Supervagoni

Eva Baltasar je katalonska pesnica in pisateljica. Objavila je že deset pesniških zbirk, ki so prejele različne nagrade, roman Permafrost pa je njen prozni prvenec. Zanj je leta 2018 prejela nagrado katalonskih knjigarnarjev Premi Llibreter. Permafrost je prvi roman iz trilogije, v kateri so glavne protagonistke in prvoosebne pripovedovalke tri zelo različne ženske. Drugi roman, Boulder, je izšel leta 2020 in tretji, Mamut, leta 2022. Roman je iz katalonščine prevedla Veronika Rot.

Veronika Rot je diplomirana hispanistka in filozofinja, na izpopolnjevanju na Avtonomni univerzi v Barceloni pa se je poglobila tudi v učenje katalonščine in v raziskovanje katalonske literature. Prevaja iz španščine in katalonščine, med drugim je prevedla dela uveljavljenih in nagrajenih avtorjev in avtoric, kot so Vargas Llosa, Roberto Bolaño, Carlos Ruiz Zafón, Isabel Allende, Jaume Cabré, Enrique Vila-Matas, Nona Fernández, Guadalupe Nettel, Sergi Pàmies. Pred kratkim je v sodobno slovenščino prelila Cervantesove Zgledne novele.

Ganljiva zgodba o deklici begunki, ki najde uteho v nevidni hiši. V domu, ki si ga ustvari v domišljiji in ki bo z njo, kamor koli jo bo zanesla pot. Slikanica tenkočutno obravnava begunstvo in pokaže, kako domišljija pomaga pri soočanju z žalostjo, strahom in izgubo. Kompleksno, a preprosto ubesedeno branje z aktualno tematiko.

Biljana S. Crvenkovska je pisateljica, scenaristka, prevajalka, sanjačica (ali zasanjanka, kakor vam je ljubše), ljubiteljica narave, hribov, živali in oblakov ter … večni otrok. Poleg tega, da ves čas sanja z odprtimi očmi, Biljana piše in piše in piše … Napisala je veliko knjig in scenarijev za nadaljevanke za otroke, pa tudi za odrasle. Živi med Skopjem in Ohridom in Deželo sanj, njen najboljši prijatelj pa je maček Maks.

Vane Kosturanov je nekdo, ki si večji del življenja kaj izmišlja. Včasih nove slike, včasih pa si izmisli in nariše slikanico za otroke. Na tem svetu se je tako zaigral, da je naslikal že tri avtorske slikanice: Zvezdnat otrok (2018), Deklica in medvedek (2019) ter Deklica in mesto (2020). Preostali čas riše na papir in tudi na platno, včasih pa riše ilustracije za druge pisatelje (ki so tudi znani izmišljevalci). Za svoja izmišljena dela včasih dobi nagrado. Vane živi in dela v Strumici, v čisto navadnem in resničnem mestu.

Aleš Mustar (1968) je pesnik in književni prevajalec, dela kot svobodni umetnik. Diplomiral je iz angleškega jezika in književnosti na Univerzi v Ljubljani in doktoriral iz romunske književnosti na Univerzi v Bukarešti. Doslej je izdal tri pesniške zbirke: (U)sodno tolmačenje (2005), Srednja leta (2017) in K(o)ronika (2021). Izbor njegove poezije je pred kratkim izšel v romunskem prevodu z naslovom Umetnikov srednjeletni potret. Vrsto let prevaja romunsko in makedonsko književnost: doslej je prevedel že več kot 30 del. Piše tudi besedila za alternativno gledališče. Prispeval je tudi besedili za gledališki predstavi Šestnajst obratov (En-Knap, 2005) in Feng šus v gledališču brez igralca (Maska, 2011).

Peter Svetina se je rodil leta 1970 v Ljubljani. Študiral je zlasti v Ljubljani, nekaj malega pa tudi v Pragi. Slovensko književnost, ki jo je študiral, od leta 2003 poučuje na Univerzi v Celovcu. Piše za otroke (več) in za odrasle (manj). Prepričan je, da je za pisanje treba zlasti veliko brati, veliko opazovati in veliko poslušati – pisanje ob vsem tem zavzema manjši del. Z Barbaro, Klaro in Vidom pa s psičko Sintro stanuje v stari hiši na robu Ljubljane, od koder zmeraj znova kam odhaja in se zmeraj znova tja vrača. Njegova dela so prejela najprestižnejše domače in mednarodne nagrade in so izjemno priljubljena tako med literarnimi kritiki kot tudi med bralci. Peter Svetina se je dvakrat (leta 2020 in 2022) uvrstil tudi med šest finalistov za Andersenovo nagrado, najvišje mednarodno priznanje na področju mladinske književnosti.

Petra Preželj (1975) je leta 2000 diplomirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (smer vizualne komunikacije na oddelku za grafično oblikovanje); od leta 2002 ima kot ilustratorka status samozaposlene v kulturi. Ukvarja se z ilustriranjem, oblikovanjem vizualnih komunikacij in slikarstvom. Leta 2004 je na 6. Slovenskem bienalu ilustracije prejela pohvalo Hinka Smrekarja za izvirni likovni pristop. V letih 2005 in 2008 je prejela štipendijo za mladega perspektivnega avtorja in štipendijo za perspektivnega avtorja, ki ju podeljujeta Ministrstvo za kulturo in ZDSLU. Leta 2011 je prejela študijsko štipendijo, ki jo JAK in ZDSLU podeljujeta ilustratorjem in fotografom. Leta 2011 je na 46. Zlatem peresu Beograda (11. Mednarodnem bienalu ilustracije) prejela častno diplomo mednarodnega Zlatega peresa Beograd. Leta 2012 je na 10. Slovenskem bienalu ilustracije prejela plaketo Hinka Smrekarja. Leta 2017 je prejela študijsko štipendijo za ustvarjalnost, ki jo podeljuje JAK ilustratorjem in fotografom. Živi in ustvarja v Ljubljani.

