Tea Hvala: Neuvrščene

Tea Hvala

Neuvrščene

Esej o podobah in samopodobah možatih žensk

Kako si prisvojiti zmerljivko in jo pomensko predelati v svoj prid? Čemu to sploh početi? Mar ni lažje iznajti nove besede ali iz tujega jezika vzeti izraza, ki v tvojem jeziku še ni vrednostno zaznamovan? Bo nevtralen ali pozitiven izraz za človeka, ki ga družba zavrača, pripomogel k njegovemu sprejetju? V tem eseju se posvečam slabšalnemu označevalcu »možača« in vprašanju, ali bi njegova feministično-kvirovska predelava označenim ženskam lahko olajšala življenje.

Družbena gibanja ljudi, ki so bili – ali so še – izključeni iz pojma univerzalnosti, odgovarjajo pritrdilno. S prisvajanjem žaljivk vračajo pogled ali nastavljajo ogledalo ljudem, ki jim (tudi z) z zmerjanjem očitajo partikularnost in odrekajo univerzalnost, v katero so sami že vključeni – ne po lastni zaslugi, pač pa zato, ker imajo to srečo, da je zaenkrat ukrojena po njihovi meri. Ženske, še posebej lezbične in trans ženske si marsikje šele utiramo pot v to novo, razširjeno univerzalnost, a tudi tam, kjer smo vsaj na zakonski ravni vanjo že vključene, nam jo odrekajo ali pa zahtevajo, da se v zameno za vključitev odrečemo posebnostim svojega spola, telesa in jezika.

Žensko gibanje in LGBTIQ+ gibanje sta si v teh krajih prisvojila že veliko izrazov, četudi pozitivna raba »babe«, »lezbe« in »pedra« ostaja zamejena na sami gibanji, kar še toliko bolj velja za šaljive in ljubkovalne izpeljanke teh pojmov. Tudi destigmatizacija ženske maskulinosti ali možatih žensk najdejavneje poteka v teh krogih, četudi niti približno ne obsegajo in ne dosegajo vseh žensk, ki trpijo zaradi družbenega zavračanja »možač«. Kdo vse je na tnalu? Je »možača« res izključno slabšalen izraz? Ga je kakšna ženska že uporabila zase? Odgovore sem skušala najti v medijih, ki – tako kot jezik – hkrati odsevajo in oblikujejo našo družbeno stvarnost. A začela sem drugod: s slovarskimi definicijami, ki odražajo jezikovno rabo, ta pa vsaj v primeru strokovnih slovarjev, kot je Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ), upošteva spolne norme in priča o tem, da je vsaka vednost umeščena v določen prostor in čas.

Z mojim esejem ni nič drugače: v njem črpam iz številnih feminističnih virov, med katere umeščam tudi kvirovske in transspolne poglede na žensko maskulinost, saj menim, da bogatijo naše interpretativne zmožnosti. Ta vključujoči pogled je povezan z mojo izkušnjo »neuvrščenosti«. Tako v šali pravim »neujemanju« med ženskim spolom, pripisanim ob rojstvu, in mojim možatim spolnim izrazom, zaradi katerega so me posebej v otroštvu in mladosti najrazličnejši ljudje imeli za fanta, deško punco, »možačo« in/ali (bodočo) lezbijko. Takrat sem se naučila, da se je s spolnim izrazom in pričakovanji, vezanimi nanj, mogoče igrati, da pa tovrstno »uprizarjanje« spola zunaj feministične in LGBTIQ+ skupnosti lahko postane nevarno, če ljudje uvidijo svojo zmoto in zanjo okrivijo tvoje »pretvarjanje«. In ker si želim, da bi deklice, mladostnice in odrasle ženske nekoč lahko varno preizkušale in ponosno »nosile« najrazličnejše moškosti (in seveda ženskosti) kjer koli, sem se bežno posvetila umetniškim delom, v katerih je to že zgodilo – predvsem zato, ker ponujajo pogled »od znotraj« (samoreprezentacijo), ne le »od zunaj« (reprezentacijo), od koder »možačo« motri večina medijskih objav – celo tiste, ki so ji naklonjene.

Kaj sploh je ženskost in kaj moškost? Avstralska sociologinja Raewyn Connell je v svoji študiji Moškosti (2012) zapisala, da v številnih »praktičnih okoliščinah jezik ‘maskulinega’ in ‘femininega’ komajda sproži kak dvom. Na tem kontrastu utemeljujemo precejšen del govora in delovanja« – vključno s političnim. »A če iste termine logično preiskujemo,« nadaljuje Connell, »zatrepetajo kot meglice nad Donavo. Izkaže se, da so izjemno izmuzljivi in jih je težko opredeliti.« Do podobne ugotovitve je prišla ameriška filozofinja Judith Butler. Leta 1992 je v intervjuju za revijo Artforum povedala, da je »družbeni spol psihična norma in kulturna praksa do te mere, da se bo vedno izmikal nespremenljivi definiciji,« zato bi »morali vprašanje ‘Kaj je ženska?’ pustiti odprto«. Ta konstitutivna nedoločenost spola je postavila temelje kvirovskih in performativnih študij spolov, ki so v devetdesetih letih 20. stoletja v feministični teoriji in praksi sprožile preobrat – in veliko sporov – s tezo, da ne »uprizarjamo« le družbenega spola (kot je trdila Simone de Beauvoir), temveč tudi biološki spol. Po Butler namreč samo pojmovanje biološkega spola krojijo družbene norme, ki se utrjujejo z nenehnim ponavljanjem, to ponavljanje pa se začne še pred rojstvom (z ultrazvočno preiskavo, ki določi biološki spol zarodka) in traja vse življenje.

