Nina Dragičević: Nemogoče (Urban Leskovar)

Urban Leskovar

Nina Dragičević: Nemogoče.

Ljubljana: Beletrina, 2025.

Vsake toliko časa preberemo knjigo, ki je zmožna predvsem spremeniti našo percepcijo konkretnega problema. Nemogoče, novo delo Nine Dragičević, gre tu še korak dlje, saj pred nami razpre problem, za katerega sploh nismo vedeli, da obstaja – v zgodovini slovenske glasbe je delovalo veliko skladateljic. Ste to vedeli? Bi znali vsaj eno izmed njih poimenovati? Sam pri tem čutim še večjo zadrego, poleg kritike se namreč udejstvujem tudi kot skladatelj, gre tako rekoč za moje področje, o skladateljicah na slovenskem pa kljub dvanajstletnemu izobraževanju v klasičnem programu glasbenih šol nisem izvedel ničesar. Videti je, da smo kot družba sprejeli nekakšen sklep, da skladateljic ni bilo… Pa so bile, bilo jih je veliko, gre za iluzijo odsotnosti. In še preden nadaljujemo, lahko zatrdim: Nemogoče je pomembna knjiga.

Nino Dragičević poznamo kot esejistko, pesnico in skladateljico, med drugim je prejemnica Jenkove in Župančičeve nagrade. Na pesniškem turnirju založbe Pivec je dvakrat prejela nagrado vitezinja poezije, pred nedavnim so ji prisodili arsovo lastovko za kratko zgodbo Ena Marija, dve Mariji, nobene Marije – slednja predstavlja tudi eno izmed poglavij recenzirane knjige Nemogoče, ki se je znašla med deseterico za nominirank za veliko nagrado knjižnega sejma. Z natančnim definiranjem žanrskega prepleta, ki knjigo določa, bi si nadobudni literarni teoretik lahko dal duška, za nas naj zadostuje, da recenzirana knjiga deluje kot razprava, esej, pripoved, dokumentaristično gradivo in poezija hkrati, pri čemer s križanjem vseh naštetih zvrsti širi njihove izrazne možnosti in se upira kategoričnim oznakam.

Izbira naslova je precej zvita, saj deluje na dveh ravneh. Prvo raven določa mizoginija, češ, ženska ne more biti skladateljica, to je nemogoče, zato skladateljic ni. Pri tem se Dragičević opre na citate iz slovenskega časopisja 19. in 20. stoletja, ki zagovarjajo, da je kompozicija preveč abstrakten posel, da bi ga lahko opravljala ženska, in da ženske v vsej glasbeni zgodovini še niso sproducirale omembe vredne kompozicije. Do zdaj bi že moral obstajati ženski Bach, a ženskega Bacha ni, zato je edino logično, da je odsotnost genialnih skladateljic, oziroma skladateljic nasploh, problem, ki tiči znotraj žensk samih. Zadeva pa postane precej shizofrena, ko avtorica iz arhivov zbrska članke, ki s pohvalnimi besedami govorijo prav o tistih skladateljicah, ki menda ne obstajajo. S tem zadenemo ob paradoks: skladateljice so bile na neki točki preteklosti navzoče, celo uspešne, a vseeno se nam zdi, da nikoli niso obstajale.

To nas pripelje do druge ravni, ki jo lahko razumemo z rabo pojma odsotnost avditornega spomina, logika je sledeča. Nemogoče je, da pisateljice na slovenskem niso obstajale. »To, da jih ni v preteklosti, je pojav sedanjosti«, piše Dragičević, pri tem pa dodajmo, da prav v sedanjosti razsaja že omenjena odsotnost avditornega spomina, ki pa se, oh, kakšno naključje, drži zgolj ženskega spola. Kako to deluje v praksi? Vzemimo primer Ane Pesjak. Plodovita skladateljica je ob izidu monografije Zgodovina glasbene umetnosti na slovenskem zreducirana na pevko, ki je – povsem mimogrede – enkrat sestavila »polko na neki ples«. »Sestavila« je seveda mnogo več kot eno polko, še bolj povedno pa je dejstvo, da njeno ime ni med gesli v monografiji, temveč postane zgolj opomba pod črto.

S spretnim nizanjem dokumentarističnih dokazov nas Dragičević pripelje do sklepa, da je odsotnost slovenskih skladateljic pravzaprav prisotnost. Mizogino kolesje odsotnosti avditornega spomina nas je naplahtalo, da skladateljic ni, Nemogoče pa nas opomni, da gre le za prevaro, dimno zaveso. In nadalje, če že nimamo ženskega Bacha, to ne odraža nikakršne nezmožnosti, pojasnjuje Dragičević. Glasba, ki jo proizvede oziroma zvoči skladateljica, nima dosega, odsotnost v zgodovinskem kanonu ni predmet kompozicije, ki bi bila pomanjkljiva, temveč zadeva izhaja iz socialno-ekonomskega položaja žensk. Gre za vnaprejšnji hendikep, selektivno sito zgodovine, ki prepušča le posameznike z zadostnim statusom oziroma kulturnim kapitalom, vsi ostali – ali, bolje rečeno, vse ostale –, pa si v najboljšem primeru lahko obetajo omembo pod črto. /…/