Supervagoni

S supervagoni želimo popestriti tekmovanje in opozoriti na super knjige.

Z njimi boste lahko vagone zbirali s podvojeno hitrostjo. Če eden od tekmovalcev prebere knjigo s spodnjega seznama, bo svoji lokomotivi priključil dva vagončka namesto enega.

Nove supervagone bomo dodajali mesečno.

I. supervagon

Eva Baltasar: Permafrost

Prevedla: Veronika Rot

Glavna junakinja romana Permafrost je lezbijka s samomorilnimi težnjami, ki s pikro ironičnostjo opazuje svet okoli sebe in sebe v njem. Da bi obvarovala svojo ranljivost, se je obdala z ledenim oklepom. S prezirom se upira vlogam, ki ji jih kot ženski vsiljuje tradicionalna družba, ter se v paradoksnem samoohranitvenem nagonu izmika pričakovanjem drugih, najsi gre za mamo, sestro ali ljubimke. Permafrost je poln močnih, fizičnih podob iz življenja protagonistke, ki drzno govori o telesu, seksualnosti, duševni izpraznjenosti in osamljenosti, obenem pa je tudi poziv k ženski svobodi, sprejemanju užitka in samote.

PREBERI VEČ

Eva Baltasar je katalonska pesnica in pisateljica. Objavila je že deset pesniških zbirk, ki so prejele različne nagrade, roman Permafrost pa je njen prozni prvenec. Zanj je leta 2018 prejela nagrado katalonskih knjigarnarjev Premi Llibreter. Permafrost je prvi roman iz trilogije, v kateri so glavne protagonistke in prvoosebne pripovedovalke tri zelo različne ženske. Drugi roman, Boulder, je izšel leta 2020 in tretji, Mamut, leta 2022. Roman je iz katalonščine prevedla Veronika Rot.

Veronika Rot je diplomirana hispanistka in filozofinja, na izpopolnjevanju na Avtonomni univerzi v Barceloni pa se je poglobila tudi v učenje katalonščine in v raziskovanje katalonske literature. Prevaja iz španščine in katalonščine, med drugim je prevedla dela uveljavljenih in nagrajenih avtorjev in avtoric, kot so Vargas Llosa, Roberto Bolaño, Carlos Ruiz Zafón, Isabel Allende, Jaume Cabré, Enrique Vila-Matas, Nona Fernández, Guadalupe Nettel, Sergi Pàmies. Pred kratkim je v sodobno slovenščino prelila Cervantesove Zgledne novele.

Knjiga je izšla s finančno podporo Evropske unije in Inštituta Ramon Llull.

Knjigo lahko naročite tukaj.

II. supervagon

Biljana S. Crvenkovska: Nevidna hiša

Ilustriral: Vane Kosturanov
Prevedel: Aleš Mustar

Deklica Kala je primorana v naglici zapustiti svoj dom. S starši se odpravi na dolgo, utrudljivo in strašljivo potovanje, ki mu ni konca. Kala ne razume, kaj se dogaja, posluša samo težke besede, ki si jih med seboj šepetajo odrasli. Ve le to, da pogreša babico, dedka, njihovo hišo in svojo najljubšo igračko – zajčka.

»Dan se je prevesil v noč in noč v dan … Pokrajine so se menjavale, dnevi minevali. Včasih so spali v avtu. Včasih pod nebom, polnim zvezd … Ko je zagledala zvezdni utrinek, si je Kala zaželela samo eno: da bi se vrnila domov.«

PREBERI VEČ

Ganljiva zgodba o deklici begunki, ki najde uteho v nevidni hiši. V domu, ki si ga ustvari v domišljiji in ki bo z njo, kamor koli jo bo zanesla pot. Slikanica tenkočutno obravnava begunstvo in pokaže, kako domišljija pomaga pri soočanju z žalostjo, strahom in izgubo. Kompleksno, a preprosto ubesedeno branje z aktualno tematiko.

Biljana S. Crvenkovska je pisateljica, scenaristka, prevajalka, sanjačica (ali zasanjanka, kakor vam je ljubše), ljubiteljica narave, hribov, živali in oblakov ter … večni otrok. Poleg tega, da ves čas sanja z odprtimi očmi, Biljana piše in piše in piše … Napisala je veliko knjig in scenarijev za nadaljevanke za otroke, pa tudi za odrasle. Živi med Skopjem in Ohridom in Deželo sanj, njen najboljši prijatelj pa je maček Maks.

Vane Kosturanov je nekdo, ki si večji del življenja kaj izmišlja. Včasih nove slike, včasih pa si izmisli in nariše slikanico za otroke. Na tem svetu se je tako zaigral, da je naslikal že tri avtorske slikanice: Zvezdnat otrok (2018), Deklica in medvedek (2019) ter Deklica in mesto (2020). Preostali čas riše na papir in tudi na platno, včasih pa riše ilustracije za druge pisatelje (ki so tudi znani izmišljevalci). Za svoja izmišljena dela včasih dobi nagrado. Vane živi in dela v Strumici, v čisto navadnem in resničnem mestu.

Aleš Mustar (1968) je pesnik in književni prevajalec, dela kot svobodni umetnik. Diplomiral je iz angleškega jezika in književnosti na Univerzi v Ljubljani in doktoriral iz romunske književnosti na Univerzi v Bukarešti. Doslej je izdal tri pesniške zbirke: (U)sodno tolmačenje (2005), Srednja leta (2017) in K(o)ronika (2021). Izbor njegove poezije je pred kratkim izšel v romunskem prevodu z naslovom Umetnikov srednjeletni potret. Vrsto let prevaja romunsko in makedonsko književnost: doslej je prevedel že več kot 30 del. Piše tudi besedila za alternativno gledališče. Prispeval je tudi besedili za gledališki predstavi Šestnajst obratov (En-Knap, 2005) in Feng šus v gledališču brez igralca (Maska, 2011).

Knjiga je izšla s finančno podporo Evropske unije.

Knjigo lahko naročite tukaj.

III. supervagon

Aino Havukainen in Sami Toivonen: Tine in Bine na vlaku

Prevedla: Julija Potrč Šavli

Tineta in Bineta je stric Tim povabil na obisk v Vrtivje in poslal jima je vozovnici za vlak. O, groza: le kaj je treba vzeti s sabo? Zajčico in rozine v sili zagotovo. Kaj pa, če te na vlaku tišči lulat? Ali če se ti zahoče sladoleda? In kako naj človek najde pot iz jedilnega vagona nazaj do svojih sedežev? Odštekana brata iz Čudne Gore se na razburljivem potovanju z vlakom med drugim spustita v divje zasledovanje in nerodni zapleti se kar vrstijo …

Zgodba pokaže, kako navidezno vsakdanje stvari lahko postanejo razburljive pustolovščine. Ilustracije so polne humornih podrobnosti – vsako branje prinaša obilo smeha!

PREBERI VEČ

Zakonca Aino Havukainen (1968) in Sami Toivonen (1971) sodelujeta kot avtorja knjig za otroke, ilustratorja in grafična oblikovalca. Oba sta diplomirala iz grafičnega oblikovanja na Inštitutu za oblikovanje v Lahtiju na Finskem. Pri delu drug drugega dopolnjujeta; pravita, da je Aino boljša v kompoziciji in oblikovanju, Sami pa je mojster tehničnih podrobnosti. Med njunimi najbolj znanimi deli so slikanice iz serije o Tinetu in Binetu: na Finskem, od koder avtorja prihajata, so bile knjige prodane v več kot milijon izvodih, prevedene pa so v več kot 20 jezikov. Slikanica Tine in Bine: To je Finska je avtorjema leta 2007 prinesla nagrado Finlandia Junior, leta 2017 sta prejela Finsko državno nagrado za otroško kulturo. Slovenski bralci lahko nebrzdano domišljijo obeh junakov iz Čudne Gore spoznavajo v sedmih knjigah, ki so bile doslej prevedene v slovenščino in so izšle pri založbi Sodobnost International.

