Supervagoni

I. supervagon

Barbro Lindgren: Loranga

Prevedla: Alexandra Natalie Zaleznik

Loranga je zelo neobičajen očka. Je pravi uživač in na kraj pameti mu ne pade, da bi hodil v službo. S tem bi zapravil najboljša leta svojega življenja, pravi. Obožuje tekmovanja, pri katerih poskuša za vsako ceno premagati svojega ubogega sina Masarina. Nedaleč stran v lopi živi Dartanjang, Lorangov očka, ki se vsako jutro zbudi z novo identiteto, enkrat je vodovodar, drugič indijanski poglavar, le redko pa je on sam …

II. supervagon

Triinu Laan: Prigode okostnjaka Janka

Prevedla: Julija Potrč Šavli

Okostnjak Janko je živel na veliki šoli, kjer je otrokom služil pri urah anatomije. Po upokojitvi ga k sebi na kmetijo ob gozdu vzamejo dedek, babica ter njuna vnuka. Takrat se pravo življenje zanj šele začne! Obrezovanje jablan, kopanje v kadi, savnanje, poslušanje petja jezera … Prav vsak, tudi okostnjak, si zasluži živeti svobodno in neukročeno.

III. supervagon

Anti Saar: Gal v godlji

Prevedla: Julija Potrč Šavli

Spoznajte Gala! Fant je prava glavca, celo za trde matematične orehe, a kaj, ko se nič hudega sluteč vsakič znova znajde v godlji. Kaj bi pa vi storili, če bi vas sosedova deklica zbadala? Ali če bi se sami znašli v vrsti pred blagajno? In kaj, če bi se pomotoma odpeljali mimo svoje avtobusne postaje? Gal v zadregi tuhta o možnostih, da bi našel pravo rešitev …

IV. supervagon

Susanna Mattiangeli: Mina HB 3: Nove ideje, presenečenja, resnične zgodbe in poletne potegavščine

Prevedla: Dušanka Zabukovec

V zvezku, ki je pred vami, vas čakajo nove zanimive pripovedi in zgodbe o poletnih potegavščinah, kajti Mini HB se tudi med počitnicami utrne cel kup idej. Na taboru, kamor morata Mina in njen bratec Lev, so na srečo tudi Minina simpatija Jakob in prijatelja Neža in Janko Trudnik, ki jima preglavice po novem povzročajo (slovnične) definicije njunega razmerja. Minino poletje bodo popestrili še nezadovoljna napihljiva blazina in četica užaljenih vodnih božanstev, Sopara, ki v družbi tajnika Znojilka dela s polno paro, tajni agent Niko Copata, ki bi Mini raje spekel rojstnodnevno torto, kot nastopal v njenih napetih zgodbah, pojavili pa se bodo tudi − verjeli ali ne − posebni gosti iz vesolja

V. supervagon

Evi Gerokosta: Na ježka

Prevedla: Klarisa Jovanović

Čevlji vseh vrst paradirajo po ulicah, toda deček še vedno nosi le tiste na ježka. Obseden je z vezalkami, saj se jih nikakor ne more naučiti zavezati, čeprav postaja starejši. Zmeden zaradi vozlov in pentelj spušča pogled, gleda čevlje drugih ljudi in nič ni – ali se vsaj ne zdi – enostavno. Včasih začuti vozel v želodcu, drugič je njegovo srce zavezano na pentljo. Vse dokler nekega dne deček ne spozna, kaj pomenijo njegova čustva, ter dvigne pogled. In nevidna roka razveže vozle in pentlje, ki so se ugnezdili v njem …

VII. supervagon

Pieter Gaudesaboos: Morje ljubezni

Prevedla: Stana Anželj

Pingvin se odpravi na pot k svojemu prijatelju medvedu. S seboj vzame kovček, svetilko in veliko skrivnost. Tako veliko, da bi se najraje vrnil domov.

VIII. supervagon

Federico Appel: Kaj bo zakuhal krokodil?

Prevedla: Dušanka Zabukovec

Praznovanje pri zakoncih Finkel: tu so pomembni gostje, dragocen nakit, čistokrvni psi. In zelo posebna torta. Ampak na zabavo se je prikradel krokodil, skrivnostni tat, ki ga ni še nihče zasačil. Dobro napnite oči!

IX. supervagon

Sinikka in Tina Nopola: Zarja in Živa: Plešati Perko?

Prevedla: Julija Potrč Šavli

Zarja trdi, da je bila Živa kot dojenčica plešasta, kar mlajšo sestro strašno razjezi. Bomo že videli, kdo je plešast, se ji Živa sklene maščevati. Naslednje jutro je Zarja čisto iz sebe, prebudila se je brez svojih kitk! Toda Živa pravi, da se je ponoči naokrog smukala zlobna miš. Ali pa je kitke odstrigel plešasti vlomilec, namigne vaškemu policistu Mehu. To ne more biti nihče drug kot znani Plešasti Perko, sklene policist in nemudoma pokliče okrepitev, da bi razrešili to nenavadno razbojništvo …

X. supervagon

Audra Baranauskaitė: Tinček

Prevedel: Klemen Pisk

Včasih otroci ne slišijo tega, kar jim govorimo, in zdi se, da niti nočejo slišati. Včasih pa ne vidijo tega, kar nočejo videti. So pa tudi otroci, ki res ne vidijo, in takšni, ki res ne slišijo. Toda naš Tinček je nekaj prav posebnega in dogajajo se mu sila čudne reči. Še najbolje bo, da nam nekaj o tem pove kar sam …

XI. supervagon

Aino Havukainen in Sami Toivonen: Tine in Bine na poletnem taboru

Prevedla: Julija Potrč Šavli

Teo gre prvič na poletni tabor. Že na avtobusu spozna dva zabavna in malce čudaška fanta. Če kdo, potem bosta znala Tine in Bine teden na taboru izkoristiti do konca! Vendar se nekatere njune navade zdijo Teu precej čudne. Na primer to, da skušata drevesa posaditi na stole. In zakaj hočeta notranjost šotora razdeliti na sektorje?

