Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

Peter Zupanc: Tatovi duš

Sodobnost / Izredne pošiljke  / Peter Zupanc: Tatovi duš

Peter Zupanc: Tatovi duš

Verjetno sem prvo kamero prijel v nerodne roke, da bi ustvaril vtis, kako imam za početi nekaj pomembnega, kar me obenem loči od množice, ki je ne maram. Seveda ni bilo vedno tako enoznačno, a vendar, fotografiranje je vsaj do neke mere sporočalo: pustite me pri miru. V naslednjih letih je to moje oklepanje kamere šlo skozi mnoge bolj ali manj postranske faze sporočilnosti, a da je fotografiranje lahko tudi drugačna komunikacija, je postalo pomembno predvsem v času mojih južnokitajskih potovanj. Znašel sem se, recimo, nekje v palmastih planinah, v vasicah z imeni, polnimi številk, morda iz oči v oči s starcem ali starko, ki prodaja morje pomaranč, prosto ležečih na tleh, tik ob, na primer, na palico nataknjenih podganjih fetusih, pripravljenih za na žar. V mnogih primerih je šlo za naselja etničnih skupnosti Kitajske, za tako imenovane xiaoshu minzu. V mnogih primerih so torej tamkajšnji prebivalci nosili tradicionalna oblačila, ki so čisti ognjemet vezene domišljije, barv in, no, različnih vrst rut in klobukov. Na neki način so moje fotografije iz tistega časa dokumentarni posnetki, osebni arhiv, amaterski antropološki zapisi. Že zdaj nekaterih od teh oblačil ne vidimo več.

No, hotel sem zapisati, da mi, četudi bi zares znal kitajsko, to ne bi pomagalo, ker so ljudje v tistih krajih po navadi govorili svoj jezik. Komunikacija z besedami je bila mnogokrat skorajda nemogoča. In tedaj mi je fotoaparat dal vlogo. Jasno je bilo, kaj hočem. Obenem je postalo jasno, kaj naj bi počeli potencialni fotografiranci: čakali na moj škljoc. Seveda vsi niso hoteli sprejeti te vloge. Včasih je bilo sprejetje predloga za fotografiranje prvi znak prijateljstva, včasih je sprejetje prišlo po tem, ko smo skupaj preživeli nekaj časa. Nekateri posamezniki so predlog sprejeli takoj, drugi so se sprenevedali in potrebovali nekaj prigovarjanja, tretji so si prekrili obraz, odkimavali. Predvidevam, da je obstajala tudi določena možnost, da me kje kdo pretepe, a je nikoli nisem jemal resno – in nazadnje se to nikoli ni zgodilo.

Pri tistih, ki so svojo vlogo sprejeli in recimo strpno čakali med uravnavanjem mojega fotoaparata, sem se spraševal, kako se izogniti poziranju. Recimo tvorjenju tipičnega kitajskega znaka V ali česa podobnega. Izoblikoval sem taktiko. Pretvarjal sem se, da pritiskam na sprožilec, in ko so se poziranci sprostili – šele tedaj sem jih zares fotografiral, ujel v trenutku med vzbujanjem določenega vtisa in sproščenim zadihanjem. S teh potovanj sem prihajal z gigabajti povsem bližnjih posnetkov, s fotografijami ustnic in oči, ki so bile v prvem trenutku ogledovanja, recimo, nasmejane, a so se ob daljšem zaziranju zazdele žalostne, morda celo obupane; ali pa obratno. Meje med različnimi čustvi so prehajale in še vedno prehajajo – brisanje meja na obrazih je ujeto na teh fotografijah. Pozneje, doma, sem se spraševal, ali je kdo od teh ljudi morda požigal ali skrival dele templjev v času kulturne revolucije, ko so učenci in študenti v imenu Komunistične partije pretepali učitelje in izdajali starše, ali pa so to počeli kar v imenu lokalnih mafijašev. Je koga kitajski projekt velikega skoka, ko, skicirano, ljudje niso obdelovali polj, temveč so namesto tega pretapljali vsako žlico, ki jo je mogoče najti, da bi dosegli industrijski napredek, potem pa so brez žetve in hrane postali kanibali, no, je koga od teh fotografirancev veliki skok prisilil, da je, recimo, skuhal soseda? In če ga je, mu je bilo pozneje kdaj žal? Kako so vrednotili ceno svojega preživetja? Kakor koli, mislil sem si, da beležim odtise preteklosti v očeh. Spominjal sem se starih definicij fotografije in si dejal, brez ambicioznega iskanja natančnih pomenov besed, da tole pomeni biti iniciiran v tatu duš. Na stara leta bom gledal te fotografije, ukradene trenutke, in jih polnil s tedanjimi znanji, s spomini na razdrobljene dialoge, z domišljijo. Zvenelo je dobro.

Zdaj vsega tega skoraj ne počnem več. /…/

 

Ni komentarjev
Objavi komentar