Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Miriam Drev: Od dneva so in od noči

Sodobnost / Uncategorized  / Miriam Drev: Od dneva so in od noči

Miriam Drev: Od dneva so in od noči

Miriam Drev

 

Od dneva so in od noči

Odlomek iz romana

 

Dragi moj Miha!

Najprej, kar se tiče tvoje zamorjenosti. Mislim in upam, da bo do takrat, ko boš dobil to pismo, že prešla. Tudi meni se godi enako. Pridejo dnevi, ko se mi zdi neverjetno, da delam v tej tuji bolnišnici, in če sem ravno v službi, imam občutek, da je ne bo nikoli konec. Tako je, kot da ne bom dočakala ure, ko bo moj turnus pri kraju. Potem jih zamenjajo dnevi, ko se dobro počutim in nekoliko pozabim, da sem bila še pred kratkim strahotno potrta. Seveda te razumem, da ti je zelo pusto, saj je na vrsti obdobje, ko ni več živžava na Savi, sezona za dobre filme pa se komaj začenja. Sicer tebe kino itak ne privlači preveč. Ampak ko se bom vrnila domov, ne boš imel miru, ker bom spet obnovila najino staro navado. Saj veš, dvakrat ali trikrat na teden. Do takrat pa mi obljubi, da boš odgnal črne misli.

Podobno težko mi je bilo pred tednom dni, po filmu Hočem živeti. V četrtek pa sva šli s Hedo gledat angleški film Mumija. Igra v mestnem središču, na Piccadillyju, in zanj je toliko reklame, da se čudiš. Vrh vsega je prepovedan mladini pod 16. letom. Mislili sva, da bo to en prima strašen film in naju bo celo pri belem dnevu strah, če se bova spomnili nanj. Bili pa sva zelo razočarani! Prizorom, ki naj bi gledalcem vlivali grozo v kosti, sva se smejali. Če pomislim na film Gog in Magog in še na katerega, ki sva si jih midva ogledala v Ljubljani, je ta prava nula.

Bolj zanimivo je bilo po koncu filmske predstave, ko sva šli na Trafalgarski trg, kjer so objavili izid volitev. Tam je bilo zbranih več ljudi kakor pri nas na Kongresnem trgu, kadar pride Tito. Na steni neke stavbe so objavili izide volitev v posameznih okrajih. Najbrž si bral, da so v veliki večini zmagali konservativci. To si videl tudi zunaj. Če je kje največ glasov dobila konservativna stranka, so ljudje metali klobuke v zrak in rjoveli od veselja, če pa so bili v večini laburisti, in sicer v delavskih predelih, so vpili »uuu!« kot na nogometni tekmi, kadar kdo sfali perfektno priliko za gol. Seveda se ga je marsikdo nacukal in v splošnem je bilo razpoloženje podobno tistemu pri nas za novo leto, ker namreč med volitvami v Ljubljani ni tako veselo kakor tukaj. Sister McRian, ki je ena glavnih medicinskih sester v bolnišnici, mi večkrat omeni, da ona navija za komuniste, in rada razpravlja z mano o teh zadevah, ker sama nima dosti pojma. Če bi matrona vedela, pravi, da je ona volila delavsko stranko, bi jo gotovo še bolj sekirala kot sicer ali bi jo celo poskušala napoditi iz službe, kajti matrona je zagrizena konservativka.

Če bi me ti zdajle videl, bi najbrž rekel: »O, kako si hecna!« Predvčerajšnjim, medtem ko sem pripravljala ogenj za čaj, sem si posmodila trepalnice in del obrvi. Takšna sem na pogled, kot bi bila zaspana. Najprej mi je bilo kar hudo, zdaj pa niti ne mislim več na to. Če grem ven, se okrog oči namažem s kozmetičnim svinčnikom. Presneto, ko le trepalnice ne bi rasle tako počasi! Odslej bom previdnejša in se z betico ne bom nagibala preblizu plamenov. Če bi se to zgodilo Hedi, ki ima bolj kratke trepalnice, se ne bi tako opazilo.

Cepili so me proti poliomelitisu. Tudi za Hedo sem uredila, da so jo. Nažicala sem sestro, ki je navdušena »komunistka«.

Ko bi ti vedel, kakšni tatici sva postali s Hedico – seveda samo kar se tiče hrane! Sadje, šunka, jajca, vloženi kompoti mimogrede zginejo z mize. Sicer pa to delajo vse. Miss Bead ve, vendar nič ne reče, če te ravno ne zaloti.

