Tereza Gregorič, Borut Petrović in Jakob Šfiligoj
Usje se je dalu
Dokumentarna, občasno resnična komedija
DRAMSKE OSEBE
PINA – Predstavlja mlado innamorato – ki to ni. Raje, kot da bi bila zaljubljena, je nosilka idej mladih, novih generacij. Za poroko nima časa, ker dela. V Elektro Primorska. Za zmenkarjenja tudi ne, ker mora graditi Novo Gorico. Ali pa iti na ples. Ali na sindikalni izlet. Skratka, innamorata, ki bi glede na strukturo komedije to morala biti, a zagotovo ni.
GIOVANNI – Mladi innamorato – ki to je. Zagotovo. To je bistvena, no, pravzaprav edina vsebina njegove karakterizacije. In pomidor.[1]
JOLANDA – Mogočna prapranona – utelešenje primorskega feminizma. Močna, odločna, praktična, tista, ki vse zrihta. Dejstvo je, da ona sistema ne je** (za razliko od Pavleta). Sprva vodi zadeve od zadaj, v skladu z zeitgeistom pa se nato odločno prestavi v prvo vrsto.
PAVLE – Komedija se odvija na njegovem borjaču. Torej v njegovi dnevni sobi. Primorec, kmet, mali podjetnik. Vedno deluje in reagira v skladu s pravili, kar pa še ne pomeni, da se mu zato godi kaj bolje. Pravzaprav je jasno, da se mu godi prej nasprotno. Je predstavnik tistih, ki jih je sistem zapustil, zaobšel – jih, po domače, jeb*** v glavo za vsako malenkost.
DRUŽE – Je predstavnik oblasti, varuje mejo pred nelegalnimi prehodi.[2] Naš Druže je brbljav dobrohotnež, razpet med človečnostjo in ukazi oblasti. Že 75 let se uči slovensko, pa še vedno »ne zna«. Je predstavnik političnih organov (pozneje postane carinar). Pripoveduje zgodbe z Družetovega pogleda, je prijazen. In vse, kar ste prebrali v opombi.
CARINARCA – Dobro je, da jo igra isti igralec kot Družeta, ne le zaradi konceptualnega vidika, da so vsi predstavniki oblasti na kupu, pač pa tudi zato, ker je Carinarca pravo nasprotje Družeta[3] in je užitek v igranju nasprotnih si karakterjev neopisljiv.
URŠULA – Soseda, ki je po postavitvi meje ostala na italijanski strani. Jolandina prijateljica, ki ji pomaga pri švercanju ter drugih mejnih iznajdljivostih.
NIKO – Edini izhaja neposredno iz pripovedovanja še živečega pričevalca. Medtem ko so drugi liki kompozitni – ustvarjeni iz več resničnih oseb in njihovih zgodb, zbranih pri različnih pripovedovalcih –, je Niko čista, avtentična dramska figura, temelječa na enem samem resničnem človeku, Niku Štoru s Ceste pri Ajdovščini, ki še danes živi. Njegove replike so dobesedno povzete iz ustnega pričevanja, zato je edini lik, ki v dramskem svetu nastopa kot avtorizirani nosilec lastnega glasu – ne kot mešanica, temveč kot pričevalec, prepisan v vlogo.
Giovannija, Uršulo in Nika igra en igralec.
MATEO – Glasbenik oziroma korepetitor. Gre za nemo vlogo, ki pa je hkrati izjemno glasna. Ni zgolj glasbena spremljava: z glasbo, ki jo ustvarja v živo, pomembno sovpliva na vsebinski tok uprizoritve. Njegova prisotnost ni le zvočna, temveč tudi dramska – Mateo postane polnokrvna scenska figura, ki jo ostali liki vpletajo v dogajanje: pri švercanju, pri pogovorih, kot del komičnega ritma prizora … Je zvok, ki postane oseba.
PROSTOR
Komedija je postavljena na borjač. Borjač je »dnevna soba vsakega Primorca«[4]. Na borjaču stoji latnik (ogrodje za vinsko trto, murvo, kakšno drugo popenjavko, ki je stalnica primorskega dvorišča) in pod latnikom klopca, na kateri vsak Primorec najraje sedi ob kavi ali decilitru vina. Lahko pa ima pred sabo tudi kaj bolj trendovskega, recimo matcho latte …, ampak v to komedijo to ne paše, ker smo časovno v nekih drugih obdobjih. Čeprav …
Borjač objemata dve hiši, ki ju povezuje kolona (obok, tudi poznan element primorskega/kraškega dvorišča). Ena hiša ima balkon in okno – tam Jolanda obeša cunje, nadzoruje, opazuje, pač vse, kar se za tiho, no, pozneje glasnejšo, šefico spodobi. V njej živijo ona, njen sin Pavle in njegova hči Pina. Na drugi strani živi Giovanni, no, tudi Uršula je veliko tam. Lahko tudi živi tam, lahko hodi le na obisk, kot si pač ta, ki bere ali uprizarja, zamisli. Poleg Giovannijeve hiše je tudi Pavletov hram.
