Travnik Vode: Če moji podatki držijo, ste prav v reviji Sodobnost pri rosnih dvajsetih z objavo pesmi doživeli enega svojih literarnih debijev. Kdaj ste odkrili, da ste pesnik in kako se spominjate svojih umetniških začetkov in prvih objav?
Čuk: Pravzaprav nisem nikoli začutil kakšnega posebnega prelomnega trenutka in tudi danes se nikoli ne sprašujem o tem. Objava v Sodobnosti je bila res med prvimi odmevnimi koraki, vendar sega moja ustvarjalna pot daleč nazaj. Že majhen sem rad bral in približno v petem razredu osnovne šole sem se odločil, da napišem knjigo po zgledu indijanaric Karla Mayja. Pri tem me je zalotila mama in mi pisanje najodločneje odsvetovala, češ da bom vse življenje nesrečen. Kakšna romantična predstava o nesrečnih pesnikih in pisateljih še do pred kratkim! Mamino opozorilo seveda ni zaleglo. V osnovni šoli nas je k pisanju spodbujal učitelj slovenščine, ki je naše šolske naloge na svojo roko pošiljal v Literarne vaje, tržaško študentsko revijo, ki jo je izdajal profesor Martin Jevnikar. V Literarnih vajah so se kalila prav vsa poznejša velika imena, Marko Kravos, Filip Fischer, Boris Pangerc, Miroslav Košuta in drugi. Najprej je bilo objavljenih nekaj mojih šolskih spisov, nato pa sem začel pisati pesmi, ker sem bil len in za prozo nisem imel časa. Poezija tudi zato, ker sem v njej videl večji izziv kot v prozi, in še danes pisanje pesmi doživljam kot izredno garaško delo. Verjetno zato, ker v poeziji ni skrivalnic, medtem ko se v prozi lahko skrivamo, prosto sledimo domišljiji, gradimo rokave in odvode. Pri poeziji to ni mogoče, ker gre za intuitivno in instinktivno početje, zato sem v njej videl dovolj velik izziv.
Travnik Vode: Ob vašem imenu in rojstni letnici (1952) je kot kraj rojstva navedena kratica STO – Svobodno tržaško ozemlje. Ali gre za uradne evidence ali ste ta podatek v svojo biografijo simbolno vpisali sami? Kakšno je bilo vaše otroštvo v vasi Dolina pri Trstu v tem turbulentnem zgodovinskem obdobju in kakšne spremembe je amputacija slovenskega narodnega telesa takrat in kasneje prinesla tamkajšnji skupnosti, ki jo je najgloblje zaznamovalo že poprejšnje dvajsetletno fašistično zatiranje in nasilje?
Čuk: Za ta podatek o svojem državljanstvu dolgo nisem vedel. Nekega dne so me drugi opozorili, koliko državljanstev imam: državljanstvo STO, slovensko, ki sem ga pridobil kasneje, in avtomatično še italijansko. Imam še brata in sestro, vsi trije smo bili rojeni v isti hiši, vendar v dokumentih piše, da je brat rojen v Italiji, sestra v Jugoslaviji, jaz pa na STO. S tem sem kar zadovoljen, saj je bilo to državljanstvo dolgo še najbolj nevtralno. Na svoje otroštvo v vasi Dolina imam čudovite spomine. Takrat smo tam živeli izključno Slovenci in do šestega, sedmega leta nisem znal niti besede italijansko, čeprav smo živeli v Italiji. Zanimivo je, da je fašistični režim naše kraje skušal italijanizirati s priseljenci – podobno kot danes počne Izrael v Palestini –, in tudi v našo vas sta se po razlastitvi priselili dve veliki družini, ena s Sardinije, druga iz južne Italije. Toda namesto da bi ti številčni družini poitalijančili nas, so se sami poslovenili. Druga svetovna vojna sicer skorajda ni oplazila našega brezskrbnega otroštva, smo pa tudi v Dolini občutili delitev, ki je po vojni prišla s Kominformom: del vasi je bil za Tita, del za Stalina. Nekdanji soborci in prijatelji so se tako rekoč čez noč znašli na nasprotnih bregovih. Starejši so kasneje pripovedovali, da je bilo nekaj časa ponoči celo nevarno hoditi naokrog. Na srečo je kmalu prevladal naš primorski oziroma, kot bi rekli na celini, mediteranski značaj in vaščani so hitro presegli medsebojne razlike in spet začeli sodelovati. Vas Dolina, skupaj z istoimensko občino, ki s približno sedem, osem tisoč prebivalci sodi med največje slovenske občine v Italiji, se sicer tradicionalno opredeljuje za levo politično opcijo, zaradi česar smo lahko vse do danes ohranili slovenskega župana. Kot opažam z današnje zgodovinske distance – o tem govori tudi roman Prah –, raznarodovalni pohod danes poteka zaradi drugih impulzov, predvsem zaradi našega lastnega odnosa do jezika. Fašizem ni mogel nikoli zlomiti Slovencev zaradi klenosti in upornosti naših ljudi, ki so se zavzeli za svoj jezik. Tudi zato sem zgrožen nad jezikovno neobčutljivostjo, ki vlada v osrednji Sloveniji. Na ljubljanskih ulicah skorajda ni več slišati slovenščine.