XII. supervagon

Evald Flisar: Potovanje preblizu

Če ste bili navdušeni nad Čarovnikovim vajencem, »najbolj branim slovenskim romanom 20. stoletja«, je Potovanje preblizu za vas skoraj obvezno branje. Z avtorjem, ki ima 253 prevodov v 42 jezikov, njegove drame pa uprizarjajo na vseh celinah sveta, se boste odpravili v London, kjer je živel skoraj 20 let, in to z avtom. Med vožnjo, eno od stotih, ki jih je avtor opravil v zadnjih desetih letih prejšnjega stoletja, se voznik pogovarja z vami, izmišljenimi sopotniki, o problemih sveta, ki smo jih ustvarili z našo neumnostjo in sebičnostjo, razpravlja o bližajočem se koncu civilizacije, o napačnem razumevanju večine tega, kar imamo za resničnost, pa še o sto in več stvareh, katerih žrtve smo postali. Avtor se pelje v London, ker je prepričan, da je ob selitvi nazaj v Slovenijo na podstrešju svoje nekdanje hiše pustil nekaj stvari, ki se mu takrat niso zdele pomembne, zdaj pa verjame, da bi mu morda omogočile priti bliže samemu sebi, svoji pravi naravi, svoji usodi. Čeprav obstaja nevarnost, da si pride preblizu in se mu bo na novo ugledano življenje zazdelo tako drugačno, da se z njim ne bo mogel sprijazniti. Podoben občutek utegne doleteti vas, njegove sopotnike.

XIII. supervagon

Linn Skåber: Leta so številke

Prevedla: Marija Zlatnar Moe

Včasih otroci ne slišijo tega, kar jim govorimo, in zdi se, da niti nočejo slišati. Včasih pa ne vidijo tega, kar nočejo videti. So pa tudi otroci, ki res ne vidijo, in takšni, ki res ne slišijo. Toda naš Tinček je nekaj prav posebnega in dogajajo se mu sila čudne reči. Še najbolje bo, da nam nekaj o tem pove kar sam …

XIV. supervagon

Darko Tuševljaković: Izbranci

Prevedel: Vasja Bratina

V Beogradu iz bližnje prihodnosti, ki je navidezno podoben današnjemu, živi nekonvencionalno dekle s svojo mamo, ki postaja senilna starka; njen oče, propadli pisatelj, je že pred leti umrl. Nima ne iskrenih prijateljev, ne partnerja, ne dobre službe in v sebi nosi boleče spomine. Toda mesto zajame val samomorov, ona pa odkrije Sončevo pleme, ki časti roman njenega očeta, ter se znajde med dvema svetovoma, starim, ki izginja, in novim, ki hitro nastaja. Čaka jo težka odločitev: naj izbere svet, v katerem so vsi ljudje enaki, ali svet, v katerem so zaradi nove čudežne računalniške aplikacije Kindred nekateri pomembnejši od drugih?

XV. supervagon

Pod perutjo vesolja: Antologija nagrajenih zgodb

Uredila: Katja Klopčič Lavrenčič

Kolikor piscev zgodb, toliko obličij sveta, toliko resnic. Pisanje in branje zgodb sta demokracija na delu, in vivo, šele pogled zgodbe pokaže, na koliko različnih načinov je mogoče videti pomladni ali zimski dan, otroštvo, starost, bolezen, izdajo, ljubezen, spolnost, sebe, drugega, družino, mamo (o, ko bi mame vedele kakšne literarne zvezde ste!), detajl iz narave, jelko, metulja ali celo predmet, na primer časopis.

XVI. supervagon

Daniel Wisser: Kraljica gora

Prevedla: Tanja Petrič

Počutim se, kot da ne bi imel nog, kot da sem kip, ki bo moral mnoga stoletja opazovati vrvenje pred sabo, ne da bi se lahko zganil. Kot kip svobode, nemočen proti svobodi, ki jo mora utelešati s svojo nesvobodo. Tako pretresljivo Robert Turin opisuje svoje občutenje multiple skleroze. Ko bolezen napreduje, se, da ne bi povzročal preglavic ženi, preseli v negovalni dom. Tamkajšnje osebje kmalu spozna, da »gospod Turin« ni prav nezahteven pacient; s trmo in cinizmom se spopada z novimi zagoni bolezni, medtem pa v njem zori misel, da bi svoje življenje končal s pomočjo evtanazije v Švici. Roman, ki spominja na verigo dramoletov, je pretresljivo neposreden, duhovit in poln črnega humorja, čeprav odpira številne boleče teme in moralne dileme. Ošvrkne tudi pomanjkljivosti zdravstvenega sistema in nege težkih bolnikov, nevzdržne razmere v negovalnih domovih ter polemizira z odnosom »mladih, lepih in zdravih« do vseh, ki to niso več.