Majda Travnik Vode
Irena Androjna: Jona na križišču svetov.
Ljubljana: Mladinska knjiga (Zbirka Srednji svet), 2025.
Tretji roman pisateljice, pesnice in avtorice številnih nagrajenih radijskih iger in pravljic Irene Androjna z naslovom Jona na križišču svetov je kompleksno in ambiciozno delo, ki se načeloma uvršča v mladinsko književnost – nominiran je bil tudi za desetnico –, vendar na številnih mestih pušča razločen okus po književnosti za odrasle. Stanjšana meja med mladinsko in odraslo književnostjo pa ni edino »križišče«, kjer se suče avtoričin do najmanjših elementov premišljeni in jezikovno izklesani pripovedni monolit, ampak se tudi zvrstno znajdemo na presečišču: tako kot njegov predhodnik, Modri otok, je tudi Jona na križišču svetov organski preplet fantastike, pustolovščine, psihologije in ekokritike. A to so le grobe, pravzaprav nepomembne zunanje koordinate, znotraj katerih naletimo na svežo, izvirno, neutrujeno vsebino. Izvirno so pregnetene tudi klasične literarnozgodovinske reference, ki jih zaslutimo v ozadju pripovedi: od Grimmove pravljice Zlati dež, Carrollove Alice v Čudežni deželi in Endejevih Neskončne zgodbe in Momo do pripovednih hibridov Christiana Bobina. Od domačih del se najprej spomnimo na Potovanje v tisočera mesta Vitomila Zupana, zlasti ker Zupanovemu glavnemu junaku, dečku Teku, tako kot Androjninemu Jonu ves čas stoji ob strani zvest pes, pri Zupanu beli Baga, pri Androjni volčjak Ran. Romana sta si sorodna tudi po zunanjem okviru, saj se spust v fantastični svet obema dečkoma zgodi po tem, ko v stvarnem svetu doživita nezgodo. Simptomatično je tudi, da se nesreča obema pripeti v trenutku, ko njuni mami zagrešita materinski zdrs: Teku, ki nenehno pleza po kredenci, mama reče, naj ga vzame zlomek, Jonu pa, da jo s prekletim psom spravljata ob pamet. Ne gre torej le za trenutek neljubljenosti, ampak za pravcato kletev. Poleg ostalega, kar morata razrešiti, ta dogodek pri obeh dečkih sproži psihološki proces separacije in individuacije. Ker sta oba še otroka – Jona je star dvanajst let, Zupanov Tek pa se zdi še precej mlajši –, prehod v odraslost še ne more biti popoln, zato se, po tem ko se zbudita iz nezavesti oziroma sanj, oba vrneta domov. Pri obeh se zdi, da stvari ne bodo nikoli več popolnoma enake, nekaj se je prebudilo in premaknilo: kot bi se oba zavedela, da lahko od zdaj naprej fizične, psihološke in duhovne ovire premagujeta iz lastnih moči. Oba tudi spoznata, da človekove najhujše preizkušnje in skušnjave prihajajo iz njegove lastne notranjosti. Androjna gre pri tem še dlje in je še bolj eksplicitna, saj Jonu, ki v nekem trenutku postane Tisti, ki zmore pogledati v temo, že ponudi uvid, da se mu bo kot najhujši sovražnik na poti vedno pojavljal dvom o samem sebi.
Kot številni mladinski romani je tudi Jona na križišču svetov v svoji matrici Bildungsroman, vendar je ena največjih privlačnosti in obenem presežne vrednosti mladinske književnosti v tem, da lahko razvoj in rast osebnosti povsem legitimno prikaže skozi simboliko, metafore in podobe, s čimer se spontano razpre neskončen prostor za domišljijo. Znova in znova povedati isto – odrasti in prevzeti odgovornost za svoja dejanja ni preprosto, vendar boš zmogel –, a vsakič na drugačen način. Jona pritegne s tem, da se v njem, žal, lahko prepoznajo otroci iz čedalje številčnejših disfunkcionalnih družin, očara pa s svojo individualnostjo, z neizmerno bogatim, barvitim in dragocenim notranjim svetom. Čeprav živi z nasilnim očetom alkoholikom in mamo, ki ga (še) ne zna zaščititi, si silovito prizadeva, da bi prebil ogrožajoči družinski obroč in zaživel v harmoniji s seboj, vrstniki, družino in tudi širšim, naravnim okoljem.
Naravovarstvene oziroma ekokritične teme so v mladinski književnosti prisotne že veliko dlje kot v literaturi za odrasle, zdaj pa jih najdemo tako rekoč povsod: v poeziji, prozi in dramatiki tako za odrasle kot za otroke in mladino. A zdi se, da to za poetiko Irene Androjne ni spremenilo ničesar, saj je narava s svojo zunanjo lepoto, pomeni in simboli že od vsega začetka konstitutivni element njene poetike. Zato ni čudno, da je Jona – tako kot že protagonisti Modrega otoka –, nekako dvopolni junak: je nekdo, ki išče izhod iz neznosnega osebnega in družinskega položaja, pa tudi junak, ki rešuje naravni, pravilni red stvari. Avtorica skozi vse, tudi najdrobnejše dogodke subtilno, a popolnoma nedvoumno prikaže, da je človek integralni del narave, ki za svoje ravnovesje nujno potrebuje drevesa, ptice, veter – ne le kot fizično, ampak tudi kot psihično in simbolno okolje. Deček s tako velikim poslanstvom seveda ne more delovati in zmagati sam, zato je Jona ves čas obkrožen z modrimi človeškimi, živalskimi, rastlinskimi in fantastičnimi pomočniki (ki lahko prehajajo iz ene vrste v drugo). Avtorica izriše kompleksen, vseobsegajoč življenjski krog, v katerega so zajete modrosti različnih tradicij: od šamanizma in staroverstva do različnih ezoteričnih praks in izkušenj, vendar je vse raznorodno tkivo pregneteno, prepleteno in trdno zatesnjeno v enotno življenjsko filozofijo, ki Jona varno vodi skozi preizkušnje, ki se kar vrstijo. Jonu se namreč, potem ko se znajde na križišču svetov, »v času, ki preskakuje, in med prebivalci, ki jih prestavlja veter«, začno nehote postopno vračati spomini, na dom, na mamo in na najstrašnejšo osebo v njegovem življenju: gospoda Medveda. Kdo je gospod Medved in kdo je v domačem vrtu posekal Jonovo najljubše drevo, brest? Zakaj so iz Jonovega mesta izginile vse ptice? Kdo ga je odložil na križišču svetov in kdo ga bo odnesel nazaj domov? Kaj sploh je to, križišče svetov? Njegova varuhinja Alisa mu razodene, da se tu križajo preteklost, prihodnost, sanje in številne druge resničnosti, ki vse obstajajo sočasno. To razkošno dispozicijo avtorica med drugim spretno izkoristi za to, da romanu vtisne pristen pustolovski značaj, dogajanje pa se nenehno seli med svetovi, časi, osebami in bitji. Kljub zapletenosti se zgodba hitro stopnjuje in razvija. /…/