Seveda se vseh teh izhodišč ni treba strogo držati, če se kdo odloči besedilo postaviti, ne vem, recimo v Prekmurje, kjer imajo svoje meje, svoje fore in dvorišča, ki gledajo naravnost proti Madžarski.
ČAS
V komediji izhajamo iz resničnih pripovedi ljudi, ki živijo in so živeli ob slovensko-italijanski meji. Zbrali smo 78 pričevanj, iz katerih smo izhajali. Ustni viri nam ponujajo vpogled v subjektivno doživljanje preteklosti, kjer je vedno navzoč osebni odnos pričevalca do zgodovinskih procesov. Kar nam je bilo tudi v največjo inspiracijo.
Čas v komediji je in ni objektivna kronologija. Je trajanje – doživet spomin, z vsemi svojimi zamiki, vrzelmi in poudarki. Hkrati pa naš časovni okvir določajo realni zgodovinsko-družbeni in politični dogodki: od povojnih let, prelomnega leta 1947, pa tja do 90., ali če želite – tudi do danes.
Osebe ostajajo stalne, neodvisne od minevanja časa in njegovih učinkov. Zato se junaki ne postarajo niti za minuto.
V naši komediji je čas postal komični princip: razmerje med dogodki, zgodovinskimi obdobji in neomajno stalnostjo karakterjev ustvarja kontrast, ironičen odmik in igralsko svobodo.
UPORABA DOKUMENTARNEGA GRADIVA
Nekateri resnični odlomki in izjave so vključeni tudi v opombe pod črto – po želji se jih lahko uprizori ali pa ne. Prav tako nekatera zgodovinska dejstva, seveda ne vsa, ker bi jih bilo preveč. Te opombe niso naključne in niso okrasek – so del zgodbe.
Saj vemo, da je mrtev avtor najboljši avtor, ampak če se kdo odloči uprizoriti to besedilo, bomo najprej zelo hvaležni, potem pa mu bomo pustili vso svobodo. No, skoraj.
Nujno je, da so ženske.
Pika.
Glavne.
Pika.
Motivatorke.
Pika.
Ker tako to je. Dejansko. Dokumentirano.
Vse pripovedovalke in pripovedovalci so se strinjali z uporabo svojih pripovedi v besedilu.
ŠE NEKAJ BESED O JEZIKU
Jezik v besedilu izvira iz okolja, v katerem je to nastalo, in iz samih pričevalcev, ki prihajajo z različnih koncev Goriške regije. Prav zaradi tega se tudi jezik med samimi liki nekoliko razlikuje. Primorska narečna skupina, v katero sodijo vsa uporabljena narečja in krajevni govori, ima namreč devet različnih narečij, znotraj njih pa »nešteto« krajevnih govorov, ki se drug od drugega malce razlikujejo.
Besedilo je zapisano v poenostavljeni transkripciji, ki pa še vedno ohranja specifične fonetične lastnosti izbranih krajevnih govorov kraškega in briškega narečja.
Zaradi izbire poenostavljene transkripcije smo se odločili za zapis priporniškega g (γ) – ta glas je ena od posebnosti primorske narečne skupine – zgolj kot g.
Če bi se kdo odločil besedilo ponovno uprizoriti, lahko jezik spremeni po svoji želji, kar pomeni, da ga lahko spremeni v drugo narečje, pogovorni jezik … Želimo pa si, da vseeno ohrani njegovo živost, specifičnost in organskost.
PROLOG (pogojno)
Pina pride na oder.
PINA: Spoštovane gledalke in cenjeni gledalci. Predstava se bo zčnla. Vljudno vas prosimo, da ugasneste vaše mobilne telefone in da med predstavo ne fotografiraste. Želimo vam en lep večer. (Pina odpre zaveso.) Tako je šla ta štorja.
PRVO DEJANJE
Od postavitve meje leta 1947 do 1965 (tam nekje)
1. prizor
Jolanda pometa pred vhodom, dvigne betonsko klop, kot da ni nič, in pomete spodaj. Pometa po dvorišču, zagrabi zaplato zelenice, jo dvigne in pomete spodaj, kot da ni nič …
Giovanni pride s kavo v lončku.
