Pokličite nas: +386 (0) 14 372 101
  |  
sodobnost@guest.arnes.si
Do brezplačne dostave vam manjka še 25.00 €

S supervagoni želimo popestriti tekmovanje in opozoriti na super knjige.

Z njimi boste lahko vagone zbirali s podvojeno hitrostjo. Če eden od tekmovalcev prebere knjigo s spodnjega seznama, bo svoji lokomotivi priključil dva vagončka namesto enega. 

Nove supervagone bomo dodajali mesečno. 

XLI. Supervagon

Nina Kremžar: Opazovalnica

24 zgodb Nine Kremžar v Opazovalnici zastavlja vprašanja o bivanju, spominu, prihodnosti, preteklosti, resničnosti, domišljiji, ljubezni, minljivosti … Intimo svojih junakov in junakinj, ujetih v brezizhodnost odnosov, vsakodnevno rutino, lastno psiho in celo lastni dom, predstavlja brezkompromisno, še posebej takrat, ko je treba globlje zarezati in se soočiti s temačnejšimi temami.

Nina Kremžar je za svoje pesmi in zgodbe prejela številne nagrade. Med drugim je za zgodbo Jutranja kava, ki je del te zbirke, prejela AirBeletrinino nagrado za najboljšo zgodbo leta 2017, leta 2018 je postala zmagovalka festivala Urška, leta 2019 pa je osvojila laskavi naziv vitezinja poezije na Pesniškem turnirju založbe Pivec. Opazovalnica je njena prva zbirka kratkih zgodb.

PREBERI VEČ

Nina Kremžar je za svoje pesmi in zgodbe prejela številne nagrade. Med drugim je za zgodbo Jutranja kava prejela AirBeletrinino nagrado za najboljšo zgodbo leta 2017, leta 2018 je postala zmagovalka festivala Urška, leta 2019 pa je osvojila laskavi naziv vitezinja poezije na Pesniškem turnirju založbe Pivec. Opazovalnica je njena prva zbirka kratkih zgodb.

 

 

Knjiga je izšla s finančno podporo JAK RS.

XLI. Supervagon

Vane Kosturanov: Deklica in medvedek

Spoznajte deklico in medvedka, nerazdružljiva prijatelja, ki skupaj uživata v različnih radostih. Skupaj preživljata običajne in neobičajne trenutke, se igrata skrivalnice s soncem, raziskujeta podvodne svetove, odkrivata čarobno moč knjig in se navdušujeta nad tišino, kadar sneži. Vse dokler deklica nekega dne ne najde radosti v novih prijateljstvih …

PREBERI VEČ

Vane Kosturanov je nekdo, ki si večji del življenja kaj izmišlja. Včasih nove slike, včasih pa si izmisli in nariše slikanico za otroke. Na tem svetu se je tako zaigral, da je naslikal že tri avtorske slikanice: Zvezdnat otrok (2018), Deklica in medvedek (2019) ter Deklica in mesto (2020). Preostali čas riše na papir in tudi na platno, včasih pa riše ilustracije za druge pisatelje (ki so tudi znani izmišljevalci). Za svoja izmišljena dela včasih dobi nagrado. Vane živi in dela v Strumici, v čisto navadnem in resničnem mestu.

 

 

Izvedba tega projekta je financirana s strani Evropske komisije. Vsebina publikacije (komunikacije) je izključno odgovornost avtorja in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Evropske komisije.

XL. Supervagon

Roberta Balestrucci Fancellu: Annie z vetrom v laseh

Ilustrator: Luogo Comune

Leto 1894. Annie Kopchovsky, ki jo bodo ljudje poznali kot Annie Londonderry, se odloči, da bo prekolesarila svet. To takoj pritegne pozornost javnosti – ji bo uspelo? Je vse skupaj le oglaševalska potegavščina? Ali pa je dekle kratko malo noro? Nekaj drži kot pribito: med poganjanjem pedalov in lovljenjem ladijskih povezav jo čaka nešteto dogodivščin. Da ne govorimo o pestrosti dežel in kultur ter lepoti sveta.

Osrednji lik knjige je resnična oseba Annie Londonderry, ki je kot prva ženska prekolesarila svet in močno vplivala na proces ženske emancipacije. Zgodba ponuja pravo bogastvo tem za pogovor, od neverjetne odločnosti, vztrajnosti in notranje motivacije za doseganje ciljev do razčlembe tedanjih družbenih razmer ter boja za enakost med spoloma

PREBERI VEČ

Roberta Balestrucci Fancellu se je rodila v Macomerju na Sardiniji, kjer živi še danes. Nad otroško književnostjo se navdušuje, odkar pomni. Zaposlena je v kulturnem centru, kjer organizira razne dogodke, delavnice za otroke in izobraževanja za odrasle, posebno skrb namenja promociji branja. Že kakšno desetletje organizira festival, ki je namenjen osveščanju o zakonitosti in državljanskih vrednotah. V svojih delih se rada posveča popisovanju življenj in podvigov pomembnih zgodovinskih osebnosti.

Luogo Comune je psevdonim večkrat nagrajenega italijanskega ilustratorja in umetnika Jacopa Ghisonija. Kot pove že njegovo umetniško ime, ki v dobesednem prevodu pomeni kliše oziroma stereotip, je njegovo temeljno poslanstvo rušenje stereotipov, pa naj bo na papirju ali na stenah stavb. Njegove ilustracije krasijo revije in otroške knjige, na njegove murale pa lahko naletite v Italiji, Avstriji, na Poljskem, v Angliji, Španiji, Grčiji in Maroku.

 

 

Izvedba tega projekta je financirana s strani Evropske komisije. Vsebina publikacije (komunikacije) je izključno odgovornost avtorja in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Evropske komisije.

XXXIX. Supervagon

Jana Bauer: Čarobna omara

Ilustratorka: Ana Košir

Nekoč davno je na nekem gradu živela kraljična. Ni bila prijazna niti ljubezniva. Še posebej na
svoj rojstni dan ne, takrat ji nič ni bilo prav. Toda potem je v dar dobila čarobno omaro.
Pozor, izpolnila ji bo šest želja, na vsak rojstni dan eno!

Nova slikanica večkrat nagrajene pisateljice Jane Bauer vabi v čarobni pravljični svet, v katerem kraljujeta domišljija in humor!

PREBERI VEČ

Jana Bauer, mladinska pisateljica, rojena leta 1975 v Ljubljani, je diplomirala na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, smer dramaturgija. Dela kot urednica pri reviji Sodobnost; nekaj let je bila urednica za prozo, od leta 2012 pa je glavna urednica. Njena strast so projekti, ki spodbujajo branje. Eden najuspešnejših je projekt Naša mala knjižnica, ki je namenjen spodbujanju branja med osnovnošolci. Jana Bauer je avtorica več del za otroke in mladino. Romanu Izginjevalec čarovnic, ki je bil nominiran za večernico, so sledila dela Čarobna beseda, V deželi medenjakov, dve knjigi Detektivske prigode Fokusa in Kolumne, Groznovilca v Hudi hosti, Groznovilca in divja zima, Ding dong zgodbe ter slikanici Kako prestrašiti pošast, ki se je leta 2020 uvrstila v katalog Belih vran, in Kako objeti ježa. Več njenih del je bilo nominiranih za nagradi večernica in desetnica, za Ding dong zgodbe je leta 2020 prejela desetnico. V istem letu je prejela tudi glavno nagrado makedonskega festivala Druga zgodba. Groznovilca v Hudi hosti je njeno doslej največkrat prevajano in najbolj odmevno delo, pravice zanj so bile prodane v 19 držav.

Ana Košir (1970) je diplomirala na Akademiji za likovno umetnost, smer slikarstvo, pri profesorju Janezu Berniku. Od zaključka študija se poklicno ukvarja z ilustracijo; njene ilustracije krasijo poezijo, prozo, pravljice in otroške slikanice. Živi in dela v Ljubljani.

 

 

Knjiga je izšla s finančno podporo JAK RS.

XXXVIII. Supervagon

Albert Wendt: Tok-tok v Sovjem dolu

Prevedla: Alexandra Natalie Zaleznik

Na zapuščenem industrijskem območju v Sovjem dolu živijo tri znanstvenice, ki se pretvarjajo, da so brezdomke. Premišljena prevara deluje odlično, nihče jih ne razkrinka. Le otroci se ne zmenijo za razcapane čudakinje in se še naprej sestajajo med ruševinami nekdanje tovarne, zato znanstvenice potrebujejo nekoga, ki bi otroke prestrašil. Prijatelj iz študentskih časov,
rokoborec, zdaj pisatelj, se jim zdi s svojo robato pojavo za to nalogo nadvse primeren …

Toda zakaj je vse to potrebno? Znanstvenice opazujejo nekaj neizmerno redkega, izjemnega, in to skrivnost morajo nujno obvarovati. Podajte se na bralno pustolovščino, ki vas bo popeljala v višave in vam ponudila pogled s ptičje perspektive!

PREBERI VEČ

Albert Wendt (1948) je nemški pisatelj, ki že vse življenje živi v vasici blizu Leipziga. Po opravljeni maturi je delal kot kurjač, ključavničar, rokoborec, traktorist, vojak, kulturni antropolog, odrski delavec in pesnik. Piše aforizme, pesmi, gledališke igre, kratke zgodbe in zgodbe za otroke. V svojih delih šaljivo predstavlja osrednje aktualne probleme današnjega časa. Za knjigo Henrikin strešni vrt (Henrikes Dachgarten) je leta 2019 prejel avstrijsko nagrado Österreichischer Kinder- und Jugendbuchpreis, radio Deutschlandfunk pa jo je uvrstil med sedmerico najboljših knjig za mlade bralce. Leta 2021 je bil s svojim mladinskim romanom Tok-tok im Eulengrund ponovno nominiran za nagrado Österreichischer Kinder- und Jugendbuchpreis.

Alexandra Natalie Zaleznik, rojena leta 1984 v Münchnu, je odraščala dvojezično. Prav večjezičnost, ki ji je bila položena v zibelko, je bila pozneje povod za študij nemščine in lektorat švedščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani; leta 2011 je diplomirala z diplomsko nalogo Kamni spotike v Auschwitzu. Vrsto let je učila v Društvu za ohranjanje nemškega maternega 176 jezika v Ljubljani, ki deluje pod okriljem nemškega veleposlaništva, in na jezikovnih tečajih. Od leta 2018 je kot prevajalka leposlovja samozaposlena v kulturi, občasno pa tudi sama ustvarja, pesni in piše. Je članica Društva slovenskih književnih prevajalcev, Slovenske sekcije IBBY in evropske mreže Traduki. Rada se udeležuje prevajalskih delavnic doma in v tujini ter občasno sodeluje z Radiem Slovenija. Prevaja iz nemščine in švedščine, zaslužna pa je tudi za vse več prevodov slovenskih besedil v nemščino.

 

 

XXXVII. Supervagon – Knjižnica Radlje ob dravi

Trudy Ludwig: Nevidni fant

Ilustratorka: Patrice Barton

Simon je fant, ki ga nikoli nihče ne opazi in ne povabi v skupino za igro, šport ali rojstni dan … Celo učiteljica ga v razredu komaj kdaj opazi. Vse dokler ne pride v razred novi sošolec. Simon je prvi, ki lepo sprejme novega sošolca. Ko se fanta povežeta še pri skupnem šolskem projektu, Simon nenadoma zažari. Zgodba, ki sta jo ustvarili znana pisateljica in predavateljica Trudy Ludwig ter večkrat nagrajena iluistratorka Patrice Barton, pokaže, kako lahko drobna dejanja otrokom pomagajo, da se počutijo sprejete, in jih spodbudijo, da vzcvetijo. Starši, učitelji, vzgojitelji in svetovalni delavci bodo v slikanici Nevidni fant našli vrsto iztočnic za rahločuten pogovor o potrebah manj glasnih otrok.

PREBERI VEČ

Trudy Ludwig je uveljavljena ameriška avtorica in predavateljica. V svojih delih se osredotoča na pomoč otrokom, ki se spoprijemajo s pritiski družbenega okolja. Je dejavna članica Mednarodne zveze za preprečevanje ustrahovanja (International Bullying Prevention Association). Pogosto jo kot govornico vabijo na različne dogodke. Redno sodeluje s strokovnjaki za razvijanje osebnih kompetenc in z različnimi organizacijami v ZDA. Njene knjige so prejele številne nagrade (Mom’s Choice Gold Awards, Cooperative Children’s Book Center’s Best of the Year),dobila je priznanje NCSS-CBC Notable Social Studies Trade Books za mlade bralce. Trudy z družino živi v Portlandu v Oregonu, ZDA.

Patrice Barton je končala študij likovne pedagogike na teksaški univerzi v Austinu, kjer še danes živi z možem in sinom. Za svoje delo je bila večkrat nagrajena.

 

 

Izvedba tega projekta je financirana s strani Evropske komisije. Vsebina publikacije (komunikacije) je izključno odgovornost avtorja in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Evropske komisije.

XXXVI. Supervagon – Knjižnica Miklova hiša Ribnica

Domen Češarek: Tam med Malo in Véliko goró: Slovstvena folklora Ribniške doline

 

Gre za celovito zbirko ribniškega ljudskega pripovednega izročila
Terenska raziskava je bila v glavnem izvedena na območju Ribniške doline oziroma znotraj meja ribniškega gospostva, katerega naslednici sta današnji občini Ribnica in Sodražica. V njej boste med drugim našli pravljice in legende, izvedeli, v katera bajeslovna bitja smo verjeli, kje so zakopani zakladi, kje je strašilo, se nasmejali ob vicih o Ribničanih itn. Knjigo bogati tudi zbirka kratkih folklornih žanrov, kot so fraze, kletvice, pregovori, rečenice itn. Osrednji namen je bil zbrati kronološko najstarejše zgodbe, zato to delo še zdaleč ni zaključeno. Namen knjige je ohranjanje večnega spomina na duhovno kulturo ljudi, ki živijo v Ribniški dolini.

Uvodna poglavja vsebujejo informativno študijo zgodovine raziskovanja pripovednega izročila na tem območju. Geografski oris prostora je prispeval krasoslovec in akademik prof. dr. Andrej Kranjc. Predgovor h knjigi je napisal etnolog in literarni zgodovinar izr. prof. dr. Marko Terseglav. Knjigo je v duhu časa, o katerem govorijo zgodbe, ilustrirala diplomirana akademska ilustratorka Sara Koncilja. Nastala je v okviru EU-projekta Knjižnice Miklova hiša Ribnica z naslovom Življenje ustvarja zgodbe, ki ga je finančno podprl LAS PPD.

PREBERI VEČ

Domen Češarek je bibliotekar in domoznanec v Knjižnici Miklova hiša Ribnica. Objavlja tudi strokovne etnološke študije.

 

 

XXXV. Supervagon – Knjižnica Antona Tomaža Linharta Radovljica

Clémentine Beauvais: #3špehbombe

Prevajalka: Katja Zakrajšek

Mireille po dveh letih zleti s prestola, letos je le še tretja, bronasta špehbomba. Slavo ji vzameta novinki na lestvici – zlata Astrid, nova učenka na šoli, in srebrna, precej mlajša Hakima. Kmalu se vse tri spoprijateljijo in ugotovijo, da jih druži skupni usodni datum in kraj: 14. julij, ko v Elizejski palači poteka vrtna zabava! Vsaka ima svoj razlog, zakaj se mora pojaviti tam ob natanko tem času. Pade odločitev in tri špehbombe se odpravijo na razburljivo kolesarsko popotovanje do Pariza, ki jim prinese nenadejano slavo in dragocena spoznanja o sebi, družbi in svetu, ki jih obdaja.

