Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup
 

Supervagoni

Sodobnost / Literarni kolodvor  / Bralni vlak / Supervagoni

S supervagoni želimo popestriti tekmovanje in opozoriti na super knjige.

Z njimi boste lahko vagone zbirali s podvojeno hitrostjo. Če eden od tekmovalcev prebere knjigo s spodnjega seznama, bo svoji lokomotivi priključil dva vagončka namesto enega. 

Nove supervagone bomo dodajali mesečno. 


XVI. supervagon

 

Kristina Gudonytė: Dnevnik poredne punce

Prevedel: Klemen Pisk

Glavna junakinja Kotrina je uporniška petnajstletnica. Nenehno laže, pogosto se izgublja v fantazijah in se jezi na svoje bližnje. Da bi pritegnila pozornost prijateljev, začne govoriti o tem, da je noseča. Zaplete se v kriminalna dejanja, zbeži od doma, nenadoma pa se sooči z resnično tragedijo – s smrtjo bližnje osebe.

Skozi perspektivo glavne junakinje pisateljica odlično prikazuje svet odraslih in razgalja njihov egoizem. Kotrina šaljivo in z grenko najstniško ironijo v svojem dnevniku piše o stvareh, ki jih odrasli poskušajo skrivati pred otroki, saj se bojijo, da bi lahko pokvarile njihove medsebojne odnose.

Preberi več

Kristina Gudonytė (1949, Vilna) je litovska pisateljica, igralka, režiserka in scenaristka. Od svojega sedmega leta je posojala otroški glas pri sinhronizaciji na nacionalni litovski radioteleviziji in bila voditeljica oddaj za otroke, igrala pa je tudi v otroških televizijskih dramah. Študirala je germanistiko na Univerzi v Vilni, diplomirala je iz igre na glasbeni in gledališki akademiji v Vilni. Doslej je izdala naslednje knjige za mladino: Cvetlični dvorec (2002), Dnevnik poredne punce (2008, nagrada za najboljšo knjigo leta za najstnike), Arina z ljubeznijo (2011), Ida s senčnega vrta (2012, nagrada za najboljšo knjigo leta za najstnike) in Vrnili se bodo ob polni luni (2015). Dnevnik poredne punce je njena najbolj priljubljena knjiga in je prevedena v več jezikov, v Litvi in Rusiji je bila večkrat ponatisnjena, po tem romanu je bila posneta televizijska nadaljevanka. Leta 2014 je Kristina Gudonytė prejela nagrado za otroško književnost, ki jo podeljuje litovsko Ministrstvo za izobraževanje in znanost, in sicer za svoje delo za otroke in najstnike, prepričljivo intelektualno in psihološko vsebino in odličen občutek za materni jezik.

Klemen Pisk (1973, Kranj) je prevajalec, pisatelj, pesnik in glasbenik. Sredi devetdesetih let je bil član uredništva študentske revije Tribuna. Med študijem slavistike v Ljubljani se je največ posvečal poljščini. Od 2006 do 2009 je živel v Vilni, kjer se je izpopolnjeval iz litovskega jezika, iz katerega največ prevaja, in sicer avtorje, kot so Kęstutis Kasparavičius, Laura Sintija Černiauskaitė, Vytautė Žilinskaitė, Gendrutis Morkūnas, Benas Bėrantas itd. Oktobra 2015 je v Vilni prejel posebno priznanje Litovskega kulturnega inštituta za zasluge pri promociji litovske literature po svetu, leta 2021 pa prestižno nagrado sv. Hieronima za prevode litovske literature, ki jo podeljujeta Ministrstvo za kulturo Republike Litve in Društvo litovskih književnih prevajalcev. Poleg mnogih prevodov je izdal tri lastne pesniške zbirke, knjigo kratke proze, zbirko literarnih kritik, izšel pa je tudi njegov romaneskni prvenec Mamutova oporoka. Piskove knjige so v prevodih izšle na Poljskem, Slovaškem in Češkem.

Knjiga je izšla s finančno podporo Evropske unije in Litovskega kulturnega inštituta.

   

Knjigo lahko naročite tukaj.

Dnevnik_poredne_punce_trgovina

XV. supervagon

 

Aino Havukainen in Sami Toivonen: Tine in Bine na vlaku

Prevedla: Julija Potrč Šavli

Tineta in Bineta je stric Tim povabil na obisk v Vrtivje in poslal jima je vozovnici za vlak. O, groza: le kaj je treba vzeti s sabo? Zajčico in rozine v sili zagotovo. Kaj pa, če te na vlaku tišči lulat? Ali če se ti zahoče sladoleda? In kako naj človek najde pot iz jedilnega vagona nazaj do svojih sedežev? Odštekana brata iz Čudne Gore se na razburljivem potovanju z vlakom med drugim spustita v divje zasledovanje in nerodni zapleti se kar vrstijo …

Zgodba pokaže, kako navidezno vsakdanje stvari lahko postanejo razburljive pustolovščine. Ilustracije so polne humornih podrobnosti – vsako branje prinaša obilo smeha!

Preberi več

Zakonca Aino Havukainen (1968) in Sami Toivonen (1971) sodelujeta kot avtorja knjig za otroke, ilustratorja in grafična oblikovalca. Oba sta diplomirala iz grafičnega oblikovanja na Inštitutu za oblikovanje v Lahtiju na Finskem. Pri delu drug drugega dopolnjujeta; pravita, da je Aino boljša v kompoziciji in oblikovanju, Sami pa je mojster tehničnih podrobnosti. Med njunimi najbolj znanimi deli so slikanice iz serije o Tinetu in Binetu: na Finskem, od koder avtorja prihajata, so bile knjige prodane v več kot milijon izvodih, prevedene pa so v več kot 20 jezikov. Slikanica Tine in Bine: To je Finska je avtorjema leta 2007 prinesla nagrado Finlandia Junior, leta 2017 sta prejela Finsko državno nagrado za otroško kulturo. Slovenski bralci lahko nebrzdano domišljijo obeh junakov iz Čudne Gore spoznavajo v sedmih knjigah, ki so bile doslej prevedene v slovenščino in so izšle pri založbi Sodobnost International.

Julija Potrč Šavli (1979) je prevajalka iz finščine, angleščine in estonščine. Prevaja prozna dela, poezijo, otroška in mladinska dela ter dramska besedila. Iz finščine je prevedla več kot 30 del, za otroke med drugim priljubljeno serijo slikanic Tine in Bine Aino Havukainen in Samija Toivonena, serijo Ela in prijatelji Tima Parvele, Rista Bobnarja ter Zarjo in Živo sester Nopola. Leta 2010 je prejela nagrado Radojke Vrančič za najboljšo mlado prevajalko. Med letoma 2009 in 2014 je poučevala finski jezik na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, od leta 2014 je članica upravnega odbora Društva slovenskih književnih prevajalcev.

