Iva Štefanija Slosar
Zapali mi kres
OSEBE
ROZA, požigalka požiga iz političnih razlogov
BOLE, piroman požiga, ker se ne more upreti vzgibu za povzročanje požarov
PRODAJALKA prodaja
TERAPEVTKA terapira
NARATOR narira
ANICA razmišlja o zanimivih vprašanjih
EMIL, v prostem času verjetno uživa marihuano
DRUGI KUPEC čaka, ker si je izbral tapočasno kolono
ČAS
Začne se 29. aprila. To je dan pred 30. aprilom, ko na predvečer praznika dela Slovenci prižigamo tradicionalne prvomajske kresove. Če jih kak nepridiprav ne prižge že prej.
Konča se, ko se konča ljubezen.
13.
Bencinska črpalka. Roza si požvižgava pesem Bandiera Rossa.
Odvije pokrovčka na kanticah za bencin. Natoči gorivo v kantici. Privije pokrovčka. Gre plačat.
ROZA: Dober večer.
PRODAJALKA: Čer! Še zadnji cajt si ujela.
ROZA: Trojka, v kantice sem tankala.
PRODAJALKA: Ma kaj v kante tankaš, kaj se bo bencin spet dražal?
ROZA: Ma ne, ne …
Piskanje blagajne.
PRODAJALKA: Aja, boste kosili jutri? Rabiš za kosilnico, a? A, tu pa ja. Sej zdej ste že malu pozni, ma prejšnji teden pa človk nej mogu niti malu počinit, ku so kosili ma prav na vse strani. Ne rečem, da ne razumem. Je treba pokosit, ker če zdej ne pokosiš, tu raste taku hitru, da potem več ne veš, kaj vse se ti zaleze v to travo.
ROZA: Kaj lahko s kartico?
PRODAJALKA: Ma ne samu v travo, povsod okuli hiše, tu se kar začnejo nabirat te živali. In kače. Oprosti, malu traja, da natisne račun. Ja, ja, hitru se skrijejo v kako luknjo, nemaš sicer potem miši, ki ti glodajo žice na avtih, ma maš pa kačo. Zdej pa je za razmislit, kaj ti je buljše, al kača sz travo al miši brez trave in brez avta.
Evo ti račun.
ROZA: Hvala. Dijo!
PRODAJALKA: Pa mamo pozdravi. Reci ji, nej pride kej na kres jutri pogledat. Bova sz Boštjanom tm. Najin sine, sej veš, Andrej, igra v bendu.
ROZA: Ja. Dijo!
PRODAJALKA: Dijo!
Gre proti avtu. Se usede in odpelje.
12.
Izmenično spremljamo Boleta, ki hodi po makadamski cesti, in Rozo, ki se vozi v avtu iz druge smeri.
Temno je že. Nočna tišina. Koraki.
BOLE: V redu, samo pogledat grem. Samo mimo grem, da vidim, če so lepo naredili. Samo pogledam in grem naprej. Samo oko vržem. Eno čisto mičkino oko vržem. Čisto mičkino, najbolj možno mičkino.
Preskok v prostoru. Vožnja avta po makadamski cesti.
ROZA: Ma ne, sej sem dobro premislila. Pač, to je treba naredit. To je gesta. Mislim, ne bi šla tega delat, če ne bi blo treba.
Hoja.
BOLE: Zakaj pa ne bi šel pogledat. Kaj je zločin, če človek gleda, al kaj? Seveda, da ni. No, edino če bi se po nesreči kej zgodilo. Ne, zanalašč se sigurno ne bi nič zgodilo … Ampak včasih se kaj tudi po nevarnosti zgodi.
Vožnja avta.
ROZA: In kot da se ne bi moglo po nevarnosti zgodit. Mislim, potem to ne bi bila več gesta, ampak bi bil pa isti rezultat za ljudi. Pa valda bodo ljudje razumeli. Sej vsi vemo, kaj je prvi maj in kaj pomeni ta dan.