PREBERI VEČ

Clémentine Beauvais je francoska pisateljica in prevajalka, rojena 6. januarja 1989. Trenutno živi med Parizom in Cambridgeom v Združenem kraljestvu, kjer je predavateljica-raziskovalka sociologije in filozofije otroštva na Univerzi v Yorku. Prejela je več nagrad za otroško književnost, zlasti za roman Les Petites Reines (#trišpehbombe).

Katja Zakrajšek je komparativistka in literarna prevajalka. Posebej jo veseli brskanje po prevodno manj zastopanih literarnih tradicijah in prostorih. Prevaja iz francoščine, angleščine in portugalščine. Najbolj doma se počuti v sodobnih pisavah, zgodi pa se ji tudi kakšen starejši klasik (Machado de Assis, Dušeslovec in druge zgodbe). V svojih prevodih se sprehaja od Francije (Marie Ndiaye, Ladivine) do Senegala (Ken Bugul, Riwaan), Konga (Fiston Mwanza Mujila, Tramvaj 83), pa z Mavricija spet v Francijo (Nathacha Appanah, Povratnik nasilja); od ZDA (Monique Truong, Knjiga soli – zanjo je leta 2008 prejela nagrado Radojke Vrančič) do Brazilije (Cristóvão Tezza, Večni sin; Adriana Lisboa, Simfonija v belem) do Velike Britanije (poezija Warsan Shire); od filozofije (Jean-Pierre Dupuy, Prihodnost ekonomije) do mladinske književnosti (Clémentine Beauvais, #3špehbombe). V zunajknjižnem svetu se v zadnjem času predvsem sprehaja med Ljubljano, kjer živi, ter prevajalskimi rezidencami, s katerih vedno prinese preveč idej in želja za nove prevode

 

 

XXXIV. Supervagon – Knjižnica Velenje

Jernej Sever in Nina Kokelj: Varuhi življenja

Ilustratorka: Nuša Gabrijel

Mladinski pustolovski roman Varuhi življenja nas popelje v svet skrivnostnega gozda, zmajev in legend. Podajte se na slikovito odpravo skupaj z Lino in Rjujem in odkrijte, kako odločitve, ki jih sprejemamo v vsakdanjem življenju, lahko pripomorejo k lepši prihodnosti.

Roman v ospredje postavlja vprašanja ekologije, naravnih virov in vizionarskih rešitev za trajnostno ravnanje z naravo, ki jih navdihuje bujna domišljija. Delo aktivno promovira sočutje do vseh živih bitij, pogum, iznajdljivost in neodvisno mišljenje. Je pustolovska zgodba in dragocen učni pripomoček za vse, ki skušajo mladim približati okoljske teme.

PREBERI VEČ

Jernej Sever (1976) je učitelj borilnih veščin z več kot dvajsetletnimi izkušnjami, raziskovalec, filozof, predavatelj in publicist. Diplomiral je iz filozofije in primerjalne književnosti, doktoriral pa iz kognitivne znanosti in filozofije. Raziskuje predvsem telesno-duševne procese in pogoje za vzpostavljanje ravnovesja med njimi. Raziskovalno delo je zanj osnova za oblikovanje učinkovitih vadbenih modelov, ki posameznikom pomagajo izboljšati gibalne in psihične sposobnosti ter spreminjati ustaljene vedenjske vzorce. Je avtor več kot 60 strokovnih člankov, vodja Karate inštituta Slovenije in tehnične komisije v Karate zvezi Slovenije, direktor zagonskega podjetja Moje spretnosti in podjetja Center premik. Potovanja in pisanje sta zanj pomemben vir spoznavanja sveta, medčloveških odnosov, samega sebe in ohranjanja življenjske vitalnosti.

Nina Kokelj (1972), pisateljica, scenaristka in publicistka, je večkrat nagrajena avtorica petih romanov – Milovanje (zanj je prejela nagrado za najboljši prvenec in bila kot ›najmlajša Kresnička‹ nominirana za nagrado kresnik), Sviloprejka, Poletje s klovnom, Slamnata dežela, Piši mi, ko ti bo najlepše – in mladinskega romana Sibidusovo kukalo, ki je nastal v sodelovanju z igralcem Janom Bučarjem. Izdala je tudi mnogo slikanic. Njena knjiga Deček na belem oblaku je na mednarodnem sejmu otroške in mladinske literature v Bologni prejela ugledno nagrado beli krokar. Dela Nine Kokelj so prevedena v tuje jezike in objavljena v literarnih revijah doma in v tujini. Njeno literaturo lucidnega magičnega realizma prepleta vezivo lepote, dobrote, bratske ljubezni in simpatije; junaki drhtijo v etru, kot bi plesali v ritmu pesmi.

 

 

XXXIII. Supervagon – Knjižnica Bena Zupančiča Postojna

Jaap Robben: Bratov kožuh

Prevedel: Stana Anželj

Zgodba govori o trinajstletnem Brianu, ki z očetom živi v prikolici, v razmerah, ki niso primerne za odraščajočega otroka. Brianov oče je prevarant in Briana čustveno zanemarja. Brianov starejši brat Lucien je nastanjen v zavodu za otroke s posebnimi potrebami in tudi zanj očetu ni preveč mar dokler ne izve, da zavod ponuja finančno podporo staršem, ki želijo svoje otroke čez poletje vzeti domov. Oče v tem vidi priliko za zaslužek, skrb za Luciena pa prepusti Brianu. Brian se z vsem srcem posveti tej zahtevni nalogi, pri tem pa mu pomaga sosed Emil, ki kljub temu, da ga je Brian hotel večkrat ogoljufati, prevzame očetovsko vlogo. To poletje se Brian tudi prvič zaljubi. Zaradi prezahtevne naloge, odsotnosti starševske podpore in drugih neurejenih življenjskih razmer se zgodba, ki je Brianu vzela otroštvo, zaplete.

PREBERI VEČ

Jaap Robben, rojen leta 1984 na Nizozemskem, je pesnik in pisatelj za otroke in odrasle, občasno pa ustvarja tudi za gledališče. Za romaneskni prvenec za odrasle Birk iz leta 2014 je prejel več nagrad, sledile so izdaje v tujih jezikih; med drugim je angleški prevod predstavljal na turneji po Severni Ameriki. Leta 2010 je nastopal tudi na slovenskem Lirikonfestu. Živi in ustvarja v vasici ob Renu v Nemčiji nedaleč od nizozemske meje. Izbrali smo začetek njegovega drugega, leta 2018 izdanega romana Bratov kožuh.

Stana Anželj (1984) je po izobrazbi in poklicu prevajalka. Prevaja knjige za mlade in odrasle, trenutno največ iz nizozemščine. Pri založbi Sodobnost International so v njenem prevodu izšli tri dela Stefana Boonena, slikanice Petra Goesa, Jana De Kinderja in Edwarda van de Vendla ter roman za odrasle Rodaana Al Galidija. Prejela je več priznanj, med njimi leta 2011 društveno nagrado za mladega prevajalca in leta 2014 uvrstitev na častno listo IBBY za prevod.

 

XXXII. Supervagon – Knjižnica Cirila Kosmača Tolmin

Mira Furlan: Imej me rajši od vsega na svetu

Prevedel: Bernard Nežmah

Izpoved igralke Mire Furlan (1955–2021), ene največjih filmskih in gledaliških igralk nekdanjega jugoslovanskega prostora, je ob izidu pretresla javnost. Ni zgolj avtobiografija, je tudi proza, prežeta s čustvi, in poglobljeno pričevanje o nekdanjem svetu. Ne prizanaša ničemur in nikomur, še najmanj pa sebi.

PREBERI VEČ

Mira Furlan, v Zagrebu rojena igralka hrvaških, judovskih in slovenskih korenin, je z možem, srbskim režiserjem Goranom Gajićem, leta 1991 emigrirala v Ameriko. Tam je začela pisati svojo avtobiografijo kot pismo sinu Marku, da bi razumel, kaj se je dogajalo pred njegovim rojstvom, in da bi spoznal domovino svojih prednikov.

Bernard Nežmah (1961, Ljubljana) je bil urednik na Radiu Študent, glavni urednik, kolumnist in novinar Mladine, komentator na RTV Slovenija, sodelavec Inštituta Nove revije. Predava na Filozofski fakulteti in Fakulteti za medije v Ljubljani. Za izstopajoče publicistično delo je prejel Jurčičevo nagrado.

 

XXXI. Supervagon – Ljudska knjižnica Metlika

Peter Carnavas: Slon

Ilustriral: Peter Carnavas
Prevedla: Andrea Potočnik

Knjiga Slon je zgodbica o majhni punčki Oliviji, ki je ostala brez mame in živi skupaj z dedkom ter očetom. Vsak na svoj način preživljajo težke trenutke. Očetovo žalost Olivija vidi kot velikega sivega in težkega slona, zaradi katerega je očka vedno žalosten in zatopljen v svoje misli. Olivija si želi, da bi slon izginil in bi se očka lahko igral z njo. S pomočjo dedka in namišljenega prijatelja Arturja pomaga, da slon izgine, v dom pa ponovno prideta upanje in veselje, pa čeprav zdaj življenje teče drugače. Olivijin pogum, vztrajnost in srčnost se prijazno prikupijo vsakemu bralcu. Zgodba je navdihujoča tako za otroke kot odrasle.

PREBERI VEČ

Peter Carnavas je avstralski avtor, ki piše in ilustrira knjige za otroke in odrasle. Z zgodbo Slon je bil uvrščen v ožji izbor na literarnih nagradah NSW Premier 2018 in za Knjigo leta CBCA za mlajše bralce.

 

XXX. Supervagon – Knjižnica Pobrežje

Tatjana Jamnik Pocajt: Kruhek je šel po svetu

Ilustrirala: Daša Simčič

Sredi dneva spečejo v pekarni svež kruh, zato kruhka, ki je ostal še od jutranje peke, noče nihče kupiti. Odloči se, da bo odšel po svetu in pomagal lačnim. Na svoji poti nahrani berača, revno ženico in njene otroke, kokoši, ptičko, ki je padla iz gnezda, in mravlje. Ko pride do miši, ga je samo še za drobtinico, a mama miš ga doda krušnemu kvasu, ki začne vzhajati, potem pa primeša moki. Kruhek spet rase in postane prav takšen, kot je bil na začetku.

PREBERI VEČ

Tatjana Jamnik Pocajt je bila dolgoletna bibliotekarka v Mariborski knjižnici. Preizkusila se je v različnih ustvarjalnih zvrsteh. Pisala je haikuje, kratke zgodbe, pesmi, humoreske in pravljice. Bila prevajalka, pravljičarka, fotografinja ter navdušena popotnica. Kruhek je šel po svetu je prva  slikanica, ki jo je poslala med mlade bralce.

 

Daša Simčič je mlada slovenska ilustratorka, ki je z ilustracijami opremila že več kot petinštirideset knjig. Diplomirala je na Akademiji likovnih umetnosti v Ljubljani in se po diplomi ukvarjala z risanjem in oblikovanjem lutk v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Redno sodeluje na Bienalu slovenske ilustracije, imela pa je tudi že nekaj samostojni razstav. Uveljavlja se z ilustracijami besedil slovenskih avtorjev v revijah Ciciban, Trobentica, Kekec idr. Risanje ji predstavlja hobi in hkrati tudi poklic, v katerem neizmerno uživa, navdiha ji pa tudi nikoli ne zmanjka.

 

XIX. Supervagon – Javni zavod Knjižnica Gornja Radgona

Vesna Ina Črnko: Zmečkano srce

Ilustrirala: Janja Kosi

V zgodbi se junakinji Mavrični čarovnici pridruži posebna žabonka, ki pa ni navadna žaba. Žabonka Tonka je drugačna žaba. Boji se globoke vode, je vsa pikasta in ima ušesa. Žabonka Tonka je obtičala na drevesu in prosila za pomoč. Tako sta se spoznali Žabonka Tonka in Mavrična čarovnica ter postali prijateljici. A, kako jo bodo sprejele male čarovnice in čarovnički? Zgodba govori o sprejemanju drugačnosti in o tem, kakšna je moč besede, ki jo izgovorimo. Besede so lahko tople, prijetne in pobožajo srce in dušo. Lahko pa so ostre kot nož in zadenejo naravnost v srce.

PREBERI VEČ

Vesna Ina Črnko je pravljičarka in pisateljica, ljubiteljica knjig in živali. Je strastna bralka, obožuje branje in pripovedovanje pravljic, kar prenaša na otroke ter tako krepi bralno kulturo otrok. Kot diplomirana vzgojiteljica predšolskih otrok in mama ima bogate pedagoške izkušnje, ki jih s pridom izkorišča kot pisateljica.

Janja Kosi (1994, Maribor) je študirala slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 2016 tudi diplomirala, leta 2020 pa magistrirala. Nekaj študijskega časa je preživela na Hochschule für Grafik und Buchkunst v Leipzigu. . Sodelovala je na več samostojnih skupinskih razstavah. Za njeno prakso so značilne prostorske instalacije in integracija različnih medijev. Pri svojem delu pogosto raziskuje koncepte (ne)kraja, doma in domačnosti ter odnos med človekom in arhitekturo

 

XXVIII. Supervagon – Knjižnica Dravograd

Elif Shafak: Otok pogrešanih dreves

Prevedla: Maja Ropret

V romanu, v katerem se prepletejo korenine fige, ki raste sredi taverne ob robu ciprske Nikozije, korenine družine, ki se razrašča na obe strani razdeljenega otoka, in korenine države, v katero leta 1974 zarežejo usodne spremembe, priljubljena in večkrat nagrajena pisateljica Elif Shafak izpiše bogato, čarobno, ganljivo pripoved o pripadnosti in identiteti, ljubezni in travmi, spominu in pozabi, naravi in prerojenju.

PREBERI VEČ

Elif Shafak se je rodila v Franciji leta 1971. Trenutno živi med Istanbulom in Arizono. Je doktorica družbenih ved in se kot angažirana intelektualka in aktivistka ukvarja s problemi spolnih in kulturnih identitet. V svojih delih je velika zagovornica človekovih pravic in svobode govora. Njena dela beremo kot vodnik po družbenem življenju v 21. stoletju.

Do tridesetega leta so ji bile v Turčiji podeljene vse pomembne literarne nagrade, zato se je odločila za ustvarjanje v angleščini, a pisanja v turščini ni opustila.

 

Knjiga je izšla s finančno podporo JAK RS.

XXVII. Supervagon – Knjižnica Brežice

Liliana Bardijewska: Zeleni popotnik

Prevedel: Klemen Pisk

Ilustrirala: Emilia Dziubak

Stvorček živi v Stvorčiji, sivi deželi s sivim nebom, sivo reko in sivimi prebivalci. Toda nekega jutra, ko se Stvorček zbudi, se v vsej tej sivini nenadoma ne počuti več dobro … Njegove tačke so postale turkizno zelene! Gotovo nekje obstaja zelena dežela z zeleno reko, v kateri bo lahko zagledal svoj zeleni odsev, pomisli – in se odpravi na pot.

