Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Nada Breznik: Neskončna polja zgodovine

Sodobnost / Uncategorized  / Nada Breznik: Neskončna polja zgodovine

Nada Breznik: Neskončna polja zgodovine

Nada Breznik

 

Neskončna polja zgodovine

O romanu Jakuba Małeckega Rja

 

 

Ob branju tega romana se mi je porodilo spoznanje, da nikoli ne berem samo knjige, ki jo držim v rokah, ampak skozi njo pronicam v množico del, ki sem jih skozi leta in v različnih obdobjih življenja brala in katerih teme so me zaposlovale še dolgo, ali pa so mi ostali v spominu le nejasni občutki, ki so se mi takrat porajali, zdaj se pa znova prebijajo na površje in mi pomagajo razumeti takrat še morda ne povsem razumljene vsebine. Asociacije, ki se tako utrinjajo, ne izvirajo le iz literature, so tudi drobci zgodb iz življenja ljudi, ki sem jih srečevala ali z njimi prijateljevala, ne nazadnje pa so med njimi tudi drobci lastnega življenja, tisti, ki počivajo v spominu ali ždijo odrinjeni nekje v podzavest in jih je morda že nekoliko načela rja. To nikakor ne pomeni, da je osredotočenost na konkretno knjigo kaj manjša, ne, zavedam se, da tako teme in vsebine dobivajo zame povsem nove razsežnosti. Najbolj sem prevzeta, kadar ugotovim, da je knjiga, ki mi je ponudila veliko bralskega užitka, novih in drugačnih pogledov na dogodke, ki morda niso spektakularni in vznemirljivi, na ljudi, ki niso veličastni in izjemni, a je vendar v njihovi navidezni povprečnosti mnogo herojskih trenutkov, mnogo vrlin, ki življenje napolnijo s smislom, delo mladega avtorja. In da mnogi mladi avtorji o prelomnih dogodkih, ki jim niso bili priča, o minulih časih in usodah ljudi v njih pišejo s tako presenetljivim uvidom, s tako prepričljivim orisom značajev in psihe, da to presega vsako naučenost, izkušnjo in talent za pisanje. Ko vzljubim njihove literarne junake, ko vem, da jih bom pogrešala, ko bom obrnila zadnjo stran, potem vem, da za njimi stoji pisatelj, ki svojo ljubezen do življenja in ljudi skozi besede in stavke pretaka v svoje bralce. Tako je Jakub Małecki svoj roman Rja pretočil vame.

 

***

 

Jakub Małecki je mlad poljski avtor. Njegov roman Rja sega v čas pred drugo svetovno vojno in med njo, konča pa se v bližnjem letu 2016. Dogaja se skoraj izključno v majhnem kraju na Poljskem, v Chojnih. Tamkajšnji prebivalci so med seboj tesno povezani in zaznamovani s travmami vojne, z izoliranostjo kraja in z rutino skromnega življenja. Tam je včasih moč slutiti tisto temno žalost, izvirajočo iz tragičnih vojnih dogodkov, iz nepojmljivega iztrebljanja ljudi, ki se je prav na Poljskem, kjer je živelo največ Judov v Evropi, najbolj srhljivo izvajalo. Vojna bo še dolgo odmevala v poljski literaturi in v rodovih njenih potomcev.

Roman je nekakšna kronika družine Stewn, zgrajena pretežno okoli glavne protagonistke Tośke in njenega vnuka Szymeka ter peščice drugih sorodnikov, prijateljev in sosedov, ki jim pisatelj odmeri dovolj prostora, da njihove zgodbe v polnosti zaživijo in tako postanejo izjemne, edinstvene in neponovljive. Povezani in prepleteni z družinskimi, sosedskimi in prijateljskimi vezmi so vpeti v nezavedne silnice, ki jih priklepajo nase tako močno, da posameznik svojega domačega kraja in svojih ljudi bodisi ne more bodisi noče zapustiti. Skozi dogodke in naključja, na katera večinoma ne morejo vplivati, živijo svoja življenja po neki inerciji in v nejasnem pričakovanju nečesa novega. Intuitivno se prilagajo spremembam, sledijo vzorom svojih prednikov, nezavedno pristajajo na logiko, da ima življenje svoj tok, ki človeka vodi, kamor mu je namenjeno priti. Ko se zgodi nepredvidljivo in nepredstavljivo in postane nevzdržno, nekateri posežejo tudi po skrajnih sredstvih.

