilo ali pa celo onemogočilo prodajanje knjig in posledično močno vplivalo na njihovo izdajanje in poslovanje. Vsaka vsaj približno resna knjižna založba ima svoj knjižni program zastavljen za najmanj leto dni naprej, zato je seveda pričakovati, da bo večina založb letošnje programe izpeljala do konca, še posebej seveda, če so ti javno sofinancirani. Različne dimenzije učinkovanja epidemije se bodo pokazale šele v naslednjih dveh letih, zato bomo lahko veseli, če bodo te viharne čase prebrodile vse založbe, ki so predstavljene v nadaljevanju.
Trideset let sodobnega slovenskega knjižnega založništva je doba, ko so nas nekateri pomembni založniki, ki so ustanovili ali vodili založbe, zapustili za zmeraj, zaradi tega tu (tudi zaradi omejitve prostora) niso predstavljeni njihovi portreti. Vseeno pa se nama jih zdi potrebno vsaj omeniti. V zadnjem letu in pol so se poslovili;
– Prevajalka in urednica Zoja Skušek, ustanoviteljica humanistične založbe /*cf, ki je v več kot dveh desetletjih vodenja in urednikovanja izdala (ter številne tudi prevedla) več kot dvesto družboslovnih klasik ter tudi nekaj izbranega tujega in domačega leposlovja.
– Novinar in urednik David Tasič, ki je po angažirani karieri že v začetku leta 1991 ustanovil založbo Karantanija, ki je v naslednjem obdobju prerasla v široko prepoznanega splošnega založnika. Karantanija je izdajala raznovrsten knjižni program, vse od zgodovinskih in angažiranih knjig do otroškega leposlovja, ob tem pa razvila tudi knjigotrško mrežo knjižnih diskontov.
– Glasbenik in pisatelj Peter Amalietti, ki je že po poprejšnjem knjižnem delovanju, tudi kot samozaložnik v drugi polovici osemdesetih let, svojo založbo ustanovil tik pred koncem drugega tisočletja (1999), potem pa v njenem okviru sam neumorno prevajal, urejal in izdajal raznovrsten nabor leposlovnih in stvarnih knjig tujih in domačih avtorjev ter naju s svojimi naslovi vedno znova presenečal (imeli smo istega tiskarja, tako da sva vnaprej videvala, kaj je izdajal).
– Prav pred kratkim nas je zapustila urednica, publicistka in humanistka Neda Pagon, zadnja desetletja glavni motor založbe Studia Humanitatis, ki je sredi osemdesetih let med slovenske bralce začela prinašati temeljna družboslovna in humanistična dela, antropološke in sociološke klasike ter ključna dela s področja teorije umetnosti in s tem povzročila pravo malo intelektualno revolucijo.
Sedaj pa prehajava na kratko enciklopedijo sodobnih slovenskih založnikov. Razvrstila sva jih po lastni presoji v nekaj večjih kategorij glede na to, kje temelji njihova založniška dejavnost in kako so nastali. Nekateri od njih bi seveda lahko spadali v več kategorij, tako da je spodnja razvrstitev narejena predvsem zaradi očrta razlogov za vznik posameznih slovenskih knjižnih založb.
/…/