PREBERI VEČ

Liliana Bardijewska (1955) je poljska otroška pisateljica, dramatičarka, literarna in gledališka kritičarka, prevajalka, urednica in založnica otroške in mladinske literature. Diplomirala je iz slavistike na Varšavski univerzi. Kot lutkovna in gledališka kritičarka sodeluje s poljskim dnevnikom Gazeta Wyborcza, poljskimi gledališkimi revijami in poljskim radiem. Je glavna urednica založbe Ezop. Napisala je 20 radijskih iger za otroke in odrasle ter 10 gledaliških in televizijskih iger za otroke. Napisala je tudi otroška romana Ratatuj (1984) in Bratovščina Srebrne žličke (2004) ter pravljici za najmlajše Zeleni popotnik (2001) in Moje – ni moje (2004). Iz bolgarščine je prevedla šest romanov in zbirk kratkih zgodb ter več kot 20 gledaliških in radijskih iger. Večkrat je bila nagrajena na dramskem natečaju, ki ga prireja Otroški likovni center v Poznanju. Leta 2001 je njen Zeleni popotnik postal knjiga leta na natečaju Poljske sekcije IBBY. Leta 2010 je Liliana Bardijewska od poljskega ministrstva za kulturo prejela srebrno medaljo Gloria Artis za zasluge v kulturi.

 

Klemen Pisk (1973) – slovenski prevajalec, pesnik, pisatelj in glasbenik, večinoma prevaja iz poljščine in litovščine. Leta 2015 je v Vilni prejel posebno priznanje Litovskega kulturnega inštituta za zasluge pri promociji litovske literature po svetu. Trenutno živi in deluje v Brežicah.

 

Emilia Dziubak (1982) – poljska ilustratorka in avtorica otroških knjig. Leta 2010 je diplomirala na Akademiji za likovno umetnost v Poznanju, danes je ena vodilnih poljskih ilustratork mlade generacije. Ilustrira pravljice in otroške romane domačih ter tujih pisateljev (Grzegorz Kasdepke, Joanna Maria Chmielewska, Liliana Bardijewska, Mary Norton, Cornelia Funke). Knjiga Hrana za malega izbirčneža se je na natečaju CJ Picture Book Awards v Južni Koreji uvrstila na seznam 100 najlepših knjig na svetu. Ilustrirala je tudi knjigo Przemysława Wechterowicza Objemi me, prosim, ki je leta 2018 izšla tudi v slovenščini.

 

Knjiga je izšla s finančno podporo JAK RS.

Knjigo lahko naročite tukaj.

XXV. Supervagon – Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik

Breda Podbrežnik Vukmir in Klarisa Jovanović: Kako so rože prišle na svet

Ilustrirala: Mojca Fo

Zbirka 29 pravljic, povedk, bajk in legend Kako so rože prišle na svet: pravljice o rožah z vsega sveta povezuje različne kulture in celine ter kaže na različnosti in podobnosti med kulturami. Kljub temu, da se izbor ozira po vsem svetu, je njegovo središče v resnici v slovenskem prostoru: ne le zaradi avtoric, temveč tudi zato, ker šele mednarodni okvir lahko spregovori o bogastvu gradiva, del katerega so tudi slovenske pravljice. Knjiga je bogato ilustrirana, priložena so uporabna kazala pravljic: stvarno kazalo, kazalo po mesecih in letnih časih in tematsko kazalo. Knjiga je oblikovana v skladu s priporočili za oblikovanje gradiv za bralce z disleksijo.

PREBERI VEČ

Breda Podbrežnik Vukmir je svojo poklicno pot začela kot učiteljica slovenščine in nadaljevala kot profesorica slovenščine. Že 28 let je direktorica Knjižnice Franceta Balantiča Kamnik. Je avtorica več člankov, soavtorica pomembnih člankov o strategijah in standardih splošnih knjižnic ter prejemnica Čopove nagrade. Zanima jo tudi ljudsko slovstvo in je soavtorica ter urednica več knjig o pravljicah. Poleg tega je organizatorka Križnikovega pravljičnega festivala, enega najbolj prepoznavnih slovenskih festivalov kulturne dediščine.

Klarisa Jovanović v slovenski prostor že petintrideset let prinaša prevode novogrških besedil in pri tem orje ledino. Zelo opaženo je bilo tudi njeno pisanje kratke proze, predvsem pa poezije. Njena tretja knjiga poezije, pesnitev Izgnana, ki je izšla 2018, je bila nominirana za Veronikino nagrado. Del svoje ustvarjalnosti posveča tudi otrokom. Veliko se ukvarja s pravljicami, ki jih prevaja ter literarizira. Ob vsem tem se posveča tudi glasbi, zlasti interpretiranju uglasbene poezije.

Mojca Sekulič Fo je rojena v Ljubljani, kjer je diplomirala na Fakulteti za arhitekturo. Začela je delati kot arhitektka, ustvarjalno pot pa je nadaljevala na področju ilustracije in oblikovanja. Dela za različne naročnike, obvlada različne likovne tehnike in jih prepleta na povsem svojstven način: v akrilni tehniki ter v kombinacijah s kovino in lesom. Sodelovala je na več kot 30 skupinskih in samostojnih razstavah.

 

 

 

 

Knjiga je izšla s finančno podporo JAK RS.

Knjigo lahko naročite tukaj.

XXIV. Supervagon – Knjižnica Makse Samsa Ilirska Bistrica

Nataša Konc Lorenzutti: Jutri bom siten kot pes

Ilustriral: Igor Šinkovec

Brez talenta ni poezije in ni lepega vremena!

 

To Aksel zelo dobro ve, saj obožuje vremenske napovedi in talentirane vremenarje, ki znajo poskrbeti za lepo vreme. In če je vreme lepo, je dan primeren za skok v park. Potem pa Aksel nekega dne na poti v park sliši drugačno napoved – spoznal bo nove prijatelje. Resno? Ker jih do tega trenutka ni imel, ga to navda z nelagodjem in strahom. Toda kar spozna v parku, ga dobesedno vrže na zadnjico!

PREBERI VEČ

Nataša Konc Lorenzutti igrala v Ljudskem gledališču Celje in Primorskem dramskem gledališču Nova Gorica. Leta 1999 se je začela posvečati leposlovju, njene knjige za otroke in odrasle pa so ji prinesle zlato hruško in nagrado svetlobnica. Uvrščena je tudi na častno listo mednarodne organizacije za mladinsko književnost IBBY. Štirinajst let je bila zaposlena kot profesorica gledaliških predmetov na umetniški smeri Gimnazije Nova Gorica, leta 2010 je na AGRFT pridobila naziv magistrica umetnosti.

 

 

 

 

XXIII. Supervagon – Knjižnica Lenart

Tomasz Małkowski: O Kamilu, ki gleda z rokami

Ilustrirala: Joanna Rusinek

Prevedel: Klemen Pisk

Petletni Kamil je od rojstva slep. Pa se ga zaradi tega bojimo? Se nam neizmerno smili? Moramo zanj skrbeti na vsakem koraku? Seveda ne, čisto dobro se znajde sam! Kot vsak drug deček ima tudi on nore ideje in doživlja nenavadne dogodivščine. Razigran, zvedav in navihan fant se rad vozi s kolesom, se spušča po toboganu in igra nogomet. Pri soočanju s svetom mu ob strani stojijo starši in starejša sestra Suzana, s katero uganjata norčije in si včasih ponagajata. Toda kadar je treba, se vedno zavzameta drug za drugega.

PREBERI VEČ

Tomasz Małkowski, poljski pisatelj, se je rodil leta 1966 v Gdansku, kjer še danes živi s svojo družino. Po izobrazbi je pedagog, po poklicu pa zgodovinar. Napisal je več učbenikov za zgodovino. Za svojo literarno ustvarjalnost je prejel več nagrad, najbolj priljubljene so njegove zgodbe za otroke. V prostem času rad potuje, hodi na dolge sprehode s svojim jazbečarjem in se uči tujih jezikov.

 

Joanna Rusinek, poljska ilustratorka, pisateljica in oblikovalka knjižnih in glasbenih ovitkov, se je rodila leta 1978 v Krakovu. Diplomirala je na temo animiranega filma na Akademiji za likovno umetnost v Krakovu. Sprva se je najbolj posvečala animaciji, zdaj pa se največ ukvarja z ilustriranjem otroških knjig. Ustvarja v tradicionalni tehniki, največkrat so to akvareli, ki so šele v zadnji fazi podvrženi računalniški obdelavi.

 

Klemen Pisk (1973, Kranj) je prevajalec, pisatelj, pesnik in glasbenik. Sredi devetdesetih let je bil član uredništva študentske revije Tribuna. Med študijem slavistike v Ljubljani se je največ posvečal poljščini. Od 2006 do 2009 je živel v Vilni, kjer se je izpopolnjeval iz litovščine, iz katere največ prevaja, in sicer avtorje, kot so Kęstutis Kasparavičius, Laura Sintija Černiauskaitė, Vytautė Žilinskaitė, Gendrutis Morkūnas, Benas Bėrantas itd. Oktobra 2015 je v Vilni prejel posebno priznanje Litovskega kulturnega inštituta za zasluge pri promociji litovske literature po svetu, leta 2021 pa prestižno nagrado sv. Hieronima za prevode litovske literature, ki jo podeljujeta Ministrstvo za kulturo Republike Litve in Društvo litovskih književnih prevajalcev. Poleg mnogih prevodov je izdal tri avtorske pesniške zbirke, knjigo kratke proze, zbirko literarnih kritik ter roman Mamutova oporoka, piše pa tudi radijske igre. Piskove knjige so v prevodih izšle na Poljskem, Slovaškem in Češkem.

 

 

 

 

Knjiga je izšla s finančno podporo JAK RS.

Knjigo lahko naročite tukaj.

XXII. Supervagon – Knjižnica Kočevje

Lela B. Njatin: Smer srca

Ilustrirala: Tina Dobrajc

Ribica se znajde v povsem novem okolju. Je to morje, kraj svobode, o katerem so ji pripovedovale ribe v akvariju? Kmalu spozna, da je njena svoboda sicer večja, a ni neomejena. Njena dragocena sogovornica, deklica z roba vodnjaka, ji nudi uteho ter ji ponuja nova spoznanja, ribica pa se po številnih preizkušnjah pogumno zazre v prihodnost. Kako najti pravo smer v življenju? Kako prispeti tja, kamor si želiš, čeprav so poti do tja zaprte? Poslušaj srce. Spoznaj, da tvoje srce ne bije samo zate, ampak v sozvočju s srci drugih. In zaupaj domišljiji. Potem ne boš več sam in pogreznjen v molk. Naj bo tvoje življenje še tako omejeno, zate bo postal dostopen ves svet.

PREBERI VEČ

Lela B. Njatin je pisateljica in vizualna umetnica, univerzitetna diplomirana filozofinja in literarna komparativistka, samozaposlena v kulturi. Živi v Ljubljani. V ospredju njenega literarnega in vizualnega ustvarjanja so teme: človeškost, odtujenost, fragmentarna identiteta, umetnost kot obljuba smisla. Pogosto se posveča motivom: urbana dediščina, lokalno okolje, skupnost, smrt, vojna. Njeno najbolj odmevno literarno delo doslej je roman Nestrpnost (Književna mladina Slovenije, Ljubljana, 1988, ponatis Aleph, Ljubljana, 1991, dopolnjeni natis, Aleph, Ljubljana, 2019), ki je bil leta 1989 nagrajen z zlato ptico. Istoimenski dolgometražni film po predlogi tega romana sta v režiji Nevena Korde posnela TV Slovenija & Brut film, Ljubljana, 1991. Njen dosedanji vizualni opus sta v znanstveni monografiji Lela B. Njatin: Ker mi nismo le podobe, smo ljudje. 2005–2020 (Galerija Miklova hiša, Ribnica & Pilonova galerija, Ajdovščina, 2019) obravnavala dr. Petja Grafenauer in dr. Blaž Lukan. Njena pravljica Velikanovo srce (Aleph, Ljubljana, 1996) je bila leta 1997 nominirana za večernico, basen Zakaj je babica jezna (Center za slovensko književnost, Ljubljana, 2011) pa je bila leta 2013 nominirana za desetnico.

 

Tina Dobrajc, rojena leta 1984 v Kranju, je leta 2007 diplomirala iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, leta 2011 pa je zaključila magistrski študij slikarstva pod mentorstvom profesorja Hermana Gvardjančiča. Leta 2011 je bila nominirana za ESSL Art Award, leta 2015 je prejela priznanje Riharda Jakopiča za mlade umetnike, leto pozneje pa je za svoje ilustracije v knjigi Aleša Štegra Kurent prejela plaketo Hinka Smrekarja. Deluje predvsem na področju slikarstva, redno se ukvarja z ilustracijo in gledališko scenografijo. Svoja dela je javnosti predstavila na vrsti samostojnih in skupinskih razstav, med drugim je razstavljala v Moderni galeriji, Galeriji Božidarja Jakca, Cukrarni, Koroški galeriji likovnih umetnosti, galeriji Kresija in v galeriji Loškega muzeja. Deluje kot samozaposlena v kulturi, živi in dela v Škofji Loki.

 

 

Knjiga je izšla s finančno podporo JAK RS.

Knjigo lahko naročite tukaj.

XXI. Supervagon – Knjižnica Antona Sovreta Hrastnik

Jana Bauer: Kako objeti ježa

Ilustriral: Peter Škerl

Jež zadovoljno živi svoje življenje, vse dokler ga ne pograbi silna želja, da bi nekoga objel. Poskusi pri slonu, pri medvedu, a kdo bo objel ježa, ki bode? Vse kaže, da ni takega junaka. Ubogi jež, kako je razočaran. Še huje! Uleže se na tla, da vse štiri od sebe in noče več vstati. Kakšna sreča, da v gozdu živi tudi Pipe lisjak! Prav lisičje prebrisano se loti naloge.

PREBERI VEČ

Jana Bauer, mladinska pisateljica, rojena leta 1975 v Ljubljani, je diplomirala na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, smer dramaturgija. Dela kot urednica pri reviji Sodobnost; nekaj let je bila urednica za prozo, od leta 2012 pa je glavna urednica. Njena strast so projekti, ki spodbujajo branje. Eden najuspešnejših je projekt Naša mala knjižnica, ki je namenjen spodbujanju branja med osnovnošolci. Jana Bauer je avtorica več del za otroke in mladino. Romanu Izginjevalec čarovnic, ki je bil nominiran za večernico, so sledila dela Čarobna beseda, V deželi medenjakov, dve knjigi Detektivske prigode Fokusa in Kolumne, Groznovilca v Hudi hosti, Groznovilca in divja zima, Ding dong zgodbe ter slikanici Kako prestrašiti pošast, ki se je leta 2020 uvrstila v katalog Belih vran, in Kako objeti ježa. Več njenih del je bilo nominiranih za nagradi večernica in desetnica, za Ding dong zgodbe je leta 2020 prejela desetnico. V istem letu je prejela tudi glavno nagrado makedonskega festivala Druga zgodba. Groznovilca v Hudi hosti je njeno doslej največkrat prevajano in najbolj odmevno delo, pravice zanj so bile prodane v 19 držav.

 

Peter Škerl (1973) je diplomiral iz ilustracije in vizualnih komunikacij na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Za njim je obširen in prepoznaven ilustratorski opus: ilustrira slikanice in knjige za otroke in mladino, učbenike in priročnike ter objavlja v revijah za otroke. Likovno je opremil tudi številne lutkovne, gledališke ter plesno igrane predstave. S svojimi ilustracijami je opremil več kot sto različnih knjižnih del in prejel veliko pomembnih nagrad, med drugim najvišjo slovensko nagrado Hinka Smrekarja za ilustracije Močvirnikov (2012). Z njimi je bil leta 2014 uvrščen tudi na mednarodno ilustratorsko razstavo v okviru knjižnega sejma v Bologni. Trikrat je bil nominiran za spominsko nagrado Astrid Lindgren in dvakrat za nagrado Hansa Christiana Andersena.

