Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Nina Kremžar: Štiri zgodbe

Sodobnost / Uncategorized  / Nina Kremžar: Štiri zgodbe

Nina Kremžar: Štiri zgodbe

Nina Kremžar

Življenje svilene kokoši 

Smrt leži na drugi strani jezera. Ne na nebu ali pod zemljo, temveč tam čez, na drugi strani neskaljene gladine. Kajti kaj drugega je smrt kakor kraj, od koder se ljudje nočejo več vrniti. Tako je pomislil vsak večer, ko je pokleknil na lesen pod pred svojo hišo in svoj pogled spočil na temni površini vode. Sam ne bo nikoli šel tja čez. Nikoli ga ni zanimal okus tovrstnih prepovedanih sadov. Rad je imel nizko leseno ograjo, ki jo je zvezal z belimi vrvicami, ošiljene palice za fižol in nekaj gredic soje. Rad je imel jezero, ki ga je vsako jutro pozdravilo v svoj širok objem, in gozd, ki mu je služil namesto glasbe. Tako je bilo laže. Manj ljudi. Manj izgube. Včasih je, ko je za trenutek prestal z delom, obraz obrnil navzgor in preštel bele sledi preko modrega neba. Potem je pomislil na verjetnost, majhno, a nezanemarljivo, da se bo ena od teh belih sledi prekinila sredi neba in končala v majhnem oblaku dima, ki se bo preusmeril k tlom in v vodo, vseeno kakšno. Zaradi takih misli je toliko raje gledal k tlom, kjer ga ni presenetilo nič drugega kakor njegovi čevlji, pridelki in tavajoče kokoši. Sulmaltalske, viandotske, vasekške in bramanske. Vse so s kljunčki brskale po zemlji in prhutale s pretežkimi perutmi. Njihovo barvno perje ga je spravljalo v dobro voljo. Za vsako je točno vedel, od kje izvira njeno jajce in kdaj se je izvalila. Te pernate živali, pretežke za zavidljivo svobodo in genetsko starodavne, so ga fascinirale ravno zaradi njihovega rojstva. Prvo izvalitev piščančka je videl na dedkovi kmetiji, ko je imel pet let. Vse odslej je bil očaran nad eleganco, intimnostjo in čistostjo ptičje izvalitve. V primerjavi s krvavo, mokro in kričečo izkotitvijo sesalcev, vštevši ljudi, se mu je praktičnost in učinkovitost majhnega inkubatorja ter prefinjenost udarca s kljunom in poka lupine zdel genialen in nadnaraven izum. Zato je nekoč oplojeno jajce pustil pod lučjo in čakal na čudež. Pozneje je sledila valilnica, nato naročila, priročniki in dolgi seznami pasem. Živali, ki so svoj dom našle v dvonadstropnem kokošnjaku, ki ga je stesal sam, je bilo vsak dan več. Kokoši je zbiral podobno kot zbiralec išče, hrani in skrbi za redke stare knjige prve izdaje. Vsaka je bila ranljiva na svoj način, vsaka je imela svojo zgodbo in vsaka je potrebovala svoje mesto. Ampak kot vsak pravi zbiratelj si je tudi on izbral, iskal in našel svoj sveti gral zbirateljstva. To je bila njegova Tori, ki mu je prav zdaj čepela v naročju in glavo naslanjala na notranjo stran njegovega komolca. Kokošim sicer ni dajal imen, klical jih je po njihovih pasmah. A Tori je bila drugačna. V trenutku, ko se je izvalila, je vedel, da je na njej nekaj posebnega. Vedel je, da so svilene kokoši mirni in prijazni ljubljenčki, ampak Tori se je nanj navezala nemudoma in neutolažljivo. Nenehno je silila za njim, kokodakala, kadar ga ni mogla imeti na očeh, in celo noči v kokošnjaku prespala tako, da je glavo tiščala skozi rešetke na zunanjo stran. Ko je kosil, mu je zlezla v naročje, da jo je moral z desno dlanjo gladiti po mehkem, temno sivem perju. Najraje je imela, ko jo je s kazalcem božal po vratu. Takrat so se njene oči zaprle in je zapredla kakor mlada mačka. Ko so ga torej premamile misli o razbitinah, ki se zibajo na valovih, o dislociranih človeških udih, o njunih široko razprtih očeh, ko sta se zavedela, da sta njuni telesi za vedno izgubili vso težo … takrat je popestoval svojo kokoš in zvok krikov in hrumenja motorja se je odmaknil na drugo stran jezera.

S Tori sta tudi danes, kot tolikokrat poprej, sedela ob njegovem bregu. Bil je utrujen, kakor je človek utrujen samo jeseni, ko mu pridelki otežijo in postarajo roke, ramena in hrbet. Sedela sta na klopi, ki jo je postavil za njiju, in gledala prek gladine. Tam čez je bila smrt. Tori bi to vedela, tudi če ji ne bi bil povedal. Ampak nobenega od njiju ni bilo strah strmeti v smrt. Dokler je bila daleč, sta jo lahko čakala.

Tisto noč ni spal nič bolj nemirno kot kadar koli poprej. Spet je sanjal, da leti, da zrak postaja redkejši, da se k njemu stegujejo roke in da je pod njim neskončna globina. Te sanje je poznal in že nekaj časa ga niso več strašile. Iz njih se je zbudil spočit kot vedno. Nato je šel, da bi iz kokošnjaka spustil svoje živali, ki so tisto jutro presenetljivo stale nagnetene v najbolj oddaljenem kotu. Šele ko je odprl vrata in je jata nestrpno zaprhutala na mestu, ne da bi se zapodila na plano, jo je zagledal. Tori, kako ga čaka z vratom med rešetkami. Samo da tokrat na drugi strani ni bilo njenih črnih oči in kljunčka, ki ga je zakrivala sivkasta brada. Vse, kar je ostalo na zunanji strani, je bil krvav štrcelj, ob njem pa sledi živalskih krempljev. Pobral je Torijino telo in ga pogladil po perju. Ko jo je zakopal v plitvo luknjo na nabrežju jezera, nedaleč od njune klopi, se je rogozje, ki je raslo iz vode, zazibalo v vetru. Pomahali so z druge strani. V spomin jim je pomahal nazaj.

 

Ni komentarjev
Objavi komentar