Travnik Vode: Po tem ko ste v Ljubljani doštudirali slavistiko in romanistiko, ste se vrnili domov in spet postali Slovenec v Italiji. Nekaj let ste poučevali v Trstu in Gorici, nato ste se za dolga leta zaposlili kot novinar na Primorskem dnevniku in kasneje kot glavni urednik informativnega sporeda deželnega sedeža RAI za Furlanijo Julijsko krajino. Kaj vas je nagnilo, da ste se po koncu študija vrnili na Tržaško in kako so se vaše poklicne poti nato prepletale in dopolnjevale z umetniškim delovanjem?
Čuk: Zanimivo, skoraj izzivalno vprašanje. Zakaj ločevati med Slovenci v Italiji, v Ljubljani ali v Novem mestu? Gre za celostni prostor. Za razliko od številnih sošolcev, ki so ostali v Ljubljani, se mi je zdelo samoumevno, da se vrnem, ker sem si od nekdaj želel poučevati. V razredu sem se zelo dobro počutil in stik z mladimi me je veselil. Kljub temu sem nato v življenju poučeval samo eno leto v Gorici na učiteljišču in kasneje dve leti v Trstu. Kmalu po vrnitvi me je namreč poklical študijski kolega in prosil, če bi prišel delat na Primorski dnevnik za čas nadomeščanja poletnih dopustov. Le nerad sem sprejel, ker sem si po koncu študija želel malo odpočiti. Štirje meseci nadomeščanja so se nato raztegnili na več desetletij, vse do 8. februarja 1992, ko sem prejel odpoved. Odpustili so me, ker sem kot urednik kulturne strani – v hudih polemikah z vodstvom – začel problematizirati takratno jugoslovansko zamejsko politiko. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bil Primorski dnevnik – ki je vzniknil kot naslednik Partizanskega dnevnika – mnenjsko zelo zaprt, jaz pa sem si prizadeval, da bi šli v korak s časom in se odprli. Z Igorjem Škamperletom sva zasnovala serijo kritično-polemičnih člankov na temo zamejske politike, kar je pri vodstvu naletelo na velik odpor. Na pobudo Miroslava Košute sem takrat napisal tudi satirični muzikal Lepo je v naši domovini biti, ki jo je nato kot svojo zadnjo predstavo na velikem odru režiral Jože Babič in je imela velik uspeh. Sporočilo je bilo, da smo ljudje le lutke v rokah oblasti, naj gre za levo ali desno opcijo. To je merilo neposredno na naši dve največji krovni zamejski organizaciji: Svet slovenskih organizacij in Slovensko kulturno-gospodarsko zvezo (SKGZ). Sporočilo je bilo tudi, naj politika dela za ljudi, naš jezik in obstoj. V velikem svetu vprašanje jezika nima enakega pomena kot pri majhnih narodih, kjer je jezik ključni identifikacijski element. Jezik opredeljuje našo identiteto, zaradi njega vem, kdo sem. Danes veliko poslušamo o fluidnosti identitet. O tem lahko govorimo na globalni ravni, ne more pa veljati za majhno skupnost oziroma majhen narod, saj ta potem ne ve več, kaj je, ampak postane brezimen otoček. Če skozi vso zgodovino ponavljamo, da je slovenski narod utemeljen na jeziku, kulturi in umetnosti, je jasno, da so ti temelji del nas samih in jih ne moremo kar zavreči ali omalovaževati. Že dolgo kritično opažam, da se Slovenci ponižujemo in izničujemo, čeprav nas nihče ne sili v to. Zato je velik del moje ustvarjalnosti uperjen v to sršenje gnezdo.
Travnik Vode: Konec leta 2024 ste se, sicer kot dnevni migrant, na neki način spet vrnili v matico oziroma v Ljubljano kot predsednik Društva slovenskih pisateljev, po tem, ko ste tam že nekaj časa delovali kot član upravnega odbora. Kakšna refleksija in vizije so botrovali odločitvi za kandidaturo za predsednika DSP?