Knjiga je izšla s finančno podporo Evropske unije.

Knjigo lahko naročite tukaj.

Tine-in-Bine-na-vlaku-01-812x1024

XIV. supervagon

 

Kari Hotakainen: Ulica okopov

Prevedla: Julija Potrč Šavli

Mattijevo življenje spremeni usodni udarec, zaradi katerega ga zapustita žena in hčerka. Ker pripada generaciji moških, ki je svojo zavezanost enakosti dokazala s poštenim opravljanjem gospodinjskih opravil in s skrbjo za otroka, izguba družine zlomi hrbtenico Mattijevega obstoja. Da bi življenje spet imelo smisel, mora dobiti nazaj svojo družino. Prepričan je, da mu bo to uspelo, če bo le uresničil ženine sanje o nakupu hiše. Z daljnogledom okoli vratu se odpravi na safari po stanovanjski soseski – raziskuje navade tamkajšnjih prebivalcev in išče primerno tarčo … Njegova obsedenost ga žene do ekscesov in kmalu ni več poti nazaj.

Preberi več

Ulica okopov je najbolj znan roman priljubljenega finskega pisatelja Karija Hotakainena, za katerega je leta 2002 prejel nagrado finlandia in nagrado Nordijskega sveta za književnost. Ideja za roman je vzklila med avtorjevim iskanjem hiše v Baggbölu, ko se je udeležil kar 39 ogledov nepremičnin. Kup predstavitvenih brošur je v višino meril 15 centimetrov, predvsem pa je bila večina zapisov o hišah »čista fikcija, laž,« je povedal Hotakainen. Roman je postal sodobna finska klasika, ki je dodatno priljubljenost dosegla po tem, ko je bil leta 2004 po njej posnet istoimenski film! Na tej povezavi si lahko ogledate finski napovednik za film.

Kari Hotakainen (1957) sodi med najbolj znane in priljubljene sodobne finske pisatelje. Izdal je petnajst romanov, pa tudi pesniške zbirke, otroška in mladinska dela, radijske igre in dramska besedila. Roman Ulica okopov je njegovo najbolj znano prozno delo, saj je zanj leta 2002 prejel nagrado finlandia za najboljši roman leta, po njem pa je bil posnet tudi film. Leta 2013 je prejel državno priznanje pro finlandia za najzaslužnejše finske ustvarjalce na področju umetnosti. Njegova dela so prevedena v več kot 20 jezikov. V svojih romanih se Hotakainen loteva aktualne družbene stvarnosti z mojstrskim prikazovanjem zgodb in usod posameznikov, pri čemer seže tudi do obdobja po drugi svetovni vojni, vse skupaj pa začini s svojim prepoznavnim humorjem.

Julija Potrč Šavli (1979) je prevajalka iz finščine, estonščine in angleščine. Prevaja prozna dela, poezijo ter otroška in mladinska dela. Iz finščine je doslej prevedla dela avtorjev, kot so Sofi Oksanen, Kari Hotakainen, Selja Ahava, Leena Krohn in Rosa Liksom, iz angleščine pa dela Jacka Kerouaca, Janet Frame in Etgarja Kereta. Leta 2010 je prejela nagrado Radojke Vrančič za najboljšo mlado prevajalko. Med letoma 2009 in 2014 je poučevala finski jezik na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Od leta 2014 je članica upravnega odbora Društva slovenskih književnih prevajalcev.

Knjiga je izšla s finančno podporo JAK RS in s finančno podporo FILI/Ministrstva za izobraževanje in kulturo Republike Finske.

Knjigo lahko naročite tukaj.

Ulica okopov platnica 3-1

XIII. supervagon

 

Stefan Boonen: Tabor Bravo

Ilustriral: Melvin
Prevedla: Stana Anželj

Teodorju Bobu Princlu Prvemu, ki je na lastno pest odkril, kje leži pradavnina, in ki se spozna na mamutove kakce, ni prav nič do tabora Bravo. Tam ne pozna nikogar in v njem je malo nevarno, včasih un poco divje. Skakanje z Vratolomne skale, trik z ovco, izvajanje zibanca … Kaj storiti, če česa ne zmoreš ali če ima tvoj prijatelj domotožje? V taboru Bravo boste odkrili kotičke, kjer še nikoli niste bili. Padci so dovoljeni in barva se čez črto!

Odbita zgodba o pogumnem poskušanju in neuspehu. Kako bi se česa naučili, če bi moralo vse uspeti v prvo? Krasno oblikovan strip, poln humorja in pustolovščin, poudarja pomen samozavesti in prijateljstva.

Preberi več

Teo je stopil korak nazaj. Vedel je, da ima prekratke roke in premajhne dlani. “HOO–OOP.” Pa dajmo, si je rekel Teo. Butasta vrv. Butast tabor. Pffff.

Stefan Boonen (1966) živi v Leuvnu v Belgiji. Veliko hišo si deli z Lies, Emmo, Balthazarjem, Pietrom, Bolle Gijs in Gijsje. To so njegova žena, hči, papagaj, sin, maček in še en papagaj. Potem ko se je izučil za mizarja in nekaj let delal kot socialni delavec, se zdaj poklicno posveča pisanju. Napisal je že več kot 80 otroških in mladinskih del, številna so prevedena in nagrajena ali so bila prirejena za televizijo ali film. Stefan ustvarja tudi v gledališču, izvaja tečaje kreativnega pisanja in sodeluje pri najrazličnejših pripovedovalskih projektih. Kot pisatelj pogosto gostuje na šolah in v knjižnicah. Rad vhojibere, gozdnogometuje, piškotorazstavlja, čokodirka inšemnogoveč.

Melvin (1980) se je rodil kot Wout Schildermans. Študiral je ilustracijo in grafično oblikovanje v Hasseltu v Belgiji. Melvin riše, slika in oblikuje za založbe in oglaševalske agencije. Njegova prva knjiga za otroke, Pozor, huda babica!, je izšla leta 2014 in navdušila kritike, njegova druga knjiga za otroke je Mamut (dogodivščina s krasnim fantom Teom).

Knjiga je izšla s finančno podporo Evropske unije in s finančno pomočjo Flanders Literature (www.flandersliterature.be).

Knjigo lahko naročite tukaj.

