/…/
William Shakespeare: Rihard III. Režija: Jan Krmelj. Drama SNG Maribor, Dvorana Frana Žižka. Premiera: 24. april 2026.
Shakespearov Rihard III. je drama o vzponu človeka, ki zelo dobro ve, da oblast ni samo stvar moči, temveč tudi stvar nastopa. Kdor zna nadzorovati prizor, pogosto nadzoruje tudi resnico. Mariborska uprizoritev v režiji Jana Krmelja prav iz tega izhodišča zgradi sodobno, vizualno izčiščeno in igralsko intenzivno predstavo, ki Shakespeara ne prestavlja v današnji čas zato, da bi ga naredila bolj razumljivega, ampak zato, ker pokaže, kako zelo naš čas že sam govori njegov jezik. Jezik spletk, javnih podob, političnega cinizma in nasilja, ki se ne dogaja več nujno v temi, temveč pred našimi očmi.
Petja Labović v naslovni vlogi Riharda ne gradi kot zgodovinsko karikaturo zla, ampak kot nevarno privlačnega manipulatorja, ki pomanjkanje zadržkov spremeni v obliko moči. Njegov Rihard je fizično napet, živčen, sunkovit, včasih skoraj deško predrzen, drugič hladno preračunljiv. Najbolj prepričljiv je v trenutkih, ko občinstvu ne razkriva zgolj svojih načrtov, temveč ga vabi v zavezništvo. Njegovi pogledi v dvorano niso samo komentar, ampak preverjanje: ali smo še z njim, ali nas še drži, ali smo še pripravljeni gledati. Labović zelo dobro ujame nelagodje lika, ki ni strašen zato, ker bi bil nečloveški, temveč zato, ker nam je preveč domač. Njegov Rihard razume, da lahko brutalnost učinkuje tudi kot šarm, če je dovolj hitro izrečena, dovolj samozavestno odigrana in dovolj spretno zapakirana.
Režija Jana Krmelja je ena ključnih kvalitet uprizoritve. Predstava je izrazito vizualna, Krmelj pa njeno vizualnost ves čas veže na jasno režijsko misel. Oder ne postane razstava močnih podob, ampak natančno organiziran prostor političnega nasilja, zapeljevanja in nadzora. Krmelj zna velik Shakespearov tekst odpreti sodobnemu gledalcu, ne da bi ga pri tem sploščil v aktualistično tezo. Njegov Rihard III. je sodoben, ker razume logiko današnje javnosti, medijske manipulacije in oblasti kot performans, vendar hkrati ohranja težo klasične tragedije. To je režija, ki si upa misliti široko, delati v velikem zamahu in zaupati ansamblu, hkrati pa ima dovolj občutka za detajl, da se uprizoritev ne razsuje v spektakel zaradi spektakla. Scenografija Doriana Šilca Petka odpre oder kot hladen aparat oblasti, v katerem se liki nenehno prestavljajo, izpostavljajo, umikajo in znova postavljajo na ogled. Prostor ni samo prizorišče dogajanja, temveč mehanizem, ki proizvaja odnose moči. K temu pomembno prispeva video Klare Debeljak, ki predstavo vpenja v logiko podobe, nadzora in javnega nastopanja. Kamera ne razkriva resnice, temveč jo pogosto še bolj umaže: obraz poveča, gesto iztrga iz konteksta, telo spremeni v znak.
Eden najmočnejših elementov uprizoritve je svetloba Andreja Hajdinjaka. Luč ni zgolj atmosfera, temveč skoraj dramaturški rez. Prostor zna razdeliti z ostro hladnostjo, ga potisniti v mrak ali iz posameznega obraza narediti prizorišče notranjega zloma. Prav svetloba pogosto določi, kdo ima v nekem trenutku oblast nad pogledom in kdo je že postal objekt tuje igre. Izjemni so tudi kostumi Brine Vidic. Ti ne poskušajo rekonstruirati zgodovinskega časa, ampak ustvarijo svet, v katerem se eleganca in razpad držita skupaj. Liki so oblečeni v oblast, v status, v pripadnost, vendar se pod to zunanjostjo vse bolj kaže utrujenost družbe, ki še vedno pozna protokol, čeprav ne pozna več morale.