 

 

Knjiga je izšla s finančno podporo JAK RS.

Knjigo lahko naročite tukaj.

XX. Supervagon

Lutz Seiler: Zvezda 111

Prevedel: Štefan Vevar

Padec Berlinskega zidu. Vse staro in znano se podira, novo pa komaj dobiva obrise. Carlova starša se jeseni 1989 nenadoma odločita, da bosta odšla na Zahod in začela znova. Pretreseni Carl naj bi ostal doma, v Geri, toda kmalu se tudi on odloči za odhod. Z očetovim žigulijem odpotuje v Berlin, kjer po vrsti naključij postane del podzemne scene. Kot natakar in (še) neuresničeni pesnik se prebija skozi kaos obdobja po združitvi – vseskozi v upanju, da bo obdržal Effi, svojo edino veliko ljubezen. Usodi svojih staršev, ki sledita dolgoletnim sanjam, zamolčani življenjski skrivnosti, spremlja prek materinih pisem, vprašanje, zakaj sta se odločila za odhod in kaj je v resnici njun namen,  pa vztrajno kljuva v njem.

PREBERI VEČ

Lutz Seiler je za Zvezdo 111 prejel nagrado Leipziškega knjižnega sejma 2020, njegov romaneskni prvenec Kruzo bi po mnenju kritikov lahko postal eden najpomembnejših romanov 21. stoletja. Za svoja dela je prejel mnoge nagrade, med drugim nagrado Ingeborg Bachmann, nagrado mesta Bremen za književnost, nagrado Fontane in nagrado Uweja Johnsona, prav letos pa so mu prisodili tudi najprestižnejše priznanje za literaturo v nemško govorečem prostoru, Büchnerjevo nagrado.

 

Štefan Vevar, rojen leta 1953 v Slovenj Gradcu, je leta 1978 diplomiral iz angleščine in nemščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Avtor številnih prevodov, zlasti nemških klasikov (Goethe 3-krat, Schiller, Musil 2-krat, Broch, Kafka, Stifter, Dürrenmatt, Novalis, Schiller, Heine, Bernhard, Fontane, Grass, Sebald, Geiger, Ransmayr, Handke, E.T.A. Hoffmann, Haderlap, Winkler, Seiler, Ruge, Gstrein …), tudi člankov in predgovorov k nemški literaturi v slovenskih prevodih ter prispevkov o teoriji in kritiki prevajanja, pa tudi avtor monografije Temeljni vidiki in principi teorije literarnega prevajanja (2000). Leta 1999 je na Oddelku za germanistiko Filozofske fakultete v Ljubljani magistriral in leta 2011 doktoriral z disertacijo Fenomen Goethe: njegova estetika in poetika med izvirnikom in slovenskim prevodom – monografija z istim naslovom je izšla leta 2012 pri založbi Literatura. Leta 2013 je pri Cankarjevi založbi izdal monografijo Vrvohodska umetnost prevajanja. Štefan Vevar je za svoje prevajalsko delo prejel pomembne nagrade: leta 1999 Sovretovo nagrado za književno prevajanje (za prevod Goethejevega romana Učna leta Wilhelma Meistra), leta 2017 nagrado Fabjana Hafnerja za najboljši prevod iz nemščine v slovenščino v zadnjih dveh letih (za prevod romana Saturnovi prstani W. G. Sebalda) in leta 2019 avstrijsko državno nagrado za prevajanje.

Knjiga je izšla s finančno podporo JAK RS.

Knjigo lahko naročite tukaj.

XIX. Supervagon

Marjana Moškrič: Sneg

Meglica, Zaplata in Pristan so nekoč sestavljali mesto, toda potem sta Pristan napolnila beton in asfalt, med Pristan in Meglico pa se je vrinilo novo, bahavo okrožje, polno steklenih palač, z oholim imenom Elizij, razširilo se je tudi mestno smetišče, ki se že zajeda v stari gozd … Svet nadzirajo jate dronov, red vzpostavljajo varuhi, z nasiljem in represijo. Kaj kmalu ne bo nikjer več prostora za ljudi, ki se ne podrejajo, za posebneže in obstrance, za ‘obarvane’ … pa tudi za marsikoga in marsikaj drugega ne. Na primer za knjižnice in knjige. Za drevesa in gozd, za skupnost. V takem zahtevnem trenutku se prepletejo poti treh najstnikov, Eda, Oskarja in Jare. Vsak je iz svojega sveta in vsak od njih skuša najti svojo pot, vendar ne vedo, da jim je skupna skrivnostna preteklost, brskanje po njej pa utegne biti nevarno …

Sneg je roman o odraščanju in zorenju najstnikov v zahtevnih okoliščinah, ko njihove mladosti ne določa le osebna zgodba, temveč tudi zgodovinski trenutek, ki kliče k uporu. Marjana Moškrič nas popelje na napeto odkrivanje preteklosti in tiste resnice, ki presega svet navideznega sijaja in vodi nazaj k bistvu, k naravi in k višjim modrostim. Njen najnovejši roman budi upanje ter krepi zaupanje v ljubezen in prijateljstvo.

PREBERI VEČ

Pisateljica Marjana Moškrič (1958) je najbolj prepoznavna po svojih mladinskih romanih, ki vsak po svoje pripovedujejo o temnih plateh odraščanja. Mračnost njenih svetov presvetljujejo prijateljstvo, strpnost in ljubezen, ki prinašajo svetlobo in upanje. Doslej je izdala sedem del za otroke in mladino ter zanje prejela različne nagrade in nominacije: za roman Čadavec je bila nominirana za nagrado za najboljši prvenec leta, za roman Ledene magnolije je prejela večernico, desetnico pa za romana Stvar in Sanje o belem štrpedu. Marjana Moškrič je izdala tudi roman za odrasle Samo jesen.

Knjiga je izšla s finančno podporo JAK RS.

Knjigo lahko naročite tukaj.

XVIII. Supervagon

Slavko Pregl: Male skodrane zgodbe

Ilustriral: Damijan Stepančič

Male skodrane zgodbe imajo duhovito, igrivo in mestoma zbadljivo pričesko. Slavko Pregl in Damijan Stepančič sta jih prav mojstrsko počesala. Zdaj so tu, da skupaj z njimi premerimo svet še z druge plati in svoja pričakovanja prekopicnemo na glavo.

 

“Prav rad bi videl tiste otroke, ki imajo raje tebe kot mene,” se je važil bombon.
“K meni pa pridejo prav si otroci, ki imajo radi tebe,” je odvrnil zobozdravniški sveder.

PREBERI VEČ

Slavko Pregl (1945) se uvršča med klasike sodobne slovenske mladinske književnosti. Njegov ustvarjalni opus obsega približno 50 del, brati pa ga je mogoče v 15 jezikih. Slavko Pregl je odgovoren za kultna dela, kot so Odprava zelenega zmaja, Geniji v kratkih hlačah in Priročnik za klatenje. Poleg pisateljevanja se je uspešno ukvarjal tudi z založništvom, tekom svoje kariere pa je predsedoval Društvu slovenskih založnikov, Društvu slovenskih pisateljev in Društvu bralna značka, bil je tudi direktor Javne agencije za knjigo.

 

Damijan Stepančič (1969) je akademski slikar in ilustrator s prepoznavnim slogom. Izobraževal se je na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo, nato pa na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1996 diplomiral iz slikarstva pri Gustavu Gnamušu. Ukvarja se predvsem z ilustracijo mladinskih knjig in knjig za odrasle, pa tudi s stripi, likovnim opremljanjem priročnikov in lutkami. Obenem predava na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Nekatera bolj odmevna dela iz njegovega obsežnega opusa so ilustracije knjig Hiša sanja (2004) Daneta Zajca, Naročje kamenčkov (2009) Saše Vegri, Juri Muri po Sloveniji (2011) Toneta Pavčka, Pravljica o črnem šejku z rdečo rožo (2011) Vitomila Zupana, ilustracije Prešernove Zdravljice (2013), Negotove pesmi (2020) Barbare Gregorič Gorenec. Kot ilustratorja ga zanimajo predvsem teme in vsebine, ki so predmet poglobljenega raziskovanja in močnega ustvarjalnega angažmaja. Je tudi avtor dveh brezbesedilnih slikanic Zgodba o sidru (2010) in Svetilnik (2019). Ilustraciji se posveča z ustvarjalno resnostjo, odgovornostjo in tehnično podkovanostjo, njegova dela pa zaznamujejo izvirnost, humornost, sproščenost in natančnost. Pri ustvarjanju rad uporablja različne likovne tehnike – od tuša do akrila, lepljenk, trgank, monotipij, praskank. Svoja dela je predstavil na številnih samostojnih in skupinskih razstavah. Je večkrat nagrajeni ilustrator, že leta 1999 je prejel nagrado za izvirne zamisli na Bienalu ilustracije v Ljubljani, pozneje je dvakrat prejel Smrekarjevo plaketo (2000 in 2002), prav tako tudi Levstikovo nagrado (2003 in 2011), leta 2011 je prejel nagrado Hinka Smrekarja. Nekaj njegovih del je bilo nagrajenih z znakom kakovosti zlata hruška, dvakrat (2012, 2013) pa je prejel tudi nagrado Kristine Brenkove za izvirno slovensko slikanico. Kot vrhunski slovenski ilustrator je bil na predlog Slovenske sekcije IBBY leta 2010 uvrščen na častno listo IBBY, nominiran pa je bil tudi za spominsko nagrado Astrid Lindgren (2013, 2014, 2015) in za Andersenovo nagrado (2020).

XVII. Supervagon

Majda Koren: Protideževna juha

Ilustrirala: Ana Maraž

Bilo je piškavo poletje.

Sedem dni je nesramno deževalo. Hišaprihiški malčki so se strahovito dolgočasili. Prebrali so že vse knjige. Porisali ves papir. Nenadoma se je iz radia zaslišal glas tete Kuhe in jih povabil na kuhanje protideževne juhe. Sedem majhnih dežnikov odčofota proti hiški tete Kuhe. Vsak s seboj nosi kakšno sestavino za juho, teta Kuha pa nazadnje doda še protidežin …

Majda Koren v svojem značilnem igrivem in duhovitem slogu pripoveduje zgodbo, ki bo navdušila predšolske otroke, pa tudi tiste malčke, ki so se komajda postavili na noge. Na protideževno pustolovščino v čarobnem svetu števil jih z živahnimi in domišljenimi ilustracijami vabi Ana Maraž.

PREBERI VEČ

Majda Koren (1960) piše, odkar se je naučila pisati. Dolga leta je sodelovala z revijo Ciciban, v kateri so najprej izšle tudi zgodbice o slavni pošasti Mici. Bila je ena od scenaristk kultnih oddaj Radovedni Taček in Iz popotne torbe. Duhovito zna prepletati realni svet sodobnega otroka z bitji iz namišljenega sveta. Tako je nastajala tudi zgodba Eva in kozel, s katero si je Majda Koren prislužila večernico, nacionalno nagrado za mladinsko književnost. Trenutno jo najbolj zabava pisanje stripa o tatinskih pujsih Kapu in Bundu skupaj z Damijanom Stepančičem. Obožuje znanstveno fantastiko in kriminalke. Pravkar piše nadaljevanje Lojze iz vesolja – tokrat se bo zgodba dogajala na planetu Solanum Tuberosum. Z veseljem tudi obiskuje šole in otrokom pripoveduje, kako nastajajo njene zgodbe.

Ilustratorka Ana Maraž je diplomantka likovne pedagogike, zadnja leta pa se ukvarja predvsem z ilustracijo. Za svoje udejstvovanje je prejela nagrado Hinka Smrekarja in nagrado Festivala ilustracije Ilustrofest za knjižno ilustracijo. Sodeluje z revijama Cicido in Ciciban.

 

Knjiga je izšla s finančno podporo JAK RS.

Knjigo lahko naročite tukaj.

XVI. supervagon

Evald Flisar: Trgovec z dušami

Ko se svetovni popotnik Evald Flisar v poznih letih odpravi po sledovih nekdanjih poti, da bi odkril, koliko se je v štirih desetletjih spremenil svet in koliko se je spremenil njegov »jaz«, ki mu postaja čedalje bolj tuj, se po naključju znajde na Simbi, majhnem otoku v vzhodnem delu Indonezije, kjer naleti na neobičajne ljudi in nenavadne dogodke. Otok, na katerem se prebivalci oklepajo duhovnosti in starodavnih navad, je postal žrtev ameriškega trgovca Wilsona, ki s Simbe izvaža iz tikovine izrezljane slone v naravni velikosti, na otok pa uvaža vse, s čimer bi »moderniziral« in si ga na ta način prisvojil. Napeta in duhovita pripoved, v kateri se nenavadno dogajanje prepleta z globokimi uvidi, pa se, kot je pri Flisarju navada, na koncu spremeni v tragedijo. Simba nas opozarja na človeški pohlep, ki svet neizprosno potiska v propad.

PREBERI VEČ

Avtorja, ki ima 250 prevodov v 42 jezikih (kar pomeni, da ga lahko bere pol človeštva), zanima še nekaj. Do kolikšne mere se to, kar doživimo in kar si izmislimo, sčasoma poveže v nekaj tretjega, v mešanico obojega, pri kateri ne moremo več ugotoviti, kaj je res in kaj je izmišljeno. Do kolikšne mere je to, v čemer vidimo spomin na pretekle dogodke, fikcija? Do kolikšne mere nismo kaj dosti več kot liki iz zgodbe, ki jo sproti ustvarjamo z interpretacijami dogodkov, ki nas doletijo, in z dejanji, za katera smo se v življenju odločili?