Tabor Bravo naslovnica

XII. supervagon

 

Petr Stančík: H2O in skrivna vodna misija

Ilustrirala: Galina Miklínová
Prevedel: Peter Svetina

Zgodba odličnega češkega avtorja Petra Stančíka se osredotoča na vodo, ki daje življenje. Voda ima formulo H₂O, kar so tudi začetnice glavnih junakov, Huga, Huberta in Ofelije, ki se s pomočjo zmanjševalca in miniaturne podmornice odpravijo na različne konce vodovodne napeljave. Ste kdaj pomislili, da so ravno vodovodne cevi tiste, ki vodijo v vsak dom, v vsako tovarno in v vsako učilnico? V vsak še tako skrit kotiček sveta. Seveda zgodba ne bi bila tako napeta, če se v njej ne bi pojavil zlobni profesor Vulpes.

Preberi več

Izjemno domiselna zgodba češkega avtorja je pospremljena z dinamičnimi dvostranskimi ilustracijami in tistimi ob robovih, ki popestrijo branje. Poleg tega se v knjigi skriva še veliko duhovitih in poučnih botaničnih razlag, recepti in opisi znanih ljudi. Zgodbo, ki bo očarala vso družino, je odlično prevedel Peter Svetina, ki bi si ga zlahka zamislili tudi v vlogi avtorja te knjige!
Urška Bračko – Bukla 162

Zabavamo pa se lahko tudi ob opisih (»doma ga je že čakala mama, razkurjena kot avtomobilska streha sredi poletja«) ali ob simpatičnih neologizmih (Hugo je zagrabil Huberta, ker bi ga sicer spolpetalo po tleh) in se seveda čudimo avtorjevim (norim) domislicam, med katere sodi tudi to, da so ob besedilu, ki je, recimo, v osnovi pustolovka, levo in desno oziroma po zunanjih robovih strani posejane majhne ilustracije, pod njimi pa besedilca, ki v kvazienciklopedični maniri (šaljivo) pojasnjujejo določene pojme, pojave, osebe ipd., ki se pojavijo v zgodbi, celo kakšen recept se najde vmes. V knjigi najdemo tudi nekaj dvostranskih ilustracij Galine Miklínove, ki jo slovenski bralec verjetno pozna že iz lihožerskih knjig in so prepoznavne po intenzivnih šrafurah. Knjigo H20 in skrivna vodna misija je iz češčine živahno pretočil Peter Svetina, bržkone tudi sam dobro znan kot ljubitelj odbitosti, norosti, nonsensa in hecev, kar pomeni samo eno – ne bi mogel biti boljša izbira! Aja, kdo je knjigo sploh napisal? Človek, ki piše tako za otroke kot za odrasle in je že kot »otrok želel imeti svojo lastno žepno podmornico, ampak se mu je nikdar ni posrečilo sestaviti, tako da je o njej napisal knjigo«. Zaključek v duhu konca knjige bi šel pa nekako takole – zdaj veste, da je knjigo treba vzeti v roke, o tem ni kaj premišljevati, zabavno bo pa vseeno.
Gaja Kos – LUD Literatura


Petr Stančík
 (1968) piše za majhne in velike bralce. Otrokom so namenjene podzemna pravljična grozljivka Koren ga je potegnil pod zemljo (Mrkev ho vcucla pod zem, 2013), štiri napete dogodivščine jazbeca Hrujde (Jezevec Chrujda, 2014–2017) in knjiga O lijevi luknji (O Dířes Trychtýře, 2016), ki ima čisto pravo luknjo, skozi katero lahko po slamici pijete recimo sok. Za odrasle je napisal prozna dela Pérák (2008), Mlin mumij: Prevratno odkritje komisarja Durmana (Mlýn na mumie: Převratné odhalení komisaře Durmana, 2014; nagrada Magnesia Litera 2015 za prozo) in Angelovo jajce (Anděli vejce, 2016). Že kot otrok je želel imeti svojo lastno žepno podmornico, ampak se mu je nikdar ni posrečilo sestaviti, tako da je o njej napisal knjigo.

Galina Miklínová, češka ilustratorka in režiserka animiranih filmov, je avtorica priljubljene risanke o Kanafasku in petih avtorskih kratkih filmov. S pisateljem Pavlom Šrutom je spravila na svet trilogijo Lihožerci (nagrade Magnesia Litera 2009, najlepša knjiga leta 2009, Magnesia Litera za knjigo desetletja). Vse tri knjige o lihožercih so prevedene v slovenščino. Po motivih prvega dela je leta 2016 posnela svoj prvi celovečerni animirani film Lihožerci (nagrada trilobit 2017 ter nominaciji za češkega Iva in za nagrado češke filmske kritike). Za otroke je ilustrirala več kot trideset knjig. Podmornice si nikdar ni želela, želela pa si je srečati Petra Stančíka, kar se ji je s knjigo H2O in skrivna vodna misija izpolnilo in pri čemer je zelo uživala.

Knjiga je izšla s finančno podporo Evropske unije.

Knjigo lahko naročite tukaj.

H2O naslovnica

XI. supervagon

 

Tamara Bakran: Rosica in Fazan ter druge pripovedke

Ilustrirala: Ana Vujasić
Prevedel: Vasja Bratina

Vabljeni v topli svet pripovedk hrvaške pisateljice Tamare Bakran. Avtorica v razko­šnem pripovednem slogu in z neizmerno domišljijo tke podobe, meša sanje, dodaja resničnost, rešuje težave, s katerimi se srečujejo pravljična bitja in s katerimi se v svojem vsakdanu srečujejo otroci. Vsako bitje si zasluži, da je ljubljeno in spoštovano. Vsi in vse okoli nas ima občutke, tudi narava. In njene blagoslove je treba ohraniti. Blag humor spremlja pripovedi in riše bralcu nasmešek na obraz ob princesi, ki z bomboni lovi zlato ribico, ob posvojenem jajcu, ob čarovnici Babuši in njenem čarobnem medaljonu … Pravljično vzdušje dopolnjujejo čudovite ilustracije Ane Vujasić, ki je v podobe ujela ta rahločutni svet bogate domišljije.

Preberi več

Petnajst kratkih pripovedk Tamare Bakran otroke povabi na potovanje iz realnosti, kjer ne sije ves čas sonce, na čudovite izlete v deželo domišljije. Tam misli dobijo krila, želje pa se uresničijo. Pripovedke izrisujejo svetove, v katerih se srečujejo otroci, govoreče živali, favni, troli, princese in vile. Na koncu otroka pripeljejo nazaj, pomirjenega in bolje pripravljenega na soočenje z realnostjo, kjer se dogajajo tudi neprijetnosti, kot sta občutek zavrnjenosti in nesprejetosti. Pripovedke ustvarjajo čarobno mešanico resničnosti in sanj. Prepojene so z ljubeznijo, skrivnostnostjo in mirom. Iz iste snovi so ustvarjene ilustracije Ane Vujasić. Knjiga je z dolžino zgodb in z vsebino kot nalašč za večerno branje.
Maja Črepinšek – Moj malček

Tamara Bakran
 je začela pisati zgodbe za otroke po rojstvu hčerke Ide. Pesmi piše že od otroštva, zato je v njenih zgodbah tudi poezija. V njih se vrača k naravi in živalim, ki jih, odkar živi in dela v mestu, zelo pogreša. Med sanje in budnost, domišljijo in stvarnost ne postavlja jasnih meja, vse se prepleta in medsebojno prežema tako v vsakdanjosti kot v zgodbah. Njeni pravljični liki občasno izkušajo tudi žalost, strah in druge tegobe, vendar se z ljubeznijo in radostjo, razigranostjo in norčavostjo vse dobro konča, kakor se največkrat tudi v življenju.

