Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

Matej Bogataj: Vdori; razvrednotenje, za začetek

Sodobnost / Uncategorized  / Matej Bogataj: Vdori; razvrednotenje, za začetek

Matej Bogataj: Vdori; razvrednotenje, za začetek

Vdori; razvrednotenje, za začetek

Tjaša Mislej: Naše skladišče. Režija Mateja Kokol. Prešernovo gledališče Kranj, ogled oktobra.

 

Naše skladišče je Socialna drama, samo da je v resnici smešna kot komedija, kot so jo v gledališkem listu podnaslovili iz formulacije žirije ob podelitvi – no, podelitve letos ni bilo, je bila pa vsaj premiera pred zaprtjem gledališč – Grumove nagrade za najboljše dramsko besedilo. Socialna drama je spisana iz žabje perspektive, od spodaj, saj se ukvarja s tistimi na dnu (prehranjevalne) verige, ne ravno s proizvajalci hrane, temveč s tistimi podplačanimi in ponižanimi, ki so na drugi strani potrošnje: brez kupne moči, zato pa nenadomestljivi pri polnjenju megaštacun. Skladišče je obenem izločen, izoliran prostor s svojim režimom, ki je skoraj taboriščniški, internacijski, hkrati tudi nekakšno zaodrje nakupovalne ihte in s tem zrcalna slika družbe, ki se vrti okoli potrošnje in gospodarskih kazalnikov, ker kot da je vmes izginilo vse tisto, kar naj bi družbo povezovalo. Razen nogometne reprezentance, kot ugotavljajo ciniki, ki so morda le še ne do konca razumljeni realisti. Ali kot poudarjajo teoretiki družbe, ki primerjajo oba sistema, socialističnega, v katerem so bile vrste in pomanjkanje določenih artiklov, razen za izbrance, in turbokapitalističnega, v katerem je, paradoksalno, vse več lačnih, ne samo iz umetniških vrst: posameznikovo svobodo in iniciativo smo zamenjali za polne police kitajskih izdelkov, hidroponske zelenjave, eksotičnega sadja. Vrste so pa spet, itak, in meje neprehodne, celo med občinami.

Štiri delavke, pripadnice različnih generacij in z različno motivacijo, delajo v skladišču in tam tudi bivajo, s tem racionalizirajo polnjenje polic, zvečer se tešijo s televizijo in obveznimi žajfnicami, podnevi etiketiranje, zlaganje in prelaganje, enkrat fižol, drugič avokado. Življenje, katerega izsek vidimo in spominja na neskončen in ponavljajoč se dan, jim poteka od zvonca do zvonca, ki označuje čas za malico in konec izmene, vmes pa jih obiščejo tudi vodilni, na primer poslovodja in nadvse artikulirani direktor regije, ki se redko inšpekcijsko spusti nad zaposlene, nad njim so samo še tuji lastniki; v skladišče zatava kupec, ki ne ve, kaj hoče – in takšen neartikuliran kupec je mrtev kupec, že vnaprej, kot se izkaže tudi tokrat. Obišče jih tudi novinar, ki je na sledi vročih zgodb o izkoriščanju, avtor ene tistih oddaj, ki so takoj zraven uspešnežev, ki so uspeli ravno z izkoriščanjem, optimizacijo dela, kot se temu reče, torej krčenjem kadra in njegovim dodatnim obremenjevanjem, vendar mu ne povedo skoraj nič, le punca s travmatično izkušnjo mu svetuje, naj gre do blagajn, če hoče videti pravo tlako in poniževanje, boj za normo, ki jo prodajalke za silo še dosegajo, kupci pa včasih zaostajajo. V skladišču se med ženskami razvijejo igre in obredi, imajo vrstni red za tuširanje in za daljinca, tudi izražene posebnosti. Marija, najmlajša, najbolj šolana in zato sumljivo nekje na robu pripadnosti, vmes piše ali vsaj sanjari o pisanju o neustrašni slovenski alpinistki, ki je v sedemdesetih letih v ženski odpravi osvojila Pik Komunizma. Vera, najstarejša in nekako delovodja, vodja izmene, si ob spominjanju na dobre stare čase, ko so imeli prodajalci še stik s kupcem, ko je bilo vse bolj počasi in enostavno, izbira pa obvladljiva, izmišljuje, kaj vse bo skuhala svojemu staremu, ko pride domov; potem jo včasih opozorijo, da je mrtev, davno mrtev, da je njen špekulativni aparat pravzaprav sanjarjenje in beg od resničnosti. Suzi, najbolj ekonomsko odvisna od dela in v strahu, da bi ga izgubila, zato tudi najbolj servilna in splašena, bi naredila vse za otroke, ki jih skoraj ne vidi: v nedeljo so sicer proste, vendar bolj teoretično, saj so ves čas kakšne akcije in je tako akcija v skladišču tudi ob nedeljah, zaradi vedno novega akcijskega cikla. Evelin bi rada izstopala, oziroma nastopala; njej je medijski svet tista fantazma, v kateri bi se rada zasidrala, ves čas jo obseda željo po uspehu, in to v kateri od estradnih oddaj, in punce nagovarja, da bi skupaj pele, da bi si izmislile zgodbo o povezanosti v kvartet in bi bile pravi ženski zborček; ker so si različne, je seveda največji problem, kaj bi pele in kako; ene so proti in druge brez posluha, zato mora, na samem koncu oziroma namesto njega, zapeti solo. Tisto o lastovki, ki pride jokat čisto noter vate, za besedilo katere je poskrbel Milan Jesih in za glasbo Jure Robežnik, pesem, ki je sentimentalna, malo po občutku otožnosti tudi neulovljiva, predvsem pa predstavlja vso tesnobo in pričakovanja, tudi samoto in izločenost, kar vse si zaposlene polnilke polic kljub razlikam delijo.

