I.
Imenitna pesem Billyja Collinsa Aristotel se začne: »To je začetek. / Lahko se zgodi kar koli.« Neka moja pesem, ki ima naslov Pisanje trajnih pesmi, pa se glasi:
Pisanje trajnih pesmi
Prava téma je vedno v bližini. Včasih sedi
na okenski polici ali pa je ravno stopila za
zaveso, zdrsnila v drugo sobo, po inerciji
in zaradi ljubezni do premikanja, ne zato,
da bi se nam izognila. Njen namen in njena
poklicanost sta v razkritju, ne v igri skrivalnic.
Včasih se zateče v svinčnik. Včasih v nalivno pero.
In včasih kot neviden prah prekriva tipkovnico
in se prsti, ko pritiskamo na tipke, potapljajo vanjo.
Vedno je povezana z našim življenjem. Z življenjem
okrog nas, in je čisto običajna; del dnevne rutine,
del ponavljanj. Nekaj tako vztrajno prisotnega,
kot je prisotna ljubezen do otrok ali psa. Redko
se oddalji. Redko zaide v medzvezdne prostore,
na nebeške pašnike, da bi prisluhnila zboru molčečih
angelov. Če že mora, se raje spusti v globino
in tam prešteva kroge pekla. Ko se končno razkrije
in pusti ujeti, je naša naloga preprosta:
moramo jo prepričati, da vstopi v pesem.
Vse, kar sledi, se potem dogaja samo od
sebe. Kot pisanje po nareku ali kot bi se v sanjah
in v budnosti hkrati že vse življenje skupaj z njo
pripravljali na to srečanje. Vemo, da smo jo ujeli.
Vemo, da je zdaj v pesmi. A ne vemo, kako
ji bomo pomagali odrasti. Ne vemo, kam se bomo
premaknili. Toda spremlja nas gotovost, da se ne moremo
izgubiti, da se bo vse dobro končalo, čeprav se je šele
začelo in se šele prepuščamo naključjem.
Ko se čez čas približamo izteku pesmi, čutimo,
da se ne bomo veliko ozirali čez ramo in obsedeno
iskali napak, si razbijali glave s slabo prikrito
šibkostjo. Téma, ki nas je spremljala kot senca,
se je razkrila. Se je utelesila v pesmi, ki je zdaj tu,
pred našimi očmi in rokami. Na svetlobi in v zraku.
Pesem imamo za popolno pesem. In čarovnija,
v katero smo bili pripuščeni, neutrudno ugaša.
Zdaj se začenja težaško delo ločevanja od družic.
Zdaj se začenjajo prve minute njene prave usode
in življenja; popolna odvisnost od sreče in prepoznavanja,
od prepoznavanja in sreče.
Poezija je hitrejša in bolj zgoščena od proze. To je razlog, da sem navedel čisti začetek Collinsove pesmi in pa svojo pesem v celoti. Ne gre za nekakšen narcistični akt razkazovanja poezije in posamične pesmi, čeprav tudi to ne bi bilo nič slabega, ampak za preprosto utemeljitev prvega stavka iz tega odstavka. Gre za dokaz. Za jasen in neizpodbiten dokaz.
Mislim, da mi v prozi ne bi uspelo napisati tako plastičnega poteka dogajanja, ki je potrebno, da na papirju zadiha pesem. (Glagol zadiha uporabljam, ker verjamem, da je pesem živ organizem.) Zanimiva pesem. Ne samo za tistega, ki jo je napisal, ampak tudi za potencialnega bralca.
Če iz že tako ali tako konciznega »opisa« poteka nastajanja pesmi napravim še večjo zgostitev, nekakšen superkoncentrat, podoben jušni kocki, ki pa bo, paradoksalno, že skoraj mejil na prozo (poezijo bom za posebne potrebe teksta prevedel v prozo), se ta glasi: tema, ki je zanimiva, ki si »zasluži«, da jo ubesedimo in ji damo obliko in jo na ta način vsaj prividno rešimo pred neobstojem in pozabo, je vedno povezana z življenjem. Naša naloga je, da jo prepoznamo in prepričamo, da vstopi v pesem, kajti ko je tema v pesmi, se, vsaj včasih, vse dogaja skoraj kot po nareku in na naših, izključno naših plečih je, da tej temi, ki je zdaj v pesmi, pomagamo odrasti.