Majda Koren (1960) piše, odkar se je naučila pisati. Dolga leta je sodelovala z revijo Ciciban, v kateri so najprej izšle tudi zgodbice o slavni pošasti Mici. Bila je ena od scenaristk kultnih oddaj Radovedni Taček in Iz popotne torbe. Duhovito zna prepletati realni svet sodobnega otroka z bitji iz namišljenega sveta. Tako je nastajala tudi zgodba Eva in kozel, s katero si je Majda Koren prislužila večernico, nacionalno nagrado za mladinsko književnost. Trenutno jo najbolj zabava pisanje stripa o tatinskih pujsih Kapu in Bundu skupaj z Damijanom Stepančičem. Obožuje znanstveno fantastiko in kriminalke. Pravkar piše nadaljevanje Lojze iz vesolja – tokrat se bo zgodba dogajala na planetu Solanum Tuberosum. Z veseljem tudi obiskuje šole in otrokom pripoveduje, kako nastajajo njene zgodbe.

Damijan Stepančič (1969) je akademski slikar in ilustrator s prepoznavnim slogom. Izobraževal se je na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo, nato pa na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1996 diplomiral iz slikarstva pri Gustavu Gnamušu. Ukvarja se predvsem z ilustracijo mladinskih knjig in knjig za odrasle, pa tudi s stripi, likovnim opremljanjem priročnikov in lutkami. Obenem predava na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Je večkrat nagrajeni ilustrator, že leta 1999 je prejel nagrado za izvirne zamisli na Bienalu ilustracije v Ljubljani, kasneje je dvakrat prejel Smrekarjevo plaketo (2000 in 2002), prav tako tudi Levstikovo nagrado (2003 in 2011), leta 2011 je prejel nagrado Hinka Smrekarja. Nekaj njegovih del je bilo nagrajenih z znakom kakovosti zlata hruška, dvakrat (2012, 2013) pa je prejel tudi nagrado Kristine Brenkove za izvirno slovensko slikanico. Kot vrhunski slovenski ilustrator je bil na predlog Slovenske sekcije IBBY leta 2010 uvrščen na častno listo IBBY, nominiran pa je bil tudi za spominsko nagrado Astrid Lindgren (2013, 2014, 2015) in za Andersenovo nagrado (2020).

Roddy Doyle (1958) je irski avtor, rojen v Dublinu, kjer živi in ustvarja še danes. V Dublinu se dogaja tudi Super! in še mnoga njegova dela, ki največkrat pripovedujejo zgodbe – grenke in sladke – o prigodah, stiskah in radostih povsem običajnih ljudi. S svojo neposrednostjo, posluhom za pogovorni jezik in velikodušnim humorjem nadvse uspešno prečijo jezikovne in kulturne meje, zato je Roddy Doyle eden najbolj znanih in prevajanih sodobnih irskih piscev. Piše romane, kratke zgodbe za odrasle, mladino in otroke, pa tudi drame in filmske scenarije. Izjemni pisec je prejemnik številnih uglednih nagrad (med njimi Bookerjeve nagrade, 1993, in nagrade Irska knjiga leta za otroke, 2008). Pri nas ga poznamo po romanih, ki ju je tako kot Super! prevedla Tina Mahkota: Paddy Clarke, ha ha ha in Ženska, ki se je zaletela v vrata. Roddy Doyle je tudi soustanovitelj centra Fighting Words, kjer znani pisatelji opogumljajo dublinske mlade, celo najmlajše, da lahko brez zadržkov in z veliko spodbude ustvarjajo svoje zgodbe, stripe in igre. In mogoče s kakšnim izrečenim, zapisanim super preženejo marsikateri strah.

Tina Mahkota je svobodna prevajalka, njeno delo pa je sinonim za kakovost. Poučuje tudi na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo in na Filozofski fakulteti. Njen obsežni prevajalski opus zajema več kot 300 prevodov. Po večini gre za prevode irskih, ki so ji tudi najbolj ljubi, ter škotskih in britanskih avtorjev. Prevodi iz nemščine so večinoma otroške in mladinske knjige.

Sundara Ramaswamy (1932–2005) je priznani tamilski pisatelj izjemne izpovedne moči in širine; njegova dela izdajajo pretanjen občutek za jezike njegove dežele ter nezgrešljivo spoštovanje tradicije. Za svoje delo je dobil nagrado Katha Chudamani (2004) in nagrado za življenjsko delo Univerze v Torontu (2001). Njegova prva romana, Tamarindina zgodba (1966) in J. J. Some Jottings (1981), sta postala kultna, njegove knjige najdemo v zbirki sodobnih klasikov založbe Penguin. Samo v tem tisočletju je bilo prodanih več kot 125.000 izvodov Tamarindine zgodbe v tamilščini in verjetno je to še danes najbolj prodajano tamilsko literarno delo.

Maja Kraigher (1947) je prevajalka (pretežno) iz angleščine in francoščine. Njeni področji sta leposlovje za odrasle ter dela za otroke in mladino. V njeni bibliografiji najdemo imena, kot so D. H. Lawrence, Karen Blixen, Joyce Carol Oates, Anita Nair, Angela Carter, Neil Jordan, Edna O’Brien, Dominique Fernandez, Régis Debray, Jean Cassou, Robert Belleret in Daniel Poliquin. Večino časa je delala kot samozaposlena v kulturi, nekaj let pa tudi v založništvu (DZS, Pomurska založba). Je tudi dolgoletna dejavna članica upravnega odbora Društva slovenskih književnih prevajalcev.