Mrs. Simmons bo tukaj v službi samo še krajši čas. Njen mož dobro zasluži, zato bo ostala doma. Radovedna sem, ali me bo povabila, naj si pridem ogledat njeno hišo, ker mi večkrat pripoveduje, kako jo je dala preurediti.

Miha, komaj čakam tvojega pisma. Notri bodo slike najine Bučke, ali ne? Prejmi poljube od

Pavline

 

 

London. 18. 11. 1958

 

Ljubi možek!

Najprej ti čestitam za tvoj rojstni dan in ti želim vse najboljše, predvsem pa, da bi se uresničil najin načrt – saj veš, hišica in avto.

Torej, kot si najbrž izvedel od Prevca in naših domačih, je življenje za naju s Hedo tukaj vse prej kot rožnato. Po prvem prostem dnevu in precej optimističnem uvodu se je za naju šele začelo zaresno garačenje.

Na začetku sva bili tako utrujeni in so naju tako bolele noge, da se nama ni ljubilo niti do televizijske sobe. Samo ležali sva in premišljevali, kako da sva se znašli tu. Potem sva se čudili samima sebi, kako vneto sva zbirali dokumente in mrzlično čakali na vizume, da bi ja pravočasno prišli v ta »raj«.

Trikrat na teden delava dopoldne (od 6.45 do 2.00) in trikrat popoldne (od 11.30 do 9.00 zvečer). Vmes je prost čas za malico, kosilo, večerjo in zajtrk. Med delovnim časom ne smeva sesti in morava migati, tudi če ni posebnih opravkov, kar je sicer redkokdaj. Sedim edino, kadar čistim srebrni pribor, vsako popoldne približno pol do tri četrt ure. Drugače pomivava posodo, ki je nikoli ni konca, pometava ali ribava tla, pripravljava mize. »Biksava« zaenkrat ne, ker še ne znava ravnati z aparatom. Polet tega streževa tukajšnjim nurses. Imajo malo nižji položaj kot medicinske sestre in so včasih, pravzaprav zmeraj, tako tečne, da bi jim najraje zmetala vse krožnike in custard (to je neke vrste redek puding, ki ga imajo Angleži vsaj enkrat dnevno k slaščicam) v njihove črne butice – kajti povečini so črnke. Druge nurses, ki so v glavnem mlade študentke, pripravnice za bolničarke in za sisters, so pa prijazne in jim, če le morem, prinesem slaščico dvakrat. Skačem po jedilnici in se počutim kot natakar v Unionski restavraciji, seveda v veliko slabšem položaju.

Oh, Miha, če bi ti vedel, kako sem včasih vsega sita in si želim nazaj k moji Bučki, pa me je kar groza, če pomislim, da sta minila komaj dva tedna! Močno dvomim, da bom zdržala celo leto. To je čisto izgubljen čas, ker se nisem naučila nič angleščine, razen nekaj besed kuhinjske govorice. Tukaj so v službi skoraj same Španke, ki pa tako lomijo angleščino, da včasih ne vem, ali je kakšna kaj povedala po angleško ali po špansko. Čudno, kajti nekatere so že več let v Angliji. Ne vem, ali so še kje na svetu taki antitalenti za jezike! Sicer je vedno zraven tudi naša šefinja Miss Bead, stara angleška gospodična. Španke ji pravijo la vieha, kar po naše pomeni tastara. Na pol gluha je in ima umetne zobe, da jo včasih komaj razumem, ko kaj reče.

Mrs. Simmons je bila zelo vesela darila, posebno zato, je rekla, ker ima kuhinjsko opremo v beli in rdeči kombinaciji, prt, ki sva ji ga podarili s Hedo, pa je tudi belo-rdeč. Predstavila naju je svojemu možu, in to ravno takrat, ko sva se prišli kregat, ker sva dobili za en teden samo 3 funte in 4 šilinge plače, čeprav sva delali v nedeljo, ki je bolje plačana od drugih dni.

Saj res – finančno stanje te bo gotovo zanimalo. Morala sem si kupiti čevlje, ki bodo, upam, zdržali vse leto. Vsaj trdi so bili prve dni tako, da sva s Hedo zvečer komaj čutili noge, kupili sva namreč enak par. Potem pa še nekaj stvari: šminko, puder, svinčnik, pero. Kako krasno piše, lahko sam vidiš. Na policiji sem morala plačati 5 šilingov, kupiti gumijaste rokavice, ki so žal že strgane. Stroškov se kar nabere. Zdaj bo s temi drobnarijami za nekaj časa mir.