Akt pisanja v moji pesmi potem postane analogen nekakšnemu premikanju brez vnaprejšnjega načrta, ki pa ima posebne zakonitosti in pravila. Recimo; čeprav ne vemo, kam se bomo premaknili, nas spremlja gotovost, da nam bo uspelo, da se bo vse dobro izteklo. In ko se bližamo koncu pesmi, se že v istem hipu zavemo (včasih se to tudi dejansko zgodi, a za natančnejšo diagnozo je vedno potreben časovni odmik, razdalja), da je pesem prava, da je po tistem, ko bo napisana, ne bomo vedno znova prebirali polni dvomov, da v njej ne bomo obsedeno iskali napak in slabo prikritih šibkosti.
Če pesem uspe, se včasih zgodi, da dobi oznako – popolna pesem. Kaj je s popolnimi pesmimi, je zelo dobro napisal nemški mojster Gottfried Benn; v življenju naj bi jih vrhunski pesnik napisal le šest, mogoče osem, vse ostalo pisanje, vse ostale pesmi, so zgolj ponižne priprave na »prihod« teh popolnih pesmi, so priprave na najdbo, zdaj postajam rahlo skrivnosten, na najdbo zlatih zrn. Osnovna značilnost tega procesa in teh zrn zlata pa je, da po izpiranju časa ostanejo na nevidnem, zračnem situ. Da se ohranijo.
Ampak zadeva s tem, ko je takšna pesem napisana, nikakor ni zaključena. Kajti resnično življenje pesmi se s tem, ko je prišla na zrak in na dnevno svetlobo, šele začenja. Najprej se mora pesem ločiti od svojih družic, od ostalih pesmi istega pesnika. Podobno kot pri Mandelštamu mora pesem dobiti na čelo obvezo, ki pa ni samo njeno ime, ampak je tudi vse tisto, kar se za imenom skriva. To bi lahko imenovali vsebina ali pa skupek asociacij.
Šele ko se to zgodi, lahko vstopi v svojo pravo usodo, v zunanji svet, kjer pa je popolnoma odvisna od sreče in prepoznavanja, od prepoznavanja in sreče. Popolnoma je odvisna od tega, ali okolica, se pravi tisti, ki so profesionalni bralci in se poklicno ukvarjajo s književnostjo, pozneje pridejo na vrsto tudi laični bralci, lahko takšno pesem vidijo in prepoznajo. Ali lahko opazijo, da ima na čelu obvezo.
Da bi pesnik spravil skupaj dovolj pesmi za obseg knjige, se mora ta proces velikokrat ponoviti (seveda ven nikakor ne pridejo same popolne pesmi, ampak pesmi, za katere v žargonu rečemo, da nekako stojijo) in pesnik je lahko neskončno srečen, če ima v knjigi eno, dve, mogoče tri takšne pesmi (to število se z leti še zreducira in vztrajno pada). Čeprav je pesniku uspelo enkrat, ali mogoče celo večkrat, napisati t. i. sijočo pesem, nima nobenega zagotovila, da se bo to ponovilo. Da gre za nekakšen repetitivni proces, ki je avtomatiziran in skoraj obsojen na poročno zaobljubo – dokler naju smrt ne loči.
Zdaj smo spet pri Collinsu. Pri prvih verzih pesmi Aristotel. Pesnik je vsakič znova na začetku. In lahko se zgodi kar koli. Lahko pa se tudi ne zgodi popolnoma nič. To tveganje ves čas obstaja.
Podobna pravila veljajo tudi za pisanje proze in pisanje esejističnih tekstov, a v isti sapi moram opozoriti na bistveno, da ne rečem drastično razliko: poezija, namenjena tiskanju v knjigah, nima trivialnih žanrov. Nima nekih podzvrsti, ki bi jih utemeljevalo hierarhično razmerje na relaciji visoko/nizko. Njen trivialni žanr je mogoče popevka, ki pa ni namenjena tiskanju v knjigah, ampak petju ob spremljavi glasbe.
Ali malo drugače; poezija, za razliko od proze ali eseja, ne pozna kategorije povprečnosti in zagotovljenega obstoja znotraj kategorije povprečnosti. V pisanju poezije ostanejo pri življenju samo vrhovi, samo špice. Skoraj brezzračni prostori z izjemnim razgledom na svet pod njimi samimi. Ostalo gre hitro v pozabo. Pri esejistiki in prozi obstaja precej večja verjetnost, da bosta našli množico odjemalcev, tudi če bodo njuni dosežki povprečni oziroma, metaforično rečeno, če bosta bralca prepričali in nase priklenili predvsem z »napeto in zanimivo zgodbo«.