Ana Vujasić je od leta 2019 zaposlena kot grafična oblikovalka v hrvaški založbi Ibis grafika. V času študija oblikovanja na Fakulteti za arhitekturo v Zagrebu je oblikovala za Novo TV in razne tuje portale. Ilustrirala je nekaj knjig in likovno uredila večino izdaj pri Ibis grafiki. Pravi, da je njeno delo eno najlepših, saj je vsak dan obdana s krasnimi slikanicami in knjigami za otroke.

Knjiga je izšla s finančno podporo Evropske unije.

Knjigo lahko naročite tukaj.

ROSICA - NASLOVNICA

X. supervagon

 

Bart Moeyaert: Bratje

Prevedla: Mateja Seliškar Kenda

Eden najuspešnejših belgijskih mladinskih avtorjev Bart Moeyaert se je rodil leta 1964 v Bruggeju, v Belgiji, in ker je na svet privekal kot sedmi sin, je bil njegov boter nihče drug kot kralj Baudouin I. Belgijski.

Knjiga miniaturnih zgodb Bratje vas bo popeljala v otroštvo, polno domislic in zvedavega raziskovanja sveta, majhnih lumparij in bratskih potegavščin, ob katerih pa je ves čas čutiti čudenje nad svetom in povezanost sedmih bratov. Ker so zgodbe kratke, bodo pritegnile bralce začetnike, in ker jih odlikujejo jezikovne vragolije, bodo v njih uživali tudi starejši, vse pa bosta navdušila toplina in humor.

Preberi več

Bart Moeyaert, eden najuspešnejših belgijskih mladinskih pisateljev in prejemnik nagrade Astrid Lindgren, je s kratkimi zgodbami o svojem otroštvu (nanizal jih je kar 42) ustvaril zabavno knjigo, o radoživem raziskovanju sveta; o domislicah, zbadanjih, šalah in potegavščinah; o zanosnih igrah in večnem medsebojnem tekmovanju. Čeprav je kot najmlajši marsikdaj zaostajal za brati in so si ga kdaj pa kdaj privoščili, začutimo močno povezanost med sorojenci. Toplo priporočam!
Maja Črepinšek – Moj malček

Izjemno, toplo in humorno! Ker gre za kratke zgodbe, jih bodo najbrž z veseljem brali tudi oklevajoči bralci, starejši najstniki, po drugi strani pa se bodo dotaknile tudi odraslih bralcev! Belgijski Bart Moeyaert se je rodil leta 1964 v Bruggeju; ker je bil sedmi v neprekinjeni vrsti sinov, je bil njegov boter kralj Baudouin I. Belgijski. No, in v tej knjigi je zbranih 40 kratkih zgodb o dogodivščinah teh bratov, ki so močno povezani med seboj, pa tudi z mamo in očetom. Že podnaslov pove veliko: najstarejši, najtišji, najiskrenejši, najskrivnostnejši, najnežnejši, najhitrejši in jaz pisatelj), ki je knjigo posvetil njim in »rajnkemu kralju«. Pisatelj je za to knjigo prejel belgijsko nagrado Wouterje Pieterse Prijs za najboljše mladinsko delo leta, sicer pa je leta 2019 prejel prestižno Spominsko nagrado Astrid Lindgren (ALMA).
Tilka Jamnik

Bart Moeyaert je leta 2019 prejel prestižno nagrado Astrid Lindgren. Za zbirko Bratje je Moeyaert prejel nizozemsko nagrado Wouterje Pieterse Prijs za najboljše mladinsko delo leta.

Knjiga je izšla s finančno podporo Evropske unije.

Knjigo lahko naročite tukaj.

bratje

IX. supervagon

 

Nicolas Dickner: Šest stopenj svobode

Prevedla: Maja Kraigher

Bralska pustolovščina za vse ljubitelje sijajne literature!

Šest stopenj svobode je zgodba o dekletu, ki si želi razširiti meje svojega sveta in človeškega izkustva, o hekerju, ki hoče optimizirati svetovni promet, o policijski uslužbenki, ki sanja, da bi enkrat za vselej opravila z geografijo, o fantomskem zabojniku, ki po morjih in računalniških zaslonih buri življenje in domišljijo, pa tudi o dementnem sedemdesetletniku in bipolarni kompulzivni nakupovalki. Dickner izziva vse naše omejene predstave, ko pred nas postavi junake, ki so svojo svobodo pripravljeni iskati zunaj vseh okvirov, zunaj vseh pričakovanj, drzno in neustrašno.

Preberi več

Nicolas Dickner se je rodil v mestecu Rivière-du-Loup v Kanadi, potoval po Latinski Ameriki in Evropi ter se nazadnje usidral v Quebecu in nato v Montrealu, kjer zdaj z družino živi. Romaneskni prvenec Nikolski (2005) mu je prinesel nagradi Prix des libraries du Quebéc in Prix littéraire des collégiens ter nagrado Anne-Hébert; preveden je v več kot deset jezikov. Tudi njegov drugi roman Tarmac (2009) je doživel več prevodov, za tretjega, Šest stopenj svobode, pa je leta 2016 prejel najvišjo kanadsko nagrado Prix littéraire du Gouverneur général.

Knjiga je izšla s finančno podporo Javne agencije za knjigo Republike Slovenije.

We acknowledge the support of the Canada Council fort he Arts fort his translation. / Nous remercions le Conseil des arts du Canada de son soutien.

Knjigo lahko naročite tukaj.

Šest stopenj svobode_naslovnica

VIII. supervagon

 

Susanna Mattiangeli: Mina HB

Ilustrirala: Rita Petruccioli
Prevedla:
Dušanka Zabukovec

V tem zvezku boste našli same zanimive reči! To so zapiski, osebne zadeve ter resnične in izmišljene zgodbe Mine HB. Med njimi boste naleteli na neprilagodljivo učiteljico Valentino in naporna preigravanja pred tablo, na skrivno življenje številk, nekaj polomljenih kopij in na simpatijo po imenu Jakob Ternar. Odkrili boste tudi kopico dokazov o prijateljstvu. Minin bratec v omari prepeva operne arije, mamo in očeta je žal hipnotiziral računalnik, Mina pa piše pisma sebi v prihodnost … Nujno branje za vse sošolke in sošolce ter njihove starše!