Tudi za podzemno železnico sem do zdaj komaj kaj potrošila, saj sem vedno doma. Pač pa sem si kupila osem pomaranč, ker so se mi po obrazu začeli spuščati mozolji. Ko sem pojedla to porcijo vitaminov, so izginili. Drugače imam namen šparati, čeprav se mi Heda in Klara, še ena Slovenka, ki dela tukaj, smejeta in so skušnjave zelo velike. Klara, iz Celja je (ne vem, ali se je spomniš, ona je menda nekaj imela z Antonom krajši čas, ko je živela v Ljubljani), pravi, da imam tak trden namen, ker do zdaj nisem videla kaj dosti izložb. Plašč si bom kupila naslednji teden. Se že veselim, kajti konfekcija je zelo lepa, pa tudi zebe me v trenčkoju.

Plačati si moram insurance (zavarovalnino), 8 šilingov tedensko, in nato še 8 šilingov za income tax (davek), ki pa mi ga bodo vrnili pred odhodom. Če prinesem poročni list, bo zavarovalnina nižja. Prosim te, da mamico spomniš, naj čim prej pošlje duplikat. Heda ga je medtem dobila od doma.

Ljubi moj, sedaj te pa prav lepo pozdravlja tvoja ženka in te prosi, da ji pišeš kmalu in čim več, posebno o mojem malem srčku.

Pavlina

 

 

London, 27. 11. 1958

 

Ljubi moj možek!

Heda mi je ravno prejle povedala, da ji bo Lubič še ta teden poslal povratno karto in se bo za novo leto verjetno že vrnila domov. Ona pravi, da bi sama nekako zdržala, če ji ne bi Ljubo v vsakem pismu ponavljal, naj se čim prej vrne. Drugače bi ostala vsaj do marca.

Sicer tudi jaz premišljujem, kako bom zdržala eno leto, saj imam smolo, da me stara angleška devica, miss Bead, ki me ima pod komando, stalno sekira. Ne vem, kaj sem ji naredila? Hedico še kar obrajta, ampak pritožila se je tudi Klara, tista Celjanka, da jo Beadova zeza. Malo bolj »fejst« je kot druge, mogoče zato. Nekaj časa sem potrpela, zdaj pa Miss Bead kakšno reč nazaj zabrusim in kaže, da učinkuje, ker postaja prijaznejša. Delu sem se privadila, samo ta grda baba me je danes dopoldne spet gnjavila na mrtvo. Če me bo še naprej šikanirala, bom šla k Mrs. Simmons in jo prosila, naj me premesti na drug oddelek, kjer ne bi imela opravka s »tastaro«. Bi pa bilo škoda, ker je tukaj, kjer sem zdaj, najbolje plačano.

Kupila sem si krasen plašč iz moherja pastelno zelene barve, ki mi silno paše. Narejen je zelo moderno, dobila sem ga v neki fini modni trgovini. Zdaj ga s skupnimi močmi krajšamo, ker tukaj nosijo vsa dekleta – mislim, Londončanke – plašče komaj do kolen. Je pa specialen, prodajalka mi je rekla, da sem v njem takšna kot model. Nekaj laskanja je tudi bilo vmes.

Zdaj te moram malo ošteti. Zakaj nič ne ješ? Ljubo piše, da si suh kot polenovka in da po cele dneve delaš. Misli nase in malo manj garaj, saj take sile za zaslužek pa spet ni! Glej, da se porediš do takrat, ko pridem domov, tako kot sem se jaz. Jem kar naprej. Če drugega ne, izmaknem grižljajček v kuhinji, kjer delam, in si nalijem kozarec mrzlega mleka iz frižiderja. Včasih si punce popečemo toast (prepečenec) in ga namažemo z vsemi mogočimi »zolzni«, ki so res okusni. Pri tem se vedno spomnim nate, ki jih imaš tako rad. Ali imaš še kaj medu? Kupi si novega.

Kar se moje pisave tiče, bi pripomnila, da pišem pisma izključno v postelji – razen naslovov, za katere moraš priznati, da so vzorni. No, tudi tvoja pisava ni tako zelo blesteča – pika! In še to: na kuverto napiši »Mrs.« in ne »gospa«, ravno tako »England« in ne »Gross Britannien«, saj nisi Nemec.

Kino mi zdaj nadomešča televizija. Včasih so na sporedu sijajni prenosi javnih prireditev, na katerih nastopajo znane filmske osebnosti. Vmes dajejo take hecne reklame, da se na ves glas krohotamo.

Za danes naj bo dovolj. Poljube tebi in moji mali Bučki.

Pavlina

Ni komentarjev
Objavi komentar