Kristina Gudonytė (1949, Vilna) je litovska pisateljica, igralka, režiserka in scenaristka. Od svojega sedmega leta je posojala otroški glas pri sinhronizaciji na nacionalni litovski radioteleviziji in bila voditeljica oddaj za otroke, igrala pa je tudi v otroških televizijskih dramah. Študirala je germanistiko na Univerzi v Vilni, diplomirala je iz igre na glasbeni in gledališki akademiji v Vilni. Doslej je izdala naslednje knjige za mladino: Cvetlični dvorec (2002), Dnevnik poredne punce (2008, nagrada za najboljšo knjigo leta za najstnike), Arina z ljubeznijo (2011), Ida s senčnega vrta (2012, nagrada za najboljšo knjigo leta za najstnike) in Vrnili se bodo ob polni luni (2015). Dnevnik poredne punce je njena najbolj priljubljena knjiga in je prevedena v več jezikov, v Litvi in Rusiji je bila večkrat ponatisnjena, po tem romanu je bila posneta televizijska nadaljevanka. Leta 2014 je Kristina Gudonytė prejela nagrado za otroško književnost, ki jo podeljuje litovsko Ministrstvo za izobraževanje in znanost, in sicer za svoje delo za otroke in najstnike, prepričljivo intelektualno in psihološko vsebino in odličen občutek za materni jezik.

Klemen Pisk (1973, Kranj) je prevajalec, pisatelj, pesnik in glasbenik. Sredi devetdesetih let je bil član uredništva študentske revije Tribuna. Med študijem slavistike v Ljubljani se je največ posvečal poljščini. Od 2006 do 2009 je živel v Vilni, kjer se je izpopolnjeval iz litovskega jezika, iz katerega največ prevaja, in sicer avtorje, kot so Kęstutis Kasparavičius, Laura Sintija Černiauskaitė, Vytautė Žilinskaitė, Gendrutis Morkūnas, Benas Bėrantas itd. Oktobra 2015 je v Vilni prejel posebno priznanje Litovskega kulturnega inštituta za zasluge pri promociji litovske literature po svetu, leta 2021 pa prestižno nagrado sv. Hieronima za prevode litovske literature, ki jo podeljujeta Ministrstvo za kulturo Republike Litve in Društvo litovskih književnih prevajalcev. Poleg mnogih prevodov je izdal tri lastne pesniške zbirke, knjigo kratke proze, zbirko literarnih kritik, izšel pa je tudi njegov romaneskni prvenec Mamutova oporoka. Piskove knjige so v prevodih izšle na Poljskem, Slovaškem in Češkem.

Zakonca Aino Havukainen (1968) in Sami Toivonen (1971) sodelujeta kot avtorja knjig za otroke, ilustratorja in grafična oblikovalca. Oba sta diplomirala iz grafičnega oblikovanja na Inštitutu za oblikovanje v Lahtiju na Finskem. Pri delu drug drugega dopolnjujeta; pravita, da je Aino boljša v kompoziciji in oblikovanju, Sami pa je mojster tehničnih podrobnosti. Med njunimi najbolj znanimi deli so slikanice iz serije o Tinetu in Binetu: na Finskem, od koder avtorja prihajata, so bile knjige prodane v več kot milijon izvodih, prevedene pa so v več kot 20 jezikov. Slikanica Tine in Bine: To je Finska je avtorjema leta 2007 prinesla nagrado Finlandia Junior, leta 2017 sta prejela Finsko državno nagrado za otroško kulturo. Slovenski bralci lahko nebrzdano domišljijo obeh junakov iz Čudne Gore spoznavajo v sedmih knjigah, ki so bile doslej prevedene v slovenščino in so izšle pri založbi Sodobnost International.

Julija Potrč Šavli (1979) je prevajalka iz finščine, angleščine in estonščine. Prevaja prozna dela, poezijo, otroška in mladinska dela ter dramska besedila. Iz finščine je prevedla več kot 30 del, za otroke med drugim priljubljeno serijo slikanic Tine in Bine Aino Havukainen in Samija Toivonena, serijo Ela in prijatelji Tima Parvele, Rista Bobnarja ter Zarjo in Živo sester Nopola. Leta 2010 je prejela nagrado Radojke Vrančič za najboljšo mlado prevajalko. Med letoma 2009 in 2014 je poučevala finski jezik na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, od leta 2014 je članica upravnega odbora Društva slovenskih književnih prevajalcev.

Ulica okopov je najbolj znan roman priljubljenega finskega pisatelja Karija Hotakainena, za katerega je leta 2002 prejel nagrado finlandia in nagrado Nordijskega sveta za književnost. Ideja za roman je vzklila med avtorjevim iskanjem hiše v Baggbölu, ko se je udeležil kar 39 ogledov nepremičnin. Kup predstavitvenih brošur je v višino meril 15 centimetrov, predvsem pa je bila večina zapisov o hišah »čista fikcija, laž,« je povedal Hotakainen. Roman je postal sodobna finska klasika, ki je dodatno priljubljenost dosegla po tem, ko je bil leta 2004 po njej posnet istoimenski film! Na tej povezavi si lahko ogledate finski napovednik za film.

Kari Hotakainen (1957) sodi med najbolj znane in priljubljene sodobne finske pisatelje. Izdal je petnajst romanov, pa tudi pesniške zbirke, otroška in mladinska dela, radijske igre in dramska besedila. Roman Ulica okopov je njegovo najbolj znano prozno delo, saj je zanj leta 2002 prejel nagrado finlandia za najboljši roman leta, po njem pa je bil posnet tudi film. Leta 2013 je prejel državno priznanje pro finlandia za najzaslužnejše finske ustvarjalce na področju umetnosti. Njegova dela so prevedena v več kot 20 jezikov. V svojih romanih se Hotakainen loteva aktualne družbene stvarnosti z mojstrskim prikazovanjem zgodb in usod posameznikov, pri čemer seže tudi do obdobja po drugi svetovni vojni, vse skupaj pa začini s svojim prepoznavnim humorjem.