Julija Potrč Šavli (1979) je prevajalka iz finščine, angleščine in estonščine. Prevaja prozna dela, poezijo, otroška in mladinska dela ter dramska besedila. Iz finščine je prevedla več kot 30 del, za otroke med drugim priljubljeno serijo slikanic Tine in Bine Aino Havukainen in Samija Toivonena, serijo Ela in prijatelji Tima Parvele, Rista Bobnarja ter Zarjo in Živo sester Nopola. Leta 2010 je prejela nagrado Radojke Vrančič za najboljšo mlado prevajalko. Med letoma 2009 in 2014 je poučevala finski jezik na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, od leta 2014 je članica upravnega odbora Društva slovenskih književnih prevajalcev.

Knjiga je izšla s finančno podporo Evropske unije.

Knjigo lahko naročite tukaj.

IV. supervagon

Stefan Boonen: Tabor Bravo

Ilustriral: Melvin
Prevedla: Stana Anželj

Teodorju Bobu Princlu Prvemu, ki je na lastno pest odkril, kje leži pradavnina, in ki se spozna na mamutove kakce, ni prav nič do tabora Bravo. Tam ne pozna nikogar in v njem je malo nevarno, včasih un poco divje. Skakanje z Vratolomne skale, trik z ovco, izvajanje zibanca … Kaj storiti, če česa ne zmoreš ali če ima tvoj prijatelj domotožje? V taboru Bravo boste odkrili kotičke, kjer še nikoli niste bili. Padci so dovoljeni in barva se čez črto!

Odbita zgodba o pogumnem poskušanju in neuspehu. Kako bi se česa naučili, če bi moralo vse uspeti v prvo? Krasno oblikovan strip, poln humorja in pustolovščin, poudarja pomen samozavesti in prijateljstva.

PREBERI VEČ

Stefan Boonen (1966) živi v Leuvnu v Belgiji. Veliko hišo si deli z Lies, Emmo, Balthazarjem, Pietrom, Bolle Gijs in Gijsje. To so njegova žena, hči, papagaj, sin, maček in še en papagaj. Potem ko se je izučil za mizarja in nekaj let delal kot socialni delavec, se zdaj poklicno posveča pisanju. Napisal je že več kot 80 otroških in mladinskih del, številna so prevedena in nagrajena ali so bila prirejena za televizijo ali film. Stefan ustvarja tudi v gledališču, izvaja tečaje kreativnega pisanja in sodeluje pri najrazličnejših pripovedovalskih projektih. Kot pisatelj pogosto gostuje na šolah in v knjižnicah. Rad vhojibere, gozdnogometuje, piškotorazstavlja, čokodirka inšemnogoveč.

Melvin (1980) se je rodil kot Wout Schildermans. Študiral je ilustracijo in grafično oblikovanje v Hasseltu v Belgiji. Melvin riše, slika in oblikuje za založbe in oglaševalske agencije. Njegova prva knjiga za otroke, Pozor, huda babica!, je izšla leta 2014 in navdušila kritike, njegova druga knjiga za otroke je Mamut (dogodivščina s krasnim fantom Teom).

Knjiga je izšla s finančno podporo Evropske unije in s finančno pomočjo Flanders Literature (www.flandersliterature.be).

Knjigo lahko naročite tukaj.

V. supervagon

Bart Moeyaert: Gosak in njegov brat

Ilustrirala: Gerda Dendooven
Prevedla: Mateja Seliškar Kenda

Gosak in njegov brat se imata na kmetiji lepo. S purani, ovcami, psom in kmetico se dobro razumejo. Le občasno njuno brezskrbno življenje skalijo vprašanja, ki ju zbegajo. Zakaj se svet nenehno spreminja? Kdaj natančno se začne noč? Ali sreča lahko traja? Njuna razmišljanja se bralcu razkrivajo v neposrednih in iskrenih dialogih, ki jih odlikujeta minimalističen slog in prefinjen humor.

Mednarodno priznani pisatelj in pesnik Bart Moeyaert je za svoja dela prejel vrsto nagrad, med drugim tudi prestižno nagrado Astrid Lindgren.

PREBERI VEČ

Čudovito branje za vse generacije!

Bart Moeyaert najde popolno ravnovesje med nežnim humorjem in resnim jemanjem skrbi svojih junakov, kar daje zgodbam brezčasen in univerzalen značaj.
Kljub izrazito poetični in subtilni vsebini besedila avtor izkazuje tudi humoristično spretnost.
Lepo oblikovana knjiga z vrhunskimi modro-oranžnimi ilustracijami Gerde Dendooven.

Bart Boudewijn Peter Moeyaert se je rodil leta 1964 v Bruggeju, in sicer kot sedmi sin, zaradi česar je bil po belgijski tradiciji njegov boter sam kralj Baudouin I. Belgijski. Prvo knjigo (Razglašeni duet, 1983) je izdal že pri devetnajstih in zanjo prejel tudi svojo prvo literarno nagrado. Po študiju nemščine, nizozemščine in zgodovine se je odločil, da postane pisatelj, in do danes je izšlo že več kot štirideset njegovih del, večinoma pesniških zbirk in romanov za mladino. Piše tudi dramska besedila, scenarije, kolumne, eseje. Prejel je številne domače in tuje nagrade, saj so njegove knjige prevedene v več kot 20 jezikov. Med uspešnejšimi sta tudi obe deli, doslej prevedeni v slovenščino; roman Gole roke (1995, slov. prev. 1997) in zbirka miniaturnih zgodb Bratje (2000, slov. prev. 2021), za katero je Moeyaert prejel nizozemsko nagrado Wouterje Pieterse Prijs za najboljše mladinsko delo leta. Leta 2019 je za svoje ustvarjanje prejel prestižno spominsko nagrado Astrid Lindgren.

Gerda Dendooven (1962) je priznana belgijska avtorica in ilustratorka. Pogosto se poslužuje arhetipov in absurdnega humorja. Njene ilustracije so neposredne in čustvene, včasih skoraj izzivalne, njeni liki pa samosvoji in pogosto nekoliko karikaturni. Ustvarja domišljijski svet, ki je smešen in igriv, a je lahko tudi moteč in strašljiv. Za svoja dela je prejela številne nagrade, med drugim tudi Gouden Uil, Woutertje Pieterse Prijs in Boekenpauw.

Mateja Seliškar Kenda (1972) je končala študij primerjalne književnosti, francoščine in nizozemščine ter doktorirala s področja nizozemske in flamske avantgardistične poezije. Prevaja predvsem nizozemsko in francosko literaturo za odrasle in mladino. Omeniti velja njene prevode mladinskih del avtorjev Annie M. G. Schmidt, Daniela Pennaca, Helle S. Haasse, Guusa Kuijerja in Anne Provoost, med prevodi za odrasle pa antologije sodobne nizozemske in flamske kratke proze in poezije, zbirko kratkih zgodb Michela Tournierja ter prevode romanov avtorjev, kot so na primer W. F. Hermans, Gerard Reve, Peter Terrin, Tom Lanoye, Hugo Claus, Violette Leduc, Arnon Grunberg.

Knjiga je izšla s finančno podporo Evropske unije in s finančno pomočjo Flanders Literature (www.flandersliterature.be).

Knjigo lahko naročite tukaj.

VI. supervagon

Piret Raud: Morje

Ilustrirala: Piret Raud
Prevedla: Julija Potrč Šavli

Morje svojim ribicam vsak večer bere zgodbe za lahko noč. Lepo skrbi zanje, a ko so nagajivke nekega dne še posebej glasne, se morje odloči in nenadoma odide. Končno lahko ribice po mili volji uganjajo norčije! Toda kdo jim bo prebral zgodbo za lahko noč? Velik, lačen maček jim obljubi, da jim bo priskočil na pomoč – pod enim, strašnim pogojem …

Domiselna morska zgodba, ki vsakomur vzbudi veselje do branja. Potopite se v edinstveni svet priljubljene in priznane estonske avtorice Piret Raud! Nadrealistična zgodba poudarja pomen pravljic in branja, hkrati pa nudi empatičen vpogled v izzive samohranilstva.