Hoja.
BOLE: Ker včasih se pa tudi kaj po nesreči zaneti. Tisti požari na Krasu, kaj jih je kdo naštimal? Ne. Se pač zgodi. Se pač zapali.
Vožnja avta.
ROZA: To je praznik dela, praznik za delavske pravice, ne pa samo veselica ob kresu. Kaj ni tako?
Hoja.
BOLE: Kjer so drva, tam se rado kaj zapali.
Vožnja avta.
ROZA: Šele ko bodo ljudje ostali brez kresa, bodo morda končno videli, da so že dolgo tudi brez delavskih pravic. In potem bomo začeli revolucijo!
Hoja.
Vožnja avta.
Hoja.
BOLE: Še malo, pa bom tam.
Vožnja avta.
ROZA: Še zadnji ovinek.
Hoja. V ozadju slišimo približevanje avta.
BOLE: Ma kaj? Pa kdo se hodi sredi noči sem peljat. Okej, okej, samo normalno hodi, samo normalno hodi, okej, ne, ne, ne, že vem, psa sprehajam. Ja, to, lastnik psa sem, pa sej sem enkrat že mel psa. Ko sem mel tri leta sicer, ma se vse spomnim …
Avto se sunkovito ustavi. Roza izstopi iz avta. V ozadju se od tega trenutka naprej sliši nočni program radijske postaje.
ROZA: Dan. Mislim, večer, dobra noč.
BOLE: Psa imam!
ROZA: Kaj?
BOLE: Psa sem peljal ven. Na zrak. Na lulat, mislim, za lulat. Ker psi, emmm, psi, aaa, ps- psi lulajo.
ROZA: Mhm. Kje pa je?
BOLE: Kdo?
ROZA: Pes.
BOLE: Aja, pes?
ROZA: Ja, ta lulajoči pes.
BOLE: Sej lula pa res.
ROZA: In kje je?
BOLE: Ja, kje je, kje je … Lula!
ROZA: Lula?
BOLE: Mhm. Verjetno je šel za kak grm. Ima rad mir, ko gre na te privatne zadeve.
ROZA: Da se ni izgubil, glede na to, da je danes noč res temna.
BOLE: Ah, ne, psi majo ful razvit nočni vid. Res! Boljše vidijo ponoči kot čez dan.
ROZA: A niso mačke tiste, ki majo nočni vid?
BOLE: Ja, mačke in moj pes.
ROZA: Mhm. Torej si prišel sem sprehajat psa, sredi noči?
BOLE: Bo držalo.
ROZA: Dej, pokliči ga, rada bi ga videla.
BOLE: Brez problema. (Zakliče.) Pes! Medo! Medo! Pridi, pridi! Ena gospa se zelo zanima zate! (Tišina.) Ja, sram ga je … Klasičen Medo … Medo! Pridi no, gospa – Ja, čakej. Kaj pa ti tukej delaš? Ob taki uri? Tudi jaz lahko tebe izprašujem, tako kot ti mene.
ROZA: Kdo, jaz?
BOLE: Ja, ti, ki si prišla, se parkirala ob kres in ne pustiš mojemu Medotu, da bi v miru opravljal svoje pasje posle.
ROZA: Šla sem mimo, pa sem se ustavla.
BOLE: Kam pa greš?
ROZA: Naprej.
BOLE: A res? Samo da ne nazaj.
ROZA: Na tvojem mestu se ne bi kej preveč glasila.
BOLE: Zakaj pa ne? Kaj je kej narobe, če grem na sprehod s svojim najljubšim psom Medotom?
ROZA: Ne. Je pa malo čudno, da se Medo izgubi ravno zraven kresa, se ti ne zdi?
BOLE: Prav nič bolj čudno kot to, da na poti naprej ustaviš drito pred kresom.