Julija Potrč Šavli (1979) je prevajalka iz finščine, estonščine in angleščine. Prevaja prozna dela, poezijo ter otroška in mladinska dela. Iz finščine je doslej prevedla dela avtorjev, kot so Sofi Oksanen, Kari Hotakainen, Selja Ahava, Leena Krohn in Rosa Liksom, iz angleščine pa dela Jacka Kerouaca, Janet Frame in Etgarja Kereta. Leta 2010 je prejela nagrado Radojke Vrančič za najboljšo mlado prevajalko. Med letoma 2009 in 2014 je poučevala finski jezik na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Od leta 2014 je članica upravnega odbora Društva slovenskih književnih prevajalcev.

Stefan Boonen (1966) živi v Leuvnu v Belgiji. Veliko hišo si deli z Lies, Emmo, Balthazarjem, Pietrom, Bolle Gijs in Gijsje. To so njegova žena, hči, papagaj, sin, maček in še en papagaj. Potem ko se je izučil za mizarja in nekaj let delal kot socialni delavec, se zdaj poklicno posveča pisanju. Napisal je že več kot 80 otroških in mladinskih del, številna so prevedena in nagrajena ali so bila prirejena za televizijo ali film. Stefan ustvarja tudi v gledališču, izvaja tečaje kreativnega pisanja in sodeluje pri najrazličnejših pripovedovalskih projektih. Kot pisatelj pogosto gostuje na šolah in v knjižnicah. Rad vhojibere, gozdnogometuje, piškotorazstavlja, čokodirka inšemnogoveč.

Melvin (1980) se je rodil kot Wout Schildermans. Študiral je ilustracijo in grafično oblikovanje v Hasseltu v Belgiji. Melvin riše, slika in oblikuje za založbe in oglaševalske agencije. Njegova prva knjiga za otroke, Pozor, huda babica!, je izšla leta 2014 in navdušila kritike, njegova druga knjiga za otroke je Mamut (dogodivščina s krasnim fantom Teom).

Urška Bračko – Bukla 162

Izjemno domiselna zgodba češkega avtorja je pospremljena z dinamičnimi dvostranskimi ilustracijami in tistimi ob robovih, ki popestrijo branje. Poleg tega se v knjigi skriva še veliko duhovitih in poučnih botaničnih razlag, recepti in opisi znanih ljudi. Zgodbo, ki bo očarala vso družino, je odlično prevedel Peter Svetina, ki bi si ga zlahka zamislili tudi v vlogi avtorja te knjige!

Gaja Kos – LUD Literatura

Zabavamo pa se lahko tudi ob opisih (»doma ga je že čakala mama, razkurjena kot avtomobilska streha sredi poletja«) ali ob simpatičnih neologizmih (Hugo je zagrabil Huberta, ker bi ga sicer spolpetalo po tleh) in se seveda čudimo avtorjevim (norim) domislicam, med katere sodi tudi to, da so ob besedilu, ki je, recimo, v osnovi pustolovka, levo in desno oziroma po zunanjih robovih strani posejane majhne ilustracije, pod njimi pa besedilca, ki v kvazienciklopedični maniri (šaljivo) pojasnjujejo določene pojme, pojave, osebe ipd., ki se pojavijo v zgodbi, celo kakšen recept se najde vmes. V knjigi najdemo tudi nekaj dvostranskih ilustracij Galine Miklínove, ki jo slovenski bralec verjetno pozna že iz lihožerskih knjig in so prepoznavne po intenzivnih šrafurah. Knjigo H20 in skrivna vodna misija je iz češčine živahno pretočil Peter Svetina, bržkone tudi sam dobro znan kot ljubitelj odbitosti, norosti, nonsensa in hecev, kar pomeni samo eno – ne bi mogel biti boljša izbira! Aja, kdo je knjigo sploh napisal? Človek, ki piše tako za otroke kot za odrasle in je že kot »otrok želel imeti svojo lastno žepno podmornico, ampak se mu je nikdar ni posrečilo sestaviti, tako da je o njej napisal knjigo«. Zaključek v duhu konca knjige bi šel pa nekako takole – zdaj veste, da je knjigo treba vzeti v roke, o tem ni kaj premišljevati, zabavno bo pa vseeno.

Petr Stančík (1968) piše za majhne in velike bralce. Otrokom so namenjene podzemna pravljična grozljivka Koren ga je potegnil pod zemljo (Mrkev ho vcucla pod zem, 2013), štiri napete dogodivščine jazbeca Hrujde (Jezevec Chrujda, 2014–2017) in knjiga O lijevi luknji (O Dířes Trychtýře, 2016), ki ima čisto pravo luknjo, skozi katero lahko po slamici pijete recimo sok. Za odrasle je napisal prozna dela Pérák (2008), Mlin mumij: Prevratno odkritje komisarja Durmana (Mlýn na mumie: Převratné odhalení komisaře Durmana, 2014; nagrada Magnesia Litera 2015 za prozo) in Angelovo jajce (Anděli vejce, 2016). Že kot otrok je želel imeti svojo lastno žepno podmornico, ampak se mu je nikdar ni posrečilo sestaviti, tako da je o njej napisal knjigo.

Galina Miklínová, češka ilustratorka in režiserka animiranih filmov, je avtorica priljubljene risanke o Kanafasku in petih avtorskih kratkih filmov. S pisateljem Pavlom Šrutom je spravila na svet trilogijo Lihožerci (nagrade Magnesia Litera 2009, najlepša knjiga leta 2009, Magnesia Litera za knjigo desetletja). Vse tri knjige o lihožercih so prevedene v slovenščino. Po motivih prvega dela je leta 2016 posnela svoj prvi celovečerni animirani film Lihožerci (nagrada trilobit 2017 ter nominaciji za češkega Iva in za nagrado češke filmske kritike). Za otroke je ilustrirala več kot trideset knjig. Podmornice si nikdar ni želela, želela pa si je srečati Petra Stančíka, kar se ji je s knjigo H2O in skrivna vodna misija izpolnilo in pri čemer je zelo uživala.