 

Evald Flisar, rojen 13. 2. 1945 v Gerlincih na severovzhodu Slovenije, je pisatelj, dramatik, esejist, urednik, prevajalec. Študiral je primerjalno književnost v Ljubljani, angleški jezik in literaturo v Londonu in psihologijo v Avstraliji. Svetovni popotnik (doslej je prepotoval 98 držav), voznik podzemnega vlaka v Sydneyju, urednik (med drugim) enciklopedije znanosti v Londonu, avtor kratkih zgodb in radijskih iger za BBC, predsednik (1995–2002) Društva slovenskih pisateljev, od leta 1998 urednik najstarejše slovenske literarne revije Sodobnost. Avtor 15 romanov (enajst jih je bilo nominiranih za nagrado kresnik, eden za nagrado modra ptica), dveh zbirk kratke proze, treh potopisov (ki veljajo za najboljše v slovenski literaturi), dveh knjig za mlade (obeh nominiranih za nagrade) in petnajstih dram (osem nominiranih za Grumovo nagrado, trikrat je nagrado prejel). Prejemnik nagrade Prešernovega sklada in Župančičeve nagrade za življenjsko delo. Različna njegova dela so prevedena v 40 jezikov (med njimi v japonščino, arabščino in kitajščino, poleg evropskih jezikov pa tudi v tako eksotične, kot so bengalščina, hindijščina, malajščina, indonezijščina, malajalščina, vietnamščina, nepalščina, tamilščina, marati in amharščina. Avtorjeve drame redno uprizarjajo poklicna gledališča po vsem svetu (nazadnje v Avstriji, Belorusiji, Egiptu, Indiji, Indoneziji, Bosni in Hercegovini, Srbiji, na Tajvanu, na Japonskem, v Rusiji in v ZDA). Udeležil se je več kot 50 literarnih nastopov na vseh celinah. Dvajset let je živel na tujem (tri leta v Avstraliji, sedemnajst let v Londonu). Od leta 1990 živi v Ljubljani. Angleški prevod njegovega romana Na zlati obali (finalist za kresnika 2011) je bil nominiran za najprestižnejšo evropsko literarno nagrado, Dublin International Literary Prize, medtem ko mu je tretja izdaja angleškega prevoda romana Velika žival samote (My Father’s Dreams) kot »enemu 6 najboljših evropskih avtorjev« prislužila udeležbo na prestižni prireditvi European Literature Night v Britanski knjižnici 13. maja 2015. Kulturna redakcija časopisa The Irish Times je njegov roman Na zlati obali (On the Gold Coast) uvrstila med 13 najboljših klasičnih romanov o Afriki, ki so jih napisali Evropejci (v družbi imen kot so Joseph Conrad, Graham Greene, J. G. Ballard, Bruce Chatwin, Isak Dinesen in drugi). Julija 2015 je bil gost v Kongresni knjižnici v Washingtonu, kjer je bilo predstavljenih 6 njegovih knjig, ki so doslej izšle v ZDA, udeležil se je uprizoritve svoje drame Antigona zdaj v izvedbi gledališča SCENA (Atlas Performing Arts Center, Washington), govoril je na stalnem veleposlaništvu Republike Slovenije pri Združenih narodih v New Yorku. Januarja 2016 se je udeležil največjega literarnega festivala na svetu (Jaipur, Indija), v družbi avtorjev, kot so Margaret Atwood, Colm Tóibín, Colin Thubron, Aleksandar Hemon, Stephen Fry in številni drugi. Ob izidu romana Ljubezni tri in ena smrt v Angliji se je udeležil predstavitev v Londonu, Bristolu in Dublinu. Januarja 2017 je na stroške indijske vlade preživel tri tedne na promocijski turneji v Indiji (New Delhi, Kolkata, Kozhikode, Bangalore), kjer je na treh uglednih univerzah predaval o vlogi pisatelja v sodobni družbi, si ogledal dve uspešni in nagrajeni uprizoritvi svojih dram v bengalščini in promoviral izdajo treh svojih knjig. Med najlepša doživetja v svoji literarni karieri šteje osemdnevno promocijo prevodov dveh svojih romanov (Opazovalec in Na zlati obali) na Poljskem (v Varšavi, Katovicah in Krakovu). Nove uprizoritve njegovih dram pripravljajo v Indoneziji, Indiji in Mehiki. Leta 2018 je predstavil nemški prevod romana Besede nad oblaki v Berlinu in angleški prevod romana Greh v Evropski hiši v Londonu (kjer je dan pozneje podpisoval knjigo v največji londonski knjigarni Foyles). Če seštejemo govorce vseh jezikov, v katere so bila prevedena njegova dela, ugotovimo, da so na voljo polovici človeštva. Več na: www.evaldflisar.com.

 

Knjiga je izšla s finančno podporo JAK RS.

Knjigo lahko naročite tukaj.

XV. supervagon

Aksinja Kermauner in Janja Plazar: Kamnožerji

Ilustrirala: Galina Miklínová

Kamnožerje uvrščamo v rod petrofagov. Njihova skupna značilnost je, da jedo kamenje, so izjemno plašni in težko opazni. Kljub temu da je proučevanje kamnožerjev in njihovih življenjskih navad izredno zahtevno, je marljivi in požrtvovalni ekipi strokovnjakov v več kot petdesetih letih uspelo zbrati toliko verodostojnih podatkov, da smo lahko objavili knjigo, ki jo držite v rokah. Podajte se v svet čudovitih bitij, odprite oči in našpičite ušesa – morda boste v svoji bližini opazili kakšnega kamnožerja. Kdo ve, morda boste celo odkrili kakšno novo vrsto!

PREBERI VEČ

Dr. Aksinja Kermauner je profesorica slovenščine, likovne umetnosti, tiflopedagoginja, pisateljica in pesnica. 25 let je poučevala slovenščino in likovno umetnost ter bila zaposlena  kot tiflomobilna pedagoginja na Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani (današnji Center IRIS). Leta 2010 je doktorirala na Oddelku za specialno in rehabilitacijsko pedagogiko na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Do leta 2022 je predavala predmet Metode dela s slepimi in slabovidnimi na Oddelku za inkluzivno pedagogiko na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem. Izdala je 39 leposlovnih knjig za otroke, mladino in odrasle, veliko člankov in tri monografije s področja oseb s posebnimi potrebami. Vodi številne projekte za boljšo vključenost oseb s posebnimi potrebami v družbo. Je članica Društva slovenskih pisateljev in podpredsednica Društva specialnih in rehabilitacijskih pedagogov Slovenije.

Dr. Janja Plazar je kot univerzitetna diplomirana biologinja zaposlena na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem, kjer študente – bodoče učitelje, vzgojitelje in inkluzivne pedagoge – poučuje naravoslovne predmete na različnih študijskih programih. Pred tem je delala kot raziskovalka na Nacionalnem inštitutu za biologijo v Ljubljani in na Univerzi v Groningenu na Nizozemskem, po opravljenem doktoratu iz genetske toksikologije pa se je posvetila pedagoškemu poklicu in raziskovalnemu delu s področja izobraževanja. Sedaj se ukvarja predvsem s tem, kako širši javnosti približati svet znanosti. S pomočjo delavnic, predavanj in tudi literarnih besedil skuša na enostaven, a znanstveno pravilen način prikazati otrokom, študentom, učiteljem in vsem radovednim odraslim zapletene pojme s področja naravoslovja.

Knjiga je izšla s finančno podporo JAK RS.

Knjigo lahko naročite tukaj.

XIV. supervagon

Andreja Peklar: Luna in jaz

Ilustrirala: Andreja Peklar

Če imaš za prijateljico luno, ti ponoči nikoli ni dolgčas. Z njo se lahko igraš skrivalnice ali šteješ zvezde. Lahko gresta na dolg skrivnosten potep – s čolnom! In ko zaspiš, te čuva vso noč. Čeprav postane luna včasih tanka kot mišji repek, njeno prijateljstvo nikoli ne usahne.

Andreja Peklar, avtorica večkrat nagrajene slikanice o velikem ptiču Ferdu, nam tokrat pripoveduje zgodbo o nenavadnem prijateljstvu med luno in deklico. Poetično besedilo in čarobne ilustracije nas na igriv način opozarjajo na drobne čudeže narave.

PREBERI VEČ

Nagrade in nominacije:

  • Prvo mesto na Razstavi otroške knjižne ilustracije v Šardži, 2021.
  • Nagrada Kristine Brenkove 2019.
  • Nagrada kvalitete na Kitajskem (Hii Ilustration) leta 2018.
  • Ilustracije so bile izbrane za razstavo na Knjižnem sejmu v Bologni, 2018.
  • Nagrada Purple Island na razstavi Nami Concours 2015, Nami Island, Koreja.

 

Mnenja:

 

Gaja Kos – LUD Literatura

V vseh ozirih estetska knjiga je torej predvsem dvoje, odvisno od časa branja in starosti bralca oziroma poslušalca: zvečer je lahko nežna in prijazna uspavanka, čez dan pa izhodišče za pogovor o naravi in njenih zakonitostih, ki bo prejkoslej dalo tudi odgovor na začetno vprašanje o balonu in miškinem repku.

 

Literarna lekarna

Andreja Peklar, ki jo poznamo po večkrat nagrajeni slikanici Ferdo veliki ptič, je tokrat ustvarila magične podobe, v katerih se otrokova domišljija prepleta z naravnimi pojavi. Prijateljstvo, ki se splete med deklico in luno ni samoumevno – deklica se lune ne boji, temveč ji pripiše toplo in iskreno zavezništvo, ki ga je treba negovati in krepiti, ne glede na to, kakšne “volje” je luna. Enkrat v paru vodi ena, drugič druga, a vedno sta tu druga za drugo.

 

Knjigoljubka

Pravljico Luna in jaz priporočam za branje otrokom in staršem, saj je edinstvena in nosi veliko v sebi. Je veliko več, kot le pravljica. Poleg čudovite vsebine vsebuje tudi prekrasne ilustracije. Te so temnejših barv, kar ponazarja, da je luna vidna le ponoči oziroma, ko se stemni.

 

Andreja Peklar, slikarka, ilustratorka in avtorica knjig za otroke, se je po študiju umetnostne zgodovine ter filozofije vpisala na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani in diplomirala iz slikarstva. Kmalu po končanem študiju je stopila v svobodni poklic in se posvetila predvsem ilustriranju knjig za otroke. S svojimi ilustracijami je opremila številne slikanice, pa tudi učbenike in revije za otroke in mladino. Imela je vrsto samostojnih razstav ilustracij, udeležuje pa se tudi pomembnejših mednarodnih selekcioniranih razstav. Za svoje delo je prejela različna priznanja in nagrade tako doma kot v tujini, med drugim prvo nagrado na Exhibiton of children books illustrations v Sharjahi, mednarodno zlato pero Beograda (2007), Purple Island Award, NAMI Concours Koreja (2015), priznanje Hinka Smrekarja na 12. Slovenskem bienalu ilustracije (2016), Best of the Best, Hii Illustration, Kitajska (2016), uvrstitev na častno listo IBBY (2018) ter nagrado Kristine Brenkove za izvirno slovensko slikanico, ki jo je prejela kar trikrat (2006, 2017 in 2019). Leta 2018 so bile njene ilustracije uvrščene na eno najpomembnejših razstav ilustracij na knjižnem sejmu v Bologni. Živi in dela v Ljubljani – kot svobodna umetnica se v zadnjem času posveča predvsem ustvarjanju avtorskih slikanic.

Knjiga je izšla s finančno podporo JAK RS.

Knjigo lahko naročite tukaj.

XIII. supervagon

Majda Koren: Inšpektor Jože

Ilustriral: Damijan Stepančič

Kdo je kdo?

Inšpektor Jože: čistokrvni jazbečar, po poklicu policijski inšpektor.
Kapo in Bundo*: pujsa, ki ne bosta nikoli razumela, da se kraja ne izplača.
Rdeča kapica: iz pravljice bratov Grimm, nimamo pojma, kako se je znašla v stripu.

Vse skupaj si je izmislila Majda Koren, narisal pa Damijan Stepančič.

*Kako ločiti pujsa med seboj? Eden ima rdeče hlače z rumenimi pikami, drugi rdeče z rumenimi črtami. Ampak kateri kakšne? Tega ne bomo nikoli zares izvedeli, kajti hlače si med seboj posojata. Tako ima enkrat Kapo pikčaste hlače, drugič pa črtaste. In Bundo črtaste, naslednji dan pa pikčaste.

PREBERI VEČ

Humorja poln strip o detektivskih pustolovščinah inšpektorja Jožeta. Čistokrvni jazbečar, po poklicu policijski inšpektor, se, kadar ne pije čaja s svojo drago Ivanko, posveča lovljenju dveh zmikavtskih pujsov. Slišita na ime Kapo in Bundo ter sta nenehno v navzkrižju z zakonom: kradeta v trgovini, rabutata sadje in zelenjavo, se tihotapita na tovornjaku, ukradeta kombi, bežita pred roko pravice, ukradeta krofe … Čeprav Kapo in Bundo na lepem podedujeta grad in z njegovo prodajo obogatita, lahkomiselno zapravita svoje imetje in se kaj kmalu vrneta na stara roparska pota. Kapo in Bundo sta sicer izjemno premetena pujsa, a inšpektor Jože je vedno en korak pred njima.

  • Strip nagrajenih in priznanih slovenskih avtorjev je namenjen vsem vrstam bralcev, mladim in starejšim.
  • Detektivske prigode inšpektorja Jožeta lahko bralci spremljajo v več zgodbah.
  • Obilica humorja in enkratne slikovne podrobnosti ilustratorja Stepančiča.
Majda Koren (1960) piše, odkar se je naučila pisati. Dolga leta je sodelovala z revijo Ciciban, v kateri so najprej izšle tudi zgodbice o slavni pošasti Mici. Bila je ena od scenaristk kultnih oddaj Radovedni Taček in Iz popotne torbe. Duhovito zna prepletati realni svet sodobnega otroka z bitji iz namišljenega sveta. Tako je nastajala tudi zgodba Eva in kozel, s katero si je Majda Koren prislužila večernico, nacionalno nagrado za mladinsko književnost. Trenutno jo najbolj zabava pisanje stripa o tatinskih pujsih Kapu in Bundu skupaj z Damijanom Stepančičem. Obožuje znanstveno fantastiko in kriminalke. Pravkar piše nadaljevanje Lojze iz vesolja – tokrat se bo zgodba dogajala na planetu Solanum Tuberosum. Z veseljem tudi obiskuje šole in otrokom pripoveduje, kako nastajajo njene zgodbe.
Damijan Stepančič (1969) je akademski slikar in ilustrator s prepoznavnim slogom. Izobraževal se je na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo, nato pa na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1996 diplomiral iz slikarstva pri Gustavu Gnamušu. Ukvarja se predvsem z ilustracijo mladinskih knjig in knjig za odrasle, pa tudi s stripi, likovnim opremljanjem priročnikov in lutkami. Obenem predava na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Nekatera bolj odmevna dela iz njegovega obsežnega opusa so ilustracije knjig Hiša sanja (2004) Daneta Zajca, Naročje kamenčkov (2009) Saše Vegri, Juri Muri po Sloveniji (2011) Toneta Pavčka, Pravljica o črnem šejku z rdečo rožo (2011) Vitomila Zupana, ilustracije Prešernove Zdravljice (2013), Negotove pesmi (2020) Barbare Gregorič Gorenec. Kot ilustratorja ga zanimajo predvsem teme in vsebine, ki so predmet poglobljenega raziskovanja in močnega ustvarjalnega angažmaja. Je tudi avtor dveh brezbesedilnih slikanic Zgodba o sidru (2010) in Svetilnik (2019). Ilustraciji se posveča z ustvarjalno resnostjo, odgovornostjo in tehnično podkovanostjo, njegova dela pa zaznamujejo izvirnost, humornost, sproščenost in natančnost. Pri ustvarjanju rad uporablja različne likovne tehnike – od tuša do akrila, lepljenk, trgank, monotipij, praskank. Svoja dela je predstavil na številnih samostojnih in skupinskih razstavah. Je večkrat nagrajeni ilustrator, že leta 1999 je prejel nagrado za izvirne zamisli na Bienalu ilustracije v Ljubljani, pozneje je dvakrat prejel Smrekarjevo plaketo (2000 in 2002), prav tako tudi Levstikovo nagrado (2003 in 2011), leta 2011 je prejel nagrado Hinka Smrekarja. Nekaj njegovih del je bilo nagrajenih z znakom kakovosti zlata hruška, dvakrat (2012, 2013) pa je prejel tudi nagrado Kristine Brenkove za izvirno slovensko slikanico. Kot vrhunski slovenski ilustrator je bil na predlog Slovenske sekcije IBBY leta 2010 uvrščen na častno listo IBBY, nominiran pa je bil tudi za spominsko nagrado Astrid Lindgren (2013, 2014, 2015) in za Andersenovo nagrado (2020).

XII. supervagon

Irene Solà: Pojem in gora pleše

Prevedla: Veronika Rot

Na začetku so nevihta in strela in smrt Domèneca, kmeta pesnika. In tukaj je Dolceta, ki ne more ustaviti smeha, ko pripoveduje zgodbe o štirih ženskah, ki so jih obesili zaradi čarovništva. In Sió, ki sama vzgaja dva otroka na domačiji Koljekrava, visoko v pirenejskem hribovju. In črne trobente, gobe, ki s svojimi črnimi in vabljivimi klobuki naznanjajo večnost kroga življenja in smrti.

