Potovanja se zgodijo nenadoma. Kot notranji klic. Vsaj meni. Odločitev vznikne z jasnostjo in povsem brez dvoma. Grem! Že dlje časa sem želela stopiti v črno, podsaharsko Afriko. Ko je tisto zimo pred desetimi leti namera dozorela, se je razprostrlo na stotine možnosti na kontinentu, ki je trikrat večji od Evrope. Kam? Nisem si hotela lomiti jezika po frankofonskih deželah, recimo v mamljivem Maliju ali privlačni Burkini Faso. Če potuješ sam in si ženska, to niso ravno počitnice. Mnogo bolj smo ranljive kot moški, posebno v patriarhalnih okoljih, zato moramo biti zbrane, osredotočene, odločne. Ker pa sem tisti čas potrebovala sprostitev in ne negotovih avantur, se mi je zdelo bolje izbrati afriško deželo, v kateri se bom lahko manj stresno sporazumevala v angleščini. Ozrla sem se po državah, ki so bile nekdaj britanske kolonije. Kenijo in Gano poznamo, kaj pa preostale? Pogledala sem na zemljevid in ob morju na zahodni obali uzrla Gambijo, majhno državico, veliko kot Slovenija, po kateri naj bi bilo potovati dokaj varno, razen na meji s Senegalom, kjer so menda tolpe, vsaj tako so svarili na spletnih straneh zunanjega ministrstva. Pozneje se je izkazalo, da sem šla ravno tja. Tolp sicer ni bilo, resda pa imajo letovišča zaradi ropov stražarje ter so varovana noč in dan. A le kje v Afriki niso? Gambija je bila takrat slovenskim turističnim agencijam povsem neznana. Našla sem ugoden let, si priskrbela vizo, teden dni pozneje sedla na letalo in odletela. Za sabo sem pustila sivo, megleno, zasneženo zimo.
Odpravila sem se naivno, impulzivno, kot nepopisan list, ki zaupljivo razgalja svojo belino in se veseli trenutka, ko bodo na njem pristale prve zgodbe. Nisem vedela, da je Gambija ena od priljubljenih destinacij za poživljanje z oksitocinom (v možganih ga proizvaja hipotalamus), ki je nekakšen biološki regulator povezanosti, zaupanja in občutka varnosti. Pogosto mu poenostavljeno rečemo »hormon ljubezni«, ker spodbuja socialne vezi in intimnost. Naj povem drugače: Gambija je bila in je še vedno ena od dežel počitniških romanc in trgovine z ljubeznijo. Ja, veliko je je vsepovsod po Afriki in tudi čez ocean, na Kubi ali v Dominikanski republiki. Omrežiti belo Evropejko je za mlade afriške moške vstopnica v evropski raj, vsaj tako to vidijo, v blagostanje daleč od peklenske revščine in brezizhodnosti, v kateri živijo. Seveda to ne velja za vse, za mnoge pa. Seksturizem sem že nekaj let pred tem opazovala na Tajskem, v Bangkoku in na otoku Koh Samet. Stari, debeli, zavaljeni, bogati moški prasci so v idiličnem obmorskem letovišču na otoku svoja obilna sala zvalili na ležalnike in srkali koktajle, njihove mladoletne Tajke, spolne sužnje, stare štirinajst, morda petnajst let, pa so povsem pobito sedele ob njih z izpraznjeni očmi, z obrazi brez življenja, brez iskre, brez nasmeha. Niste še doživeli tolikšne votlosti, verjemite. Srhljiva je. Kot bi nekomu ubili dušo, esenco, človečnost. Ta dekleta sploh niso bila tam. Tam je bilo samo njihovo zlorabljeno telo.