Maja Črepinšek – Moj malček

Petnajst kratkih pripovedk Tamare Bakran otroke povabi na potovanje iz realnosti, kjer ne sije ves čas sonce, na čudovite izlete v deželo domišljije. Tam misli dobijo krila, želje pa se uresničijo. Pripovedke izrisujejo svetove, v katerih se srečujejo otroci, govoreče živali, favni, troli, princese in vile. Na koncu otroka pripeljejo nazaj, pomirjenega in bolje pripravljenega na soočenje z realnostjo, kjer se dogajajo tudi neprijetnosti, kot sta občutek zavrnjenosti in nesprejetosti. Pripovedke ustvarjajo čarobno mešanico resničnosti in sanj. Prepojene so z ljubeznijo, skrivnostnostjo in mirom. Iz iste snovi so ustvarjene ilustracije Ane Vujasić. Knjiga je z dolžino zgodb in z vsebino kot nalašč za večerno branje.

Tamara Bakran je začela pisati zgodbe za otroke po rojstvu hčerke Ide. Pesmi piše že od otroštva, zato je v njenih zgodbah tudi poezija. V njih se vrača k naravi in živalim, ki jih, odkar živi in dela v mestu, zelo pogreša. Med sanje in budnost, domišljijo in stvarnost ne postavlja jasnih meja, vse se prepleta in medsebojno prežema tako v vsakdanjosti kot v zgodbah. Njeni pravljični liki občasno izkušajo tudi žalost, strah in druge tegobe, vendar se z ljubeznijo in radostjo, razigranostjo in norčavostjo vse dobro konča, kakor se največkrat tudi v življenju.

Ana Vujasić je od leta 2019 zaposlena kot grafična oblikovalka v hrvaški založbi Ibis grafika. V času študija oblikovanja na Fakulteti za arhitekturo v Zagrebu je oblikovala za Novo TV in razne tuje portale. Ilustrirala je nekaj knjig in likovno uredila večino izdaj pri Ibis grafiki. Pravi, da je njeno delo eno najlepših, saj je vsak dan obdana s krasnimi slikanicami in knjigami za otroke.

Maja Črepinšek – Moj malček

Bart Moeyaert, eden najuspešnejših belgijskih mladinskih pisateljev in prejemnik nagrade Astrid Lindgren, je s kratkimi zgodbami o svojem otroštvu (nanizal jih je kar 42) ustvaril zabavno knjigo, o radoživem raziskovanju sveta; o domislicah, zbadanjih, šalah in potegavščinah; o zanosnih igrah in večnem medsebojnem tekmovanju. Čeprav je kot najmlajši marsikdaj zaostajal za brati in so si ga kdaj pa kdaj privoščili, začutimo močno povezanost med sorojenci. Toplo priporočam!

Tilka Jamnik

Izjemno, toplo in humorno! Ker gre za kratke zgodbe, jih bodo najbrž z veseljem brali tudi oklevajoči bralci, starejši najstniki, po drugi strani pa se bodo dotaknile tudi odraslih bralcev! Belgijski Bart Moeyaert se je rodil leta 1964 v Bruggeju; ker je bil sedmi v neprekinjeni vrsti sinov, je bil njegov boter kralj Baudouin I. Belgijski. No, in v tej knjigi je zbranih 40 kratkih zgodb o dogodivščinah teh bratov, ki so močno povezani med seboj, pa tudi z mamo in očetom. Že podnaslov pove veliko: najstarejši, najtišji, najiskrenejši, najskrivnostnejši, najnežnejši, najhitrejši in jaz pisatelj), ki je knjigo posvetil njim in »rajnkemu kralju«. Pisatelj je za to knjigo prejel belgijsko nagrado Wouterje Pieterse Prijs za najboljše mladinsko delo leta, sicer pa je leta 2019 prejel prestižno Spominsko nagrado Astrid Lindgren (ALMA).

Bart Moeyaert je leta 2019 prejel prestižno nagrado Astrid Lindgren. Za zbirko Bratje je Moeyaert prejel nizozemsko nagrado Wouterje Pieterse Prijs za najboljše mladinsko delo leta.

Nicolas Dickner se je rodil v mestecu Rivière-du-Loup v Kanadi, potoval po Latinski Ameriki in Evropi ter se nazadnje usidral v Quebecu in nato v Montrealu, kjer zdaj z družino živi. Romaneskni prvenec Nikolski (2005) mu je prinesel nagradi Prix des libraries du Quebéc in Prix littéraire des collégiens ter nagrado Anne-Hébert; preveden je v več kot deset jezikov. Tudi njegov drugi roman Tarmac (2009) je doživel več prevodov, za tretjega, Šest stopenj svobode, pa je leta 2016 prejel najvišjo kanadsko nagrado Prix littéraire du Gouverneur général.

Gaja Kos – LUD Literatura

Da gre za pravi žanrski hibrid, ob že omenjenih vložnih zgodbah in pismih poskrbijo tudi kvazi rumene novičke, sporočila, ki si jih pošiljata Mina in Neža, priložena pogodba o posojanju predmetov, ki sta jo sestavili prej omenjeni, pa dramski prizor, pesem in strip. A če morda vse našteto zbuja vtis, kot da je kar nekoliko nametano na kup, v resnici ni tako. Ta pestri žanrski nabor je uokvirjen z začetkom in koncem šolskega leta, znotraj katerega napreduje tudi Minin odnos z Jakobom, lastnikom lepih nasmehov, ki so bili omenjeni na začetku. Pisanje Susanne Mattiangeli, dobitnice italijanske Andersenove nagrade za pisateljico leta, ki se sicer preživlja tudi z risarskimi in lutkovnimi delavnicami, spremljajo dokaj enostavne ilustracije Rite Petruccioli, ki pa znajo biti hudomušne in so kot takšne kar ustrezna popestritev. Mina HB s podnaslovom »Zapiski, osebne zadeve, resnične in izmišljene zgodbe” je skratka zelo dinamična knjiga, ki bi jo znali za svojo vzeti tudi bolj oklevajoči bralci.