V romanu Pojem in gora pleše spregovorijo ženske in moški, duhovi, prikazni in rusalke, gobe, psi in srnjaki, živi in mrtvi, ki naseljujejo pirenejsko pokrajino med krajema Camprodon in Prats de Molló. Ta visokogorski in obmejni prostor, onkraj mitskosti in realnosti, ohranja spomin na stoletja boja za preživetje, na preganjanja, ki so bila plod nevednosti ali fanatizma, na bratomorne vojne, obenem pa uteleša neizmerno moč in lepoto narave. Plodna zemlja za domišljijo, željo po pripovedovanju zgodb, ki se raztezajo preko različnih časov in načinov bivanja. Prostor, kjer je morda mogoče začeti znova in kjer je morda mogoča odrešitev.

PREBERI VEČ

Irene Solà (Malla, 1990), katalonska pesnica in pisateljica, je diplomirala iz umetnosti na Univerzi v Barceloni in magistrirala iz literature, filma in vizualne kulture na Univerzi v Sussexu. Za svojo prvo pesniško zbirko Bèstia (Zver, 2012), ki je bila izdana dvojezično, v katalonsko-španski izdaji, prevedena pa v angleščino in italijanščino, je prejela pesniško nagrado Amadeu Oller. Romaneskni prvenec Els dics (Nasipi, 2018) ji je prislužil nagrado Documenta in štipendijo za literarno ustvarjanje katalonskega ministrstva za kulturo. Leta 2018 je bila rezidenčna pisateljica v Virginiji v ZDA, naslednje leto je sodelovala v pisateljskem programu v New Yorku. Za roman Pojem in gora pleše, ki je preveden že v več kot dvajset jezikov, je leta 2019 prejela več nagrad, Premi Llibres Anagrama de Novel·la, nagrado Núvol in nagrado Cálamo (za špansko izdajo knjige), leta 2020 pa tudi nagrado Evropske unije za književnost. Pred kratkim je na knjižne police prišel njen roman Et vaig donar ulls i vas mirar les tenebres (Dala sem ti oči in videl si temo, 2023).
Veronika Rot je diplomirana hispanistka in filozofinja, na izpopolnjevanju na Avtonomni univerzi v Barceloni pa se je poglobila tudi v učenje katalonščine in v raziskovanje katalonske literature. Prevaja iz španščine in katalonščine, med drugim je prevedla dela uveljavljenih in nagrajenih avtorjev in avtoric, kot so Vargas Llosa, Roberto Bolaño, Carlos Ruiz Zafón, Isabel Allende, Jaume Cabré, Enrique Vila-Matas, Nona Fernández, Guadalupe Nettel, Sergi Pàmies. Pred kratkim je v sodobno slovenščino prelila Cervantesove Zgledne novele. Jezikovno spretnost brusi tudi s prevodi otroških in mladinskih del, po katerih mladi bralci z veseljem posegajo.

Knjiga je izšla s finančno podporo Evropske unije.

Knjigo lahko naročite tukaj.

XI. supervagon

Francesco D’Adamo: Pot čez morje

Prevedel: Vasja Bratina

Neke nevihtne noči se blizu obale potopi čoln. Prestrašeni brodolomci se izkrcajo in pobegnejo, v pesku na obali pa ostane nahrbtnik, ki pripada malemu Omarju. Najde ga stari ribič Ezechiele in se odloči za drzen podvig. V spremstvu svojega vnuka in psa Spaghettija se odpravi čez morje, da bi Omarjevi mami vrnil nahrbtnik in ji zagotovil, da je njen otrok živ in zdrav dosegel kopno. Pot je lahko nevarna in neuspešna, toda Ezechiele ve, da so drobna, navidezno nepomembna dejanja najmočnejše zdravilo. Opogumijo tistega, ki se odloči zanje, in zdravijo brezbrižnost sveta.

PREBERI VEČ

Francesco D’Adamo se je rodil leta 1949 v Cremoni. Po končanem klasičnem liceju se je preselil v Milano in študiral moderno književnost. Opravljal je različna dela, med drugim je bil poštar, novinar, radijski voditelj, oglaševalec in učitelj, nato je začel pisati kriminalne romane za odrasle. Šele pozneje je odkril, da lahko nagovori tudi bralce, ki jih sam imenuje “odrasli, začasno stari trinajst, štirinajst let”. Zgodbe, ki jih piše zanje, skušajo razložiti svet z vidika najbolj ranljivih. Za svoja dela je prejel več nagrad, v Italiji Premio Cento in Premio Asti D’Appello Junior, v tujini pa newyorško nagrado Christopher, ALA Notable Children’s Book in druge. Njegova dela, ki so prevedena v številne jezike, lahko berejo v Evropi, ZDA, na Japonskem, v Južni Koreji in na Tajskem, po mednarodni uspešnici La storia di Iqbal pa so posneli tudi animirani film.
Vasja Bratina (1963) je prevajalec literarnih in esejističnih del iz italijanščine, angleščine, hrvaščine in srbščine. Po nekaj raznolikih zaposlitvah se je v letih 1999 in 2000 udeležil tečajev za prevajalce v ustanovah Evropske unije v Luksemburgu. Nato se je posvetil skoraj izključno prevajanju. Njegov prvi prevod daljšega besedila je bil prevod najpomembnejšega dela Predraga Matvejevića Mediteranski brevir. Prevajal je tudi avtorje, kot so Umberto Eco, Claudio Magris, Oriana Fallaci, Julian Barnes, Michael Crichton, in številne druge. Za svoje prevajalske dosežke je leta 2007 prejel prestižno Sovretovo nagrado.

Knjiga je izšla s finančno podporo Evropske unije.

Knjigo lahko naročite tukaj.

X. supervagon

Petr Stančík: H2O in zaklad blaznega očesa

Ilustrirala: Galina Miklínová
Prevedel: Peter Svetina

Klan H2O se odpravi na novo pomembno misijo: Hubert, Hugo in Ofelija se s pomočjo zmanjševalca in podmornice Abramis znova soočijo z nepoboljšljivim hudobcem profesorjem Vulpesom in njegovim nič manj nepoboljšljivim prisklednikom. Neverjetna zgodba o prigodah prijateljskega klana, zračni ladji Abramis, gotski podzemni železnici in ropu Državne banke.

PREBERI VEČ

  • Nadaljevanje uspešnice H₂O in skrivna vodna misija, ki je leta 2018 na Češkem dobila zlato pentljo za najboljšo otroško knjigo. Poiščite še prvi del, da boste vedeli, kako se je s klanom H₂O vse skupaj sploh začelo.
  • Pustolovska pripoved postreže z napetim in domišljijsko razvejanim dogajanjem. Spretno nas vodi po zgodbenih rokavih in poudarja pomen prijateljstva, iskrenosti in iznajdljivosti.
  • Zgodba za vso družino! Mlade bralce bodo očarali nenavadni izumi, domislice in preobrati, starejši pa bodo lahko razbirali številne aluzije na Prago in njene značilnosti.
  • V knjigi boste tudi tokrat našli kopico znanih, manj znanih ali preprosto čudaških dejstev, predmetov in oseb.
  • Odličen prevod priznanega avtorja Petra Svetine in ilustracije nagrajene češke ilustratorke Galine Miklínove, ki popestrijo branje.

Mnenje:

Maja Črepinšek – Moj malček

Stančík ob robovih strani izpostavlja zanimivosti, posebnosti in dejstva, ki bralca najprej nasmejijo, nato pa budijo razmislek, kako bi ubesedili resnična dejstva. Imenitne ilustracije so delo Galine Miklínové, knjigi pa daje še poseben poprh prevod Petra Svetine. Leta 2018 je na Češkem H2O in zaklad blaznega očesa dobil zlato pentljo za najboljšo otroško knjigo. Zelo toplo priporočam. In, pssst, ta knjiga je imeniten izbor za najboljši začetek počitnic mladih izumiteljev!

 

Petr Stančík (1968) je češki avtor, ki je do leta 2006 ustvarjal pod psevdonimom Petr Odillo Stradický ze Strdic. Študiral je režijo na Akademiji uprizoritvenih umetnosti v Pragi, danes pa se v celoti posveča pisanju. Je pesnik, prozaist, avtor otroških knjig, scenarist, pisec reklamnih besedil, esejist. Otrokom so namenjene podzemna pravljična grozljivka Koren ga je potegnil pod zemljo (Mrkev ho vcucla pod zem, 2013), štiri napete dogodivščine jazbeca Hrujde (Jezevec Chrujda, 2014–2017) in knjiga O lijevi luknji (O Dířes Trychtýře, 2016), ki ima čisto pravo luknjo, skozi katero lahko po slamici pijete recimo sok. Leta 2015 je prejel nagrado Magnesia Litera, leta 2018 pa je za otroško knjigo H2O in skrivna vodna misija prejel češko zlato pentljo. Njegova dela združujejo dejstva s fantazijo, prepredena so s skrivnostnostjo ter opozarjajo na pomen majhnih užitkov v življenju.
Galina Miklínová (1970), češka ilustratorka in režiserka animiranih filmov, je avtorica priljubljene risanke o Kanafasku (O Kanafáskovi) in petih avtorskih kratkih filmov. S pisateljem Pavlom Šrutom je spravila na svet trilogijo Lihožerci (Lichožrouti; nagrade Magnesia Litera 2009, najlepša knjiga leta 2009, Magnesia Litera za knjigo desetletja. Vse tri knjige o lihožercih so prevedene v slovenščino). Po motivih prvega dela je leta 2016 posnela svoj prvi celovečerni animirani film Lihožerci (Lichožrouti; nagrada trilobit 2017 ter nominaciji za češkega Iva in za nagrado češke filmske kritike. Animirani film je bil preveden in predvajan tudi v Sloveniji). Za otroke je ilustrirala več kot trideset knjig. Njene ilustracije lahko med drugim občudujemo v knjigi H2O in skrivna vodna misija.
Peter Svetina se je rodil leta 1970 v Ljubljani. Študiral je zlasti v Ljubljani, nekaj malega pa tudi v Pragi. Slovensko književnost, ki jo je študiral, od leta 2003 poučuje na Univerzi v Celovcu. Piše za otroke (več) in za odrasle (manj). Prepričan je, da je za pisanje treba zlasti veliko brati, veliko opazovati in veliko poslušati – pisanje ob vsem tem zavzema manjši del. Z Barbaro, Klaro in Vidom pa s psičko Sintro stanuje v stari hiši na robu Ljubljane, od koder zmeraj znova kam odhaja in se zmeraj znova tja vrača. Njegova dela so prejela najprestižnejše domače in mednarodne nagrade in so izjemno priljubljena tako med literarnimi kritiki kot tudi med bralci. Peter Svetina se je dvakrat (leta 2020 in 2022) uvrstil tudi med šest finalistov za Andersenovo nagrado, najvišje mednarodno priznanje na področju mladinske književnosti.

Knjiga je izšla s finančno podporo Evropske unije in Ministrstva za kulturo Republike Češke.

Knjigo lahko naročite tukaj.

IX. supervagon

Kaisa Happonen: Muri in borovnica

Ilustrirala: Anne Vasko
Prevedla: Julija Potrč Šavli

Muri, prav posebna medvedka, in medved Hrust se odpravita na pot. Na koncu poti so borovnice in hodila bosta, dokler ne bosta na cilju. Nič tekanja naokrog, nič prevalov. Hrust gre naravnost naprej in Muri mu mora slediti. Toda gozd, poln čudovitih stvari, vrvi od življenja … Bo Hrust opazil, kaj je najpomembnejše?

Zgodbe o medvedki Muri navdušujejo otroke po vsem svetu; prva slikanica v seriji, Medvedka Muri, je prevedena v več kot 15 jezikov in je očarala tudi slovenske bralce. Druga, Muri in borovnica, je navdihujoča zgodba o potovanju in cilju za otroke od 3. leta naprej.

Poetična zgodba se igra s primerjavo med otroško sposobnostjo opažanja podrobnosti in slepim napredovanjem proti cilju odraslih. Kajti drži, da majhni vidijo več od velikih. Izvirne ilustracije odlično dopolnjujejo besedilo in poudarjajo notranja občutja likov.

PREBERI VEČ

Kaisa Happonen je finska avtorica otroških knjig in producentka otroških vsebin, ki deluje na različnih platformah. Magistrirala je iz drame in komunikacij ter postala ena najbolj priljubljenih otroških televizijskih voditeljic na Finskem. Igrala je tudi v otroških predstavah in delala kot pripovedovalka. Knjige iz serije o medvedki Muri so prevedene v več kot 15 jezikov.
Anne Vasko je priznana finska ilustratorka in avtorica otroških knjig. Za svoje delo je prejela nagrado Rudolfa Koivuja in bila nominirana za nagrado Finlandia Junior. V letih 2017 in 2021 je bila med finalisti za spominsko nagrado Astrid Lindgren. Njene ilustracije prve knjige iz serije o Muri, ki je prevedena tudi v slovenščino (Medvedka Muri), so bile razstavljene na mednarodnem Bienalu ilustracije Bratislava (BIB).
Julija Potrč Šavli (1979) je prevajalka iz finščine, estonščine in angleščine. Prevaja prozna dela, poezijo ter otroška in mladinska dela. Iz finščine je doslej prevedla dela avtorjev, kot so Sofi Oksanen, Kari Hotakainen, Selja Ahava, Leena Krohn in Rosa Liksom, iz angleščine pa dela Jacka Kerouaca, Janet Frame in Etgarja Kereta. Leta 2010 je prejela nagrado Radojke Vrančič za najboljšo mlado prevajalko. Med letoma 2009 in 2014 je poučevala finski jezik na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Od leta 2014 je članica upravnega odbora Društva slovenskih književnih prevajalcev.

Knjiga je izšla s finančno podporo Evropske unije.

Knjigo lahko naročite tukaj.