Njihova različnost se, enako kot ob predstavi tistega idealnega zunaj, kaže tudi skozi rituale, skozi komaj opazno hierarhijo in napovedi, da se zna ta spremeniti, recimo z napredovanjem katere od njih ali z odpustom zaradi malomarnosti. Ena od njihovih igric je tudi zapeljevanje redkih moških, ki jih vidijo, in v izseku življenja, ki ga igra zajema, je to novi šofer in razkladač, za pozornost katerega se prerivajo oziroma se pred njim silijo v ospredje. Socialne stiske ne razkrivajo le njihovi pogovori, še bolj se ta pokaže takrat, kadar jih obišče ambiciozna poslovodkinja in jim grozi z racionalizacijo, torej z odpuščanjem, ali pa jih obvesti, da z vikendom in oddihom spet ne bo nič. Ali ko jih obišče vodja regije in so prav po vojaško postrojene in servilne. Z drobnimi rituali in strahovi, ki jih nosijo, pa dobiva igra tudi humorne in absurdne podtone, vse punce, pa tudi dezorientirani kupec, ki zaide k njim, so nekoliko komično okarakterizirane, še najbolj Marija, ki je šolana, in to tudi kaže, prav tako kot svoj občutek za socialne krivice in željo, da bi ukrepala, delovala sindikalno in etično.

Besedilo je od Grumove nagrade dobilo nekaj poglobitev, razširjene so predvsem moške vloge, ostre robove in vodstveno premočrtnost je dobil direktor regije s tekmovalnim, sam misli, da tudi zmagovitim govorom o tem, kako izriniti (s kvaliteto in znižanjem stroškov dela, recimo) s trga konkurenco, kar ga naredi bolj ozko usmerjenega; predvsem je blizu ideološkim vodjem, samo da je bolj neposredno napadalen in ekskluzivističen, saj ideologije v času ideologije neomejene potrošnje in s tem povezanega izčrpavanja planeta niti ne potrebuje več. Razširjena je tudi vloga novega voznika, ki pripelje robo in se pritožuje, da ne bo šlo, čeprav bi naredil in delal vse, samo da mu ne bi bilo več treba voziti kamiona po svetu, tisto ga je ubijalo. In nevede z odvečno embalažo odpelje truplo, ki ga punce skrijejo v škatlo: ne vedo, kaj bi z njim, zato ga pošljejo na reklamacije; eno truplo, to zanje ni nobena ovira, pravi ena od njih.

Uprizoritev je postavljena na oder, ki ga zaznamuje provizoričnost; paneli, na katerih so njihovi interni razporedi in kričeče vrečke in razglasi popustov, ki naj premamijo premalo odločenega potrošnika, ki ga kompulzivno spodbujajo k nakupovanju, delujejo ceneno in začasno; to ni masiven, temveč montažni prostor, kot da bi bilo trgovstvo, enako kot recimo fotokopirnice ali picerije, ki so vznikale na vsakem koraku, nekakšen prehoden pojav; scenografinja je Petra Veber. Kot pritiče veliki firmi, punce nosijo delovne uniforme, osebno noto jim dajejo le obuvala. Režija na začetku poudari mehaničnost njihovega dela, med konverzacijo lepijo etikete na konzerve, prekladajo robo iz škatel na voziček in nazaj, z repetitivnimi, rutiniranimi in avtomatiziranimi gibi, v strahu, da bodo kaj zamešale, nizkorasli fižol z visokim, takšne stvari; v uprizoritvi delujejo kot ena, kot stroj, in se s tem približujejo taylorističnemu, izvorno fordovskemu – ne po Alanu Fordu – idealu človeka kot zobca stroja, kot priveska tekočega traku.