Preberi več

Da gre za pravi žanrski hibrid, ob že omenjenih vložnih zgodbah in pismih poskrbijo tudi kvazi rumene novičke, sporočila, ki si jih pošiljata Mina in Neža, priložena pogodba o posojanju predmetov, ki sta jo sestavili prej omenjeni, pa dramski prizor, pesem in strip. A če morda vse našteto zbuja vtis, kot da je kar nekoliko nametano na kup, v resnici ni tako. Ta pestri žanrski nabor je uokvirjen z začetkom in koncem šolskega leta, znotraj katerega napreduje tudi Minin odnos z Jakobom, lastnikom lepih nasmehov, ki so bili omenjeni na začetku. Pisanje Susanne Mattiangeli, dobitnice italijanske Andersenove nagrade za pisateljico leta, ki se sicer preživlja tudi z risarskimi in lutkovnimi delavnicami, spremljajo dokaj enostavne ilustracije Rite Petruccioli, ki pa znajo biti hudomušne in so kot takšne kar ustrezna popestritev. Mina HB s podnaslovom »Zapiski, osebne zadeve, resnične in izmišljene zgodbe” je skratka zelo dinamična knjiga, ki bi jo znali za svojo vzeti tudi bolj oklevajoči bralci.
Gaja Kos – LUD Literatura

Mina HB je ena tistih knjig, ki bodo mlajše spodbudile k branju. Starši malce bolj umetniško navdahnjenih otrok lahko vsekakor pričakujete, da bo knjiga sprožila naval domišljije in ustvarjanja. Samo pomislite, koliko različnih risbic, zgodbic in prigod, ki so jih tako ali drugače zabeležili in ovekovečili vaši otroci, se vam skriva po vseh mogočih (in nemogočih) kotičkih stanovanj in hiš, kleti, garaž in podstrešij? Vse to in še več je Mina HB.
Matic Slapšak – Matic piše

Susanna Mattiangeli je izvrstna italijanska avtorica, ki za otroke že vrsto let ustvarja različne projekte, vodi risarske in lutkovne delavnice ter poučuje kreativno pisanje. Za svoja vrhunska dela je leta 2018 prejela eno najprestižnejših italijanskih nagrad na področju otroške književnosti – Andersenovo nagrado za pisateljico leta.

Rita Petruccioli ima edinstven in neposreden slog. Njene ilustracije so bile razstavljene v Italiji, Franciji, Nemčiji in Koreji. Cenjena je kot ilustratorka za otroke in risarka stripov, sodelovala je že z vsemi pomembnimi italijanskimi založbami.

Knjiga je izšla s finančno podporo Evropske unije.

Knjigo lahko naročite tukaj.

MINA HB - naslovnica

VII. supervagon

 

Evald Flisar: Očetova pisma sinu

Evald Flisar, svetovni popotnik (obiskal je 98 držav) in svetovno znan avtor (228 prevodov v 41 jezikov), je tudi mož Jane Bauer, priljubljene in nagrajene avtorice del za otroke, ter oče osmošolca, ki je na 18. mednarodni naravoslovni olimpijadi v Dubaju priboril Sloveniji srebrno medaljo. V časih, ko se svet spreminja, je v pismih sinu zbral razmišljanja, spominjajoča na kratke eseje, ki bodo Martina spremljala na poti v odraslost in s pomočjo katerih bo bolje pripravljen na vse, kar ga čaka. Modrost, ki jo oče z ljubeznijo predaja sinu, pa je univerzalna in se bralcu v vsakem življenjskem obdobju odkriva drugače. Flisar je ubesedil vse tisto, kar bi marsikdo želel povedati svojemu otroku, pa (še) ni našel besed. Marsikdaj pa nam tako spretno nastavi ogledalo, da se globoko zamislimo tudi odrasli bralci.

S svojimi pismi bi ti rad zagotovil, da ti bova z mami vedno stala ob strani in se ne bova razburjala, če ne boš upošteval vseh najinih nasvetov, saj je naravno, skoraj nujno, da se sam odločaš o načrtih za svojo prihodnost. Del odraščanja pa je tudi večja ali manjša mera uporništva. Navsezadnje boš kmalu mladenič, nedolgo za tem pa moški. In takrat boš moral biti popolnoma samostojen, odgovoren za svojo prihodnost.

Preberi več

Očetova pisma sinu so kontemplativno in navdihujoče branje: ob branju modrosti, ki jih avtor kultnega Čarovnikovega vajenca predaja sinu, vsak bralec odkriva sebe, različne načine bivanja in spoprijemanja z različnimi situacijami. Knjiga odpira izjemno pomembna življenjska vprašanja: Kako lahko najpametneje izkoristim svoj čas na Zemlji? Kam pa zdaj? Kako bom plesal, ko se svet zaroti proti meni? Odpira metafizična vprašanja o pomenu življenja, o dobrem, o zlu, o resnici, o bogu, o naši prihodnosti. Je ena tistih knjig, ki počiva na robu mize in iz nje mimogrede prebereš kakšno modrost na naključno odprti strani. Poleg tega pa Evald Flisar pretanjeno izriše nekatere ključne probleme sodobnega sveta; kulturno nasičenost, birokratski kavelj, popularizacijo mnenja kot veljavno resnico, lažno duhovnost, potrošništvo, puščobo materialnosti, tehnologijo, vojno …

Nekaj besed o času, dragi Martin. Čas je grob in nespreten plesalec. Pograbi nas, kadar se mu zahoče, ne da bi ga brigalo, ali se nam sploh ljubi plesati; zasuče nas v levo, ko bi se raje zasukali v desno; vrti nas počasi, ko bi se radi vrteli hitreje, ali pa hitro, ko nas bolj mika lagodnost. Kar koli storimo – ritem časa nikoli ni ritem našega plesa. Zmeraj nas nekaj trga, poriva in suva. Zmeraj nam nekaj stopa na prste, se zaletava v nas in nas spodnaša. Kaj je ta univerzalni plesalec, ki pleše z vsem (in z vsemi) hkrati, z večino enako nasilno? Kaj je ta grobi ljubimec, ki ne zna dvoriti in osvajati, še manj biti nežen in zapeljiv? Ta svojevoljnež, ki bi ga radi prevarali, a ga ne moremo, ker ga zmeraj varamo z njim in zmeraj samo v svojo škodo?