V Gambiji so vloge zamenjane. V črno Afriko rade prihajajo starejše, dobro situirane Evropejke in se zabavajo z mladimi žrebci. Družijo se na večerjah in izletih, ki jih seveda one plačujejo, uživajo v njihovem spremstvu in morebiti tudi v »brezplačnem« seksu. Mnoge samske ženske pridejo na počitnice, ne po seksualne dogodivščine, vendar jih omehčajo dvorjenja. So srednjih let in pogosto osamljene, željne ljubezni, pozornosti in topline, zato so bolj ranljive. Hrepenijo po dotiku, želijo biti opažene in nekomu pomembne, vredne. Na partnerskem trgu je v njihovih letih doma uborna ponudba, pogosto imajo za sabo številna razočaranja. Zlahka popustijo izlivom ljubezni lokalnih mladeničev, njihovim laskanjem in očarljivi pozornosti ter se zavrtinčijo v strastne erotične romance z izklesanimi telesi. Cilj žigolov pa niso romance in ljubezen, priti želijo v sanjsko Evropo in si pomagati z denarjem ter omrežjem dobro situiranih partneric. Povsod po Afriki so takšni moški. V Gambiji jim pravijo bumsterji. O tem je bilo posnetih že nekaj filmov, recimo večkrat nagrajeni Paradiž: Ljubezen (Paradies: Liebe) avstrijskega režiserja Ulricha Seidla iz leta 2012, katerega prizorišče je Kenija. Četudi se zdi Ulrichova jedka zgodba pretirana in provokativna, je žal del realnosti afriškega turizma, v katerem se priletne gospe zapletejo v seksualna razmerja, polna obljub, molzenja denarja, čustvenih manipulacij, nesrečnih koncev in grenkih obžalovanj.
Ko sem kupila letalsko karto, mi je bila vsa ta turistična trgovina z ljubeznijo povsem neznana. Tudi trpki britanski dokumentarni filmi o gambijskih romancah, o ljubezenskih izkoriščanjih in okoriščanjih v Gambiji, kamor rade zahajajo Britanke, še niso bili posneti. Za ljubezenski turizem v tej deželi sem slišala pičle tri dni pred odhodom. Preletela sem nekaj spletnih strani, kjer je pojav deloval kot pogost in razširjen, vendar sem se tolažila, da grem na jug, kjer sta samo dve turistični letovišči z redkimi tujci, daleč stran od masovnega turizma in gambijskih glavnih mest na severu. Prvič sem se zavedela, da bom kot samska, solidno preskrbljena Evropejka pri petdesetih, pravzaprav idealna tarča revnih snubcev, njihova vstopna viza za Evropo.
Prispela sem pozno, v zadnjih urah noči. Vročina je še vedno buhtela iz asfalta. Pred letališko stavbo me je potrpežljivo čakal šofer z vozilom, ki bi ga v Evropi odpeljali le še na odpad. Manjkala mu je kakšna luč, gume je imel zlizane in brez profilov (vedno jih pogledam, preden se usedem v avto, čeprav, kaj bi mi to pomagalo, če bi odleteli s ceste), stekla na oknih so bila napol odprta in jih ni bilo mogoče premikati, niti zapreti niti povsem odpreti, nekaj delov avta je bilo pritrjenih z lepilnimi trakovi. Četudi so bile razdrapane ceste po podeželju povsem prazne, mi je bilo med vožnjo v razpadli kureti nelagodno. Misel na zlizane gume me ni izpustila. Oddahnila sem si, ko sva prispela v letovišče, četudi se ga ni videlo. Lahko bi bila kjer koli. Bungalovi in palme so bili pogreznjeni globoko v mlečno motnost goste megle. Bližino oceana se je le slutilo, ker se ga je slišalo. Pred spanjem sem želela vdihniti njegove zdravilne aerosole, razpršene po ioniziranem zraku, jih začutiti na koži, zato me je nočni čuvaj Lamin skozi koprenasto gmoto po mivki pospremil do Atlantika. Brez njega bi se izgubila v gostem oblaku, ki se je zataknil ob zemljo. Dobrodošlica, ki mi jo je namenila dežela, je bila skrivnostna, vendar mi ni vzbujala nelagodja. Videla sem le nekaj valov prostrane slane mase. Bolj oddaljeni so bili potopljeni v nevidno onstran bele meglene zavese. Le kaj se skriva izza nje? Vznemirjena sem zaspala.
/…/