PREBERI VEČ

Mnenje:

Maja Črepinšek – Moj malček

Poetična in simbolna zgodba, ki jo je z nežnimi, umirjenimi ilustracijami opremila estonska pisateljica in ilustratorka Piret Raud, pripoveduje o tistem, kar imamo in nas osrečuje, a tega ne cenimo prav, dokler ga ne izgubimo. Pove, da je mogoče vsako napako popraviti in vsako težavo odpraviti. Govori pa tudi o čarobnosti branja in užitku, ko se naučimo brati sami. Priporočam!

Piret Raud (1971) je priljubljena in priznana estonska pisateljica in ilustratorka otroških knjig. Leta 1995 je magistrirala na estonski akademiji umetnosti. Odtlej živi in dela v Talinu; ilustrirala je več kot 50 knjig, napisala 21 knjig za otroke ter tri romane in zbirko kratke proze za odrasle. Njene knjige so prevedene v več kot 15 jezikov, nekaj jih je vključenih v katalog Bele vrane ali uvrščenih na častno listo IBBY. Za svoje delo je prejela številne nagrade doma in v tujini, nominirana pa je bila tudi za dve najprestižnejši nagradi na področju otroške književnosti – trikrat za nagrado Hansa Christiana Andersena in šestkrat za spominsko nagrado Astrid Lindgren.

Julija Potrč Šavli (1979) je prevajalka iz finščine, estonščine in angleščine. Prevaja prozna dela, poezijo ter otroška in mladinska dela. Iz finščine je doslej prevedla dela avtorjev, kot so Sofi Oksanen, Kari Hotakainen, Selja Ahava, Leena Krohn in Rosa Liksom, iz angleščine pa dela Jacka Kerouaca, Janet Frame in Etgarja Kereta. Leta 2010 je prejela nagrado Radojke Vrančič za najboljšo mlado prevajalko. Med letoma 2009 in 2014 je poučevala finski jezik na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Od leta 2014 je članica upravnega odbora Društva slovenskih književnih prevajalcev.

Knjiga je izšla s finančno podporo Evropske unije.

Knjigo lahko naročite tukaj.

VII. supervagon

Jana Juráňová: Ničvrednica

Prevedla: Diana Pungeršič

Triinosemdesetletna gospa Ludmila po odpustu iz bolnišnice nima več kam, stanovanje je bilo prodano, v domu so jo zaradi dolgov postavili na cesto. Svojo stisko začasno reši tako, da se skrivoma naseli kar v bolnišnici – blodnjavi hodniki, polni vase pogreznjenih ljudi in preobremenjenih zaposlenih, postanejo njeno začasno varno pribežališče. Njena stiska pritegne pogled, a način, kako – in zakaj – ji kdo skuša pomagati, razkrije še večjo bedo in praznino.

Glavna zgodba Ničvrednice izpostavlja tabuizirano temo staranja in odvečnosti človeškega življenja, vendar avtorica anomalije sodobne družbe – starizem, politične igre moči in zlorabe položaja, prekarno delo – razgalja tudi skozi življenjske zgodbe ljudi, ki so z Ludmilo tako ali drugače povezani. Drsenje skozi čas in usode je tako lucidno in precizno, da zgodbi sledimo z zadržanim dihom, roman pa še dolgo odmeva v nas.

PREBERI VEČ

Mnenja:

Zdenko Matoz – Delo

Zgodba Ničvrednice izpostavlja tabuizirano temo staranja in odvečnosti človeškega življenja. Avtorica anomalije sodobne družbe, kot so starizem, politične igre moči in zlorabe položaja, prekarno delo, razgalja tudi skozi življenjske zgodbe ljudi, ki so z Ludmilo tako ali drugače povezani. Jana Juráňová (1957) je slovaška pisateljica, dramatičarka, prevajalka, publicistka, urednica in založnica. Roman Ničvrednica je njeno osmo, najnovejše delo.

JMV – Mestna knjižnica Ljubljana

Slovaška pisateljica postavlja roman v eno od mest svoje dežele, kjer so spomini na pretekli režim še vedno živi, hkrati pa so njeni akterji že dodobra izkusili spremembe, ki jih je prineslo obdobje tranzicije. Juráňová se kritično dotika različnih aktualnih problematik, od uredniške politike tabloidov, ki si dvigujejo naklado s čedalje bolj šokantnimi prispevki, do politikov zagledanih v svoj ego. Ošvrkne tudi razmere v zdravstvu in se ponorčuje iz naše zasužnjenosti z zahtevami po večno mladostnem videzu. Najbolj pa si privošči dobrodelneže, ki kot jastrebi planejo na pomoči potrebne, da bi jih izkoristili za lastno promocijo. V stiski je tudi 83-letna brezdomka, ki naskrivaj prenočuje v čakalnici poliklinike. Tja se stekajo pota ostalih likov, ki se vpletajo v starkino usodo. Pisateljica v tok dogajanja spretno vtke spoznanje, da resnična bolezen sodobnosti ni staranje, temveč osamljenost.

Dnevnik

Prvo v slovenščino prevedeno delo znane in večkrat nagrajene slovaške pisateljice in dramatičarke Jane Juráňove se osredotoča na problematiko staranja in odnosa družbe do starih ljudi. V središču romana je triinosemdesetletna gospa Ludmila, ki po odpustu iz bolnišnice nima kam – njeno stanovanje je bilo prodano, za dom pa nima. V stiski se skrivoma naseli kar v bolnišnici. Delo poleg starizma osvetljuje tudi druge težave sodobne družbe, kot so prekarnost, preobremenjenost in politične igre moči.

Jana Juránová (1957) je slovaška pisateljica, dramatičarka, prevajalka, publicistka, urednica in založnica. Od prvenca, kratkoprozne zbirke Menažerija (Zverinec, 1993), je izdala še osem proznih del: novele Mreže (Siete, 1996) in Trpljenje starega mačka (Utrpenie starého kocúra, 2000, 2012), roman Prošnjíce (Orodovnice, 2007, 2008), parabiografski roman Živela sem z bardom (Žila som s Hviezdoslavom, 2008), kratkoprozno zbirko Nebeške ljubezni (Lásky nebeské, 2010), novelo Neurejena zadeva (Nevybavená záležitost’, 2013), Tuje zgodbe (Cudzie príbehy, 2016) in roman Ničvrednica (Naničhodnica, 2020). Objavila je tudi knjigo intervjujev z Agnešo Kalinovo Mojih sedem življenj (Mojich 7 životov), je avtorica več gledaliških iger, ki so redno na repertoarju slovaških gledališč, leta 2014 je pri slovaškem gledališkem inštitutu izšel izbor iz njenega dramskega opusa. Napisala je več del za otroke, prevaja leposlovje (Diana Athill, Margaret Atwood, Jeannette Winterson, Virginia Woolf) in strokovno literaturo (Judith Butler, Bell Hooks, Judith L. Herman). Prejela je številna literarna priznanja – nagrado Biblioteke za prozo, nagrado Egona Erwina Kischa za stvarno literaturo, nagrado Mateja Bela za prevod in nagrado Literarnega sklada za najboljše dramsko besedilo, njena proza je redno uvrščena v ožji izbor anasoft litere – osrednje slovaške nagrade za prozo. Njena dela so knjižno izšla v nemščini, madžarščini, makedonščini, češčini, francoščini in angleščini. Leta 2019 je za izredne zasluge pri razvoju demokracije, zaščito človekovih pravic in svoboščin ter razvoj literarne dejavnosti prejela najvišje državno priznanje – red za zasluge L’udovíta Štúra I. razreda. Avtorica je ena od pobudnic in ustanoviteljic združenja žensk Aspekt, prve feministične organizacije na Slovaškem, v okviru katere kot koordinatorica in urednica deluje od nastanka leta 1993 do danes.