Nedvoumen, jasno razviden spol – si bodisi ženska bodisi moški – nam zagotovi mesto v družbeni stvarnosti, medtem ko nas spolna dvoumnost ali povzročanje »zmede« iz nje izloči, razčloveči in izpostavi nadlegovanju, nasilju ter celo patologizaciji in kriminalizaciji. In ker je ponavljanje – vsakodnevno utelešanje – spolnih norm neizbežno, je Butler v knjigi Težave s spolom (2001) sklenila, da naloga feminizma ni spraševanje o tem, ali ponavljati, pač pa »kako ponavljati (…) in kako z radikalno proliferacijo družbenega spola premestiti same družbenospolne norme, ki omogočajo ponavljanje«. Povedano drugače, norm ne moremo preseči ali uničiti, jih pa lahko razrahljamo – morda do te mere, da bomo nekoč vsi, ne le ženstvene ženske in možati moški, lahko živeli človeka vredno življenje v svetu, ki bo cenil in ščitil tudi odstopanja od norme. Ali še drugače: anekdota pravi, da naj bi Ljuba Prenner ob začetku službe v odvetniški pisarni novim sodelavkam in sodelavcem prinesla/prinesel cel pladenj kremšnit, rekoč: »Jaz sem dr. Ljuba Prenner, ne moški ne ženska. Posladkajte se!« Gre torej za to, da ljubam prihodnosti ne bi bilo treba razdajati kremšnit – vsaj ne zato, da bi jih že sprejeti sprejeli.

Če sta moškost in ženskost v feministični teoriji izmuzljiva pojma, za njuno populistično umevanje velja nasprotno. Zlasti desni populizem stavi na preproste »razlage« tipa »ženske so ženske, moški so moški«, kar najbrž prispeva k njegovi priljubljenosti. Raziskovalki Tanja Rener in Ana Kralj ugotavljata, da se je desni populizem v obliki antigenderskega gibanja »po vsem svetu razmahnil prav v času institucionalizacije spolne enakosti« oziroma po letu 2010, ko smo se soočili s svetovno gospodarsko krizo in posledično prekarizacijo dela in življenja. Ob tem opozarjata, da ta novi val antifeminizma »v kapitalizmu kot takem (…) ne vidi velikih težav, težave so zgolj v ‘slabem kapitalizmu’, ki se ne meni za krščanske vrednote in ga poganjata individualnost in spolna razpuščenost«.

Medtem ko različni feminizmi v teoretski neopredeljivosti spola ter praktičnem množenju spolnih izrazov in identitet vidijo večjo svobodo in obet širše definicije univerzalnosti (v realno obstoječem kapitalizmu), antigendersko gibanje nanju prelaga odgovornost za »spolno razpuščenost«, kar je drugo ime za krizo patriarhalne moškosti. V imenu nasprotovanja »LGBT-ideologiji«, »teoriji spola« ali celo »spolu« kliče po ukinitvi pravice do abortusa, spolne vzgoje, istospolnih porok in pravic transspolnih ljudi ter jadikuje nad upadanjem rodnosti in »erozijo« heteroseksualnih družin. Pod naraščajočim vplivom nacionalističnih in skrajno desnih stališč pa antigendersko gibanje kot grožnjo »našim« ženskam predstavlja tudi priseljence, posebej muslimanske moške. »Teorija spola« in podobni prazni označevalci so očitno dovolj močno »simbolno lepilo«, da so združili kar najrazličnejše akterje. Mednje po raziskavah Romana Kuharja in Mojce Pajnik spadajo verske (pri nas predvsem odkrito in prikrito katoliške) organizacije in skupine, radikalno desne stranke, nacionalistične organizacije in pobude »zaskrbljenih državljanov«. Raziskovalca opažata, da gradijo na vzbujanju strahu ter ustvarjanju moralne panike in občutka ogroženosti, hkrati pa gojijo esencialistične predstave o tem, kaj je normalno in naravno.

Med tovrstne predstave spada zamisel o komplementarnosti moških in žensk, ki skuša nadomestiti feministični koncept enakosti spolov. Roman Kuhar ugotavlja, da po tej ideji, ki jo pri nas promovirajo tudi ugledne in vplivne osebnosti, »moškim in ženskam pripada enako dostojanstvo, ne pa tudi enaka družbena vloga, kar v praksi pomeni, da je prva vloga ženske materinstvo, njeno primarno mesto pa družina«. To je v ostrem nasprotju s feministično ugotovitvijo, da prav potiskanje žensk v materinstvo in zasebnost poglablja njihovo – našo – neenakost, sklicevanje na »naravno«, »notranjo« ali »duševno« feminilnost žensk pa utrjuje obstoječo spolno delitev dela, ki večino nevidnega in neplačanega reproduktivnega dela tudi v Sloveniji prelaga na ženske. In že se vrtimo v začaranem krogu.

/…/