Urban Leskovar
Aljoša Harlamov: Dohtar in Povodni mož.
Novo mesto: Goga, 2026.
Dohtar in Povodni mož je drugi roman literarnega zgodovinarja, urednika in publicista Aljoše Harlamova, njegov prvenec Bildungsroman je izšel leta 2009. Zgodovinska kriminalka, ki v vlogo detektiva postavi Franceta Prešerna (ta sicer z imenom in priimkom ni nikoli omenjen), se je uvrstila med peterico nominiranih knjig za Cankarjevo nagrado in za kritiško sito. Vsekakor gre za dobrodošlo popestritev slovenske literarne produkcije, predvsem znotraj žanra kriminalk, ki je zadnja leta v razcvetu.
Prešeren je zgodovinski lik, s katerim ravnamo bolj kot ne čistunsko; alkoholizem in neprimeren odnos do žensk sta prej del anekdotičnega izročila kot uveljavljene podobe našega pesniškega prvaka. Takole je o veseljačenju Franceta Prešerna in Andreja Smoleta (ki se prav tako pojavi v romanu) poročal Janez Trdina v knjigi Izprehod v Belo krajino. »Imela sta direndaj, da nikoli takega. Šampanjec je tekel scurkoma. Kaj sta se menila in čemu sta se tako neusmiljeno krohotala, malo izobraženi oskrbnik ni mogel razumeti. V posteljo sta hodila ob dveh in ob treh, potem pa spala kakor klade in smrčala strahovito, da se je po vsem gradu čulo, do enajstih in tudi do poldne. Čez nekoliko dni se jima je pridružil še turnski grof, pesnik Anastazij Grün. Zdaj šele se je začela črna vojska. Hrum in šum razposajenih gospodov se je razlegal cele dni in noči, vsa družina je govorila: ‘Takih norcev še grad ni videl.’«
Harlamov tu ne dela razlik, v lik Dohtarja umesti tako pesniško genialnost kot bolj problematične atribute. S tem se izogne čistunstvu in – kakopak – lik naredi bolj zanimiv; pesniški angeli so za učbenike, zapiti seksistični moški srednjih let pa je kot nalašč za kriminalko. Eden izmed izstopajočih elementov je tudi precej oster in (kadar po tem kliče situacija) vulgaren humor. Toda Harlamov je tu pazljiv, saj komedija nikoli ne razvrednoti prizora, katerega del je, temveč ga uravnoteži. Za trenutek se ob težko pričakovanem kontrastu bralcu privihajo ustnice, nato se spet vrnemo v neizprosen svet ljubljanskih beznic, izginulih deklet, polresnic in moralnega relativizma.
Pripoved se suče okrog skrivnosti utopljene mladenke, zraven katere se na bregu Ljubljanice zbudi zaprepadeni Dohtar. Premeteni dunajski odposlanec Herr Wirt Dohtarju postavi ultimat: najti mora morilca, sicer bo za umor nesrečnega dekleta kriv sam. Skrivnost utopljene mladenke pa ni zgolj skrivnost sama na sebi, brez konteksta, Harlamov jo namreč spretno preplete s širšo politično intrigo narodnega prebujenja, cenzure in pesniškega poslanstva. Ta zamotani tematski klobčič pa ves čas deluje enovito, kljub razvejanosti se roman nikoli ne sesuje pod težo lastne pripovedne ambicije.
Pripoved dinamizira tudi kanček magičnega realizma, ki pride do izraza v sanjskih sekvencah in ob dramaturških vrhuncih, čeprav gre zgolj za sredstvo intrige in je za potrebe ambivalence uporabljen skopo, za dodaten, komaj zaznaven priokus. Na mestu je tudi ironizacija romantičnega pesnika, ki je kot na natezalnici razpet med popolnim svetom ter dejanskostjo, ki ga – kaj pa drugega – ne razume. Dohtar je v romanu predstavljen kot nekdo, ki zna vlogo romantičnega pesnika predvsem prepričljivo odigrati; Sonetni venec tako ni več izraz globoke naklonjenosti do Julije Primic (če je to sploh kdaj bil, kje se konča zgodovina in začne fikcija, raje pustimo ob strani), temveč transakcijski dogovor med materjo in pesnikom, ki njeni hčerki s svojo stvaritvijo dvigne vrednost na tržnici zakonske unovčljivosti.
Dohtarjeva romantika (v smislu literarnega obdobja in tropov, ki ji pritičejo) je bolj kot ne performativna. Glavni lik je talentiran pragmatik, ki mu sreča ni naklonjena, a se hkrati zaveda, da pesniki niso narejeni iz zvezdnega prahu, temveč morajo s svojo umetnostjo in kakšnim premišljeno nastavljenim škandalom iz sebe napraviti mit. V pripovedi se skriva tudi politična komponenta, ki jo pooseblja Herr Wirt. Pogovori o naravi in odgovornosti pesništva ter (brez)smislu revolucije in upora, ki jih ima s protagonistom, so v pripovedi še posebno izstopajoči. Herr Wirt Dohtarja opozarja, da so njegove pesmi nevarne, že ena lahkomiselna interpretacija namreč lahko razplamti revolucionarnega duha Kranjcev.
Harlamov prek njunih dialogov zastavi pronicljiv komentar. Dohtar v svoji poeziji išče čistost izraza in eleganco, vsebina ne nastaja s pretiranim ozirom na položaj Slovencev znotraj habsburške monarhije. Vsebina je podrejena estetiki, je zgolj tisto, kar pesem zahteva, da bi delovala karseda prepričljivo, in šele zunanji politični element poezijo vpreže in podredi svojim revolucionarnim ciljem. Dohtar sicer ni okarakteriziran kot nekdo, ki mu za slovensko narodno prebujenje ne bi bilo mar, vseeno pa nanj gleda z zdravo skepso in zavedanjem, da je poezija ločena od življenja.
Med branjem sem opazil, da je recenzirani roman z doživetim pripovednim svetom, v katerega je veselje vstopiti, vztrajno ugašal moj kritiški aparat na račun bralskega užitka. Po knjigi sem hlastal z zaletavo naivnostjo svojega davno pozabljenega jaza, ki še ni vedel, kaj je literarna teorija. Kot kritika me je Dohtar in Povodni mož kar malce razorožil. Pripovedni svet je narejen s posluhom za detajle, pred bralcem se v vsej svoji bedi in blišču odstira Ljubljana iz 19. stoletja, od beznic, v katerih posedajo sumljivi liki, do mladenk, ki vzdihujejo na plesu v Tivoliju. Še posebno tistim, ki Ljubljano dobro poznamo, pa nam mesto predstavi v prej nevideni zgodovinski luči, kot da bi Harlamov nad celotnim mestom izvedel nekakšen potujitveni efekt, ki iz znanega naredi neznano. /…/