Diana Pungeršič (1984) je književna prevajalka iz slovašine in češčine ter v slovaščino, literarna kritičarka, moderatorka. Študirala je slovenski in slovaški jezik s književnostjo ter sociologijo kulture. Doslej je prevedla petnajst leposlovnih knjig za otroke in odrasle. Za revijalne prevode sodobne slovaške poezije je bila leta 2010 in 2013 nominirana za Lirikonov zlat, leta 2016 pa je za prevod romana Samko Tále: Knjiga o britofu Daniele Kapitáňove prejela nagrado Radojke Vrančič. Slovaško zunanje ministrstvo ji je leta 2018 kot kritičarki in prevajalki podelilo posebno priznanje za izredne zasluge pri razvijanju prijateljskih odnosov med državama. Za svoje kritiško delo je istega leta prejela Stritarjevo nagrado. Njen prevod romana Pes pa v smeh Juraja Šebeste je leta 2019 prejel priznanje zlata hruška za najboljšo prevedeno mladinsko leposlovno knjigo, leta 2023 pa je bila nominirana za nagrado Vasje Cerarja za prevod mladinskega leposlovja. Intervjuje, refleksije, zlasti poezije, in prevode objavlja v osrednjih literarnih revijah, na 3. programu Radia Slovenije ter spletnih portalih. Redno vodi literarne dogodke in bralni klub.

Knjiga je izšla s finančno podporo Evropske unije.

Knjigo lahko naročite tukaj.

VIII. supervagon

Susanna Mattiangeli: Mina HB2

Ilustrirala: Rita Petruccioli
Prevedla: Dušanka Zabukovec

Pred vami je nov zvezek Mine HB! Tudi tokrat v njem ne manjka resničnih in izsanjanih zgodb, zanimivih pripovedi o dogodivščinah z najboljšo prijateljico Nežo in simpatijo po imenu Jakob Ternar, pa z bratcem Levom, ki zdaj poleg opernih arij v omari prepeva tudi pesmi Queenov. Toda tokrat vas čaka še polno čarovnije: Minin razred pod vodstvom učiteljice Valentine pripravlja predstavo Sen kresne noči! Mina bo igrala Škrata. In s čarobnim sokom, ki ustvari nove simpatije ter stara prijateljstva spremeni v rivalstva, se stvari kaj hitro zapletejo! Še dobro, da sta tu Sherlock Holmes in doktor Watson, ki znata rešiti še tako zapleten primer …

PREBERI VEČ

Druga knjiga o živahni in neustavljivi deklici Mini HB je še bolj domiselna, odbita in zabavna kot prva, poleg tega pa jo odlikujejo še napeti zapleti in tematsko prepletanje s Shakespearjevo komedijo Sen kresne noči.
Knjiga, ki ne spodbuja le k branju, temveč bo pri mladih bralcih spodbudila domišljijo in željo po lastnem ustvarjanju zapiskov in risbic.
Poleg priljubljenih junakov, ki so zdaj nekoliko starejši, se v knjigi pojavijo še drugi zanimivi junaki: Sherlock Holmes in doktor Watson, Sneguljčica in polkovnik Krvoločnež, ki prepove črko A, moštvo paradižnikov in napadalna Poštevanka števila 7.
Knjiga se dotakne tem, ki so otrokom blizu; prijateljstva, simpatij, šolskih prigod, šolskih predmetov … Nujno branje za vse šolarje!
Hudomušne ilustracije priznane italijanske ilustratorke Rite Petruccioli.
Avtorica je za svoje ustvarjanje leta 2018 prejela eno najprestižnejših italijanskih nagrad na področju otroške književnosti – Andersenovo nagrado za pisateljico leto.

Susanna Mattiangeli je izvrstna italijanska avtorica, ki za otroke že vrsto let ustvarja različne projekte, vodi risarske in lutkovne delavnice ter poučuje kreativno pisanje. Za svoja vrhunska dela je leta 2018 prejela eno najprestižnejših nagrad na področju otroške književnosti – italijansko Andersenovo nagrado za pisateljico leta. Pri založbi Sodobnost International so izšle tri njene knjige: slikanici Učiteljica in Kdo je Nino? ter knjiga za otroke Mina HB.

Rita Petruccioli (1982) je ilustratorka knjig za otroke in risarka stripov, izobraževala se je na Accademia di Belle Arti v Rimu in na ENSAD v Parizu. Sodelovala je že z vsemi pomembnimi italijanskimi založbami. Ima edinstven in neposreden slog, ilustrirala je že več kot dvajset knjig in sedem stripov. Njene ilustracije so bile razstavljene v Italiji, Franciji, Nemčiji in Koreji.

Dušanka Zabukovec (1947) je diplomirala in magistrirala iz angleškega jezika in književnosti ter francoskega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Dodatno je študirala italijanski jezik in klavirsko igro. Zaposlena je bila na RTV Ljubljana, pozneje RTV Slovenija, najprej kot urednica v glasbenem uredništvu TV, nato prevajalka in nazadnje petnajst let kot vodja Programske službe za prevajanje in lektoriranje na TV Slovenija. Prevedla je blizu 200 knjig, med drugim V imenu otroka Iana McEwana, Sejemskega čarovnika Jelene Lengold, Skromne darove Uglješe Šajtinca, Enako glasbo Vikrama Setha, Moje življenje in Izbrane zgodbe Rabindranatha Tagoreja, Kolo na šolski strehi Meinderta de Jonga in satiro Ekskluziva Evelyna Waugha. Leta 2022 sta izšla prevoda obsežnega prvega dela trilogije Wolf Hall britanske pisateljice Hilary Mantel in novi prevod otroške klasike Ostržek Carla Collodija. Prevedla je tudi več kot 2000 celovečernih filmov (na primer glasbeni film Moja draga gospa/My Fair Lady), televizijskih oddaj, nadaljevank in nanizank, risank (za prevode Smrkcev je prejela letno nagrado za kakovost RTV Slovenija), pa tudi gledaliških predstav in večje število literarnih esejev, člankov in prispevkov ter radijskih oddaj. Piše literarne oddaje za Radio Slovenija (Radio Ars). Redno prevaja za Festival Ljubljana (opere, operete in gledališke predstave), in sicer v slovenščino in angleščino. Bila je predsednica Društva slovenskih književnih prevajalcev (štiri mandate) in članica Društva slovenskih filmskih in televizijskih prevajalcev (prejela je tudi nagrado Brede Lipovšek za življenjsko delo, ki jo podeljuje to društvo).

Knjiga je izšla s finančno podporo Evropske unije.

Knjigo lahko naročite tukaj.

IX. supervagon

Kaisa Happonen: Muri in borovnica

Ilustrirala: Anne Vasko
Prevedla: Julija Potrč Šavli

Muri, prav posebna medvedka, in medved Hrust se odpravita na pot. Na koncu poti so borovnice in hodila bosta, dokler ne bosta na cilju. Nič tekanja naokrog, nič prevalov. Hrust gre naravnost naprej in Muri mu mora slediti. Toda gozd, poln čudovitih stvari, vrvi od življenja … Bo Hrust opazil, kaj je najpomembnejše?

Zgodbe o medvedki Muri navdušujejo otroke po vsem svetu; prva slikanica v seriji, Medvedka Muri, je prevedena v več kot 15 jezikov in je očarala tudi slovenske bralce. Druga, Muri in borovnica, je navdihujoča zgodba o potovanju in cilju za otroke od 3. leta naprej.

Poetična zgodba se igra s primerjavo med otroško sposobnostjo opažanja podrobnosti in slepim napredovanjem proti cilju odraslih. Kajti drži, da majhni vidijo več od velikih. Izvirne ilustracije odlično dopolnjujejo besedilo in poudarjajo notranja občutja likov.