Zdaj nismo več na začetku, a se bližamo nekemu novemu začetku. Recimo, da se je tisti repetitivni proces, ki je potreben, da pesnik napiše določeno število pesmi, ki naj bi zadostilo obsegu knjige, ponovil tridesetkrat, štiridesetkrat, petdesetkrat. Skratka, pesnik ima dovolj pesmi za ne preveč obsežno knjigo. Med njimi mogoče tudi kakšno zares dobro. Mogoče več kot eno. Ostale pa takšne, da nekako ne porušijo strukture knjige in ne končajo takoj v brodolomu.
Pisanje pesmi, ki so zdaj po neki dramaturgiji, po nekem urejevalnem principu končale v knjigi, so spremljali različni občutki. Včasih skoraj blaga evforija, ko so verzi stekli in se je neki odtis, ki ga je pesnik nosil v duhu, mogoče v sanjah, prelil na papir in se je zgodil tisti čudež, da se je prava tema, seveda povezana z življenjem, pustila zvabiti v pesem, kjer ji je pesnik nekako pomagal odrasti. A večkrat kot z evforijo je bilo pisanje povezano z muko in se je zatikalo in ustavljalo in se je pesniku zdelo, da se je njegov vodnjak presušil, da je prazen, da se je vse, kar se je v tistem, za pisanje najbolj kreativnem času, ko pesnik ni počel ničesar vidnega, izčrpalo. Da je preprosto izhlapelo.
Zdaj ima pesnik napisano knjigo, ali esejist knjigo esejev (omejujem se na področji, ki ju najbolj poznam), in ta mučna sladkost, ta ambivalentnost, to nihanje med muko in evforijo, ti skoraj metafizični pogovori z mrtvimi in odsotnimi mojstri in sogovorniki, ki po navadi, po nekem nenapisanem pravilu spremljajo pisanje, so končani.
Čarovnija, ali pa delčki čarovnije, v katero smo bili pripuščeni, neutrudno ugaša. Oziroma je že ugasnila.
II.
Ker pesnik ali esejist ne piše za predal, je spet na začetku. Na začetni točki. Toda ta začetek nima več povezave s kreacijo, ampak s pragmatičnimi zadevami in praktikalijami. Knjigo, ki je zaenkrat še dokument v računalniku ali sveženj natisnjenih papirjev v kakšni mapi, si želi spraviti med platnice. Trde ali mehke (seveda raje trde kot mehke, saj se mu zdi, da je knjiga s trdimi platnicami na povsem fizičnem nivoju bolj obstojna od broširane). Misli, da je knjiga dovolj dobra, da si to zasluži. Mogoče mu je celo kdo od tistih dveh ali treh bralcev, ki jih ima in ki jim verjame in zaupa in se nanje zanese, to potrdil. Mu dal zeleno luč.
Želi si, da bi knjigo videl v izložbi kakšne knjigarne (verjetnost, da se to zgodi, je zelo majhna) ali vsaj na knjižnih policah oddelka za poezijo v knjigarni, kar ima za nekakšen materialni dokaz, da je knjiga izšla. Ali pa v knjižnici, kar je drugi materialni dokaz, da je knjiga izšla. Še posebej v knjižnici, kjer so shranjene tudi knjige, ki so izšle v nekih drugih časih. Knjige, ki se jih ne da več kupiti. Knjige, ki so bile napisane, ko pesnik še ni vedel, da bo tudi sam pisal, pa knjige, ki so bile napisane, preden se je rodil. Včasih tudi v drugih stoletjih in tisočletjih. Seveda ga hkrati s tem spremlja tudi skrita misel, da bo za knjigo dobil honorar. Ne nazadnje je poklicni književnik in pisanje ni njegova popoldanska ali prostočasna dejavnost.
In zakaj je na začetku? Ker nima nobenega zagotovila, da bo knjigo, ki jo je napisal, kakšna založba umestila v svoj program. In tu ni čisto nič pomembno, da je ustvarjalec, imenujmo ga tako, uveljavljen avtor in že desetletja prisoten na literarni sceni, tu nič ne pomaga ne minulo delo, ne sloves in ne vse, kar ga spremlja, popolnoma mirno lahko odloži ogrinjalo bleščeče preteklosti in izstopi iz objema čudovitih barv sončnega zahoda, a to še zdaleč ni vse – čisto nič ne pomaga niti sedanje delo.
Kajti velika verjetnost je, da na vprašanje, ali založbo mogoče zanima natis njegove knjige, ne bo dobil nobenega odgovora ali pa bo dobil odgovor, da je program zaseden za nadaljnjih šest ali deset let, in takšen odgovor bo dobil takoj, ne da bi druga stran sploh preverila, kaj ji pravzaprav ponuja. Ima pač smolo, veliko smolo, povezano z današnjim duhom časa, da ne piše proze, ampak poezijo in esejistiko, ki se ne prodajata tako dobro kot prozne knjige. Predvsem romani. Tudi število izposoj v knjižnicah samo še dodatno dokazuje, kako majhen krog potencialnega občinstva imata ti dve književni zvrsti. Nasploh. Ne samo v njegovem primeru.