ROZA: In kaj če sem prišla preverit, če je s kresom vse v redu. Ker včasih se najdejo eni ljudje, ki se jim zdi zabavno, prižgat kres pred kresovanjem. Ker si enostavno ne morejo pomagat, ko vidijo to veliko gomilo lesa, da ne bi sami sebi priredili veličastnega prizora že en večer prej, še preden bi se tukej zbrali ljudje.
BOLE: Jaz, jaz nisem, jaz sem samo psa –
ROZA: In potem ljudje 30. aprila razočarani ugotovijo, da kresovanja letos ne bo, ker je nekdo svoje želje postavil pred želje skupnosti.
BOLE: Pa če pravim, da nisem –
ROZA: In zato je moja naloga, da sem prišla sem, da kres čuvam prav pred takimi, kot si ti!
Iz radia v avtu slišimo Naratorja: »V zadnjem mesecu je gasilska zveza zabeležila več požigov kulturno pomembnih objektov na različnih koncih Slovenije. Kriminalisti, ki dogodke preiskujejo, domnevajo, da je motivacija za požige politično prepričanje. Zaenkrat še ne vedo, ali gre za skupino ali za posameznika.«
BOLE: Kaj pa je bilo to?
ROZA: Izgini! Vzemi svojega namišljenega psa in se spelji od tukej!
BOLE: Zakaj jaz? Razkrinkal sem te. Požgat hočeš kres.
ROZA: Jaz sem prej razkrinkala tebe. Ta kres je zame! Ti ne razumeš. Požig kresa je politična gesta!
BOLE: Briga me politična gesta! Meni je to osebna gesta! Jaz ta kres res rabim. Hodi zažigat kozolce, če hočeš politično gesto.
ROZA: Sem jih že.
BOLE: Potem pa parlament.
ROZA: Je naslednji na vrsti.
BOLE: Prosim te, jaz kres rabim bolj kot ti.
ROZA: Zakaj? Daj mi en dober razlog, zakaj bi ti prepustila požig prvomajskega kresa. Enkratnega na leto.
BOLE: Ker, ker sem bolan, razumeš? Mene, jaz ko vidim ogenj, mene to napolni z energijo še za cel mesec. In zdej je bla že pol leta suša in nisem uspel nič zažgat in požgat in vsak dan sem hujši. In trpim. In zdaj je končno prišla prilika. Jaz ta ogenj potrebujem.
ROZA (zgroženo): Pa ti si piroman!
BOLE: Pa ti si požigalka!
ROZA (pove kot ugotovitev): Pa ti si piroman.
BOLE: Pa ti si požigalka.
ROZA (malo bolj omehčano): Pa ti si piroman.
BOLE: Pa ti si požigalka.
ROZA (zapeljivo): Pa ti si piroman.
BOLE: Pa ti si požigalka.
ROZA (z globokimi vzdihi užitka): Pa ti si piroman.
BOLE: Pa ti si požigalka.
Zvok ognjemeta. Glasno, bučno, žvižga na vse strani.
NARATOR: In zgodilo se je tako, kot se rado zgodi, ko se med ljudmi zaiskri.
Zvoki se iz ognjemeta prelivajo drug v drugega.
Zvonjenje cerkvenih zvonov in glas: »Razglašam vaju za moža in ženo.«
Navdušeni vzkliki.
Porodni kriki.
Jok otroka.
Smeh družine.
Zakonski prepir.
»Ti si najbolj vroča na svetu.« »Ne, ti si najbolj vroč na svetu.«
Polivanje bencina, prižiganje vžigalice. »Beži!«
Smeh med bežanjem in policijske sirene.
Seks.
Ognjemet.
NARATOR: Požigalka in piroman sta s svojim malim ogenjčkom hodila po svetu in kurila vse, kar jima je stalo na poti. Na nikogar se nista ozirala in nič ju ni moglo ustaviti. Kaj si mislijo ljudje in policija, jima je bilo vseeno. Imela sta sebe. In imela sta ogenj.
/…/