PREBERI VEČ

Kaisa Happonen je finska avtorica otroških knjig in producentka otroških vsebin, ki deluje na različnih platformah. Magistrirala je iz drame in komunikacij ter postala ena najbolj priljubljenih otroških televizijskih voditeljic na Finskem. Igrala je tudi v otroških predstavah in delala kot pripovedovalka. Knjige iz serije o medvedki Muri so prevedene v več kot 15 jezikov.

Anne Vasko je priznana finska ilustratorka in avtorica otroških knjig. Za svoje delo je prejela nagrado Rudolfa Koivuja in bila nominirana za nagrado Finlandia Junior. V letih 2017 in 2021 je bila med finalisti za spominsko nagrado Astrid Lindgren. Njene ilustracije prve knjige iz serije o Muri, ki je prevedena tudi v slovenščino (Medvedka Muri), so bile razstavljene na mednarodnem Bienalu ilustracije Bratislava (BIB).

Knjiga je izšla s finančno podporo Evropske unije.

Knjigo lahko naročite tukaj.

X. supervagon

Petr Stančík: H2O in zaklad blaznega očesa

Ilustrirala: Galina Miklínová
Prevedel: Peter Svetina

Klan H₂O se odpravi na novo pomembno misijo: Hubert, Hugo in Ofelija se s pomočjo zmanjševalca in podmornice Abramis znova soočijo z nepoboljšljivim hudobcem profesorjem Vulpesom in njegovim nič manj nepoboljšljivim prisklednikom. Neverjetna zgodba o prigodah prijateljskega klana, zračni ladji Abramis, gotski podzemni železnici in ropu Državne banke.

H2O in zaklad blaznega očesa - naslovnica SPREDAJ

PREBERI VEČ

Nadaljevanje uspešnice H₂O in skrivna vodna misija, ki je leta 2018 na Češkem dobila zlato pentljo za najboljšo otroško knjigo. Poiščite še prvi del, da boste vedeli, kako se je s klanom H₂O vse skupaj sploh začelo.
Pustolovska pripoved postreže z napetim in domišljijsko razvejanim dogajanjem. Spretno nas vodi po zgodbenih rokavih in poudarja pomen prijateljstva, iskrenosti in iznajdljivosti.
Zgodba za vso družino! Mlade bralce bodo očarali nenavadni izumi, domislice in preobrati, starejši pa bodo lahko razbirali številne aluzije na Prago in njene značilnosti.
V knjigi boste tudi tokrat našli kopico znanih, manj znanih ali preprosto čudaških dejstev, predmetov in oseb.
Odličen prevod priznanega avtorja Petra Svetine in ilustracije nagrajene češke ilustratorke Galine Miklínove, ki popestrijo branje.

Mnenje:

Maja Črepinšek – Moj malček

Stančík ob robovih strani izpostavlja zanimivosti, posebnosti in dejstva, ki bralca najprej nasmejijo, nato pa budijo razmislek, kako bi ubesedili resnična dejstva. Imenitne ilustracije so delo Galine Miklínové, knjigi pa daje še poseben poprh prevod Petra Svetine. Leta 2018 je na Češkem H2O in zaklad blaznega očesa dobil zlato pentljo za najboljšo otroško knjigo. Zelo toplo priporočam. In, pssst, ta knjiga je imeniten izbor za najboljši začetek počitnic mladih izumiteljev!

Petr Stančík (1968) je češki avtor, ki je do leta 2006 ustvarjal pod psevdonimom Petr Odillo Stradický ze Strdic. Študiral je režijo na Akademiji uprizoritvenih umetnosti v Pragi, danes pa se v celoti posveča pisanju. Je pesnik, prozaist, avtor otroških knjig, scenarist, pisec reklamnih besedil, esejist. Otrokom so namenjene podzemna pravljična grozljivka Koren ga je potegnil pod zemljo (Mrkev ho vcucla pod zem, 2013), štiri napete dogodivščine jazbeca Hrujde (Jezevec Chrujda, 2014–2017) in knjiga O lijevi luknji (O Dířes Trychtýře, 2016), ki ima čisto pravo luknjo, skozi katero lahko po slamici pijete recimo sok. Leta 2015 je prejel nagrado Magnesia Litera, leta 2018 pa je za otroško knjigo H2O in skrivna vodna misija prejel češko zlato pentljo. Njegova dela združujejo dejstva s fantazijo, prepredena so s skrivnostnostjo ter opozarjajo na pomen majhnih užitkov v življenju.

Galina Miklínová (1970), češka ilustratorka in režiserka animiranih filmov, je avtorica priljubljene risanke o Kanafasku (O Kanafáskovi) in petih avtorskih kratkih filmov. S pisateljem Pavlom Šrutom je spravila na svet trilogijo Lihožerci (Lichožrouti; nagrade Magnesia Litera 2009, najlepša knjiga leta 2009, Magnesia Litera za knjigo desetletja. Vse tri knjige o lihožercih so prevedene v slovenščino). Po motivih prvega dela je leta 2016 posnela svoj prvi celovečerni animirani film Lihožerci (Lichožrouti; nagrada trilobit 2017 ter nominaciji za češkega Iva in za nagrado češke filmske kritike. Animirani film je bil preveden in predvajan tudi v Sloveniji). Za otroke je ilustrirala več kot trideset knjig. Njene ilustracije lahko med drugim občudujemo v knjigi H2O in skrivna vodna misija.

Peter Svetina se je rodil leta 1970 v Ljubljani. Študiral je zlasti v Ljubljani, nekaj malega pa tudi v Pragi. Slovensko književnost, ki jo je študiral, od leta 2003 poučuje na Univerzi v Celovcu. Piše za otroke (več) in za odrasle (manj). Prepričan je, da je za pisanje treba zlasti veliko brati, veliko opazovati in veliko poslušati – pisanje ob vsem tem zavzema manjši del. Z Barbaro, Klaro in Vidom pa s psičko Sintro stanuje v stari hiši na robu Ljubljane, od koder zmeraj znova kam odhaja in se zmeraj znova tja vrača. Njegova dela so prejela najprestižnejše domače in mednarodne nagrade in so izjemno priljubljena tako med literarnimi kritiki kot tudi med bralci. Peter Svetina se je dvakrat (leta 2020 in 2022) uvrstil tudi med šest finalistov za Andersenovo nagrado, najvišje mednarodno priznanje na področju mladinske književnosti.

Knjiga je izšla s finančno podporo Evropske unije in Ministrstva za kulturo Republike Češke.

Knjigo lahko naročite tukaj.

XI. supervagon

Francesco D’Adamo: Pot čez morje

Prevedel: Vasja Bratina

Neke nevihtne noči se blizu obale potopi čoln. Prestrašeni brodolomci se izkrcajo in pobegnejo, v pesku na obali pa ostane nahrbtnik, ki pripada malemu Omarju. Najde ga stari ribič Ezechiele in se odloči za drzen podvig. V spremstvu svojega vnuka in psa Spaghettija se odpravi čez morje, da bi Omarjevi mami vrnil nahrbtnik in ji zagotovil, da je njen otrok živ in zdrav dosegel kopno. Pot je lahko nevarna in neuspešna, toda Ezechiele ve, da so drobna, navidezno nepomembna dejanja najmočnejše zdravilo. Opogumijo tistega, ki se odloči zanje, in zdravijo brezbrižnost sveta.

PREBERI VEČ

Francesco D’Adamo se je rodil leta 1949 v Cremoni. Po končanem klasičnem liceju se je preselil v Milano in študiral moderno književnost. Opravljal je različna dela, med drugim je bil poštar, novinar, radijski voditelj, oglaševalec in učitelj, nato je začel pisati kriminalne romane za odrasle. Šele pozneje je odkril, da lahko nagovori tudi bralce, ki jih sam imenuje “odrasli, začasno stari trinajst, štirinajst let”. Zgodbe, ki jih piše zanje, skušajo razložiti svet z vidika najbolj ranljivih. Za svoja dela je prejel več nagrad, v Italiji Premio Cento in Premio Asti D’Appello Junior, v tujini pa newyorško nagrado Christopher, ALA Notable Children’s Book in druge. Njegova dela, ki so prevedena v številne jezike, lahko berejo v Evropi, ZDA, na Japonskem, v Južni Koreji in na Tajskem, po mednarodni uspešnici La storia di Iqbal pa so posneli tudi animirani film.

