Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Cvetka Bevc: In vendar sem (Aljaž Koprivnikar)

Sodobnost / Uncategorized  / Cvetka Bevc: In vendar sem (Aljaž Koprivnikar)

Cvetka Bevc: In vendar sem (Aljaž Koprivnikar)

Cvetka Bevc: In vendar sem.

Maribor: Založba Pivec, 2020.

 

 

In vendar sem je peta pesniška zbirka vsestranske umetnice, pisateljice, pesnice, glasbenice in avtorice za otroke in mladino Cvetke Bevc. V njenih dosedanjih pesniških delih, Prelet žerjavov, Med ločjem, Odbleski ter Siringa, smo jo prepoznavali po bogatih čutnih podobah, v katerih se prepletajo eksistencialne refleksije, (samo)preiskovanje ter vera v ljubezen in moč pisane besede. Podobno velja tudi za tokratno zbirko, ki pa prinaša tudi spremembo lirskega subjekta, še bolj poglobljeno introspekcijo in v ospredje postavlja tematiko staranja.

Zbirka se namreč začenja s Pismi starega pesnika, kjer kot lirski subjekt nastopa moški v starih letih, ki prenaša svoja spoznanja neznanemu, nevidnemu naslovniku, morebiti mlademu pesniku (»Ne potrebuješ tišine, da bi zaslišal moj glas. (…) Moral se boš prebiti skozi somrak vsega / izrečenega, napisanega, prebranega, (…) da boš odkril kamro, napolnjeno z mivko, kamor sem kot otrok napisal prvo besedo. // Nekega dne boš moral iz nje zgraditi svoj stolp. // To ti bodi vodilo za katerega me prosiš (…)«; Vodilo mlademu pesniku). Pri tem prepoznavamo mnoge medbesedilne navezave: že prek naslova pesmi neposredno navezavo na Rilkeja, posredno med verzi priklicuje Hölderlina, pozneje v delu pa je vidno sklicevanje še na nekatere pesnike, denimo na Blaka ter T. S. Eliota, torej na avtoritete iz tradicije romantike, simbolizma ter poznejšega modernizma, ki spadajo med vidne vplive na avtoričin izraz. Tematiziranje pesniškega ustvarjanja ostaja stalnica prvega razdelka, kjer bi se ob avtoričinih verzih (»Ali zdaj prodajam olepšano resnico?«; Naslovnik) lahko navezali še na Aristotelovo dojemanje razmerja med zgodovino in pesništvom. Znotraj pesmi smo bralci namreč na eni strani priča minevanju osebne zgodovine, na drugi pa moči ustvarjalnosti, ki je sposobna seči dlje od začrtanih vzorcev vsakdanjosti in hlasta po neizrečenem. Če uvod ob odtekanju časa in predajanju spominov potomcem poteka predvsem v izgradnji lirskega subjekta, ostarelega moškega, pesniškega maga, ki avtorici tudi sicer dobro služi za potujitveni učinek, se začetna eksistencialna vprašanja, posredovana skozi pesništvo, še toliko bolj zaiskrijo v In vendar sem, že s svojim naslovom označujoč voljo po obstanku. Pri tem se atmosfera pesmi razrašča prek človeškega minevanja, saj se to druži s hrepenenjem ter kljubovanjem.

Ob tem Cvetka Bevc gradi na raznolikosti besedil, saj izhodiščno tematiko ob uspelih metaforah obravnava iz različnih zornih kotov; izpostavimo lahko problematične vidike staranja, demenco (»Moj spomin je zelo izbirčen. Ne vem, kje sem, / čeprav je tu moj dom, postelja, fotografije, / sosed, ki nikoli ne spi, in noč. Veliko noči. / Vem, kje smo mi vsi, skupaj s tistimi na vozičkih, / in onimi, ki imajo večje glave kot jaz. / Ki mi rečejo Ivan, kadar pozabim svoje ime, / mi prinesejo kosilo in štejejo tablete.«; In vendar sem) kot tudi subtilne odzive na družbeno dogajanje v pesmi Nespečnost, ki med verzi govori o begunstvu. Poudariti velja, da se v svojih besedilih avtorica ne veže niti na pretirano sentimentalnost niti na resignacijo, prav nasprotno, starost in smrt prikazuje tenkočutno in celo skozi otroško čudenje. Elegantno združuje protislovja, ki se iz pesmi v pesem stopnjujejo ob pogledu na človekov fizični konec, pozdravljajoč seganje izven poznanega sveta (na primer v verzih Prilagajanje: »Od nekaj sem želel vedeti, / kako je na oni strani …«).

/…/

Ni komentarjev
Objavi komentar