Matjaž Zupančič
Orkan
I don’t know why people expect art to make sense.
Thay accept the fact that life doesn’t make sense.
David Lynch
LIKI
INGEBORG
KARMEN
ALIŠA
HERBERT
LEON
KOLOMAN
VRTNAR
LEON: Kje smo?
KOLOMAN: Na vrhu griča.
LEON: Tukaj je observatorij?
KOLOMAN: Nikjer drugje. Kot stoji v prospektu.
KARMEN: Mi bomo pa sedeli?
KOLOMAN: Zato so na voljo stoli.
LEON: A niso nekoliko neudobni?
KOLOMAN: To so tradicionalni stoli.
LEON: Kaj to pomeni?
KOLOMAN: Stoli … s tradicijo.
KARMEN: Sredi neokrnjene narave!
HERBERT: Dobra poteza, upravnik.
KOLOMAN: Trudimo se.
HERBERT: Ampak vseeno … ste kdaj pomislili na ležalnike?
KOLOMAN: Takšna roba se ves čas kvari.
HERBERT: Seveda. Omenil sem, ker smo na odprtem …
LEON: Čakajte, Koloman … to je vse?
KOLOMAN: Ne, ni vse. Glavno šele pride.
HERBERT: Opazovalnica tornadov. Dober izum!
LEON: Pretiravate. Vsak lahko postavi stole na vrt.
HERBERT: Treba je doumet prednost lokacije, na kateri živiš. Izkoristit priložnost, da lahko …
INGEBORG: Opazuješ tornade?
HERBERT: Čeprav te ne dosežejo.
Premor.
ALIŠA: Bomo videli kakšen stožec?
KOLOMAN: Imate srečo. Na vremenski sliki jih bo več.
LEON: Pustite slikarstvo, Koloman. Upam, da ne tržite vodnih tromb.
KARMEN: Kaj imate proti slikam? Jaz jih občudujem. Poleg opere, ki je moja največja obsesija.
ALIŠA: Jaz bi rada videla lijak od blizu.
INGEBORG: Tega si pa ne želite.
ALIŠA: Zakaj ne?
INGEBORG: Tam, kjer je zdaj, ni nikogar več.
HERBERT: Geografsko omejen pojav, gospa Ingeborg. Fascinanten od daleč, ampak na srečo omejen.
INGEBORG: Kumulonimbus ubija.
HERBERT: Gre za nov fenomen, nov termični oblak …
ALIŠA: Visok, ozek, silovit …
HERBERT: Ampak ne seže do sem.
INGEBORG: Ni pa daleč stran.
HERBERT: Zato uživajte v razgledu. (Karmen.) Zakaj ploskate, gospa?
KARMEN: Zelo sem vznemirjena. Lahko snemamo s telefoni?
KOLOMAN: Lahko, ampak odsvetujem.
KARMEN: Zakaj?
KOLOMAN: Prvič, slike dobite v prodajalni daril. Na voljo so črte in palice, stožci in lijaki …
KARMEN: In drugič?
KOLOMAN: Včasih zapiha.
KARMEN: Kako to mislite … zapiha?
KOLOMAN: Če vam odnese telefon, ne odgovarjam.
Premor.
INGEBORG: To je pa nekaj novega, a ne?
HERBERT: Niti ne. Malo adrenalina spada zraven.
INGEBORG: Zakaj?
HEREBERT: Ojača učinke. In s tem občutke.
KARMEN: Razumem, o čem govorite. A zato ni tukaj nobene strehe? Da smo bolj v stiku z občutki?
KOLOMAN: Motila bi razgled. Sploh pa ne rabite strehe. Če bo slučajno kakšen dežek, imate dežnik. Dobili ste ga skupaj s prospektom, ki je hkrati vabilo. Hvala, ker ste se odzvali nanj. Dovolj je veliko, da se lahko pahljate z njim, če bo vroče. Lahko ga tudi obdržite. Prosim pa, da dežnik po koncu ogleda vrnete v prodajalno daril.
HERBERT: Seveda. Res dobra zamisel. Ta opazovalnica. Čestitke, gospod Koloman.
KOLOMAN: Vse zasluge grejo našemu okraju. Jaz sem samo upravnik.
LEON: Kaj pa upravljate?
KOLOMAN: Kako kaj?
LEON: Okrajev že šestdeset let ni več.
KOLOMAN: To pomeni, da so starejši od vaše države, gospod državni svetnik.
LEON: Tukaj nisem službeno.
KOLOMAN: Ampak kakšno besedo pa lahko rečete za našo stvar? Ko boste spet v službi države?
HERBERT: Prav ima. Razmišljajte globalno, delujte lokalno!
LEON: Sem na oddihu.
HERBERT: Jaz tudi. Ime mi je Herbert.
LEON: O čem se pogovarjava, gospod Herbert?
HERBERT: O tem, da lahko država podpre dobro idejo, čeprav je lokalna.
LEON: Prišel sem, da se nadiham svežega zraka.
HERBERT: To se ne izključuje.
LEON: Zgodaj lobirate. Slišal sem, da ste odlični v tem poslu.
HERBERT: Gibljem se v ozadju. Nevsiljivo.
KOLOMAN: Dobro, spoštovani gostje … Že voham spremembo vremena tam čez. Grem uredit stole. Malo so še razmetani od včeraj.
LEON: A jih niste preveč zvlekli sem gor?
KOLOMAN: Naš okraj se razvija, državni svetnik. Povejte to na proslavi.
LEON (presenečeno): Kako pa veste, da imam zvečer proslavo?
KOLOMAN: Saj ne vem. Ugibam. A jo imate res? Evo, takoj bo.
Premor.
ALIŠA: Zanima me, a je že kakšen tornado … zašel bolj globoko?