Vasja Bratina (1963) je prevajalec literarnih in esejističnih del iz italijanščine, angleščine, hrvaščine in srbščine. Po nekaj raznolikih zaposlitvah se je v letih 1999 in 2000 udeležil tečajev za prevajalce v ustanovah Evropske unije v Luksemburgu. Nato se je posvetil skoraj izključno prevajanju. Njegov prvi prevod daljšega besedila je bil prevod najpomembnejšega dela Predraga Matvejevića Mediteranski brevir. Prevajal je tudi avtorje, kot so Umberto Eco, Claudio Magris, Oriana Fallaci, Julian Barnes, Michael Crichton, in številne druge. Za svoje prevajalske dosežke je leta 2007 prejel prestižno Sovretovo nagrado.

Knjiga je izšla s finančno podporo Evropske unije.

Knjigo lahko naročite tukaj.

XII. supervagon

Irene Solà: Pojem in gora pleše

Prevedla: Veronika Rot

Na začetku so nevihta in strela in smrt Domèneca, kmeta pesnika. In tukaj je Dolceta, ki ne more ustaviti smeha, ko pripoveduje zgodbe o štirih ženskah, ki so jih obesili zaradi čarovništva. In Sió, ki sama vzgaja dva otroka na domačiji Koljekrava, visoko v pirenejskem hribovju. In črne trobente, gobe, ki s svojimi črnimi in vabljivimi klobuki naznanjajo večnost kroga življenja in smrti.

V romanu Pojem in gora pleše spregovorijo ženske in moški, duhovi, prikazni in rusalke, gobe, psi in srnjaki, živi in mrtvi, ki naseljujejo pirenejsko pokrajino med krajema Camprodon in Prats de Molló. Ta visokogorski in obmejni prostor, onkraj mitskosti in realnosti, ohranja spomin na stoletja boja za preživetje, na preganjanja, ki so bila plod nevednosti ali fanatizma, na bratomorne vojne, obenem pa uteleša neizmerno moč in lepoto narave. Plodna zemlja za domišljijo, željo po pripovedovanju zgodb, ki se raztezajo preko različnih časov in načinov bivanja. Prostor, kjer je morda mogoče začeti znova in kjer je morda mogoča odrešitev.

Pojem in gora pleše naslovka za tiskovine

PREBERI VEČ

Irene Solà (Malla, 1990), katalonska pesnica in pisateljica, je diplomirala iz umetnosti na Univerzi v Barceloni in magistrirala iz literature, filma in vizualne kulture na Univerzi v Sussexu. Za svojo prvo pesniško zbirko Bèstia (Zver, 2012), ki je bila izdana dvojezično, v katalonsko-španski izdaji, prevedena pa v angleščino in italijanščino, je prejela pesniško nagrado Amadeu Oller. Romaneskni prvenec Els dics (Nasipi, 2018) ji je prislužil nagrado Documenta in štipendijo za literarno ustvarjanje katalonskega ministrstva za kulturo. Leta 2018 je bila rezidenčna pisateljica v Virginiji v ZDA, naslednje leto je sodelovala v pisateljskem programu v New Yorku. Za roman Pojem in gora pleše, ki je preveden že v več kot dvajset jezikov, je leta 2019 prejela več nagrad, Premi Llibres Anagrama de Novel·la, nagrado Núvol in nagrado Cálamo (za špansko izdajo knjige), leta 2020 pa tudi nagrado Evropske unije za književnost. Pred kratkim je na knjižne police prišel njen roman Et vaig donar ulls i vas mirar les tenebres (Dala sem ti oči in videl si temo, 2023).

Veronika Rot je diplomirana hispanistka in filozofinja, na izpopolnjevanju na Avtonomni univerzi v Barceloni pa se je poglobila tudi v učenje katalonščine in v raziskovanje katalonske literature. Prevaja iz španščine in katalonščine, med drugim je prevedla dela uveljavljenih in nagrajenih avtorjev in avtoric, kot so Vargas Llosa, Roberto Bolaño, Carlos Ruiz Zafón, Isabel Allende, Jaume Cabré, Enrique Vila-Matas, Nona Fernández, Guadalupe Nettel, Sergi Pàmies. Pred kratkim je v sodobno slovenščino prelila Cervantesove Zgledne novele. Jezikovno spretnost brusi tudi s prevodi otroških in mladinskih del, po katerih mladi bralci z veseljem posegajo.

Knjiga je izšla s finančno podporo Evropske unije.

Knjigo lahko naročite tukaj.

XIII. supervagon

Majda Koren: Inšpektor Jože

Ilustriral: Damijan Stepančič

Kdo je kdo?

Inšpektor Jože: čistokrvni jazbečar, po poklicu policijski inšpektor.
Kapo in Bundo*: pujsa, ki ne bosta nikoli razumela, da se kraja ne izplača.
Rdeča kapica: iz pravljice bratov Grimm, nimamo pojma, kako se je znašla v stripu.

Vse skupaj si je izmislila Majda Koren, narisal pa Damijan Stepančič.

*Kako ločiti pujsa med seboj? Eden ima rdeče hlače z rumenimi pikami, drugi rdeče z rumenimi črtami. Ampak kateri kakšne? Tega ne bomo nikoli zares izvedeli, kajti hlače si med seboj posojata. Tako ima enkrat Kapo pikčaste hlače, drugič pa črtaste. In Bundo črtaste, naslednji dan pa pikčaste.

PREBERI VEČ

Humorja poln strip o detektivskih pustolovščinah inšpektorja Jožeta. Čistokrvni jazbečar, po poklicu policijski inšpektor, se, kadar ne pije čaja s svojo drago Ivanko, posveča lovljenju dveh zmikavtskih pujsov. Slišita na ime Kapo in Bundo ter sta nenehno v navzkrižju z zakonom: kradeta v trgovini, rabutata sadje in zelenjavo, se tihotapita na tovornjaku, ukradeta kombi, bežita pred roko pravice, ukradeta krofe … Čeprav Kapo in Bundo na lepem podedujeta grad in z njegovo prodajo obogatita, lahkomiselno zapravita svoje imetje in se kaj kmalu vrneta na stara roparska pota. Kapo in Bundo sta sicer izjemno premetena pujsa, a inšpektor Jože je vedno en korak pred njima.

Strip nagrajenih in priznanih slovenskih avtorjev je namenjen vsem vrstam bralcev, mladim in starejšim.
Detektivske prigode inšpektorja Jožeta lahko bralci spremljajo v več zgodbah.
Obilica humorja in enkratne slikovne podrobnosti ilustratorja Stepančiča.

Majda Koren (1960) piše, odkar se je naučila pisati. Dolga leta je sodelovala z revijo Ciciban, v kateri so najprej izšle tudi zgodbice o slavni pošasti Mici. Bila je ena od scenaristk kultnih oddaj Radovedni Taček in Iz popotne torbe. Duhovito zna prepletati realni svet sodobnega otroka z bitji iz namišljenega sveta. Tako je nastajala tudi zgodba Eva in kozel, s katero si je Majda Koren prislužila večernico, nacionalno nagrado za mladinsko književnost. Trenutno jo najbolj zabava pisanje stripa o tatinskih pujsih Kapu in Bundu skupaj z Damijanom Stepančičem. Obožuje znanstveno fantastiko in kriminalke. Pravkar piše nadaljevanje Lojze iz vesolja – tokrat se bo zgodba dogajala na planetu Solanum Tuberosum. Z veseljem tudi obiskuje šole in otrokom pripoveduje, kako nastajajo njene zgodbe.