Matic Slapšak – Matic piše

Mina HB je ena tistih knjig, ki bodo mlajše spodbudile k branju. Starši malce bolj umetniško navdahnjenih otrok lahko vsekakor pričakujete, da bo knjiga sprožila naval domišljije in ustvarjanja. Samo pomislite, koliko različnih risbic, zgodbic in prigod, ki so jih tako ali drugače zabeležili in ovekovečili vaši otroci, se vam skriva po vseh mogočih (in nemogočih) kotičkih stanovanj in hiš, kleti, garaž in podstrešij? Vse to in še več je Mina HB.

Susanna Mattiangeli je izvrstna italijanska avtorica, ki za otroke že vrsto let ustvarja različne projekte, vodi risarske in lutkovne delavnice ter poučuje kreativno pisanje. Za svoja vrhunska dela je leta 2018 prejela eno najprestižnejših italijanskih nagrad na področju otroške književnosti – Andersenovo nagrado za pisateljico leta.

Rita Petruccioli ima edinstven in neposreden slog. Njene ilustracije so bile razstavljene v Italiji, Franciji, Nemčiji in Koreji. Cenjena je kot ilustratorka za otroke in risarka stripov, sodelovala je že z vsemi pomembnimi italijanskimi založbami.

S svojimi pismi bi ti rad zagotovil, da ti bova z mami vedno stala ob strani in se ne bova razburjala, če ne boš upošteval vseh najinih nasvetov, saj je naravno, skoraj nujno, da se sam odločaš o načrtih za svojo prihodnost. Del odraščanja pa je tudi večja ali manjša mera uporništva. Navsezadnje boš kmalu mladenič, nedolgo za tem pa moški. In takrat boš moral biti popolnoma samostojen, odgovoren za svojo prihodnost.

Očetova pisma sinu so kontemplativno in navdihujoče branje: ob branju modrosti, ki jih avtor kultnega Čarovnikovega vajenca predaja sinu, vsak bralec odkriva sebe, različne načine bivanja in spoprijemanja z različnimi situacijami. Knjiga odpira izjemno pomembna življenjska vprašanja: Kako lahko najpametneje izkoristim svoj čas na Zemlji? Kam pa zdaj? Kako bom plesal, ko se svet zaroti proti meni? Odpira metafizična vprašanja o pomenu življenja, o dobrem, o zlu, o resnici, o bogu, o naši prihodnosti. Je ena tistih knjig, ki počiva na robu mize in iz nje mimogrede prebereš kakšno modrost na naključno odprti strani. Poleg tega pa Evald Flisar pretanjeno izriše nekatere ključne probleme sodobnega sveta; kulturno nasičenost, birokratski kavelj, popularizacijo mnenja kot veljavno resnico, lažno duhovnost, potrošništvo, puščobo materialnosti, tehnologijo, vojno …

Nekaj besed o času, dragi Martin. Čas je grob in nespreten plesalec. Pograbi nas, kadar se mu zahoče, ne da bi ga brigalo, ali se nam sploh ljubi plesati; zasuče nas v levo, ko bi se raje zasukali v desno; vrti nas počasi, ko bi se radi vrteli hitreje, ali pa hitro, ko nas bolj mika lagodnost. Kar koli storimo – ritem časa nikoli ni ritem našega plesa. Zmeraj nas nekaj trga, poriva in suva. Zmeraj nam nekaj stopa na prste, se zaletava v nas in nas spodnaša. Kaj je ta univerzalni plesalec, ki pleše z vsem (in z vsemi) hkrati, z večino enako nasilno? Kaj je ta grobi ljubimec, ki ne zna dvoriti in osvajati, še manj biti nežen in zapeljiv? Ta svojevoljnež, ki bi ga radi prevarali, a ga ne moremo, ker ga zmeraj varamo z njim in zmeraj samo v svojo škodo?

Evald Flisar je avtor petnajstih romanov (enajst nominiranih za nagrado kresnik, eden za nagrado Modra ptica), dveh zbirk kratke proze, treh potopisov (ki veljajo za najboljše v slovenski literaturi), dveh knjig za mlade (obeh nominiranih za nagrade) in petnajstih dram (osem nominiranih za Grumovo nagrado, trikrat je nagrado prejel). Je tudi prejemnik nagrade Prešernovega sklada in Župančičeve nagrade za življenjsko delo.

Ne tako daljna prihodnost. Ljudje živijo v pametnih domovih, obkroženi s pametnimi gospodinjskimi aparati, s pametnim pohištvom. Z veseljem nosijo komunikatorje, ki zavzeto zbirajo podatke o njihovem zdravju, počutju in razpoloženju, predvsem pa je prek komunikatorjev dostopna Mira. In Mira ve vse: kje je najboljša slaščičarna, katera pot do tja je najkrajša in kateri okus sladoleda je komu najbolj všeč. Mira ti zlahka izbere tudi idealnega partnerja. In Mira se nikoli ne zmoti. Svoboda je zgolj prividna, a le peščica ljudi ohranja trezen pogled, svoje znanje in razumevanje sveta pa krepijo – z vrhunsko literaturo. Pam, Tom, Vera in Aleks so najstniki s tipičnimi najstniškimi težavami, a so hkrati člani Fronte, ki načrtuje napad na Vlado …