Małecki riše vzporednice življenjskim obdobjem, skozi katera gredo njegovi junaki, vzporednice, ki so, tako kot vzporedni železniški tiri, stvarno in simbolno prisotne v romanu, da lahko občutimo bobneči, enakomerni ritem vlaka na njegovi vožnji v vse smeri časa in prostora. Grozot vojne se Małecki dotika le toliko, kolikor so se te dotaknile njegovih junakov, pripoveduje o človeških vrlinah in slabostih, zmagah in porazih, malih čudaštvih, trenutkih, v katerih začutijo uglašenost svojega življenja z življenjem drugega ali samo spokojno sprijaznjenost z njegovim potekom in bližajočim se koncem.

Da bi dogajanje vpel v širši okvir, mestoma navede le nekaj znanih zgodovinskih dejstev, o katerih je bilo že veliko napisanega in povedanega, zato o njih ne troši besed, ali pa zgolj v nekaj povedih povzame posamezna obdobja iz življenj svojih junakov, v katerih se ni zgodilo nič presunljivega. Ekonomično, vendar dovolj ilustrativno. Ne dolgovezi; povedi so izvirne, kratke in presenetljivo učinkovite, včasih duhovite. Osredotočen na pomembne dogodke, na čustva, na neizrečeno in neizrekljivo. V jasen in tekoč pripovedni slog spretno vplete elemente bajeslovnega in mističnega. Ničesar v romanu ne izvemo na prvo žogo. Med posameznimi poglavji so časovni prepadi, osebe v romanu so zdaj otroci, zdaj odrasli, celo stari, dejstva se luščijo postopno, časovni prepad je čedalje krajši, na koncu prispemo na isto prizorišče, tja, kjer se je vse začelo z vznemirljivo, celo nevarno otroško igro …

Tistega dne, ko se je vse končalo, je bil sklonjen nad tračnice…

Avtor v odlomkih iz otroštva in odraščanja ostaja v okvirih otroškega razumevanja in doživljanja. Če se ta poglavja berejo kot mladinski roman, postopno in tam, kjer je to potrebno, neopazno zdrsne v območje dojemanja in doživljanja odraslih. Tudi ta prehajanja izvrstno prispevajo k pristnosti romana in bralcem osebe različnih značajev, nagnjenj, vrednot in predstav o življenju nadvse prepričljivo predstavijo v različnih življenjskih obdobjih.

Kako je, ko se vse konča predšolskemu otroku, ko okoli njega ni več tistega sveta, ki ga je poznal, majhnega, varnega, omejenega na mamo, očeta, babico, nekaj sorodnikov in prijatelja Budilnika? In na nebo, tisto nebo nad železniškim tiri, ob katerih sta se s prijateljem pogosto igrala. Ne moreš se več vrniti, da bi nahranil ribice v akvariju, da bi zvečer gledal risanko ali pod odejo na skrivaj bral Asterixa. Tudi če ti iz starega doma prinesejo znane predmete, tvoje igrače, knjige in stripe, se celo zanje začneš bati, da bodo izginili, kot sta neznano kam izginila mamica in očka. Zato jih skriješ v boben pralnega stroja pri babici, kjer boš odslej bival v sobi, ki ni tvoja prava soba, kajti tvoja prava soba je v tistem stanovanju v mestu, kjer ste živeli vsi trije. V bobnu pralnega stroja so varni vsi junaki, ki jih imaš natisnjene na svojih majicah, pri pranju se jim ne more nič zgoditi. Tako je rekla mama, ko si se nekoč ustrašil, da bo kateri od njih med pranjem izginil. Ali ne bi bilo torej bolj varno, če bi se vsi trije skrili v boben pralnega stroja, namesto da sta ga starša pustila pri babici in se odpeljala na koncert v Varšavo? Zunaj ne bi strašilo, šumelo in ropotalo, ne bi se od strahu stiskal k radiatorju, ne bi se nanj privezal z nogo. Mama, ki je vedno poslušala tvoje pripovedi in se smejala, četudi ni bilo v njih nič smešnega, in oče, ki je zvečer sedel ob skodelici kave in prižgani cigareti in v tabele, ki jih je risal v zvezke, vnašal izmišljene vozne rede vlakov, mama in oče sta se tistega dne, ko se je vse končalo, ponesrečila z avtom, ko sta se vračala s koncerta. Ti boš odslej na videz vdano sledil dnevnemu redu v hiši tvoje babice, v resnici pa boš čakal, da bosta starša znova živa, da se boš lahko vrnil v majhno stanovanje, k ribicam v akvariju, pred vrata domače kopalnice, za katerimi mama izgine enkrat na dan, da pokadi svojo cigareto. To je čas samo zanjo, čas, ki je zate dolg in v katerem si nesrečen. A mama se vedno vrne in vse je spet, kot mora biti. Toda dnevi se že dolgo in dolgočasno vrstijo drug drugemu enaki, starša pa še vedno ne živita.