Damijan Stepančič (1969) je akademski slikar in ilustrator s prepoznavnim slogom. Izobraževal se je na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo, nato pa na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1996 diplomiral iz slikarstva pri Gustavu Gnamušu. Ukvarja se predvsem z ilustracijo mladinskih knjig in knjig za odrasle, pa tudi s stripi, likovnim opremljanjem priročnikov in lutkami. Obenem predava na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Nekatera bolj odmevna dela iz njegovega obsežnega opusa so ilustracije knjig Hiša sanja (2004) Daneta Zajca, Naročje kamenčkov (2009) Saše Vegri, Juri Muri po Sloveniji (2011) Toneta Pavčka, Pravljica o črnem šejku z rdečo rožo (2011) Vitomila Zupana, ilustracije Prešernove Zdravljice (2013), Negotove pesmi (2020) Barbare Gregorič Gorenec. Kot ilustratorja ga zanimajo predvsem teme in vsebine, ki so predmet poglobljenega raziskovanja in močnega ustvarjalnega angažmaja. Je tudi avtor dveh brezbesedilnih slikanic Zgodba o sidru (2010) in Svetilnik (2019). Ilustraciji se posveča z ustvarjalno resnostjo, odgovornostjo in tehnično podkovanostjo, njegova dela pa zaznamujejo izvirnost, humornost, sproščenost in natančnost. Pri ustvarjanju rad uporablja različne likovne tehnike – od tuša do akrila, lepljenk, trgank, monotipij, praskank. Svoja dela je predstavil na številnih samostojnih in skupinskih razstavah. Je večkrat nagrajeni ilustrator, že leta 1999 je prejel nagrado za izvirne zamisli na Bienalu ilustracije v Ljubljani, pozneje je dvakrat prejel Smrekarjevo plaketo (2000 in 2002), prav tako tudi Levstikovo nagrado (2003 in 2011), leta 2011 je prejel nagrado Hinka Smrekarja. Nekaj njegovih del je bilo nagrajenih z znakom kakovosti zlata hruška, dvakrat (2012, 2013) pa je prejel tudi nagrado Kristine Brenkove za izvirno slovensko slikanico. Kot vrhunski slovenski ilustrator je bil na predlog Slovenske sekcije IBBY leta 2010 uvrščen na častno listo IBBY, nominiran pa je bil tudi za spominsko nagrado Astrid Lindgren (2013, 2014, 2015) in za Andersenovo nagrado (2020).

XIV. supervagon

Andreja Peklar: Luna in jaz

Ilustrirala: Andreja Peklar

Če imaš za prijateljico luno, ti ponoči nikoli ni dolgčas. Z njo se lahko igraš skrivalnice ali šteješ zvezde. Lahko gresta na dolg skrivnosten potep – s čolnom! In ko zaspiš, te čuva vso noč. Čeprav postane luna včasih tanka kot mišji repek, njeno prijateljstvo nikoli ne usahne.

Andreja Peklar, avtorica večkrat nagrajene slikanice o velikem ptiču Ferdu, nam tokrat pripoveduje zgodbo o nenavadnem prijateljstvu med luno in deklico. Poetično besedilo in čarobne ilustracije nas na igriv način opozarjajo na drobne čudeže narave.

PREBERI VEČ

Nagrade in nominacije:

Prvo mesto na Razstavi otroške knjižne ilustracije v Šardži, 2021.
Nagrada Kristine Brenkove 2019.
Nagrada kvalitete na Kitajskem (Hii Ilustration) leta 2018.
Ilustracije so bile izbrane za razstavo na Knjižnem sejmu v Bologni, 2018.
Nagrada Purple Island na razstavi Nami Concours 2015, Nami Island, Koreja.

Mnenja:

Gaja Kos – LUD Literatura

V vseh ozirih estetska knjiga je torej predvsem dvoje, odvisno od časa branja in starosti bralca oziroma poslušalca: zvečer je lahko nežna in prijazna uspavanka, čez dan pa izhodišče za pogovor o naravi in njenih zakonitostih, ki bo prejkoslej dalo tudi odgovor na začetno vprašanje o balonu in miškinem repku.

Literarna lekarna

Andreja Peklar, ki jo poznamo po večkrat nagrajeni slikanici Ferdo veliki ptič, je tokrat ustvarila magične podobe, v katerih se otrokova domišljija prepleta z naravnimi pojavi. Prijateljstvo, ki se splete med deklico in luno ni samoumevno – deklica se lune ne boji, temveč ji pripiše toplo in iskreno zavezništvo, ki ga je treba negovati in krepiti, ne glede na to, kakšne “volje” je luna. Enkrat v paru vodi ena, drugič druga, a vedno sta tu druga za drugo.

Knjigoljubka

Pravljico Luna in jaz priporočam za branje otrokom in staršem, saj je edinstvena in nosi veliko v sebi. Je veliko več, kot le pravljica. Poleg čudovite vsebine vsebuje tudi prekrasne ilustracije. Te so temnejših barv, kar ponazarja, da je luna vidna le ponoči oziroma, ko se stemni.

Andreja Peklar, slikarka, ilustratorka in avtorica knjig za otroke, se je po študiju umetnostne zgodovine ter filozofije vpisala na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani in diplomirala iz slikarstva. Kmalu po končanem študiju je stopila v svobodni poklic in se posvetila predvsem ilustriranju knjig za otroke. S svojimi ilustracijami je opremila številne slikanice, pa tudi učbenike in revije za otroke in mladino. Imela je vrsto samostojnih razstav ilustracij, udeležuje pa se tudi pomembnejših mednarodnih selekcioniranih razstav. Za svoje delo je prejela različna priznanja in nagrade tako doma kot v tujini, med drugim prvo nagrado na Exhibiton of children books illustrations v Sharjahi, mednarodno zlato pero Beograda (2007), Purple Island Award, NAMI Concours Koreja (2015), priznanje Hinka Smrekarja na 12. Slovenskem bienalu ilustracije (2016), Best of the Best, Hii Illustration, Kitajska (2016), uvrstitev na častno listo IBBY (2018) ter nagrado Kristine Brenkove za izvirno slovensko slikanico, ki jo je prejela kar trikrat (2006, 2017 in 2019). Leta 2018 so bile njene ilustracije uvrščene na eno najpomembnejših razstav ilustracij na knjižnem sejmu v Bologni. Živi in dela v Ljubljani – kot svobodna umetnica se v zadnjem času posveča predvsem ustvarjanju avtorskih slikanic.

Knjiga je izšla s finančno podporo JAK RS.

Knjigo lahko naročite tukaj.

XV. supervagon

Aksinja Kermauner in Janja Plazar: Kamnožerji

Ilustrirala: Galina Miklínová

Kamnožerje uvrščamo v rod petrofagov. Njihova skupna značilnost je, da jedo kamenje, so izjemno plašni in težko opazni. Kljub temu da je proučevanje kamnožerjev in njihovih življenjskih navad izredno zahtevno, je marljivi in požrtvovalni ekipi strokovnjakov v več kot petdesetih letih uspelo zbrati toliko verodostojnih podatkov, da smo lahko objavili knjigo, ki jo držite v rokah. Podajte se v svet čudovitih bitij, odprite oči in našpičite ušesa – morda boste v svoji bližini opazili kakšnega kamnožerja. Kdo ve, morda boste celo odkrili kakšno novo vrsto!

PREBERI VEČ

Dr. Aksinja Kermauner je profesorica slovenščine, likovne umetnosti, tiflopedagoginja, pisateljica in pesnica. 25 let je poučevala slovenščino in likovno umetnost ter bila zaposlena kot tiflomobilna pedagoginja na Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani (današnji Center IRIS). Leta 2010 je doktorirala na Oddelku za specialno in rehabilitacijsko pedagogiko na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Do leta 2022 je predavala predmet Metode dela s slepimi in slabovidnimi na Oddelku za inkluzivno pedagogiko na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem. Izdala je 39 leposlovnih knjig za otroke, mladino in odrasle, veliko člankov in tri monografije s področja oseb s posebnimi potrebami. Vodi številne projekte za boljšo vključenost oseb s posebnimi potrebami v družbo. Je članica Društva slovenskih pisateljev in podpredsednica Društva specialnih in rehabilitacijskih pedagogov Slovenije.