GIOVANNI: O, ta najtabulš sosjeda!
JOLANDA: Kej je?
GIOVANNI (prikupno): Ma rabš kej kofeta …
JOLANDA: Kej rabš?
GIOVANNI: Mi je zmanjkalo jajc.
JOLANDA: A, kolko rabš?
GIOVANNI: Osem.
JOLANDA: Ajej, kej boš delu?
GIOVANNI: Frtalju.
JOLANDA (gre iskat): Ja, ma tu bo velika frtalja.
GIOVANNI: Pride Uršula.
JOLANDA: A, ku lpu, dej, reči pol, da pride sem na kafje. (Vzame kavo, mu da jajca.)
GIOVANNI: Bom reku, bom. Čje[5] je pa … čje je … kje se nahaja, tko pozicijsko, v času in prostoru …
JOLANDA: Kej jecljaš, kej Pino iščeš?
GIOVANNI: Ma ja, sej veš …
JOLANDA: Zdej je na pevskih vajah. Sej veš, da jih ima. Pride, pride, Pina pride.
Pride Pavle skozi obok.
PAVLE: Ma kej tjebe briga, čje je naša Pina … (Ima v rokah škavace[6].)
Giovanni se prestraši.
PAVLE: Ma sej te hecam. Sej bo pršla … (Odloži škavace.)
GIOVANNI (poskuša vprašati za roko …): Ma kej bi vas lohko, ne, da bi prašu … da bi se namenu, počasi po poti, ki bi pripeljala do enga vprašanja … Alora … Če začnem od začetka … Dejmo tko začet …
PAVLE: Kej?
GIOVANNI: Se pravi …
Pavletu se ne ljubi čakati.
PAVLE: Dej, huoji[7], da si grem natočit vino … (Pusti svojo kramo na borjaču[8], Jolanda z balkona.)
JOLANDA: Ma če si misliš, da boš pustu te škavace tole, si se krepko zmuotu.
PAVLE: Sej bom pospravu puole.
JOLANDA: Ma kdaj puole, puole je nikoli!
Slišimo Pino, ki si prepeva Tutti mi chiamano bionda[9]. Od daleč, ko se približuje.
JOLANDA: Jo že slišim, našo.
PAVLE (ponosen): Jma glas po meni.
JOLANDA: In ti – po kom ga imaš?
PINA (pomiga Mateu, da se ujameta, in prepeva naprej):
La mula de Parenzo ga messo su botega,
de tutto la vendeva, de tutto la vendeva.
La mula de Parenzo ga messo su botega,
de tuto la vendeva fora ch’el bacalà.
Perché non m’ami più?
Pride Pina, najprej objame Pavleta, gre kar mimo Givannija, ki izostane. Prepeva.
La mula de Parenzo ga messo su botega,
de tutto la vendeva, de tutto la vendeva.
La mula de Parenzo ga messo su botega,
de tuto la vendeva fora ch’el bacalà.
Perché non m’ami più?
Njenemu petju se pridruži že Jolanda, fuša, Pina ji pomigne, naj neha, Jolanda se užali in na refren (Tutti mi chiamano) z balkona odide nazaj v hišo.
Tutti mi chiamano bionda
Ma bionda io non sono
Porto i capelli neri
(se pridruži še Jolanda.)
Porto i capelli neri
Pina povabi Giovannija k petju. Giovanni je zadržan, noče peti, se skuša izogniti. Pavle mu nato ukaže, naj zapoje solo – s tem, da ga udari po hrbtu.
GIOVANNI (solo): Me piase i bigoli co la luganega,
Marieta dàmela sul canapé.
Marieta dàmela per carità.
Marieta dàmela per carità.
Me piase i bigoli co la luganega,
Marieta dàmela sul canapé.
Marieta dàmela per carità,
per carità.
VSI: Marieta damela per carità sul canapè.
Končajo. Pina steče k Giovanniju … Jolanda kuka na dvorišče iz notranjosti hiše skozi vhodna vrata in čaka, da se zgodi.
PINA: Ma kej si vprašal?
GIOVANNI: Ma zdej sm tel …
PINA: A nisi, ma kej si djelou do zdej?
GIOVANNI: Sem pripravlju teren …
PINA: Dobro zdej, dovolj! Vdihni an bejži vprašat. (Giovanni štarta, a se takoj obrne in nemočno gleda Pino.) Tata, tata, Giovanni bi te tel neki vprašat …
GIOVANNI: Tata … mislim, šjor[10] Pavle.
