Plel sem gredico s perunikami. Vse leto se je nisem dotaknil in skuštrana suha trava je povsem zastirala mlade sočne zeli, kvišku pa so med njimi že hiteli sveži poganjki trave. Z golimi rokami sem se spravil nad vsiljivke in jih najprej surovo pulil v šopih, pozneje pa previdno, eno po eno, da ne bi poškodoval krhkih perunikinih listov. Izvajal sem genocid na dveh kvadratnih metrih, da bi moje izbranke lepše cvetele. Naokrog je vladala trava in se mi smejala v brk, češ, naj ti bo, tokrat, ampak saj veš, dragi Sizif, da boš moral kmalu ponoviti vajo?
V mislih sem soočil njihovo invazivnost s svojo. Tehtal sem, kaj je moralno, kaj je prav, kje so meje in zakaj se kot človek čutim dolžnega opravičevati že za takle majhen pomor. Trave so medtem že pošiljale žilave podtalne prste proti osončeni zaplati, kot da jih je izbris sester samo še podžgal. Spet se bom spravil nadnje, ko se obrne luna, zatiral jih bom povsem mlade, jih pulil iz globin, mlel s kosilnico in trgal njihove družinske vezi kot psihopat. Sem kaj manj zločinec, ker ne bom posegel po kemiji?
Od perunik ne bom imel drugega užitka kot estetskega. Prednost dajem njihovim bohotnim trocvetjem, drobno travniško klasje mi je dolgočasno, k podrasti, kjer si prostor izbojujejo marjetice in kukavice, pa se je treba daleč skloniti in s pozornim očesom motriti fine kontraste. Divja narava je prepoznavna po skuštranosti, na vrtu hočem red in strnjene zaplate barv v izbranem soglasju. Urejenost izdaja skrb, skrb vsebuje namero, brez namere pa ni umetnosti. Da, vrtovi so umetnine in perunike so na pisanem platnu enakovredne paprikam.
Namera umetnosti seveda ni samo estetska, tudi preživetje je v zmesi barv in veščini potez, enkrat z motiko, drugič s čopičem, tretjič s peresom, četrtič … četrtič z golimi prsti in s črno zemljo za nohti. Moj vrt ni za naslovnico nobene ugledne revije, premalo je polikan, še solata, ki spada v strnjene vrste, sme biti skuštrana, da invazivni red ne bi preveč izstopal sredi grmovnatega okvira. Videz mojih gredic izraža kakovost moje psihopatije, mojih zavezništev in slepih peg. Ležerno, kot se napravljam za naravne in družbene kontekste, se umeščam tudi v umetniške. Duhovna skuštranost me odtujuje od vseh in me spravlja v neizogiben konflikt, ker je v meni enkrat preveč, drugič pa premalo psihopata.
* * *
Vse zgodbe o prelomnih konfliktih, ki so oblikovale prav vse družbe tega sveta, so zgodbe o bitki dveh psihopatij. Ena je golo rušilna, neobrzdana, povsem zagledana v moč in nadzor, preračunljivo manipulativna in sadistična; druga samo sebe dojema kot samozaščitniško, pravično, na pravi strani morale in okrutno le, kadar ne gre drugače. Čeprav sta obe strani vsaj malo dobri ali slabi, pozneje sami sebi pripovedujeta zgodbo, v kateri sebe olepšujeta, drugo stran pa očrnjujeta. Vsa ljudstva, ki so preživela do danes, se morajo za to zahvaliti kakšnim psihopatom, ki so z določenega ozemlja »opleli« dotlej dominantno kulturo, jih postavili na zemljevid in potem še obdržali na njem, kajti zgodovina je dolg niz osvajanj in pomorov. Še naprej so v političnem ringu udarci pod pasom norma in popolni poštenjaki tu nimajo kaj iskati.
Skozi prizmo današnje evropske morale si je težko predstavljati, kakšna sovraštva so ljudstva gojila in s kakšnim žarom so se morila med seboj. Šibka so podlegla močnejšim in bodisi izginila ali se preobrazila v neko novo različico sebe, da bi preživela. Neredko so bila prisiljena objeti religijo dotedanjega sovražnika ali se ji vsaj podrediti. Krščanska srednjeveška oblast je nadaljevala rimljansko kolonialno politiko, pri kateri osvajalec osvojenih ljudstev ni pomoril, temveč jih je postopoma romaniziral in evangeliziral, a jim tudi dopustil obdržati del stare kulturne identitete. Rimski cesar je tako povečal dostop do moških, ki jih je lahko vpoklical v vojsko, krovna religija pa je po začetnih spotikih raznolikim ljudstvom že v nekaj generacijah zlezla pod kožo in jih povezala. Enako se je vedel islam. To je bila pomembna civilizacijska inovacija, ki so jo posnemali drugi osvajalci, in tako je po pax romana prišel pax mongolica, pa pax britannica, v 20. stoletju pax americana in tako naprej. Mir je stal na temeljih vojne in vladanja s trdo roko, tega ne gre spregledati, a lahko bi bilo hujše.
