Žirija je nagrado za najboljšo kratko zgodbo prisodila Nastji Vidmar za zgodbo Samostan tišine. V utemeljitvi so člani žirije zapisali:
“Misel na pisanje pogosto prikliče spomin na počasno potovanje, pisanje v sebi skriva sanje, neustavljivo hrepenenje po odpotovanju, ki je zares vedno samo vračanje. Saj, potovanje se zares konča, ko se vrnemo v pozabljeni ali izgubljeni dom, kajti pesniki so brez domovine. Ali kot je zapisala avtorica v nagrajeni zgodbi: ‘Pesniki smo kakor drevesa. Namesto listja pri nas odpadajo besede. In ko odpade zadnja beseda, odidemo …’
Nastja Vidmar je v kratki zgodbi Samostan tišine s pripovedno eleganco izpisala nenavadno poetično, duhovno odprto ter spoznavno zadržano pripoved, ki se ves čas igrivo spogleduje s potopisjem, vzhodnjaško filozofijo in iskanjem smisla. Pripovedovalka potuje po Japonskem, njen načrtovani cilj je srečanje s starim pesnikom, ampak zadržana pripovedovalka zdaj že ve, da je skrivnost poti v nas samih. Srečanje je šele znosen začetek tišine.”