VIII. supervagon

Susanna Mattiangeli: Mina HB2

Ilustrirala: Rita Petruccioli
Prevedla: Dušanka Zabukovec

Pred vami je nov zvezek Mine HB! Tudi tokrat v njem ne manjka resničnih in izsanjanih zgodb, zanimivih pripovedi o dogodivščinah z najboljšo prijateljico Nežo in simpatijo po imenu Jakob Ternar, pa z bratcem Levom, ki zdaj poleg opernih arij v omari prepeva tudi pesmi Queenov. Toda tokrat vas čaka še polno čarovnije: Minin razred pod vodstvom učiteljice Valentine pripravlja predstavo Sen kresne noči! Mina bo igrala Škrata. In s čarobnim sokom, ki ustvari nove simpatije ter stara prijateljstva spremeni v rivalstva, se stvari kaj hitro zapletejo! Še dobro, da sta tu Sherlock Holmes in doktor Watson, ki znata rešiti še tako zapleten primer …

PREBERI VEČ

  • Druga knjiga o živahni in neustavljivi deklici Mini HB je še bolj domiselna, odbita in zabavna kot prva, poleg tega pa jo odlikujejo še napeti zapleti in tematsko prepletanje s Shakespearjevo komedijo Sen kresne noči.
  • Knjiga, ki ne spodbuja le k branju, temveč bo pri mladih bralcih spodbudila domišljijo in željo po lastnem ustvarjanju zapiskov in risbic.
  • Poleg priljubljenih junakov, ki so zdaj nekoliko starejši, se v knjigi pojavijo še drugi zanimivi junaki: Sherlock Holmes in doktor Watson, Sneguljčica in polkovnik Krvoločnež, ki prepove črko A, moštvo paradižnikov in napadalna Poštevanka števila 7.
  • Knjiga se dotakne tem, ki so otrokom blizu; prijateljstva, simpatij, šolskih prigod, šolskih predmetov … Nujno branje za vse šolarje!
  • Hudomušne ilustracije priznane italijanske ilustratorke Rite Petruccioli.
  • Avtorica je za svoje ustvarjanje leta 2018 prejela eno najprestižnejših italijanskih nagrad na področju otroške književnosti – Andersenovo nagrado za pisateljico leto.
Susanna Mattiangeli je izvrstna italijanska avtorica, ki za otroke že vrsto let ustvarja različne projekte, vodi risarske in lutkovne delavnice ter poučuje kreativno pisanje. Za svoja vrhunska dela je leta 2018 prejela eno najprestižnejših nagrad na področju otroške književnosti – italijansko Andersenovo nagrado za pisateljico leta. Pri založbi Sodobnost International so izšle tri njene knjige: slikanici Učiteljica in Kdo je Nino? ter knjiga za otroke Mina HB.
Rita Petruccioli (1982) je ilustratorka knjig za otroke in risarka stripov, izobraževala se je na Accademia di Belle Arti v Rimu in na ENSAD v Parizu. Sodelovala je že z vsemi pomembnimi italijanskimi založbami. Ima edinstven in neposreden slog, ilustrirala je že več kot dvajset knjig in sedem stripov. Njene ilustracije so bile razstavljene v Italiji, Franciji, Nemčiji in Koreji.
Dušanka Zabukovec (1947) je diplomirala in magistrirala iz angleškega jezika in književnosti ter francoskega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Dodatno je študirala italijanski jezik in klavirsko igro. Zaposlena je bila na RTV Ljubljana, pozneje RTV Slovenija, najprej kot urednica v glasbenem uredništvu TV, nato prevajalka in nazadnje petnajst let kot vodja Programske službe za prevajanje in lektoriranje na TV Slovenija. Prevedla je blizu 200 knjig, med drugim V imenu otroka Iana McEwana, Sejemskega čarovnika Jelene Lengold, Skromne darove Uglješe Šajtinca, Enako glasbo Vikrama Setha, Moje življenje in Izbrane zgodbe Rabindranatha Tagoreja, Kolo na šolski strehi Meinderta de Jonga in satiro Ekskluziva Evelyna Waugha. Leta 2022 sta izšla prevoda obsežnega prvega dela trilogije Wolf Hall britanske pisateljice Hilary Mantel in novi prevod otroške klasike Ostržek Carla Collodija. Prevedla je tudi več kot 2000 celovečernih filmov (na primer glasbeni film Moja draga gospa/My Fair Lady), televizijskih oddaj, nadaljevank in nanizank, risank (za prevode Smrkcev je prejela letno nagrado za kakovost RTV Slovenija), pa tudi gledaliških predstav in večje število literarnih esejev, člankov in prispevkov ter radijskih oddaj. Piše literarne oddaje za Radio Slovenija (Radio Ars). Redno prevaja za Festival Ljubljana (opere, operete in gledališke predstave), in sicer v slovenščino in angleščino. Bila je predsednica Društva slovenskih književnih prevajalcev (štiri mandate) in članica Društva slovenskih filmskih in televizijskih prevajalcev (prejela je tudi nagrado Brede Lipovšek za življenjsko delo, ki jo podeljuje to društvo).

Knjiga je izšla s finančno podporo Evropske unije.

Knjigo lahko naročite tukaj.

VII. supervagon

Jana Juráňová: Ničvrednica

Prevedla: Diana Pungeršič

Triinosemdesetletna gospa Ludmila po odpustu iz bolnišnice nima več kam, stanovanje je bilo prodano, v domu so jo zaradi dolgov postavili na cesto. Svojo stisko začasno reši tako, da se skrivoma naseli kar v bolnišnici – blodnjavi hodniki, polni vase pogreznjenih ljudi in preobremenjenih zaposlenih, postanejo njeno začasno varno pribežališče. Njena stiska pritegne pogled, a način, kako – in zakaj – ji kdo skuša pomagati, razkrije še večjo bedo in praznino.

Glavna zgodba Ničvrednice izpostavlja tabuizirano temo staranja in odvečnosti človeškega življenja, vendar avtorica anomalije sodobne družbe – starizem, politične igre moči in zlorabe položaja, prekarno delo – razgalja tudi skozi življenjske zgodbe ljudi, ki so z Ludmilo tako ali drugače povezani. Drsenje skozi čas in usode je tako lucidno in precizno, da zgodbi sledimo z zadržanim dihom, roman pa še dolgo odmeva v nas.

PREBERI VEČ

Mnenja:

Zdenko Matoz – Delo

Zgodba Ničvrednice izpostavlja tabuizirano temo staranja in odvečnosti človeškega življenja. Avtorica anomalije sodobne družbe, kot so starizem, politične igre moči in zlorabe položaja, prekarno delo, razgalja tudi skozi življenjske zgodbe ljudi, ki so z Ludmilo tako ali drugače povezani. Jana Juráňová (1957) je slovaška pisateljica, dramatičarka, prevajalka, publicistka, urednica in založnica. Roman Ničvrednica je njeno osmo, najnovejše delo.

 

JMV – Mestna knjižnica Ljubljana

Slovaška pisateljica postavlja roman v eno od mest svoje dežele, kjer so spomini na pretekli režim še vedno živi, hkrati pa so njeni akterji že dodobra izkusili spremembe, ki jih je prineslo obdobje tranzicije. Juráňová se kritično dotika različnih aktualnih problematik, od uredniške politike tabloidov, ki si dvigujejo naklado s čedalje bolj šokantnimi prispevki, do politikov zagledanih v svoj ego. Ošvrkne tudi razmere v zdravstvu in se ponorčuje iz naše zasužnjenosti z zahtevami po večno mladostnem videzu. Najbolj pa si privošči dobrodelneže, ki kot jastrebi planejo na pomoči potrebne, da bi jih izkoristili za lastno promocijo. V stiski je tudi 83-letna brezdomka, ki naskrivaj prenočuje v čakalnici poliklinike. Tja se stekajo pota ostalih likov, ki se vpletajo v starkino usodo. Pisateljica v tok dogajanja spretno vtke spoznanje, da resnična bolezen sodobnosti ni staranje, temveč osamljenost.

 

Dnevnik

Prvo v slovenščino prevedeno delo znane in večkrat nagrajene slovaške pisateljice in dramatičarke Jane Juráňove se osredotoča na problematiko staranja in odnosa družbe do starih ljudi. V središču romana je triinosemdesetletna gospa Ludmila, ki po odpustu iz bolnišnice nima kam – njeno stanovanje je bilo prodano, za dom pa nima. V stiski se skrivoma naseli kar v bolnišnici. Delo poleg starizma osvetljuje tudi druge težave sodobne družbe, kot so prekarnost, preobremenjenost in politične igre moči.
Jana Juránová (1957) je slovaška pisateljica, dramatičarka, prevajalka, publicistka, urednica in založnica. Od prvenca, kratkoprozne zbirke Menažerija (Zverinec, 1993), je izdala še osem proznih del: novele Mreže (Siete, 1996) in Trpljenje starega mačka (Utrpenie starého kocúra, 2000, 2012), roman Prošnjíce (Orodovnice, 2007, 2008), parabiografski roman Živela sem z bardom (Žila som s Hviezdoslavom, 2008), kratkoprozno zbirko Nebeške ljubezni (Lásky nebeské, 2010), novelo Neurejena zadeva (Nevybavená záležitost’, 2013), Tuje zgodbe (Cudzie príbehy, 2016) in roman Ničvrednica (Naničhodnica, 2020). Objavila je tudi knjigo intervjujev z Agnešo Kalinovo Mojih sedem življenj (Mojich 7 životov), je avtorica več gledaliških iger, ki so redno na repertoarju slovaških gledališč, leta 2014 je pri slovaškem gledališkem inštitutu izšel izbor iz njenega dramskega opusa. Napisala je več del za otroke, prevaja leposlovje (Diana Athill, Margaret Atwood, Jeannette Winterson, Virginia Woolf) in strokovno literaturo (Judith Butler, Bell Hooks, Judith L. Herman). Prejela je številna literarna priznanja – nagrado Biblioteke za prozo, nagrado Egona Erwina Kischa za stvarno literaturo, nagrado Mateja Bela za prevod in nagrado Literarnega sklada za najboljše dramsko besedilo, njena proza je redno uvrščena v ožji izbor anasoft litere – osrednje slovaške nagrade za prozo. Njena dela so knjižno izšla v nemščini, madžarščini, makedonščini, češčini, francoščini in angleščini. Leta 2019 je za izredne zasluge pri razvoju demokracije, zaščito človekovih pravic in svoboščin ter razvoj literarne dejavnosti prejela najvišje državno priznanje – red za zasluge L’udovíta Štúra I. razreda. Avtorica je ena od pobudnic in ustanoviteljic združenja žensk Aspekt, prve feministične organizacije na Slovaškem, v okviru katere kot koordinatorica in urednica deluje od nastanka leta 1993 do danes.
Diana Pungeršič (1984) je književna prevajalka iz slovašine in češčine ter v slovaščino, literarna kritičarka, moderatorka. Študirala je slovenski in slovaški jezik s književnostjo ter sociologijo kulture. Doslej je prevedla petnajst leposlovnih knjig za otroke in odrasle. Za revijalne prevode sodobne slovaške poezije je bila leta 2010 in 2013 nominirana za Lirikonov zlat, leta 2016 pa je za prevod romana Samko Tále: Knjiga o britofu Daniele Kapitáňove prejela nagrado Radojke Vrančič. Slovaško zunanje ministrstvo ji je leta 2018 kot kritičarki in prevajalki podelilo posebno priznanje za izredne zasluge pri razvijanju prijateljskih odnosov med državama. Za svoje kritiško delo je istega leta prejela Stritarjevo nagrado. Njen prevod romana Pes pa v smeh Juraja Šebeste je leta 2019 prejel priznanje zlata hruška za najboljšo prevedeno mladinsko leposlovno knjigo, leta 2023 pa je bila nominirana za nagrado Vasje Cerarja za prevod mladinskega leposlovja. Intervjuje, refleksije, zlasti poezije, in prevode objavlja v osrednjih literarnih revijah, na 3. programu Radia Slovenije ter spletnih portalih. Redno vodi literarne dogodke in bralni klub.

Knjiga je izšla s finančno podporo Evropske unije.

Knjigo lahko naročite tukaj.

VI. supervagon

Piret Raud: Morje

Ilustrirala: Piret Raud
Prevedla: Julija Potrč Šavli

Morje svojim ribicam vsak večer bere zgodbe za lahko noč. Lepo skrbi zanje, a ko so nagajivke nekega dne še posebej glasne, se morje odloči in nenadoma odide. Končno lahko ribice po mili volji uganjajo norčije! Toda kdo jim bo prebral zgodbo za lahko noč? Velik, lačen maček jim obljubi, da jim bo priskočil na pomoč – pod enim, strašnim pogojem …

Domiselna morska zgodba, ki vsakomur vzbudi veselje do branja. Potopite se v edinstveni svet priljubljene in priznane estonske avtorice Piret Raud! Nadrealistična zgodba poudarja pomen pravljic in branja, hkrati pa nudi empatičen vpogled v izzive samohranilstva.

PREBERI VEČ

Mnenje:

Maja Črepinšek – Moj malček

Poetična in simbolna zgodba, ki jo je z nežnimi, umirjenimi ilustracijami opremila estonska pisateljica in ilustratorka Piret Raud, pripoveduje o tistem, kar imamo in nas osrečuje, a tega ne cenimo prav, dokler ga ne izgubimo. Pove, da je mogoče vsako napako popraviti in vsako težavo odpraviti. Govori pa tudi o čarobnosti branja in užitku, ko se naučimo brati sami. Priporočam!

Piret Raud (1971) je priljubljena in priznana estonska pisateljica in ilustratorka otroških knjig. Leta 1995 je magistrirala na estonski akademiji umetnosti. Odtlej živi in dela v Talinu; ilustrirala je več kot 50 knjig, napisala 21 knjig za otroke ter tri romane in zbirko kratke proze za odrasle. Njene knjige so prevedene v več kot 15 jezikov, nekaj jih je vključenih v katalog Bele vrane ali uvrščenih na častno listo IBBY. Za svoje delo je prejela številne nagrade doma in v tujini, nominirana pa je bila tudi za dve najprestižnejši nagradi na področju otroške književnosti – trikrat za nagrado Hansa Christiana Andersena in šestkrat za spominsko nagrado Astrid Lindgren.
Julija Potrč Šavli (1979) je prevajalka iz finščine, estonščine in angleščine. Prevaja prozna dela, poezijo ter otroška in mladinska dela. Iz finščine je doslej prevedla dela avtorjev, kot so Sofi Oksanen, Kari Hotakainen, Selja Ahava, Leena Krohn in Rosa Liksom, iz angleščine pa dela Jacka Kerouaca, Janet Frame in Etgarja Kereta. Leta 2010 je prejela nagrado Radojke Vrančič za najboljšo mlado prevajalko. Med letoma 2009 in 2014 je poučevala finski jezik na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Od leta 2014 je članica upravnega odbora Društva slovenskih književnih prevajalcev.

Knjiga je izšla s finančno podporo Evropske unije.

Knjigo lahko naročite tukaj.

V. supervagon

Bart Moeyaert: Gosak in njegov brat

Ilustrirala: Gerda Dendooven
Prevedla: Mateja Seliškar Kenda

Gosak in njegov brat se imata na kmetiji lepo. S purani, ovcami, psom in kmetico se dobro razumejo. Le občasno njuno brezskrbno življenje skalijo vprašanja, ki ju zbegajo. Zakaj se svet nenehno spreminja? Kdaj natančno se začne noč? Ali sreča lahko traja? Njuna razmišljanja se bralcu razkrivajo v neposrednih in iskrenih dialogih, ki jih odlikujeta minimalističen slog in prefinjen humor.

Mednarodno priznani pisatelj in pesnik Bart Moeyaert je za svoja dela prejel vrsto nagrad, med drugim tudi prestižno nagrado Astrid Lindgren.

PREBERI VEČ

Čudovito branje za vse generacije!