Evald Flisar je avtor petnajstih romanov (enajst nominiranih za nagrado kresnik, eden za nagrado Modra ptica), dveh zbirk kratke proze, treh potopisov (ki veljajo za najboljše v slovenski literaturi), dveh knjig za mlade (obeh nominiranih za nagrade) in petnajstih dram (osem nominiranih za Grumovo nagrado, trikrat je nagrado prejel). Je tudi prejemnik nagrade Prešernovega sklada in Župančičeve nagrade za življenjsko delo.

Knjiga je izšla s finančno podporo JAK RS.

Knjigo lahko naročite tukaj.

OČETOVA PISMA SINU_NASLOVNICA ZA TISK_2022-04-11_3T-1

VI. supervagon

 

Luigi Ballerini: Mira ve vse

Prevedla: Dušanka Zabukovec

Izjemno aktualen roman za vse generacije, s katerim Ballerini odpira oči ne le junakom, ampak tudi vsem nam.

Tajne službe so se včasih zatekale tudi k nasilju in mučenju, da so iz ljudi izsilile podatke. Danes ni več tako: ljudje spontano pošiljajo svoje osebne podatke mreži, družabnim omrežjem in vsem spletnim stranem, ki jih obiščejo ali na katere se prijavijo, ter s tem nevede privolijo, da režim nenehno sledi njihovim dejavnostim. To bi lahko poimenovali prostovoljno suženjstvo, neodgovorno in nespametno. Nobene potrebe ni več, da bi nam kar koli vsiljevali s političnim nasiljem. Vse počnemo sami.

Preberi več

Ne tako daljna prihodnost. Ljudje živijo v pametnih domovih, obkroženi s pametnimi gospodinjskimi aparati, s pametnim pohištvom. Z veseljem nosijo komunikatorje, ki zavzeto zbirajo podatke o njihovem zdravju, počutju in razpoloženju, predvsem pa je prek komunikatorjev dostopna Mira. In Mira ve vse: kje je najboljša slaščičarna, katera pot do tja je najkrajša in kateri okus sladoleda je komu najbolj všeč. Mira ti zlahka izbere tudi idealnega partnerja. In Mira se nikoli ne zmoti. Svoboda je zgolj prividna, a le peščica ljudi ohranja trezen pogled, svoje znanje in razumevanje sveta pa krepijo – z vrhunsko literaturo. Pam, Tom, Vera in Aleks so najstniki s tipičnimi najstniškimi težavami, a so hkrati člani Fronte, ki načrtuje napad na Vlado …

Mednarodno priznani pisatelj Luigi Ballerini živi z družino v Milanu, kjer dela kot zdravnik in psihoanalitik. Vedno poudarja, da ima srečo, ker se vsak dan srečuje z otroki in najstniki, bodisi v ambulanti bodisi v šolah in kulturnih centrih, kamor ga pogosto vabijo na srečanja z učenci ali na delavnice za mladino, starše in učitelje. Zgodbe tako same prihajajo k njemu, kot rad pove, sploh mu jih ni treba iskati. Je tudi novinar in publicist. Ballerini že več let objavlja romane za otroke in mladino. Leta 2014 je za roman Gospodična Evforbija, ki je preveden tudi v slovenščino, prejel italijansko Andersenovo nagrado za najboljšo knjigo, namenjeno bralcem od 9. do 12. leta. Za roman Šifra 2.0 je leta 2016 prejel nagrado bancarellino (60. po vrsti; med dosedanjimi nagrajenci je bila 276 tudi pisateljica Astrid Lindgren). Nagrajenca je izbrala žirija 3000 učencev iz več kot 100 šol po Italiji in 21. maja so na Trgu republike v Pontremoliju izročili nagrado avtorju. Za slednjega je bila izkušnja menda neverjetna, ker je bil, kot je rekel v slogu Leonarda DiCapria, doslej »vedno izbran, nikoli zmagovalec«.

Knjiga je izšla s finančno podporo programa EU Ustvarjalna Evropa.

Knjigo lahko naročite tukaj.

MIRA VE VSE - OVITEK Z MREŽO - TISK (1)-1

V. supervagon

 

Stefan Boonen: Najdenka iz Puhljevega gozda

Ilustriral: Tom Schoonooghe
Prevedla: Stana Anželj

Nekega dne na rečni breg pri Puhljevem gozdu naplavi deklico. S seboj ima samo rdeč kovček. Deklica je pozabila, kako ji je ime, zato ji vaščani rečejo Najdenka. Na bregu si postavi svojo kočico in stolp iz avtomobilskih gum. Toda prebivalci Puhljevega gozda menijo, da tako ne more živeti. Nekdo jo mora vzeti k sebi! Toda kdo? Veliki Juš? Doktor Hendrik? Pek z enajstimi sinovi? Kaj če za naplavljeno deklico ni mesta v tako prikupni vasici, kot je Puhljev gozd? Morda so z njo same težave? Spomnimo se samo kolobocije z medvedom iz Puhljevske hoste. Ali celotnega cirkusa, ko je hotel gospod Valjon postaviti zabaviščni park! In tudi tistega trenutka, ko je Najdenka preprosto izginila.

Preberi več

Nenavadna zgodba Stefana Boonena bralca povsem začara z izrečenim in neizrečenim, s srečo in bolečino, s tišino in glasbo, s strahom in pogumom. Dotika se najlepšega lesketanja osončene reke življenja in uničujočih poplav. Govori o ljubezni in o brezsrčnosti. O tem, da je treba včasih storiti tudi kaj takega, česar drugi ne odobravajo. Je ena tistih zgodb, ki jih z enakim užitkom berejo odrasli in poslušajo otroci. In zdi se, da je v njej prav vse, o čemer bi morali razmisliti in si nato pripovedovati. Ilustracije Toma Schoonoogheja zgodbo, ki si jo zaželiš znova prebrati, komaj si jo odložil, imenitno dopolnjujejo s preprostimi črtnimi risbami.

Maja Črepinšek – Moj malček

Najdenka iz Puhljevega gozda, knjiga, ki bi jo morda najbolje opredelila kot (skopo) ilustriran otroški roman, je torej po eni strani lahkotno, akcijsko, napeto branje, po drugi pa na takšni kulisi (učinkovito) tematizira družinsko nasilje in je torej deloma tudi problemsko zastavljen. Gre za knjigo, ki po eni strani temelji na unikatni naslovni junakinji in njenih značajskih lastnostih, iz katerih izhaja tudi večji del akcije, po drugi strani pa na vaški skupnosti, ki zna v ključnih trenutkih stopiti skupaj. Vsi za enega, eden za vse! Gre torej za knjigo, ki jo lahko v prvi vrsti beremo kot poklon srčnosti; kot zelo prisrčen in spretno preveden (iz nizozemščine) poklon srčnosti. Po odgovor na drugi del naslovnega vprašanja se boste morali pa kar lepo sami odpraviti v Puhljev gozd, verjetno kar v središče Teme …

Gaja Kos – LUD Literatura

Stefan Boonen je vsestranski avtor. Piše za bralce med 4. in 14. letom starosti: slikanice, zgodbice, leposlovne in poučne knjige. Številna njegova dela so prevedena in nagrajena ali so bila prirejena za televizijo ali film. Stefan ustvarja tudi v gledališču in sodeluje pri najrazličnejših pripovedovalskih projektih. Kot pisatelj pogosto gostuje na šolah in v knjižnicah.