Potem se med njimi odvije delovnik, čvek in nadzor od zgoraj, tudi kakšna kritika njihovega dela od teh istih, vse do konca, ko zapustijo prostor, še prej pa izobesijo transparent s skoraj stavkovnimi zahtevami. Te so nekako v ozadju, njihov nosilec je najbolj šolana, Marija, ki je v skladišču začasno, si misli, ker ima umetniške namene. Miranda Trnjanin jo odigra z vso potrebno izločenostjo in drugačnostjo, je le iz drugega socialnega sloja, tudi njen miselni horizont sega dlje in višje, njena igra je komentar na sanje in sanjarjenja sodelavk – njihov pa na njeno vzneseno deklamiranje svoje bodoče uspešnice oziroma umetnine. Vesna Jevnikar je vodja izmene, ki je obtičala v nekih drugih časih in je do teh tudi nostalgična, njena vodstvena pozicija je očitno ogrožena, njen fantazmatski svet, ki ji olajšuje delovno in bivalo rutino, pa je vezan na nekdanji odnos s pokojnim, s katerim je očitno v tesnem dialogu, vsemu navkljub. Suzi Vesne Slapar je tipična predstavnica proletariata, je skoraj cankarjanska mati, ki bi žrtvovala vse, da bi bilo njenemu naraščaju, okoli katerega se ji vrti svet, v prihodnosti bolje. Da bi njeni otroci začeli stopničko višje in končali morda dve višje; zato je v stiski, ko ne (z)more reči ne, vse do konca. Vesna Pernarčič je Evelin, ki najdeva svojo uteho v obljubi slave in pomembnosti, ki jo hipno ponujajo razne zabavne oddaje z udeležbo naturščikov, pokazati hoče, kaj zna, in to je petje, nastopanje; še prihod novinarja, čeprav terenskega in kar najbolj oddaljenega od razvedrilnega, zabavnega programa, v kakršnega bi se želela zriniti, razume kot zamujeno možnost za prodor v studio in pod žaromete. Blaž Setnikar kot novi skladiščnik, postaven in kot tak tudi predmet želje od ostalega sveta izločenih žensk, je neposreden, nekoliko komedijsko spuščen, čeprav slutimo njegove strahove, in epizodna vloga Boruta Veselka, ki nosi okoli v prašiča dekorirane ocvirke, nadomestek mastnih sanj vsakega kupca, deluje ravno prav zmedeno, da se kot kupci, izgubljeni v labirintu artiklov in polic, ugledamo v njegovi zmedenosti in neodločenosti.

Na drugi strani je svet uspešnih; poslovodkinja, kakor jo odigra Darja Reichman, je tista vmes, pritiska navzdol in se klanja navzgor, njena karierna in osebnostna tragika se najbolj pokaže ob obsmrtnem govoru, v kupca, ki je omahnil sredi svoje nakupovalne naloge, namreč projicira svoje življenjske zagate, nezadovoljenost, tudi ugotovitev, da je za službo in delovne obveznosti žrtvovala vse, zdaj pa ne uspe izstopiti in prigaranega ne uživati. Miha Rodman je nekdo, ki je z ambicioznostjo sicer prišel na pozicijo, ampak to še ni ta pozicija: direktor regije lahko vedno postane direktor česa več, če ne, karierno stagnira, razen kariere pa, enako kot poslovodkinja, nima prav veliko. Tudi ne časa, da bi to užil. In četrta veja oblasti, novinarstvo: delavke ga ne jemljejo za svojega in upravitelji se ga nič posebej ne bojijo; v uprizoritvi je Aljoša Ternovšek skoraj vrinek, občutek imamo, da dela bolj zase, da so zgodbe s socialnega obrobja zanj nekaj pikantnega, nekaj, kar bo ganilo publiko in ji ob naslednjem preklapljanju daljica dalo občutek, da so kljub vsemu nekje drugje tisti, ki so zaradi svojih delovnih pogojev res nasankali.

Režija je atmosfersko izpostavila predvsem toplino, ki jo imajo zaposlene, pa usmerjeno vedenje tistih brez zadržkov nad njimi; hkrati je gradila na seji, na ponovitvah, zato je pogost nastop v vrsti, ki doseže največji učinek pri skrivanju trupla v kotu skladišča. Ker je novinar z avdiovizualnega, ne tiskanega medija, je njegova ‘reportaža’, ki jo snema na telefon, projicirana na horizont in mediju primerno zožena, pokončna, vse pa izzveni nekako v absurdnem, malo pa tudi upornem duhu.

Ni komentarjev
Objavi komentar