Mednarodno priznani pisatelj Luigi Ballerini živi z družino v Milanu, kjer dela kot zdravnik in psihoanalitik. Vedno poudarja, da ima srečo, ker se vsak dan srečuje z otroki in najstniki, bodisi v ambulanti bodisi v šolah in kulturnih centrih, kamor ga pogosto vabijo na srečanja z učenci ali na delavnice za mladino, starše in učitelje. Zgodbe tako same prihajajo k njemu, kot rad pove, sploh mu jih ni treba iskati. Je tudi novinar in publicist. Ballerini že več let objavlja romane za otroke in mladino. Leta 2014 je za roman Gospodična Evforbija, ki je preveden tudi v slovenščino, prejel italijansko Andersenovo nagrado za najboljšo knjigo, namenjeno bralcem od 9. do 12. leta. Za roman Šifra 2.0 je leta 2016 prejel nagrado bancarellino (60. po vrsti; med dosedanjimi nagrajenci je bila 276 tudi pisateljica Astrid Lindgren). Nagrajenca je izbrala žirija 3000 učencev iz več kot 100 šol po Italiji in 21. maja so na Trgu republike v Pontremoliju izročili nagrado avtorju. Za slednjega je bila izkušnja menda neverjetna, ker je bil, kot je rekel v slogu Leonarda DiCapria, doslej »vedno izbran, nikoli zmagovalec«.

Maja Črepinšek – Moj malček

Nenavadna zgodba Stefana Boonena bralca povsem začara z izrečenim in neizrečenim, s srečo in bolečino, s tišino in glasbo, s strahom in pogumom. Dotika se najlepšega lesketanja osončene reke življenja in uničujočih poplav. Govori o ljubezni in o brezsrčnosti. O tem, da je treba včasih storiti tudi kaj takega, česar drugi ne odobravajo. Je ena tistih zgodb, ki jih z enakim užitkom berejo odrasli in poslušajo otroci. In zdi se, da je v njej prav vse, o čemer bi morali razmisliti in si nato pripovedovati. Ilustracije Toma Schoonoogheja zgodbo, ki si jo zaželiš znova prebrati, komaj si jo odložil, imenitno dopolnjujejo s preprostimi črtnimi risbami.

Gaja Kos – LUD Literatura

Najdenka iz Puhljevega gozda, knjiga, ki bi jo morda najbolje opredelila kot (skopo) ilustriran otroški roman, je torej po eni strani lahkotno, akcijsko, napeto branje, po drugi pa na takšni kulisi (učinkovito) tematizira družinsko nasilje in je torej deloma tudi problemsko zastavljen. Gre za knjigo, ki po eni strani temelji na unikatni naslovni junakinji in njenih značajskih lastnostih, iz katerih izhaja tudi večji del akcije, po drugi strani pa na vaški skupnosti, ki zna v ključnih trenutkih stopiti skupaj. Vsi za enega, eden za vse! Gre torej za knjigo, ki jo lahko v prvi vrsti beremo kot poklon srčnosti; kot zelo prisrčen in spretno preveden (iz nizozemščine) poklon srčnosti. Po odgovor na drugi del naslovnega vprašanja se boste morali pa kar lepo sami odpraviti v Puhljev gozd, verjetno kar v središče Teme …

Stefan Boonen je vsestranski avtor. Piše za bralce med 4. in 14. letom starosti: slikanice, zgodbice, leposlovne in poučne knjige. Številna njegova dela so prevedena in nagrajena ali so bila prirejena za televizijo ali film. Stefan ustvarja tudi v gledališču in sodeluje pri najrazličnejših pripovedovalskih projektih. Kot pisatelj pogosto gostuje na šolah in v knjižnicah.

Tom Schoonooghe ilustrira otroške slikanice, rad riše po stenah, slika na platno, ustvarja risanke in reklamne kampanje ter še veliko drugega. Na svojih pripovedovalskih nastopih riše iz svojih knjig, najraje v prijetnem vzdušju knjižnic. Prav tako je soustanovil gledališko skupino De EiBakkerij in šel z njo na turnejo.

Zarja in Živa: Nabrita šolarka je izjemno zabavna knjiga, ki nevsiljivo odpira številne tematike za pogovor z najmlajšimi: o odnosu med sestrama ali drugih družinskih odnosih, o sestrski zavisti, prehodu med vrtcem in osnovno šolo, o primernem obnašanju v šoli … Nadvse simpatični junaki zaživijo pred bralčevimi očmi v komičnih vsakodnevnih situacijah. Knjiga je prvovrstno branje za vse prvošolce in tiste, ki bodo to kmalu postali, v veliko zabavo pa bo tudi vsem starejšim bralcem, ki so se kdaj spopadali z vragolijami mlajših sester ali bratov. Hudomušne dialoge, besedne igre in rime je odlično prevedla priznana prevajalka Julija Potrč Šavli.

Sinikka Nopola (1953–2021) in Tiina Nopola (1955) sta sestri in priznani finski pisateljici. Sinikkin opus je nadvse raznovrsten, vključuje vse od kratke proze, kolumn in otroških romanov do dram, muzikalov, televizijskih dram in scenarijev za animirane filme. Tiina je pisateljica za otroke, dramatičarka in filmska scenaristka. Sestri sta mlade bralce očarali s humornimi otroškimi romani, na primer z nadvse priljubljenimi deli o navihanem Ristu Bobnarju (knjigi Risto Bobnar in strašna salama ter Risto Bobnar, odklenkalo ti je sta izšli tudi v slovenščini) in o sestrah Zarji in Živi. Omenjene romane odlikujejo zabavna situacijska komika, živi dialogi in domiseln jezik, junaki pa so osvojili tudi gledališke odre in televizijske zaslone. Za svoja dela sta sestri Nopola prejeli več nagrad, leta 2002 sta se uvrstili na častno listo IBBY, leta 2003 pa sta prejeli medaljo Anni Swan, nagrado finske sekcije IBBY za izvrstne otroške in mladinske knjige.