Tom Schoonooghe ilustrira otroške slikanice, rad riše po stenah, slika na platno, ustvarja risanke in reklamne kampanje ter še veliko drugega. Na svojih pripovedovalskih nastopih riše iz svojih knjig, najraje v prijetnem vzdušju knjižnic. Prav tako je soustanovil gledališko skupino De EiBakkerij in šel z njo na turnejo.

Knjiga je izšla s finančno podporo programa EU Ustvarjalna Evropa.

Knjigo lahko naročite tukaj.

Najdenka iz Publjevega gozda

IV. supervagon

 

Sinikka in Tiina Nopola: Zarja in Živa: Nabrita šolarka

Ilustrirala: Salla Savolainen
Prevedla: Julija Potrč Šavli

Zarja je začela hoditi v prvi razred. Šolarji morajo sami lupiti krompir in si ne smejo vrtati po nosu, pove sestrici Živi. Mala malica, pomisli Živa, tudi ona bi lahko bila šolarka, biti ves dan sam doma je grozno dolgočasno. Nabrito dekletce ne okleva – z nenavadno ukano se bo namesto sestre udeležila ribolovnega izleta! Toda njenim vragolijam ni ne konca ne kraja, in ko zaradi rimarjenja ribam kmalu podivja ves razred, Živi grozi, da se bo skrivnost razkrila …

Preberi več

Sinikka Nopola (1953–2021) in Tiina Nopola (1955) sta sestri in priznani finski pisateljici. Sinikkin opus je nadvse raznovrsten, vključuje vse od kratke proze, kolumn in otroških romanov do dram, muzikalov, televizijskih dram in scenarijev za animirane filme. Tiina je pisateljica za otroke, dramatičarka in filmska scenaristka. Sestri sta mlade bralce očarali s humornimi otroškimi romani, na primer z nadvse priljubljenimi deli o navihanem Ristu Bobnarju (knjigi Risto Bobnar in strašna salama ter Risto Bobnar, odklenkalo ti je sta izšli tudi v slovenščini) in o sestrah Zarji in Živi. Omenjene romane odlikujejo zabavna situacijska komika, živi dialogi in domiseln jezik, junaki pa so osvojili tudi gledališke odre in televizijske zaslone. Za svoja dela sta sestri Nopola prejeli več nagrad, leta 2002 sta se uvrstili na častno listo IBBY, leta 2003 pa sta prejeli medaljo Anni Swan, nagrado finske sekcije IBBY za izvrstne otroške in mladinske knjige.

Zarja in Živa: Nabrita šolarka je izjemno zabavna knjiga, ki nevsiljivo odpira številne tematike za pogovor z najmlajšimi: o odnosu med sestrama ali drugih družinskih odnosih, o sestrski zavisti, prehodu med vrtcem in osnovno šolo, o primernem obnašanju v šoli … Nadvse simpatični junaki zaživijo pred bralčevimi očmi v komičnih vsakodnevnih situacijah. Knjiga je prvovrstno branje za vse prvošolce in tiste, ki bodo to kmalu postali, v veliko zabavo pa bo tudi vsem starejšim bralcem, ki so se kdaj spopadali z vragolijami mlajših sester ali bratov. Hudomušne dialoge, besedne igre in rime je odlično prevedla priznana prevajalka Julija Potrč Šavli.

Knjiga je izšla s finančno podporo programa EU Ustvarjalna Evropa.

Knjigo lahko naročite tukaj.

ZARJA ªIVA IN NABRITA µOLARKA - OVITEK SPREDAJ

III. supervagon

 

Javier Marías: Napisana življenja

Spremna beseda: Elide Pittarello
Prevedla: Barbara Pregelj

Javier Marías v zbranih življenjepisih zavrača objektivnost; že z izbiro fotografij pisateljic in pisateljev odškrne vrata v njihov intimnejši svet, nato pa iz okruškov eksistenc avtorjev, iz pričevanj njihovih sodobnikov in anekdot stke človeško podobo umetnikov besede, kot so Thomas Mann, Vladimir Nabokov, Oscar Wilde, Yukio Mishima, Isak Dinesen in Djuna Barnes. Pred nas prikliče njihova prijateljstva, medsebojno občudovanje, pa tudi ljubosumje in privoščljivost.

Rimbaudov odnos z Verlainom je bil “serija nesreč”, za Jamesa Joycea je bila, po mnenju njegovega brata, “nesreča nekakšna razvada”, medtem ko je bil na družabnih dogodkih prava mora, saj sploh ni odprl ust. Henryju Jamesu se je Flaubertovo delo gabilo, saj ga je nekoč, ko ga je obiskal s Turgenjevom, ta sprejel v domači halji; zanj je postal človek, ki je vse počel v domači halji. Robert Louis Stevenson je med svoje prijatelje štel tudi ljudi sumljivega slovesa, med drugim strupenega satirika in množičnega morilca, Turgenjev in Tolstoj pa sta svoj napovedani dvoboj prestavljala kar sedemnajst let. Nevarna razmerja povzame zaupljivo mnenje madame du Deffand: “Človeka obdajajo orožje in sovražniki. Prijatelji so tisti, za katere se nam ni treba bati, da nas bodo umorili, hkrati pa morilcem njihovega namena ne bi preprečili.”

Spoznajte ljudi, ki so mojstrsko vihteli peresa.

Preberi več

»Maríasova pozornost je osredotočena na osebe in ne na maske, ki so si jih nadele, ko so postale slavne. Tako nadvse različni mojstri iz 18., 19. in 20. stoletja vstanejo iz preteklosti v vsej svoji naravnosti, ujeti v vsakodnevni vrvež, ki mu nihče ne more ubežati. Seveda za njimi ne opreza skozi ključavnico, to bi bila obžalovanja vredna vulgarnost, avtorjem le povrne človeško dimenzijo, ki jo je ustvarjanje literarnih mitov zmanjševalo in včasih povsem utišalo. /…/ Zgodovine in slovarji literature bi bili zagotovo zanimivejši – pa tudi bolj praktični –, če bi vsebovali življenjepise, kot jih je Javier Marías zbral v Napisanih življenjih, kjer je toge, četudi prestižne mumifikacije osvobodil pisatelje« (iz spremne besede Elide Pittarello).