Dr. Janja Plazar je kot univerzitetna diplomirana biologinja zaposlena na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem, kjer študente – bodoče učitelje, vzgojitelje in inkluzivne pedagoge – poučuje naravoslovne predmete na različnih študijskih programih. Pred tem je delala kot raziskovalka na Nacionalnem inštitutu za biologijo v Ljubljani in na Univerzi v Groningenu na Nizozemskem, po opravljenem doktoratu iz genetske toksikologije pa se je posvetila pedagoškemu poklicu in raziskovalnemu delu s področja izobraževanja. Sedaj se ukvarja predvsem s tem, kako širši javnosti približati svet znanosti. S pomočjo delavnic, predavanj in tudi literarnih besedil skuša na enostaven, a znanstveno pravilen način prikazati otrokom, študentom, učiteljem in vsem radovednim odraslim zapletene pojme s področja naravoslovja.

Knjiga je izšla s finančno podporo JAK RS.

Knjigo lahko naročite tukaj.

XVI. supervagon

Evald Flisar: Trgovec z dušami

Ko se svetovni popotnik Evald Flisar v poznih letih odpravi po sledovih nekdanjih poti, da bi odkril, koliko se je v štirih desetletjih spremenil svet in koliko se je spremenil njegov »jaz«, ki mu postaja čedalje bolj tuj, se po naključju znajde na Simbi, majhnem otoku v vzhodnem delu Indonezije, kjer naleti na neobičajne ljudi in nenavadne dogodke. Otok, na katerem se prebivalci oklepajo duhovnosti in starodavnih navad, je postal žrtev ameriškega trgovca Wilsona, ki s Simbe izvaža iz tikovine izrezljane slone v naravni velikosti, na otok pa uvaža vse, s čimer bi »moderniziral« in si ga na ta način prisvojil. Napeta in duhovita pripoved, v kateri se nenavadno dogajanje prepleta z globokimi uvidi, pa se, kot je pri Flisarju navada, na koncu spremeni v tragedijo. Simba nas opozarja na človeški pohlep, ki svet neizprosno potiska v propad.

PREBERI VEČ

Avtorja, ki ima 250 prevodov v 42 jezikih (kar pomeni, da ga lahko bere pol človeštva), zanima še nekaj. Do kolikšne mere se to, kar doživimo in kar si izmislimo, sčasoma poveže v nekaj tretjega, v mešanico obojega, pri kateri ne moremo več ugotoviti, kaj je res in kaj je izmišljeno. Do kolikšne mere je to, v čemer vidimo spomin na pretekle dogodke, fikcija? Do kolikšne mere nismo kaj dosti več kot liki iz zgodbe, ki jo sproti ustvarjamo z interpretacijami dogodkov, ki nas doletijo, in z dejanji, za katera smo se v življenju odločili?

Evald Flisar, rojen 13. 2. 1945 v Gerlincih na severovzhodu Slovenije, je pisatelj, dramatik, esejist, urednik, prevajalec. Študiral je primerjalno književnost v Ljubljani, angleški jezik in literaturo v Londonu in psihologijo v Avstraliji. Svetovni popotnik (doslej je prepotoval 98 držav), voznik podzemnega vlaka v Sydneyju, urednik (med drugim) enciklopedije znanosti v Londonu, avtor kratkih zgodb in radijskih iger za BBC, predsednik (1995–2002) Društva slovenskih pisateljev, od leta 1998 urednik najstarejše slovenske literarne revije Sodobnost. Avtor 15 romanov (enajst jih je bilo nominiranih za nagrado kresnik, eden za nagrado modra ptica), dveh zbirk kratke proze, treh potopisov (ki veljajo za najboljše v slovenski literaturi), dveh knjig za mlade (obeh nominiranih za nagrade) in petnajstih dram (osem nominiranih za Grumovo nagrado, trikrat je nagrado prejel). Prejemnik nagrade Prešernovega sklada in Župančičeve nagrade za življenjsko delo. Različna njegova dela so prevedena v 40 jezikov (med njimi v japonščino, arabščino in kitajščino, poleg evropskih jezikov pa tudi v tako eksotične, kot so bengalščina, hindijščina, malajščina, indonezijščina, malajalščina, vietnamščina, nepalščina, tamilščina, marati in amharščina. Avtorjeve drame redno uprizarjajo poklicna gledališča po vsem svetu (nazadnje v Avstriji, Belorusiji, Egiptu, Indiji, Indoneziji, Bosni in Hercegovini, Srbiji, na Tajvanu, na Japonskem, v Rusiji in v ZDA). Udeležil se je več kot 50 literarnih nastopov na vseh celinah. Dvajset let je živel na tujem (tri leta v Avstraliji, sedemnajst let v Londonu). Od leta 1990 živi v Ljubljani. Angleški prevod njegovega romana Na zlati obali (finalist za kresnika 2011) je bil nominiran za najprestižnejšo evropsko literarno nagrado, Dublin International Literary Prize, medtem ko mu je tretja izdaja angleškega prevoda romana Velika žival samote (My Father’s Dreams) kot »enemu 6 najboljših evropskih avtorjev« prislužila udeležbo na prestižni prireditvi European Literature Night v Britanski knjižnici 13. maja 2015. Kulturna redakcija časopisa The Irish Times je njegov roman Na zlati obali (On the Gold Coast) uvrstila med 13 najboljših klasičnih romanov o Afriki, ki so jih napisali Evropejci (v družbi imen kot so Joseph Conrad, Graham Greene, J. G. Ballard, Bruce Chatwin, Isak Dinesen in drugi). Julija 2015 je bil gost v Kongresni knjižnici v Washingtonu, kjer je bilo predstavljenih 6 njegovih knjig, ki so doslej izšle v ZDA, udeležil se je uprizoritve svoje drame Antigona zdaj v izvedbi gledališča SCENA (Atlas Performing Arts Center, Washington), govoril je na stalnem veleposlaništvu Republike Slovenije pri Združenih narodih v New Yorku. Januarja 2016 se je udeležil največjega literarnega festivala na svetu (Jaipur, Indija), v družbi avtorjev, kot so Margaret Atwood, Colm Tóibín, Colin Thubron, Aleksandar Hemon, Stephen Fry in številni drugi. Ob izidu romana Ljubezni tri in ena smrt v Angliji se je udeležil predstavitev v Londonu, Bristolu in Dublinu. Januarja 2017 je na stroške indijske vlade preživel tri tedne na promocijski turneji v Indiji (New Delhi, Kolkata, Kozhikode, Bangalore), kjer je na treh uglednih univerzah predaval o vlogi pisatelja v sodobni družbi, si ogledal dve uspešni in nagrajeni uprizoritvi svojih dram v bengalščini in promoviral izdajo treh svojih knjig. Med najlepša doživetja v svoji literarni karieri šteje osemdnevno promocijo prevodov dveh svojih romanov (Opazovalec in Na zlati obali) na Poljskem (v Varšavi, Katovicah in Krakovu). Nove uprizoritve njegovih dram pripravljajo v Indoneziji, Indiji in Mehiki. Leta 2018 je predstavil nemški prevod romana Besede nad oblaki v Berlinu in angleški prevod romana Greh v Evropski hiši v Londonu (kjer je dan pozneje podpisoval knjigo v največji londonski knjigarni Foyles). Če seštejemo govorce vseh jezikov, v katere so bila prevedena njegova dela, ugotovimo, da so na voljo polovici človeštva. Več na: www.evaldflisar.com.

Knjiga je izšla s finančno podporo JAK RS.

Knjigo lahko naročite tukaj.