Alenka Urh
Helena Koder: Kolizej.
Ljubljana: Mladinska knjiga, 2026.
»Hiša ima svoj navzven in svoj navznoter. Navzven so zidovi, navznoter je duša. Duša je nevidna, vendar zna pripovedovati. Pripoveduje tistemu, ki zna poslušati. Drugim ne,« beremo v epilogu knjige Kolizej. Hiša, ki je danes v zavesti Ljubljančanov samo še oddaljen spomin, je z avtorico povezana na zelo oseben način. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je namreč napisala scenarij za dokumentarni film Kolizej, ki ga je režiral Žare Lužnik pod uredniškim okriljem Draga Pečka. Film je pomenil odmik od tedaj prevladujočega modela angažiranega dokumentarca, namesto tega se je raje posvetil prebivalcem Kolizeja in njihovim zgodbam, ujetim v vso edinstvenost njihove bivanjske izkušnje. Prav ta pogled zaznamuje tudi knjigo. Helena Koder skozi stvarno, pozorno in izrazito senzibilno optiko vztrajno sledi življenju in ljudem, zato je njena pripoved o nastajanju filma mnogo več kot zgolj dokument produkcijskega procesa. Posebno razsežnost ji daje tudi časovna distanca, ki omogoči, da se deli medsebojno osvetljujeta in dopolnjujeta: »V filmu je mnogo več, kot je v tem besedilu. In v tem besedilu je mnogo več, kot je v samem filmu. Če ju položim eno čez drugega, besedilo čez film, dobim globino.« Že zaradi tega je zgodba o nastanku filma dragocena, in to ne le za filmofile in ljubitelje dokumentarnega filma.
Knjiga je razdeljena na tri poglavja in dva epiloga, pri čemer je najobsežnejše prvo poglavje, ki bralca uvede v čas nastajanja filma. Že na prvi strani stopimo skozi težka starinska vrata v hladno vežo z nepreštevno vrsto poštnih nabiralnikov in obokano odprtino stopnišča, se podamo po mrakobnih hodnikih ter vstopamo v bolj in manj skromna stanovanja in hkrati v usode njihovih stanovalcev. Pisanje je vseskozi plastično in sugestivno, skorajda slišimo odmev korakov po širokih stopniščih, vidimo medlo svetlobo, ki pronica skozi odprtine pod stropom, in slutimo mešanico vonjav številnih življenj, prežetih z duhom preteklosti. Kolizej ne nastopa zgolj kot stavba, kot objekt, temveč kot organizem z lastnim značajem, spominom in notranjim življenjem. V prvem poglavju z naslovom 1984 so v zgodbo o nastanku filma vtkana tudi prvoosebna pričevanja njenih stanovalcev – avtorico so namreč že ob ustvarjanju filma najbolj zanimala življenja ljudi, njihove male, partikularne zgodbe, zato odločitev, da jih vključi tudi v knjigo, nedvomno prispeva k njeni dokumentarni in literarni vrednosti. Prizori si sledijo po samosvoji notranji inerciji, avtoričin občutek za ustvarjanje atmosfere, ki obdaja posamezne »zgodbe«, poskrbi za posebno, celo nostalgično bralsko izkušnjo, saj zna dodobra izkoristiti prostorski, časovni in razpoloženjski potencial nečesa tako nesnovnega, kot so spomini, in nečesa tako neujemljivega, kot je trenutek.
Helena Koder je mojstrica sloga, tudi v Kolizeju je jezik prožen, živahen in gibek, skorajda dialoški. Kot smo videli že v njenem esejističnem prvencu Krošnja z neznanimi sadeži (2024), za katerega je prejela Rožančevo nagrado, njeno pisanje na vsakem koraku odlikujeta natančnost in občutljivost. Občutljivost za izreko, pomene, vzdušje in atmosfero, natančnost pri izbiri besed in gradnji prizora. Pripoved spretno kadrira: nekatere zgodbe prebivalcev Kolizeja zgolj povzame, pri drugih prepusti prostor neposredni, živi izpovedi. Temu se prilagaja tudi jezik. Izpovedi stanovalcev niso ukalupljene v knjižno slovenščino; pisateljica zaradi občutka avtentičnosti posega tudi po drugih registrih, ohranja pogovorno govorico, tujke, slogovno zaznamovane izraze in ponekod tudi jezike nekdanje Jugoslavije. Prebivalstvo Kolizeja je bilo namreč izjemno raznoliko in je segalo vse od premožnih ljubljanskih družin, ki so prebivale v prostornih stanovanjih z izbranim starinskim pohištvom, do revnih priseljencev, ki so skušali iz nekaj kvadratnih metrov brez kuhinje in sanitarij ustvariti vsaj približek doma. Tako denimo spoznamo Emrito, mlado mater samohranilko z dveletnim sinom, ki jo v nasprotju s prevladujočo idejo socializma deložirajo, že na naslednjih straneh pa vstopimo v povsem drugačen, svetel in prijazen svet gospoda in gospe Š. Nekatere pripovedi preveva optimizem, druge so tragične in brezizhodne, vse po vrsti pa predstavljajo edinstvene, osebne in pogosto intimne izpovedi, ki jih Helena Koder zavestno pušča zunaj okvirov občih ideoloških razlag. Prav v tem je njena posebnost: življenj prebivalcev Kolizeja ne podreja velikim zgodbam zgodovine, politike ali drugih kolektivnih pogojenosti (čeprav se jih še kako dobro zaveda), temveč jim dopušča, da spregovorijo sami zase. Zbira konkretnosti, otipljivosti, les tranches de vie – rezine življenja, ki jih je mogoče popisati brez enoznačnih sodb, moraliziranja ali žugajočega prsta. To seveda ne pomeni, da ne zavzame stališča. V drugem in tretjem poglavju je njena kritična drža jasno navzoča, vendar ostaja zadržana, spraševanjska in majevtična.
/…/