V mrzli, a zatohli garsonjeri, nastlani s cigaretnimi ogorki in napol praznimi skodelicami čaja, moški v od moljev požrti domači halji sedi za majavo mizo in skuša sredi kupov prašnega papirja najti prostor za pisalni stroj. Papirjev ne more vreči v koš, ker je ta že zvrhano poln, poleg tega je mogoče, da je nekje med neodgovorjenimi pismi in neplačanimi računi ček za dve gvineji, ki ga je skoraj gotovo pozabil plačati banki. Vmes so tudi pisma z naslovi, ki bi jih moral vnesti v svoj imenik, misel, da bi jih poiskal, pravzaprav da bi kar koli iskal, pa ga navdaja z akutnimi samomorilnimi vzgibi.
Star je petintrideset let, vendar jih kaže petdeset. Plešast je, krčne žile ima in očala nosi – oziroma bi jih nosil, če ne bi svojih edinih kronično izgubljal. Kadar je z njim vse normalno, ga muči podhranjenost, če ga je pred kratkim oplazila sreča, pa po navadi trpi zaradi mačka. Zdaj je pol dvanajstih dopoldne in po urniku bi moral začeti delati pred dvema urama; toda tudi če bi se resno potrudil začeti, bi mu paralo živce skoraj neprestano zvonjenje telefona, kričanje otroka, drdranje električnega vrtalnika zunaj na ulici in topotanje težkih čevljev njegovih upnikov gor in dol po stopnicah. Zadnja motnja je bila prihod druge pošte, ki mu je prinesla dve reklami in rdeče natisnjen zahtevek za plačilo dohodnine.
Da je ta človek pisatelj, sploh ni treba praviti. Lahko bi bil pesnik, romanopisec ali pisec scenarijev ali radijskih besedil, saj so si vsi literarni ljudje zelo podobni, ampak recimo, da je knjižni ocenjevalec. Napol skrit za kupom papirjev je zajeten zavoj s petimi knjigami, ki mu ga je poslal urednik s pripisom, da »bi morale iti dobro skupaj«. Zavoj je prispel pred štirimi dnevi, vendar ga prejemnik zaradi moralne paralize oseminštirideset ur ni zmogel odpreti. Včeraj je v trenutku odločnosti strgal vrvico in ugotovil, da so knjige v njem Palestina na razpotju, Znanstvena mlečna živinoreja, Kratka zgodovina evropske demokracije (ta ima 680 strani in tehta štiri funte), Plemenski običaji v portugalski Vzhodni Afriki ter roman Lepše je ležati, ki se je verjetno pritaknil po pomoti. Oceno – recimo v 800 besedah – mora oddati jutri do poldneva.
Tri izmed teh knjig obravnavajo teme, o katerih ima tako malo pojma, da bo moral prebrati najmanj petdeset strani, če noče narediti kakšne bedaste napake, ki ga ne bi izdala le avtorju (ki seveda ve vse o navadah knjižnih ocenjevalcev), ampak celo navadnemu bralcu. Do štirih popoldne bo knjige odvil, vendar jih zaradi živčnosti še vedno ne bo sposoben odpreti. Zavest, da jih bo moral brati, in celo vonj papirja delujeta nanj enako kot misel na to, da bo moral jesti mrzel puding iz riževe moke, prelit z ricinusovim oljem. Pa vendar bo, kar je precej nenavadno, njegov sestavek pravočasno v uredništvu. Zmerom nekako pride tja pravočasno. Okrog devetih zvečer se mu bo um dokaj zbistril in do zgodnjih jutranjih ur bo sedel v sobi, v kateri bo bolj in bolj mraz, cigaretni dim pa vedno gostejši, in se spretno preskakovaje prebijal skozi knjigo za knjigo ter vsako odložil s sklepno opazko: »O bog, kakšna solata!« Zjutraj bo motnih oči, čemeren in neobrit uro ali dve bolščal v prazen list papirja, dokler ga ne bo grozeči kazalec na uri pognal v akcijo. Potem bo nenadoma zagrizel v delo. Vse postane stare fraze – »knjiga, ki nikomur ne bi smela manjkati«, »na vsaki strani nekaj, kar ostane v spominu«, »posebno dragocena so poglavja o … itd. itd.« – se bodo postavile na svoja mesta kakor železni ostružki, ki ubogajo magnet, in ocena se bo sklenila pri natanko pravi dolžini in ravno tri minute pred rokom. Medtem bo po pošti prispel še en zavoj neskladnih, nemikavnih knjig. Tako to gre. Pa vendar – s kako visokoletečimi upi je to potolčeno, živčno uničeno bitje pred nekaj leti začelo svojo kariero!
