Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Ivo Svetina: Država poljubi terorista

Sodobnost / Uncategorized  / Ivo Svetina: Država poljubi terorista

Ivo Svetina: Država poljubi terorista

Ivo Svetina

 

Država poljubi terorista[1]

 

Nekoč sem slišal tiktakanje časa.

Nekoč sem slišal bitje srca.

Nekoč sem slišal šivanko pasti na tla.

Nič od tega ne slišim več.

Mi je opešal sluh,

ali tišine ni več?

Jovanović: Nisem, 2011

 

 

Julija in avgusta, med prvim in drugim valom pandemije, ko smo mislili, da smo se končno vendarle rešili iz čeljusti te moderne kuge, smo ob milih popoldnevih posedali na terasi kavarnice v Domu starejših občanov Trnovo. Posedali, klepetali, se malo tudi veselili življenja, ki je obetalo, da nas ne bo tako kmalu zapustilo. Posedali in klepetali Dušan, Milena, včasih tudi njuna Maša in njen Marko, pa moja Mija in jaz, in ko se nam je pridružila še Ivanka, legenda slovenskega gledališča in filma, resnična gospa, četudi me je vedno okregala, da ji ne smem reči gospa, ker ona da je tovarišica, je bil naš ansambelček tak, da bi lahko odigrali kakšno melanholično čehovljansko igro. Ali pa bi jo kar sproti pisali. Nekakšno nadaljevanje Dušanove Boris, Milena, Radko, saj bi bila igra vsaj do neke mere dokumentarna. A čas in kraj dogajanja, čas, ko je virus nekoliko pozabil na nas, dom za starejše občane ter ne nazadnje Dušanova ter Mijina bolezen bi dajali igri dobršno mero melanholije, otožnosti poslavljanja, pa tudi nekakšen odblesk magičnega realizma. Čas, o katerem je tekla beseda, je že zdavnaj izpuhtel, se potopil tam nekje daleč za temno modri Krim, življenje pa je neslišno teklo mimo nas, reka, v katero se ne da stopiti dvakrat.

Naša življenja so bila več kot pol stoletja tako ali drugače, bolj ali nekoliko manj tesno povezana, prepletena. Tudi Dušan in Mija sta bila prijatelja. Večkrat sta se poleti srečevala v Dubrovniku, ki je bil v nekdanji Jugoslaviji nekakšen San Tropez in Acapulco hkrati.

Prepevala nas je neka tiha, pridušena radost, saj je kazalo, da se je Dušan iztrgal iz čeljusti bolezni, tudi Miji se je stanje precej izboljšalo, tako da sva že razmišljala, da bi se septembra, najkasneje oktobra vrnila domov.

 

***

 

Leta 1963 je Dušan Jovanović napisal svojo prvo dramo Predstave ne bo, še istega leta pa tudi »zgodovinsko igro 1963« Norci (prvič objavljena leta 1968 v Problemih), bilo je leto, preden sta bili ukinjeni dve plamenici poskusa demokratizacije tedanje socialistične, enopartijske družbe, Perspektive in Oder 57. Za razliko od dramatike Odra 57 (Zajc, Strniša, Kozak, Smole, Božič) je Jovanović že z svojo prvo igro »med prvimi uresničil zamisli čistega modernizma« (Janko Kos) oziroma je, po Tarasu Kermaunerju, iznašel model (proto)ludizma. Zgledov za Jovanovićev presenetljivi »preboj« je veliko (npr. pri Ionescu), ker je na oder uvedel »nelogične zgodbe, položaje in dialoge«, vendar je že na začetku »povezoval dramaturgijo absurda s satiro in parodijo, pa tudi s temami politično angažiranega gledališča« (Kos). Obenem pa je svoje gledališke avanture, tudi kot ustanovitelj Študentskega aktualnega gledališča (ŠAG), Gledališča Pupilije Ferkeverk in končno Eksperimentalnega gledališča Glej, povezoval z elementi hepeninga. Z igro Znamke, nakar še Emilija (1969) je uvedel tudi žanrsko gledališče, saj gre v bistvu za spretno napisano kriminalko z močnimi absurdističnimi poudarki.