Predstava je močna tudi zaradi ansambla. Žan Koprivnik kot Buckingham ni le Rihardov sodelavec, temveč natančno izrisan oportunist, ki se predolgo prepričuje, da obvladuje igro, v kateri je v resnici samo začasno uporaben. Koprivnik ga igra z mešanico samozavesti, pragmatičnosti in postopno naraščajoče negotovosti; njegov Buckingham ni slepi sledilec, ampak človek, ki predobro ve, kaj počne, a se prepozno zave, da ga isti mehanizem lahko brez težav izloči. Minca Lorenci kot Elizabeth prinese v predstavo trdnost, ki ni glasna, ampak vztrajna. Njena Elizabeth ni zgolj žalujoča mati ali politično poražena kraljica, temveč oseba, ki ob izgubah vse bolj jasno vidi, kako oblast požira družinske vezi, zavezništva in jezik sam.
Nataša Matjašec Rošker kot Margaret učinkuje kot glas preteklosti, ki se noče umakniti. V njeni pojavi je nekaj preroškega, a tudi nekaj zelo konkretno človeškega: ni abstraktna vest, temveč telo, ki je že preživelo nasilje in zato ve, kam vodi novo. Gaja Filač kot Lady Anne odigra enega najtežjih prizorov z veliko mero notranje razpokanosti. Njena Anne ni naivna žrtev Rihardovega zapeljevanja, ampak nekdo, ki se v trenutku psihološkega pritiska znajde v prostoru, kjer žalovanje, gnus, fascinacija in nemoč nevarno zdrsnejo drug v drugega. Ksenija Mišič kot vojvodinja Yorška predstavi doda skoraj intimno grozo: njen odnos do Riharda ni samo politična obsodba, ampak boleča materinska zavrnitev, zaradi česar se vprašanje zla še bolj zaostri.
Tudi druge vloge so natančno vpete v celoto. Davor Herga kot Hastings dobro ujame samozadovoljstvo človeka, ki verjame, da zna prebrati razmere, dokler ga te ne povozijo. Nejc Ropret v različnih vlogah ustvarja občutek sveta, kjer posamezniki hitro postanejo funkcije, izvrševalci in žrtve iste politične mašinerije. Matevž Biber kot Edward IV. in Richmond stoji na dveh robovih istega sveta: najprej kot utrujena figura iztekajoče se oblasti, pozneje kot obljuba novega reda, ki pa po vsem videnem ne more biti povsem nedolžna. Viktor Hrvatin Meglič in Gorazd Žilavec s svojimi nastopi dopolnjujeta podobo dvora kot prostora, v katerem se zvestoba pogosto izkaže le za drugo ime previdnosti.
Uprizoritev ni brez zastojev. Njena dolžina se mestoma pozna, predvsem tam, kjer predstava še enkrat poudari tisto, kar je že dovolj jasno pokazala. Nekateri prizori bi z ostrejšim ritmom dobili več udarca. Kljub temu pa gre za eno tistih uprizoritev, pri katerih razkošje podob, igralska zbranost in režijska misel večinoma upravičijo ambicijo. Zato je mariborski Rihard III. tudi ena prepričljivejših režijskih stvaritev Jana Krmelja: ambiciozna, premišljena, vizualno suverena in dovolj samozavestna, da Shakespeara ne razlaga, ampak ga na novo uprizoritveno izostri. Predstava je najboljša, ko se ne zadovolji s tem, da Riharda razglasi za pošast, ampak pokaže družbo, ki mu odpira vrata, mu daje jezik, ga gleda in se ob njem celo zabava. Prav v tem je njena najbolj neprijetna ostrina: Rihard se ne zgodi zunaj sveta, ampak iz njega zraste.