KARMEN: Globoko?
ALIŠA: Bliže sem. Kjer smo zdaj.
INGEBORG: Zakaj vas to zanima?
ALIŠA: Tornado ljubi nižine …
KARMEN: Ljubi nižine … kako ste lepo povedali!
ALIŠA: Hvala.
KARMEN: Zakaj pa jih ljubi?
INGEBORG: Ker potrebuje vlažen in topel zrak, ki je običajno po nižinah. Da se lahko zmeša s suhim in hladnim, ki pride z višine.
ALIŠA: Takšna je bila moja zveza, ampak je razpadla …
HERBERT (Ingeborg): Ste meteorologinja?
INGEBORG: Ne. Vremenski pojavi so moj hobi.
ALIŠA: Gospod Herbert …
HERBERT: Prosim.
ALIŠA: Imate tudi vi kakšen hobi?
HERBERT: Imam. Degustacijo hladnih predjedi.
ALIŠA: A res? To obstaja?
HERBERT: Če imate okus.
ALIŠA: Na tej vročini … pomislim na led v mikrovalovki …
HERBERT: Zame je praktično.
ALIŠA: Zakaj?
HERBERT: Službeno sem veliko na banketih, prireditvah … Jutri imam recimo na urniku otvoritev novega trgovskega centra.
ALIŠA: A bo tudi pogostitev?
HERBERT: Za izbrane goste.
ALIŠA: Se veselite?
HERBERT: Največ upanja polagam v kraljeve kozice z mangom. Tudi skutni namaz s čilijem in šparglji kotira visoko, čeprav mi je ljubši paradižnikov carpaccio. Pod pogojem, da je ovčji sir vrhunski …
KOLOMAN: Takole … Lahko se usedete.
KARMEN: A so stoli oštevilčeni?
KOLOMAN: Niste v teatru, gospa.
KARMEN: Prav na to sem pomislila! Kakšen krasen prostor za prireditve na prostem! Kako bi si želela na tem mestu, brez strehe nad glavo, sredi narave, doživeti – opero!
KOLOMAN: Ob nedeljah imamo tukaj okrajni piknik. Če vas zanima naša muzika.
KARMEN: Hvala, zaenkrat sem kar v redu …
KOLOMAN: Takrat je bolj po domače. Zapremo za turiste.
HERBERT: Zato je ta stol od majoneze …
KOLOMAN (nervozno): To je ptičji drek, gospod Herbert. Kje je problem?
HERBERT: Saj ga ni.
KOLOMAN: V naravi ste!
HERBERT: Samo omenil sem …
KOLOMAN: Tudi meni se včasih kdo userje na glavo!
HERBERT: Sploh me ne moti. Prisegam. Bom sam očistil …
KARMEN: Potem se lahko usedemo? V katero smer se pa obrnemo?
KOLOMAN: Tako, kot so postavljeni stoli. A ni jasno?
KARMEN: Razumem. Vi veste, kje bo glavna scena!
KOLOMAN: Ko se ravno pogovarjava, gospa …
KARMEN: Karmen.
KOLOMAN: Gospa Karmen. Brez zamere, vašega potrdila še nisem videl.
KARMEN: Kakšnega potrdila?
KOLOMAN: Saj veste. O kotizaciji, ki ste jo prispevali na račun našega okraja. Številko ste dobili skupaj z vabilom.
KARMEN: Ah, seveda. Vse je urejeno, gospod Koloman. Evo, takoj …
LEON (Herbertu): A ne bo nehal s tem okrajem?
HERBERT: Raje ga pustite pri miru.
KARMEN: Ne vem … Nekam sem ga založila …
KOLOMAN: Dajte, pokažite mi samo vabilo.
KARMEN: Samo da ga najdem …
KOLOMAN: Kaj pa držite v roki?
KARMEN: Pa res. Seveda. Izvolite …
KOLOMAN: Kaj je to?
KARMEN: Je kaj narobe?
KOLOMAN: Tan… hauzer?
KARMEN: Čakajte … ne vem … pa res! Vse sem zamešala …
KOLOMAN: Kdo je to?
LEON: Tannhäuser. To je opera. Gospa je vzela s sabo napačno vabilo.
KARMEN: Joj. Se opravičujem. Zvečer grem na predstavo … Tako sem raztresena zadnje čase … Vseeno hvala za dežnik …
KOLOMAN: Kaj bomo pa zdaj?
LEON (Kolomanu): Pustite jo, da si ogleda zadevo, če je že tukaj. Bomo potem poračunali.
KOLOMAN: Ne vem. Država samo obljublja.
LEON: Če bo sploh kaj za videt, mimogrede.
KOLOMAN: Kako to mislite?
LEON: Ni zanesljivo, a ne? Vse skupaj? Boste vrnili denar, če bomo samo gledali v zrak?
KOLOMAN: Dajva razčistit eno stvar, spoštovani svetnik. Če na primer plačate lov na medveda …
LEON: Nimam tega namena …
KOLOMAN: Če bi ga, pravim. Potem je vaš problem, če ga ne znate ustrelit.
LEON: Najprej mi mora prit pred oči!
KOLOMAN: Zato jih pa dobro napnite! (Karmen.) Vi boste … pa malo na svežem zraku.
KARMEN: O, hvala. Z veseljem. Zelo lep travnik.
HERBERT: Fino pokošen. A na roko?
KOLOMAN: Tradicionalna košnja. Vse na roko.
HERBERT: Lepo obrit.
KOLOMAN: Imamo brivca.
HERBERT: Brivca? Ta je dobra! Mislite vrtnarja?
KOLOMAN: Dajmo se usest.
Družba sede in se pahlja z vabili in prospekti.
/…/