Norci so bili »drzno uporniško dejanje« (Silvija Borovnik), ki pa mu je bilo tuje Smoletovo moraliziranje ali Kozakov politični angažma. Veno Taufer, Jovanovićev starejši literarni tovariš, je ob Norcih zapisal, da je Jovanović vzpostavil enačaj med svetom in njegovimi totalitarnimi ideologijami ter med gledališko igro; zato igra uprizarja vse mogoče nianse od farsičnosti do tragičnosti in od smešnosti do krutosti …, zabavala pa ga je tudi groteskna realnost dramatikovega sveta«.

Že sam Jovanovićev vstop v prostor slovenske dramatike je oznanil, da prihaja avtor, ki bo razumel gledališče na popolnoma nov, nekonvencionalen način. In to v času, ko se je zdelo, da je Mile Korun z režijo Cankarjevega Pohujšanja resnično »pohujšal« celotno slovensko kulturno in politično srenjo. Ob tem je treba opozoriti, da je leta 1969 izšel tudi Jovanovićev (prvi in zadnji) roman Don Juan na psu ali Zdrav duh v zdravem telesu. Ob tem je kritik Andrej Inkret zapisal, da je v Jovanovićevem »grotesknem humorju nekaj čisto posebnega, vznemirljivo ostrega ali celo mučno šokantnega, nekaj silovitega, raskavega in izrazito moškega«. Don Juan je po mnenju Tarasa Kermaunerja »prispodoba in kritika našega neosmišljenega životarjenja«. Kratek roman omenjam le zato, da bi potrdil misel, da Jovanović k vsem literarnim oblikam (ob esejih in kolumnah je leta 2011 izdal tudi prvo in edino pesniško zbirko Nisem) pristopa suvereno, z večnim dvomom in spraševanjem, ali je literatura zgolj fikcija, t. i. kvaziresničnost, ali pa se v njej odraža tudi neposredna resničnost, ki, resnici na ljubo, postaja vse bolj dramatična.

Ker pa je Dušan Jovanović tudi režiser (med letoma 1964 in 2013 je opravil več kot sto režij), torej izrazit gledališki praktik, so njegove drame pisane z védenjem, kaj je na odru mogoče in kaj ne, če poenostavim. Predvsem pa njegove drame in dramatizacije izkazujejo avtorja kot izjemnega režiserja, ki ima prirojen občutek za dramaturgijo, za razvoj, zaplet in razplet dramske pripovedi. Ve, da je treba dramsko besedilo graditi, konstruirati, in ne pisati, kar mi je vedno znova polagal na srce, kadar sem mu dal v branje katero od svojih iger. Graditi pomeni nenehno preverjanje, ali bo konstrukcija zdržala preizkus na odru, ko se je bodo »polastili« igralci in jo želeli, hoteli uresničiti kot živ gledališki mehanizem. Kajti gledališka predstava je stroj, »mašina«, ki mora precizno teči, kar ji omogoča v prvi vrsti dogajanje in manj zgodba, pripoved. In seveda dialogi, ta žlahtna »iznajdba«, ki odkriva in razkriva odnose med posameznimi protagonisti.

Ob tem je treba poudariti, da je Jovanovićeva dramatika »prehodila« dolgo, vijugavo pot, saj je od skrajnega modernizma, družbenega angažmaju (npr. Igrajte tumor v glavi in onesnaženje zraka, 1971 ) vodila tudi skozi območje realistične dramatike s prvinami ekspresionistične dramaturgije (Osvoboditev Skopja, 1977, Karamazovi, 1980). Pogosto nas je Jovanović presenetil tako z izbiro »teme« kot z njenim dramskim zapisom: od parafraze commedie dell’ arte (Življenje podeželskih plejbojev po drugi svetovni vojni ali tujega nočemo, svojega ne damo, 1972) do obravnavanja jugoslovanskih vojn v Balkanski trilogiji (Antigona, 1996, Uganka korajže, 1994, Kdo to poje Sizifa, 1997), od Informbiroja (Karamazovi, 1980) do šaha (Bobby in Boris, 2012). Različnost tém je Jovanoviću omogočala kar najširši spekter dramskih pisav.

/…/

[1] Josip Vidmar, ko je bil še predsednik Sterijevega pozorja, je Dušana Jovanovića poimenoval za terorista. Ko je leta 2009 Dušan prejel najvišje državno odlikovanje iz rok predsednika republike Danila Türka, je dejal, da to odlikovanje čuti kot poljub države.

Ni komentarjev
Objavi komentar