Tako Jakub Małecki opisuje čas po izgubi staršev, čas, v katerem se tudi Szymekova babica Tośka, ki je v nesreči izgubila hčerko Elizo, svojega edinega otroka, ne znajde dobro. Vnuk se ji v začetku bolj smili, kot da bi ga imela rada, številne reči iz njegovega sveta so ji neznane, morala jih bo sčasoma spoznati, toda intuicija ji pravi, da se z brisačo pokritih igrač v bobnu pralnega stroja ne sme dotikati. Zato kupi nov pralni stroj. Tako se poda v neznani ji otroški svet, k vnuku, ki bo postal njena glavna odgovornost, smisel in ljubezen njenega življenja.

Da stari ljudje niso že od nekdaj stari, je eno od presenečenj, ki se utrne v tej zgodbi. Ko Małecki začne pripovedovati o otroštvu in odraščanju Szymkove babice Tośke, se moramo pozorno zazreti v številke na začetkih poglavij, s katerimi pisatelj razmejuje sedanjost in preteklost. Kajti znajdemo se v nekem drugem, vojnem času in v dekliškem otroštvu. Otroštvu, v katerem padajo bombe, v katerem goreča streha sosedovega skednja pade na 26 živih ljudi, ki so se na poti do Varšave, na varno k sorodnikom, kot verjamejo, na begu pred Nemci, zatekli v sosedov skedenj, da bi tam prenočili. Ko jim je sosed to prijazno dovolil in jim je brez najmanjšega oklevanja dejal, sedaj si moramo pomagati, hudiča, ni mogel slutiti, kaj se bo zgodilo. Pred njegovimi očmi umre goreči človek, ki se mu je uspelo prebiti iz skednja, in zamirajoči grozljivi kriki ujetih se neizbrisno zarežejo vanj in v vse navzoče. Pred osemletno babico Tośko se pojavi del roke s svetlečim prstanom, del roke od prstov do razcefranega komolca, od katerega je bila odtrgana, del roke, ki je pripadala nekomu, ki je zgorel v skednju. Komaj nekaj dni po tem, ko je strmela v goreči skedenj z begunci in ko je dvignila tisto roko s tal, je umrl njen oče. Bil je zgovoren, pozoren, šaljiv, znal je z otrokom, znal je z vsem, česar se je lotil v hiši, v kovačnici, v kraju. Gospodar, na katerega si se lahko zanesel. Pomagal je gasiti požar in pokopati neznane zoglenele žrtve brez obrazov skupaj s sokrajani, ki so bili ubiti med letalskim napadom. V nevihti in dežju je pomagal dvigniti kapelico z Marijinim kipom, ki se je med bombardiranjem prevrnila v blato, da je Marija ležala z obrazom na zemlji. Devet dni je nato vročično kašljajoč ležal v postelji in v blodnjah jadikoval, da je tako nekoristen, zdaj, ko se je treba bojevati in reševati, kar se rešiti da. Deseti dan je umrl. Zgodilo se  je prvega septembra 1939. Začela se je druga svetovna vojna.

/…/

Ni komentarjev
Objavi komentar