Rimbaudov odnos z Verlainom je bil “serija nesreč”, za Jamesa Joycea je bila, po mnenju njegovega brata, “nesreča nekakšna razvada”, medtem ko je bil na družabnih dogodkih prava mora, saj sploh ni odprl ust. Henryju Jamesu se je Flaubertovo delo gabilo, saj ga je nekoč, ko ga je obiskal s Turgenjevom, ta sprejel v domači halji; zanj je postal človek, ki je vse počel v domači halji. Robert Louis Stevenson je med svoje prijatelje štel tudi ljudi sumljivega slovesa, med drugim strupenega satirika in množičnega morilca, Turgenjev in Tolstoj pa sta svoj napovedani dvoboj prestavljala kar sedemnajst let. Nevarna razmerja povzame zaupljivo mnenje madame du Deffand: “Človeka obdajajo orožje in sovražniki. Prijatelji so tisti, za katere se nam ni treba bati, da nas bodo umorili, hkrati pa morilcem njihovega namena ne bi preprečili.”

Spoznajte ljudi, ki so mojstrsko vihteli peresa.

»Maríasova pozornost je osredotočena na osebe in ne na maske, ki so si jih nadele, ko so postale slavne. Tako nadvse različni mojstri iz 18., 19. in 20. stoletja vstanejo iz preteklosti v vsej svoji naravnosti, ujeti v vsakodnevni vrvež, ki mu nihče ne more ubežati. Seveda za njimi ne opreza skozi ključavnico, to bi bila obžalovanja vredna vulgarnost, avtorjem le povrne človeško dimenzijo, ki jo je ustvarjanje literarnih mitov zmanjševalo in včasih povsem utišalo. /…/ Zgodovine in slovarji literature bi bili zagotovo zanimivejši – pa tudi bolj praktični –, če bi vsebovali življenjepise, kot jih je Javier Marías zbral v Napisanih življenjih, kjer je toge, četudi prestižne mumifikacije osvobodil pisatelje« (iz spremne besede Elide Pittarello).

Javier Marías, pisatelj, prevajalec in kolumnist, rojen leta 1951 v Madridu, je avtor številnih nagrajenih romanov in kratke proze, pa tudi zbirk člankov, življenjepisov ter besedil, v katerih se je poklonil Faulknerju in Nabokovu. Leta 1997 je za svoj ustvarjalni opus prejel nagrado Nelly Sachs v Dortmundu; nagrado mesta Madrid je prejel leta 1998, leta 2000 sta sledili torinska nagrada Grinzane Cavour ter v Rimu nagrada Alberta Moravie. Med njegovimi prevodi velja posebej omeniti španski prevod Tristrama Shandyja, za katerega je leta 1979 prejel špansko nacionalno nagrado za prevod. Poučeval je na Univerzi v Oxfordu in na Univerzi Complutense v Madridu. Od leta 2006 je član španske kraljeve akademije za jezik, njegova dela so prevedena v štiriintrideset jezikov in so izšla v štiriinštiridesetih državah, v vseh izdajah skupaj pa je bilo prodanih več kot pet milijonov izvodov njegovih del po vsem svetu.

»Veliko, res veliko so prispevali, da sem se marsikje dokopal do ozadij in resnic, ki jih sicer ne bi poznal. V Mehiki, na Kubi in v Italiji,« je Tone zapisal v Skušnjavah, svoji knjigi o celotni poklicni poti, ki se bere kot izjemno napeta zgodba in odstira zakulisje dogajanja na svetovni politični šahovnici v minulih petih desetletjih. Tone Hočevar se tudi s Kosmato druščino izkaže kot izvrsten pripovedovalec: v zgodbe o pasjih junakih, med katerimi so reševalec, terapevtska psička, pa psička, ki se je naučila opozarjati, kdaj je pri diabetesu potrebno ukrepanje, in celo filmska zvezda, je Tone vpletel spomine na otroštvo in bivanja po svetu, oris slovenske kinologije, predvsem pa marsikatero nabrito in duhovito dogodivščino in potegavščino, v kateri glavno vlogo igrajo njegovi štirinožni prijatelji.

Ni ga Slovenca, ki ne bi poznal Toneta Hočevarja, saj nam je aktualno družbeno dogajanje posredoval tako s televizijskega zaslona kot v številnih časopisnih straneh, in sicer v najrazličnejših vlogah; kot poročevalec, novinar, urednik, televizijski voditelj, avtor številnih člankov in dokumentarcev, dopisnik ter dolgoletni sodelavec RTV in časopisa Delo. Kot novinar je začel delovati v začetku sedemdesetih let 20. stoletja na TV Slovenija, bil je dolgoletni dopisnik iz Latinske Amerike in s Karibov, kjer je napisal tudi knjigo Vulkani ne umrejo. Po vrnitvi v domovino je med leti 1987 in 1992 vodil in urejal televizijski Dnevnik, kjer je bil eden izmed voditeljev tudi v času osamosvojitvene vojne. Leta 1996 je začel delovati kot Delov dopisnik iz Rima, o katerem je leta 2011 napisal knjigo Rim: večen in svét, minljiv in posveten.

Reeli Reinaus, priznana estonska pisateljica za otroke in mladino, navdušuje s kriminalnimi, pustolovskimi in fantazijskimi deli. Njen roman Marij, magija in volkodlakinja Vera je izjemno napeta pripoved z elementi fantastike, ki bralca posrka v branje z odlično dramaturgijo zgodbe in fantastičnimi elementi. Zgodba ponuja obilo tem za diskusije po branju in spodbuja k razmišljanju o prijateljstvu, požrtvovalnosti, prvi ljubezni, varovanju narave in sprejemanju težkih odločitev, zato je knjiga primerna tudi za branje v različnih bralskih krožkih. V Estoniji si je prislužila nagrado za najlepše oblikovano mladinsko knjigo in vrhunske ilustracije Marje-Liise Plats bodo gotovo začarale tudi mlade slovenske bralce.