Seveda se prozne knjige dobro prodajajo predvsem v knjižnice, no, bistveno več od knjig drugih literarnih zvrsti jih kupijo tudi individualni kupci, nekatere so prave uspešnice in pesnik se temu res čudi (obstajajo tudi uspešnice med pesniškimi knjigami, to so tiste, ki ponujajo bolj ljudsko in bolj dostopno varianto te »hermetične« veščine), saj misli, da je nakup dobre knjige poezije precej bolj smotrn in bolj racionalen od nakupa prozne knjige, in to zato, ker knjiga poezije – iz nje se v teku časa berejo le še posamične pesmi – obljublja večjo možnost ponovnih branj.
Prozne knjige pa se po navadi ne berejo po odlomkih, ampak v celoti. In le redke so tiste, ki jih doleti čast ponovnih in večkratnih branj. So bolj ali manj za enkratno uporabo. Poleg tega je branje poezije drugačna duhovna disciplina od branja proze. Drugačna operacija uma. Zahteva večjo osredotočenost in večjo zmožnost povezovanja. Večjo sposobnost prišteti k tekstu tudi belino.
Torej, prvo prekletstvo, ki zadene pesnika in esejista, je, da ponuja »robo«, ki se ne prodaja. Da ponuja neko skoraj eksotično jed in ne vroče žemlje. Da, gledano skozi prizmo ekonomske računice, ponuja čiste marginalije. Drugo prekletstvo pa je, in tole je zdaj paradoks, da ne rečem oksimoron, da ponuja velike količine te bistveno nekurantne »robe«. Bistveno prevelike količine. In to iz leta v leto.
Četudi se mu zgodita čudež in nepopisna sreča, da ga neka založba skoraj vzame za hišnega avtorja, to je običajno zasluga urednika na založbi, ne založbe, je njegova produkcija prevelika, da bi jo lahko »požrla« ena sama založba. Prav tako je njegova produkcija prevelika, da bi jo sproti »požirali« tiskani mediji. Sploh specializirane revije (tule bi moral uporabiti dvojino), namenjene književnosti, pri katerih veljajo pravila, da lahko književnik v isti rubriki objavi le enkrat na leto.
Prevelika pa je zato, ker je pisanje njegova primarna in edina dejavnost, s katero si služi denar, saj ne počne skoraj nič drugega kot to, da vedno znova piše poezijo in eseje, eseje in poezijo. Pisati pa mora veliko, ker so honorarji tako obupno nizki. Nizki vsepovsod. Še posebno pa so sramotno nizki v prilogah dnevnih časopisov. Verjetno nobeno delo v naši državi ni bolj podplačano in podcenjeno od pisanja. Skratka, velika produkcija, ali plodovitost, kot se včasih, ob pomanjkanju boljših domislic, zapiše kakšnemu nadobudnemu kritiku, ni posledica neverjetne dobrohotnosti muz, ampak je posledica ekonomske nuje.
Pisati pa mora veliko tudi zato, ker je celoten sistem, v katerega je bolj ali manj vpet (financiranje književnosti s strani države), utemeljen na kvantiteti, kar posledično pomeni na spodbujanju povprečnosti. Konkretno rečeno; na nenehnem štetju strani in proizvajanju vedno novih naslovov. Kar svobodnim književnikom zares omogoča preživetje, je seveda pisanje (prodajanje enih in istih izdelkov na več strani, za majhen denar), ampak pisanje je zares skoraj in zgolj sekundarno, je nekakšen predpogoj, ki ustvarja reference; primarne so štipendije.
Pravzaprav bi moral napisati v dvojini in v preteklem času. Bili sta dve štipendiji, zdaj je ostala samo še ena; tisto prvo so pametne glave v svoji altruistični vnemi podpiranja književnosti in književnikov ukinile. Pravzaprav je bila skrivnost preživetja oziroma tega, da je mogoče, kot se temu reče in kar je verjetno največja, a dostikrat neizpolnjena želja književnikov, živeti od pisanja, »skrita« v podeljevanju štipendij.