PAVLE: Šjor Pavle. (Počaščeno, malo sumničavo.) Kej je naruobe?
GIOVANNI: Ma nč ni naruobe, je še kaku prou. Kar je prou, je prou, an kar ni …
PAVLE: … ni.
GIOVANNI (še nekaj ovinkari): Ma lohko vprašam za roko … Mislim, sem vas tel … (Še vedno ovinkari.) Alora … grem z začetka: k sem bil mičken …
PAVLE: Gejni mncat[11], dej, preden izdhneš – lohko jo vzameš, sej čakamo že dve leti. (Publiki.) Tri.
GIOVANNI: Ja, to sem tel vprašat.
PAVLE: Bomo spili enga. (Gre po kozarce in vino.)
JOLANDA: Končno smo dočakali.
PAVLE: Sem mislu, da bo ostala tjeta, kolkor cajta smo čakali, da vpraša.
JOLANDA: Sem čakala 160 ljet, da bo cel borjač končno nš. (Se zamisli. Ponosna.)
PAVLE: Jmaš prov. (Dvigne kozarec.) Na tuo se pa pije. Eko, mladež, zdej pa eno zdravico! Na združevanje. (Se dajo na kup.) Na ljubezen brez meja. Jaz an tut moja mama vam želimo, da vas ne luoči prov neč. Če je ljubezen prava, je ne luoči niti puotok, ma kašn puotok, niti rjeka, ma kašna rjeka, niti muor–
Prekine ga Druže, ki v rokah nosi količke, povezane z vrvjo (predstavljajo mejo), ter tablo »Začasna meja«.[12] Začne postavljati količke in raztezati vrv kar med njih.
[1] Paradižnik. Pomemben element in nosilec prenekaterih idej in misli, ki se podzavestno in zavestno sprožajo ob branju ali gledanju komedije. Bodite pozorni na paradižnik, ki je pomidor.
[2] Družeti so vojaki JLA, ki so služili na karavlah in varovali državno mejo nekdanje Jugoslavije: “Vedno so bili trije. Dva nikoli. Ne vem, v čem je bil štos, ma ponavadi je bilo tako. Eden je nosil radio s tisto veliko anteno. Drugi je imel psa. In tisti tretji je bil en bogi, ma je bil šef, je imel nek čin. Tako je to bilo. Jaz se spomnim: ti vojaki so načeloma bili prijazni, dobrohotni. Pač fantje, ki večinoma sploh niso vedeli, v kakšni situaciji so tukaj. So bili od nekje, iz Makedonije, Črne gore … Takrat smo jim v bistvu vsi rekli družeti. Nismo jim govorili ‘vojaki’. Verjetno, ker so oni vsakemu rekli druže (prijatelj), ‘Ajde, druže, kako si, druže?’, so potem – po mojem – tudi oni dobili ime družeti. Ta speljanka.” Tako nam je povedal Ratko Pulc (Plešivo).
[3] V številnih pričevanjih je omenjeno, da so bile carinarce pogosto strožje od carinikov, zato so se jih ljudje še posebej bali.
[4] Tale zelo točen in konceptualno ustrezen opis borjača smo našli v knjigi Kraška hiša in arhitektura krasa: med očarljivostjo in vsakdanom (Stanislav Renčel in Ljubo Lah, Koper: Libris, 2008).
[5] Kje.
[6] Škavace so smeti, ampak niso samo odpadki, imajo širšo konotacijo. Označujejo pravzaprav vso nepotrebno in neimenljivo kramo, ki se rada nabira pri ljudeh hrčkarjih. Škavace so pogosto predmet spora v mnogih gospodinjstvih, kjer človek hrčkar prepričuje drugo osebo, da zadevo nujno potrebuje in da jo bo – če ta ne dela – popravil. Kar se seveda nikoli ne zgodi.
[7] Hodi.
[8] Dvorišču.
[9] Vsi me kličejo bjonda. Prevedem le naslov in tisto ključno repliko te etnično obarvane popevke, ki jo na Primorskem tako radi prepevamo. Pravo sporočilo pride šele v naslednjem verzu, ko zapoje: “Ma jaz bjonda nisen.” In tu se začne feministična nota: ne bom to, kar ste si izmislili o meni.
[10] Gospod.
[11] Ovinkariti.
[12] Po Pariški mirovni pogodbi iz leta 1947 je bila name meja med državama označena kot začasna z možnostjo, da se sporazumno lahko še premakne.