  • Bart Moeyaert najde popolno ravnovesje med nežnim humorjem in resnim jemanjem skrbi svojih junakov, kar daje zgodbam brezčasen in univerzalen značaj.
  • Kljub izrazito poetični in subtilni vsebini besedila avtor izkazuje tudi humoristično spretnost.
  • Lepo oblikovana knjiga z vrhunskimi modro-oranžnimi ilustracijami Gerde Dendooven.
Bart Boudewijn Peter Moeyaert se je rodil leta 1964 v Bruggeju, in sicer kot sedmi sin, zaradi česar je bil po belgijski tradiciji njegov boter sam kralj Baudouin I. Belgijski. Prvo knjigo (Razglašeni duet, 1983) je izdal že pri devetnajstih in zanjo prejel tudi svojo prvo literarno nagrado. Po študiju nemščine, nizozemščine in zgodovine se je odločil, da postane pisatelj, in do danes je izšlo že več kot štirideset njegovih del, večinoma pesniških zbirk in romanov za mladino. Piše tudi dramska besedila, scenarije, kolumne, eseje. Prejel je številne domače in tuje nagrade, saj so njegove knjige prevedene v več kot 20 jezikov. Med uspešnejšimi sta tudi obe deli, doslej prevedeni v slovenščino; roman Gole roke (1995, slov. prev. 1997) in zbirka miniaturnih zgodb Bratje (2000, slov. prev. 2021), za katero je Moeyaert prejel nizozemsko nagrado Wouterje Pieterse Prijs za najboljše mladinsko delo leta. Leta 2019 je za svoje ustvarjanje prejel prestižno spominsko nagrado Astrid Lindgren.
Gerda Dendooven (1962) je priznana belgijska avtorica in ilustratorka. Pogosto se poslužuje arhetipov in absurdnega humorja. Njene ilustracije so neposredne in čustvene, včasih skoraj izzivalne, njeni liki pa samosvoji in pogosto nekoliko karikaturni. Ustvarja domišljijski svet, ki je smešen in igriv, a je lahko tudi moteč in strašljiv. Za svoja dela je prejela številne nagrade, med drugim tudi Gouden Uil, Woutertje Pieterse Prijs in Boekenpauw.
Mateja Seliškar Kenda (1972) je končala študij primerjalne književnosti, francoščine in nizozemščine ter doktorirala s področja nizozemske in flamske avantgardistične poezije. Prevaja predvsem nizozemsko in francosko literaturo za odrasle in mladino. Omeniti velja njene prevode mladinskih del avtorjev Annie M. G. Schmidt, Daniela Pennaca, Helle S. Haasse, Guusa Kuijerja in Anne Provoost, med prevodi za odrasle pa antologije sodobne nizozemske in flamske kratke proze in poezije, zbirko kratkih zgodb Michela Tournierja ter prevode romanov avtorjev, kot so na primer W. F. Hermans, Gerard Reve, Peter Terrin, Tom Lanoye, Hugo Claus, Violette Leduc, Arnon Grunberg.

Knjiga je izšla s finančno podporo Evropske unije in s finančno pomočjo Flanders Literature (www.flandersliterature.be).

Knjigo lahko naročite tukaj.

IV. supervagon

Stefan Boonen: Tabor Bravo

Ilustriral: Melvin
Prevedla: Stana Anželj

Teodorju Bobu Princlu Prvemu, ki je na lastno pest odkril, kje leži pradavnina, in ki se spozna na mamutove kakce, ni prav nič do tabora Bravo. Tam ne pozna nikogar in v njem je malo nevarno, včasih un poco divje. Skakanje z Vratolomne skale, trik z ovco, izvajanje zibanca … Kaj storiti, če česa ne zmoreš ali če ima tvoj prijatelj domotožje? V taboru Bravo boste odkrili kotičke, kjer še nikoli niste bili. Padci so dovoljeni in barva se čez črto!

Odbita zgodba o pogumnem poskušanju in neuspehu. Kako bi se česa naučili, če bi moralo vse uspeti v prvo? Krasno oblikovan strip, poln humorja in pustolovščin, poudarja pomen samozavesti in prijateljstva.

PREBERI VEČ

Stefan Boonen (1966) živi v Leuvnu v Belgiji. Veliko hišo si deli z Lies, Emmo, Balthazarjem, Pietrom, Bolle Gijs in Gijsje. To so njegova žena, hči, papagaj, sin, maček in še en papagaj. Potem ko se je izučil za mizarja in nekaj let delal kot socialni delavec, se zdaj poklicno posveča pisanju. Napisal je že več kot 80 otroških in mladinskih del, številna so prevedena in nagrajena ali so bila prirejena za televizijo ali film. Stefan ustvarja tudi v gledališču, izvaja tečaje kreativnega pisanja in sodeluje pri najrazličnejših pripovedovalskih projektih. Kot pisatelj pogosto gostuje na šolah in v knjižnicah. Rad vhojibere, gozdnogometuje, piškotorazstavlja, čokodirka inšemnogoveč.

Melvin (1980) se je rodil kot Wout Schildermans. Študiral je ilustracijo in grafično oblikovanje v Hasseltu v Belgiji. Melvin riše, slika in oblikuje za založbe in oglaševalske agencije. Njegova prva knjiga za otroke, Pozor, huda babica!, je izšla leta 2014 in navdušila kritike, njegova druga knjiga za otroke je Mamut (dogodivščina s krasnim fantom Teom).

Knjiga je izšla s finančno podporo Evropske unije in s finančno pomočjo Flanders Literature (www.flandersliterature.be).

Knjigo lahko naročite tukaj.

IV. supervagon

Aino Havukainen in Sami Toivonen: Tine in Bine na vlaku

Prevedla: Julija Potrč Šavli

Tineta in Bineta je stric Tim povabil na obisk v Vrtivje in poslal jima je vozovnici za vlak. O, groza: le kaj je treba vzeti s sabo? Zajčico in rozine v sili zagotovo. Kaj pa, če te na vlaku tišči lulat? Ali če se ti zahoče sladoleda? In kako naj človek najde pot iz jedilnega vagona nazaj do svojih sedežev? Odštekana brata iz Čudne Gore se na razburljivem potovanju z vlakom med drugim spustita v divje zasledovanje in nerodni zapleti se kar vrstijo …

Zgodba pokaže, kako navidezno vsakdanje stvari lahko postanejo razburljive pustolovščine. Ilustracije so polne humornih podrobnosti – vsako branje prinaša obilo smeha!

PREBERI VEČ

Zakonca Aino Havukainen (1968) in Sami Toivonen (1971) sodelujeta kot avtorja knjig za otroke, ilustratorja in grafična oblikovalca. Oba sta diplomirala iz grafičnega oblikovanja na Inštitutu za oblikovanje v Lahtiju na Finskem. Pri delu drug drugega dopolnjujeta; pravita, da je Aino boljša v kompoziciji in oblikovanju, Sami pa je mojster tehničnih podrobnosti. Med njunimi najbolj znanimi deli so slikanice iz serije o Tinetu in Binetu: na Finskem, od koder avtorja prihajata, so bile knjige prodane v več kot milijon izvodih, prevedene pa so v več kot 20 jezikov. Slikanica Tine in Bine: To je Finska je avtorjema leta 2007 prinesla nagrado Finlandia Junior, leta 2017 sta prejela Finsko državno nagrado za otroško kulturo. Slovenski bralci lahko nebrzdano domišljijo obeh junakov iz Čudne Gore spoznavajo v sedmih knjigah, ki so bile doslej prevedene v slovenščino in so izšle pri založbi Sodobnost International.

Julija Potrč Šavli (1979) je prevajalka iz finščine, angleščine in estonščine. Prevaja prozna dela, poezijo, otroška in mladinska dela ter dramska besedila. Iz finščine je prevedla več kot 30 del, za otroke med drugim priljubljeno serijo slikanic Tine in Bine Aino Havukainen in Samija Toivonena, serijo Ela in prijatelji Tima Parvele, Rista Bobnarja ter Zarjo in Živo sester Nopola. Leta 2010 je prejela nagrado Radojke Vrančič za najboljšo mlado prevajalko. Med letoma 2009 in 2014 je poučevala finski jezik na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, od leta 2014 je članica upravnega odbora Društva slovenskih književnih prevajalcev.

Knjiga je izšla s finančno podporo Evropske unije.

Knjigo lahko naročite tukaj.

III. supervagon

Aino Havukainen in Sami Toivonen: Tine in Bine na vlaku

Prevedla: Julija Potrč Šavli

Tineta in Bineta je stric Tim povabil na obisk v Vrtivje in poslal jima je vozovnici za vlak. O, groza: le kaj je treba vzeti s sabo? Zajčico in rozine v sili zagotovo. Kaj pa, če te na vlaku tišči lulat? Ali če se ti zahoče sladoleda? In kako naj človek najde pot iz jedilnega vagona nazaj do svojih sedežev? Odštekana brata iz Čudne Gore se na razburljivem potovanju z vlakom med drugim spustita v divje zasledovanje in nerodni zapleti se kar vrstijo …

Zgodba pokaže, kako navidezno vsakdanje stvari lahko postanejo razburljive pustolovščine. Ilustracije so polne humornih podrobnosti – vsako branje prinaša obilo smeha!

PREBERI VEČ

Zakonca Aino Havukainen (1968) in Sami Toivonen (1971) sodelujeta kot avtorja knjig za otroke, ilustratorja in grafična oblikovalca. Oba sta diplomirala iz grafičnega oblikovanja na Inštitutu za oblikovanje v Lahtiju na Finskem. Pri delu drug drugega dopolnjujeta; pravita, da je Aino boljša v kompoziciji in oblikovanju, Sami pa je mojster tehničnih podrobnosti. Med njunimi najbolj znanimi deli so slikanice iz serije o Tinetu in Binetu: na Finskem, od koder avtorja prihajata, so bile knjige prodane v več kot milijon izvodih, prevedene pa so v več kot 20 jezikov. Slikanica Tine in Bine: To je Finska je avtorjema leta 2007 prinesla nagrado Finlandia Junior, leta 2017 sta prejela Finsko državno nagrado za otroško kulturo. Slovenski bralci lahko nebrzdano domišljijo obeh junakov iz Čudne Gore spoznavajo v sedmih knjigah, ki so bile doslej prevedene v slovenščino in so izšle pri založbi Sodobnost International.

Julija Potrč Šavli (1979) je prevajalka iz finščine, angleščine in estonščine. Prevaja prozna dela, poezijo, otroška in mladinska dela ter dramska besedila. Iz finščine je prevedla več kot 30 del, za otroke med drugim priljubljeno serijo slikanic Tine in Bine Aino Havukainen in Samija Toivonena, serijo Ela in prijatelji Tima Parvele, Rista Bobnarja ter Zarjo in Živo sester Nopola. Leta 2010 je prejela nagrado Radojke Vrančič za najboljšo mlado prevajalko. Med letoma 2009 in 2014 je poučevala finski jezik na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, od leta 2014 je članica upravnega odbora Društva slovenskih književnih prevajalcev.

Knjiga je izšla s finančno podporo Evropske unije.

Knjigo lahko naročite tukaj.

II. supervagon

Biljana S. Crvenkovska: Nevidna hiša

Ilustriral: Vane Kosturanov
Prevedel: Aleš Mustar

Deklica Kala je primorana v naglici zapustiti svoj dom. S starši se odpravi na dolgo, utrudljivo in strašljivo potovanje, ki mu ni konca. Kala ne razume, kaj se dogaja, posluša samo težke besede, ki si jih med seboj šepetajo odrasli. Ve le to, da pogreša babico, dedka, njihovo hišo in svojo najljubšo igračko – zajčka.

»Dan se je prevesil v noč in noč v dan … Pokrajine so se menjavale, dnevi minevali. Včasih so spali v avtu. Včasih pod nebom, polnim zvezd … Ko je zagledala zvezdni utrinek, si je Kala zaželela samo eno: da bi se vrnila domov.«

PREBERI VEČ

Ganljiva zgodba o deklici begunki, ki najde uteho v nevidni hiši. V domu, ki si ga ustvari v domišljiji in ki bo z njo, kamor koli jo bo zanesla pot. Slikanica tenkočutno obravnava begunstvo in pokaže, kako domišljija pomaga pri soočanju z žalostjo, strahom in izgubo. Kompleksno, a preprosto ubesedeno branje z aktualno tematiko.

Biljana S. Crvenkovska je pisateljica, scenaristka, prevajalka, sanjačica (ali zasanjanka, kakor vam je ljubše), ljubiteljica narave, hribov, živali in oblakov ter … večni otrok. Poleg tega, da ves čas sanja z odprtimi očmi, Biljana piše in piše in piše … Napisala je veliko knjig in scenarijev za nadaljevanke za otroke, pa tudi za odrasle. Živi med Skopjem in Ohridom in Deželo sanj, njen najboljši prijatelj pa je maček Maks.

Vane Kosturanov je nekdo, ki si večji del življenja kaj izmišlja. Včasih nove slike, včasih pa si izmisli in nariše slikanico za otroke. Na tem svetu se je tako zaigral, da je naslikal že tri avtorske slikanice: Zvezdnat otrok (2018), Deklica in medvedek (2019) ter Deklica in mesto (2020). Preostali čas riše na papir in tudi na platno, včasih pa riše ilustracije za druge pisatelje (ki so tudi znani izmišljevalci). Za svoja izmišljena dela včasih dobi nagrado. Vane živi in dela v Strumici, v čisto navadnem in resničnem mestu.

Aleš Mustar (1968) je pesnik in književni prevajalec, dela kot svobodni umetnik. Diplomiral je iz angleškega jezika in književnosti na Univerzi v Ljubljani in doktoriral iz romunske književnosti na Univerzi v Bukarešti. Doslej je izdal tri pesniške zbirke: (U)sodno tolmačenje (2005), Srednja leta (2017) in K(o)ronika (2021). Izbor njegove poezije je pred kratkim izšel v romunskem prevodu z naslovom Umetnikov srednjeletni potret. Vrsto let prevaja romunsko in makedonsko književnost: doslej je prevedel že več kot 30 del. Piše tudi besedila za alternativno gledališče. Prispeval je tudi besedili za gledališki predstavi Šestnajst obratov (En-Knap, 2005) in Feng šus v gledališču brez igralca (Maska, 2011).

Knjiga je izšla s finančno podporo Evropske unije.

Knjigo lahko naročite tukaj.

I. supervagon

Eva Baltasar: Permafrost

Prevedla: Veronika Rot

Glavna junakinja romana Permafrost je lezbijka s samomorilnimi težnjami, ki s pikro ironičnostjo opazuje svet okoli sebe in sebe v njem. Da bi obvarovala svojo ranljivost, se je obdala z ledenim oklepom. S prezirom se upira vlogam, ki ji jih kot ženski vsiljuje tradicionalna družba, ter se v paradoksnem samoohranitvenem nagonu izmika pričakovanjem drugih, najsi gre za mamo, sestro ali ljubimke. Permafrost je poln močnih, fizičnih podob iz življenja protagonistke, ki drzno govori o telesu, seksualnosti, duševni izpraznjenosti in osamljenosti, obenem pa je tudi poziv k ženski svobodi, sprejemanju užitka in samote.

PREBERI VEČ

Eva Baltasar je katalonska pesnica in pisateljica. Objavila je že deset pesniških zbirk, ki so prejele različne nagrade, roman Permafrost pa je njen prozni prvenec. Zanj je leta 2018 prejela nagrado katalonskih knjigarnarjev Premi Llibreter. Permafrost je prvi roman iz trilogije, v kateri so glavne protagonistke in prvoosebne pripovedovalke tri zelo različne ženske. Drugi roman, Boulder, je izšel leta 2020 in tretji, Mamut, leta 2022. Roman je iz katalonščine prevedla Veronika Rot.

Veronika Rot je diplomirana hispanistka in filozofinja, na izpopolnjevanju na Avtonomni univerzi v Barceloni pa se je poglobila tudi v učenje katalonščine in v raziskovanje katalonske literature. Prevaja iz španščine in katalonščine, med drugim je prevedla dela uveljavljenih in nagrajenih avtorjev in avtoric, kot so Vargas Llosa, Roberto Bolaño, Carlos Ruiz Zafón, Isabel Allende, Jaume Cabré, Enrique Vila-Matas, Nona Fernández, Guadalupe Nettel, Sergi Pàmies. Pred kratkim je v sodobno slovenščino prelila Cervantesove Zgledne novele.

Knjiga je izšla s finančno podporo Evropske unije in Inštituta Ramon Llull.

Knjigo lahko naročite tukaj.

I am text block. Click edit button to change this text. Lorem ipsum dolor sit amet, consectetur adipiscing elit. Ut elit tellus, luctus nec ullamcorper mattis, pulvinar dapibus leo.

Shopping Cart