Se zdi, da pretiravam? Sprašujem katerega koli rednega ocenjevalca – takega, ki oceni recimo najmanj sto knjig na leto –, ali lahko iskreno zanika, da so njegove navade in značaj taki, kot sem jih opisal. Vsekakor je vsak pisatelj temu precej podoben, dolgotrajno neselektivno ocenjevanje knjig pa je še posebno nehvaležno, nadležno in utrudljivo delo. Ne samo da vključuje hvaljenje traparij, kar bom takoj zdaj pokazal, ampak kar naprej izumlja odzive na knjige, ki človeku ne vzbujajo prav nikakršnih spontanih občutkov. Ocenjevalca, četudi je morda izčrpan, knjige poklicno zanimajo in med tisoči, ki na leto izidejo, je verjetno petdeset ali sto takih, o katerih bi z veseljem pisal. Če je v svojem poklicu vrhunski, jih morda dobi v roke deset ali dvajset; verjetneje dobi dve ali tri. Ostalo njegovo delo, pa naj je pri hvali ali kritiki še tako vesten, je v bistvu prazno besedičenje. Svojega nesmrtnega duha troši v prazno, po majhnih odmerkih.
Velika večina ocen prinaša neustrezna ali zavajajoča poročila o obravnavanih knjigah. Od vojne naprej imajo založniki manj možnosti pritiskati na književne urednike, naj pojejo hvalo vsaki knjigi, ki jo izdajo, po drugi strani pa se je raven ocenjevanja znižala zaradi pomanjkanja prostora in drugih nevšečnosti. Ko ljudje vidijo rezultate, včasih vidijo rešitev v tem, da bi ocenjevanje knjig iztrgali iz rok povprečnih pisunov. S knjigami o strokovnih temah se morajo ukvarjati izvedenci, medtem ko velik del ocen, predvsem romanov, brez težave napišejo amaterji. Skoraj vsaka knjiga lahko zbudi strastna občutja, pa četudi strasten odpor tega ali onega bralca, čigar razmišljanja o njej bi bila gotovo vredna več kot misli zdolgočasenega strokovnjaka. Toda take reči je, žal, zelo težko organizirati. To ve vsak urednik in v praksi je tako, da se nazadnje vedno zateče k svoji ekipi piscev po naročilu – »stalnih sodelavcev«, kot jim pravi.
Dokler velja za samoumevno, da si vsaka knjiga zasluži oceno, ničesar od tega ni mogoče izboljšati. Skoraj nemogoče je govoriti o več knjigah hkrati, ne da bi veliko večino močno pretirano hvalili. Dokler človek nima nekakšnega profesionalnega odnosa s knjigami, ne odkrije, kako slaba je večina. V veliko več kot devetih primerih od desetih bi bila edina objektivno poštena kritika »ta knjiga je ničvredna«, o svojem lastnem odzivu pa bi ocenjevalec verjetno pošteno rekel »ta knjiga me v nobenem pogledu ne zanima in o njej ne bi pisal, če ne bi bil za to plačan«. Toda bralci ne bodo plačali, da bi brali take reči. Le zakaj bi jih? Želijo si nekakšnega vodnika v knjige, ki naj bi jih brali, in želijo si nekakšnega vrednotenja. Toda ob prvi omembi vrednosti se standardi sesujejo. Kajti če nekdo reče – in skoraj vsak ocenjevalec najmanj enkrat na teden reče kaj takega –, da je Kralj Lear dobra igra in da so Štirje pošteni možje dobra kriminalka, kaj tu pomeni beseda »dober«?
Zmeraj sem bil mnenja, da bi bilo veliko večino knjig najbolje preprosto prezreti in posvetiti zelo dolge ocene – 1000 besed je res minimum – tistim redkim, ki se zdijo pomembne. Kratke omembe – vrstica ali dve – knjig, ki prihajajo na police, so lahko koristne, običajna srednje dolga ocena v približno 600 besedah pa bo zagotovo brez vrednosti, tudi če jo ocenjevalec iskreno želi napisati. Običajno pa je ne želi in pisanje teh besedilc iz tedna v teden ga kmalu spremeni v bedno pojavo v domači halji, kakršno sem opisal na začetku. No, vsakdo na tem svetu ima koga, na kogar lahko gleda zviška, in iz izkušenj v obeh poklicih moram reči, da jo knjižni ocenjevalec odnese bolje kot filmski kritik, ki svojega dela niti ne more opravljati doma, ampak mora hoditi na projekcije za medije ob enajstih dopoldne, od njega pa se, z eno ali dvema uglednima izjemama, pričakuje, da bo prodal svojo čast za kozarec podpovprečnega šerija.
Tribune, 3. maja 1946; New Republic, 5. avgusta 1946
Prevedla Maja Kraigher