Javier Marías, pisatelj, prevajalec in kolumnist, rojen leta 1951 v Madridu, je avtor številnih nagrajenih romanov in kratke proze, pa tudi zbirk člankov, življenjepisov ter besedil, v katerih se je poklonil Faulknerju in Nabokovu. Leta 1997 je za svoj ustvarjalni opus prejel nagrado Nelly Sachs v Dortmundu; nagrado mesta Madrid je prejel leta 1998, leta 2000 sta sledili torinska nagrada Grinzane Cavour ter v Rimu nagrada Alberta Moravie. Med njegovimi prevodi velja posebej omeniti španski prevod Tristrama Shandyja, za katerega je leta 1979 prejel špansko nacionalno nagrado za prevod. Poučeval je na Univerzi v Oxfordu in na Univerzi Complutense v Madridu. Od leta 2006 je član španske kraljeve akademije za jezik, njegova dela so prevedena v štiriintrideset jezikov in so izšla v štiriinštiridesetih državah, v vseh izdajah skupaj pa je bilo prodanih več kot pet milijonov izvodov njegovih del po vsem svetu.

Knjigo lahko naročite tukaj.

NAPISANA ŽIVLJENJA - NASLOVNICA SPREDAJ

II. supervagon

 

Tone Hočevar: Kosmata druščina

Ni ga Slovenca, ki ne bi poznal Toneta Hočevarja, saj nam je aktualno družbeno dogajanje posredoval tako s televizijskega zaslona kot v številnih časopisnih straneh, in sicer v najrazličnejših vlogah; kot poročevalec, novinar, urednik, televizijski voditelj, avtor številnih člankov in dokumentarcev, dopisnik ter dolgoletni sodelavec RTV in časopisa Delo. Kot novinar je začel delovati v začetku sedemdesetih let 20. stoletja na TV Slovenija, bil je dolgoletni dopisnik iz Latinske Amerike in s Karibov, kjer je napisal tudi knjigo Vulkani ne umrejo. Po vrnitvi v domovino je med leti 1987 in 1992 vodil in urejal televizijski Dnevnik, kjer je bil eden izmed voditeljev tudi v času osamosvojitvene vojne. Leta 1996 je začel delovati kot Delov dopisnik iz Rima, o katerem je leta 2011 napisal knjigo Rim: večen in svét, minljiv in posveten.

Preberi več

Tone Hočevar je skozi svojo novinarsko kariero služboval na različnih koncih sveta in se nemalokrat znašel v najbolj viharnih trenutkih zgodovine: v Nikaragvi v času vojne, v Gvatemali in Salvadorju v času državnih udarov, v Berlinu ob padcu zidu, v Mozambiku kot opazovalec Združenih narodov … Povsod po svetu pa so njega in njegovo družino spremljali – kužki.

»Veliko, res veliko so prispevali, da sem se marsikje dokopal do ozadij in resnic, ki jih sicer ne bi poznal. V Mehiki, na Kubi in v Italiji,« je Tone zapisal v Skušnjavah, svoji knjigi o celotni poklicni poti, ki se bere kot izjemno napeta zgodba in odstira zakulisje dogajanja na svetovni politični šahovnici v minulih petih desetletjih. Tone Hočevar se tudi s Kosmato druščino izkaže kot izvrsten pripovedovalec: v zgodbe o pasjih junakih, med katerimi so reševalec, terapevtska psička, pa psička, ki se je naučila opozarjati, kdaj je pri diabetesu potrebno ukrepanje, in celo filmska zvezda, je Tone vpletel spomine na otroštvo in bivanja po svetu, oris slovenske kinologije, predvsem pa marsikatero nabrito in duhovito dogodivščino in potegavščino, v kateri glavno vlogo igrajo njegovi štirinožni prijatelji.

Kosmati druščini boste spoznali navihane, ostre, lovske in crkljive psičke, ki so Hočevarjevim bogatili življenje, včasih pa jim ga celo reševali!

Knjigo lahko naročite tukaj.

NASLOVNICA KD 4.cdr

I. supervagon

 

Reeli Reinaus: Marij, magija in volkodlakinja Vera

Ilustrirala: Marja-Liisa Plats
Prevedla: Julija Potrč Šavli

Dvanajstletni Marij se z družino preseli v vas, kjer se sreča z govoricami o zakopanem zakladu, pa tudi o čudežnih sposobnostih nekaterih prebivalcev. Marijev brat Martin si hitro najde fantovsko družbo, medtem ko Marija bolj mika druženje z Vero, čeprav njuni sošolci pravijo, da je volkodlakinja. Marija vedno znova vleče v gozd, ki mu počasi razkriva svoje skrivnosti. Nekajkrat se znajde v nevarnosti, a se skoraj po čudežu reši, potem pa se v gozd odpravi njegov brat s prijateljema. Ko ga Marij in Vera najdeta, je že prepozno, a ker njegova duša še ni čisto zapustila telesa, ga Vera prikliče nazaj, toda s tem se poruši ravnovesje … Zdaj obiskovalcem gozda grozi smrtna nevarnost. Jih bosta Marij in Vera lahko obvarovala? In kaj se bo zgodilo, ko bodo nenavadna bitja zapustila gozd in se znašla sredi vasi? Ali lahko Vera odkrije skrivnostno znanje, ki ji ga babica ni utegnila predati?

Preberi več

Reeli Reinaus, priznana estonska pisateljica za otroke in mladino, navdušuje s kriminalnimi, pustolovskimi in fantazijskimi deli. Njen roman Marij, magija in volkodlakinja Vera je izjemno napeta pripoved z elementi fantastike, ki bralca posrka v branje z odlično dramaturgijo zgodbe in fantastičnimi elementi. Zgodba ponuja obilo tem za diskusije po branju in spodbuja k razmišljanju o prijateljstvu, požrtvovalnosti, prvi ljubezni, varovanju narave in sprejemanju težkih odločitev, zato je knjiga primerna tudi za branje v različnih bralskih krožkih. V Estoniji si je prislužila nagrado za najlepše oblikovano mladinsko knjigo in vrhunske ilustracije Marje-Liise Plats bodo gotovo začarale tudi mlade slovenske bralce.

Ključne besede: prijateljstvo, zvestoba, iskrenost, požrtvovalnost, sprejemanje težkih odločitev (kako narediti tisto, kar je prav, ne tisto, kar počne večina), prva ljubezen, varovanje gozda.

Knjiga je izšla s finančno podporo programa EU Ustvarjalna Evropa.

Knjigo lahko naročite tukaj.

marij