Čuk: Na začetku ni bilo nobene vizije, ker nisem nameraval kandidirati. Nato so dotedanji predsednik Dušan Merc in primorski književniki začeli govoriti, da bi bilo dobro, da na čelo Društva pride nekdo od zunaj. Desetkrat sem rekel ne in nazadnje privolil. Posredi je bil tudi kanček samovšečnosti, saj se mi je vodenje častitljive institucije, ki že 156 let sooblikuje kulturno in politično zavest slovenskega naroda, zdelo nekaj velikega in zgodovinsko pomembnega. Kot jubilejni, trideseti predsednik, sem prvi, ki prihaja izven meja matične domovine. Potem je seveda nastopila resničnost. Čeprav je Društvo še danes v dobri kondiciji in je prejšnji predsednik uredil tudi finančno poslovanje, se je hitro izkazalo, da bo moja osrednja programska naloga, da bi se Društvo slovenskih pisateljev znova vzpostavilo kot gibalo družbe, njegovi člani pa prek demokratičnosti besede spet postali slišni, zelo težka. Tudi zato, ker se vzdržujemo z razpisi. Od nekdaj sem mislil, da je Italija svetovni prvak v birokraciji, zdaj pa spoznavam, da Slovenija nemara celo prednjači. Vožnja v Ljubljano, kljub temu da dva dneva v tednu delam od doma, prinaša veliko utrujenosti, vendar se kljub vsemu že po enem letu vidi, da smo po vsebinski plati veliko premaknili. Dobro lahko delamo tudi po zaslugi pisarne, ki se je v tem času vzpostavila. Ko sva z Matejem Krajncem kot podpredsednikom nastopila službi, sem po enem mesecu hotel oditi, saj nisem poznal ne zakonodaje ne drugih mehanizmov. Nato smo vendarle zbrali moči in poprijeli za delo, ker smo videli, kako zaprt in centraliziran je slovenski literarni prostor: ali si v Ljubljani ali te ni. To želim spremeniti, povezati je treba vse slovenske regije in območja, ker dobra književnost ne nastaja le v centru, ampak povsod. Počasi se stvari res premikajo. Že prej je obstajal pododbor Društva za Primorsko, zdaj pa nam je po dolgih letih uspelo ustanoviti še pododbor za Štajersko oziroma Maribor. Delovanje društva želimo dvigniti na najvišjo raven tudi tako, da nekoliko zmanjšujemo število dogodkov, hkrati pa si prizadevamo, da bi povečali njihovo odmevnost. Smo šele na začetku, vendar mislim, da lahko Društvo z vztrajanjem pri vključevanju različnih mnenj in poslušanjem brez sovraštva počasi postane zgled slovenski družbi, kjer je veliko neproduktivnega sovražnega govora. Vtis je, da je naš narod, ne po lastni krivdi, ampak zaradi politike, obtičal v obdobju po drugi svetovni vojni, ko je s strani nove oblasti prišlo do različnih zlorab. Seveda je to vredno vse obsodbe, vendar ni prav, da bi se naš čas še vedno napajal iz preteklih dogodkov. To v naš prostor vnaša veliko sovraštva, kar ni dobro za ljudi. Drugje po Evropi, na katero se radi sklicujemo, ni več zgodovinskih revizij; s tem se ukvarjamo samo še pri nas. V Italiji eksodus Italijanov iz Istre in fojbe še vedno pogreva le najbolj skrajni del italijanske desne politike. Mislim, da ko enkrat obsodimo nasilje, zapremo določeno poglavje in stopimo v prihodnost. To seveda ne pomeni izogniti se razmišljanju o naši polpretekli zgodovini ali relativizirati, zabrisati zlo in rehabilitirati sodelovanje z zlom. Natančneje: narodnoosvobodilni boj je boj za svobodo, za jezik in zoper obsodbo na smrt slovenskega naroda s strani okupacijskih sil, je boj za življenje. To je vsemu svetu zelo jasno – med drugo svetovno vojno sta bila nacizem in fašizem poosebljeno najstrašnejše zlo, odporništvo pa zdrava kal. Kar se je dogajalo po osvoboditvi, je druga zgodba, ki pa vzročno izhaja iz prve. Da bi se zoperstavil lažem, ki prihajajo z italijanske strani, češ da se je druga svetovna vojna v resnici začela šele po njenem uradnem koncu, sem napisal roman Fojba. Tudi s Poljske so po vojni izgnali deset milijonov Nemcev, toda treba je razumeti, da je bila to posledica predhodnega dogajanja. Fojbe so vredne vsega obžalovanja in že ena nasilna smrt je preveč. Vendar je do maščevanja prišlo po petindvajsetih letih zatiranja, ubijanja, prepovedi jezika, kulture, slovenskega bogoslužja in nasilnega izseljevanja Slovencev. Tudi danes je v svetu vse polno zla, ki ga je treba prepoznavati in obsojati, in mislim, da Slovenija in svet v tem trenutku najbolj potrebujeta ravno kulturo. Zato je toliko bolj skrb vzbujajoče, da narod, ki zase pravi, da je utemeljen na kulturi, te nima več v nobeni politični agendi; spomnimo se le zadnje volilne kampanje. Društvo slovenskih pisateljev mora opozarjati tudi na to.
/…/