Ašurbanipal, asirski kralj iz 7. stoletja pr. n. št., ki je razširil asirsko cesarstvo od Egipta do Babilonije, je kot tirani stare šole moril in zasužnjeval s srhljivo okrutnostjo. Velja za enega najstrašnejših vladarjev v zgodovini. Ohranjeni so zapisi, v katerih se baha, kako je, denimo ob uničenju mesta Elam, cele doline napolnil s trupli in obarval reke s krvjo. Bil je med zadnjimi asirskimi tirani, ki so vladali z nepredstavljivim terorjem, kar se je njegovi civilizaciji nazadnje maščevalo. Pokorjena ljudstva prej ali slej strnejo vrste in se spravijo nad takšnega oholeža.
Meja med slabo in dobro psihopatijo se je le počasi pomikala v smeri tega, kar imamo danes za človečno, vmes je mnogokrat zanihala sem ter tja, toda dolgo je bilo vsakdanje marsikaj, kar je po današnji morali odurno: mučenje in morjenje heretikov, ponižujoč odnos do otrok, žensk, pohabljencev, čudakov in živali, da ne omenjam sužnjelastništva in javnih eksekucij na glavnem trgu. In marsikaj, kar imamo danes za vsakdanje, se bo morda zdelo odurno prihodnjim generacijam, recimo neizmerni goloseki v Amazoniji, goloroko rudarjenje v Kongu, industrijske klavnice povsod po svetu, da ne omenjam genocidnih pobojev.
Če bi Hitler prišel takoj za Ašurbanipalom, bi bil le še eden v verigi brutalnih tiranov, toda prišel je v času edinstvenega moralnega zorenja zahodne družbe. Okrutnosti so še divjale po svetu, seveda, tudi spomin na prvo svetovno vojno je bil še svež, a humanizem je prinašal obljubo univerzalne človečnosti. Saj ljudje imajo vendar enako intrinzično vrednost, ne glede na etnično, rasno in versko poreklo, kajne? Holokavst je ostro zarezal v ta plemeniti up, ki je poganjal krhke zeli med žilavimi davnimi instinkti. Če bi bil Hitler bolj sistematičen in strateški in bi mu uspelo vladavino tretjega rajha raztegniti za še nekaj let, na svetu morda ne bi bilo Judov in Romov, Slovani bi bili zdesetkani, vse »nizkotne«, nearijske rase pa razčlovečene. Srhljivo je, kako je nacizem spustil letvico dobre psihopatije tako nizko, da se je oficir zmogel v enem trenutku nasmejan igrati s svojimi otroki, takoj v naslednjem pa pripadnike zaničevanih manjšin naganjati v plinsko komoro.
Spomniti se moramo, da je nacistični režim skrbno vzgajal psihopate, da bi bili tega zmožni; množice je prepričal z mitsko (skratka religiozno) zgodbo o izbranem ljudstvu, obljubljeni zemlji in pravični vojni; že od leta 1922 je sistematično prevzgajal mladino. Če mislite, da je danes kaj podobnega nemogoče, podcenjujete, kako uklonljivi smo pod težo avtoritete in kako daleč v psihopatijo nas je mogoče zapeljati. Popoln genocid se nam lahko zdi neverjeten, toda ne pozabimo, da je danes na svetu na milijone ljudi, ki se jim izbris nekaterih ljudstev niti ne bi zdel slaba ideja. V tem trenutku se bijejo mnoge vojne, ki kažejo, da genocidnih nagnjenj še zdaleč nismo prerasli.
Različna ljudstva prehajajo skozi obdobja večje in manjše človečnosti. Meja med dobro in slabo psihopatijo je relativna, odvisna od konteksta, moralne integritete in političnih namer. Ko se začne eno ljudstvo nasilno vmešavati v drugo, mora slednje spustiti moralne standarde in uporabiti silo, da ga zaustavi. Pravila igre, ki veljajo v času miru, ne veljajo več, in dobra psihopatija, ki se sicer izraža v domeni civilnega življenja (politike, zdravstva, prava, športa ipd.), se mora ogrniti v črno uniformo in si čez prsa obesiti puško. V idealnem primeru, kot vsaka visokočlovečna družba, spoštuje kodeks vojaške etike, ki zamejuje slabo psihopatijo, sicer pa ga ignorira.
* * *
/…/