Štipendije so v zadnjih dvajsetih letih omogočale relativno varnost, nekakšno gotovost, navidezen mir. Ker smo seveda še zelo daleč od prakse zahodnih držav, kjer se podeljuje večletne državne štipendije za pisatelje (zneski so z zneski v naši državi neprimerljivi) ali kjer privatne fundacije podeljujejo enormno visoke štipendije (pri nas smo še v fazi prvobitne akumulacije in ljudje, ki imajo denar, še generacije dolgo ne bodo usvojili svetovljanskih navad razvitih družb, da je financiranje umetnikov prestižna dejavnost, ki v družbi prinaša bistveno večji ugled kot primarne dejavnosti, s katerimi so določeni ljudje obogateli), je zdaj tega konec.
Navidezna varnost nam je spodmaknjena izpod nog. Plavamo v negotovosti, ki jo človek s tem, ko je starejši in bolj ranljiv in občutljiv, čedalje teže prenaša. (Če bi v maniri figuralnega slikarstva naslikali ekonomsko-eksistenčni položaj slovenskega svobodnega književnika, bi bil na sliki zagotovo nekdo, ki je ves čas tik pred tem, da se bo utopil.)
Nahajamo se v histeričnem krču, ki ga s sabo prinaša nuja hiperprodukcije, ki za ustvarjalnost ne pomeni čisto nič dobrega – za razliko od blaženega objema lenobe in sproščenosti, ki sta za kakovostno pisanje pravi božji mani. V razvitem svetu se književnike, če malo karikiram, štipendira za to, da ne bi pisali (preveč), pri nas se jih štipendira za to, da bi pisali čedalje več.
A recimo, da je imel avtor še nenatisnjene knjige srečo, da so se načrti iz njegovega »individualnega planskega gospodarstva« – kajti, če hoče, da se mu stvari izidejo, mora vedno planirati za nekaj let vnaprej in včasih so v te načrte vključene tudi povsem fantomske knjige, ki so šele v zametkih in za katere sploh ne ve, ali mu jih bo kdaj uspelo napisati – uresničili in je bila knjiga vzeta v program.
Ko se to zgodi, se avtor dostikrat zaloti, kako v knjigo (če je to pač mogoče) tlači tekste, ki vanjo skoraj ne sodijo. Tlači pa jih zato, ker bi rad povečal njen obseg in posledično dobil višji honorar. Kajti pri honorarjih velja uravnilovka. Krčevito oprijemanje določene postavke, ki je samo ena. Pesniške knjige mogoče tu in tam še predstavljajo kakšno izjemo, vendar ta samo potrjuje pravilo.
V prejšnjih časih, ko so Književni listi še enkrat na mesec objavljali honorarne liste, ni bilo tako. In tudi praksa je bila drugačna. Glede na renome pisca so v višini honorarjev obstajale razlike, kot obstajajo razlike v plačah športnikov po nogometnih klubih ali pa razlike v plačah zaposlenih v javni upravi ali na policiji.
Plovba med Scilo in Karibdo se seveda nadaljuje in negotovost ostaja stalnica vse do konca. Seveda tudi po tem, ko je knjiga že zunaj, v prostoru ostajajo njene vztrajne, postane izparine, ki se jih na noben način ne da odpraviti. V tem delu procesa je negotovost največkrat utelešena v zavlačevanju z izplačilom honorarja. In avtor se kaj hitro lahko spremeni v tisti nesrečni, sebi in drugim zoprni moledujoči osebek, ki blodi od Poncija do Pilata, ki išče kontakte odgovornih in jim potem postavlja nepotrebna vprašanja v zvezi s postopkom, ki bi moral biti avtomatiziran in jasen. In to se seveda ne dogaja samo pri izdajanju knjig, ampak tudi pri drugih dejavnostih, povezanih s poklicem književnika.
III.
Torej, knjiga je zunaj. In recimo, da gre za dobro knjigo. Recimo, da ima, in to je seveda redkost, avtor do svojega dela toliko distance, da dobro knjigo imenuje dobra knjiga in slabo slaba. Kar je seveda izjemno težko, skoraj nemogoče, kajti avtor je vedno prepričan, da je najboljša knjiga, kar jih je napisal, ravno njegova zadnja knjiga.
Sledijo prve recenzije (množina je verjetno pomota) v časopisih, v kolikor je v njih sploh še ostalo kaj prostora za resno pisanje o književnosti in niso recenzije zgolj propagandni pamfleti, preoblečeni v recenzije, ali pa sledijo prve recenzije v tistih dveh revijah, ki še objavljata recenzije, mogoče bodo kakšno recenzijo naplavile radijske frekvence v svojem morju razpoložljivega časa, mogoče se bo celo tu in tam pojavil kakšen zapis na spletu, mogoče bo knjiga postala ena od peščice razvpitih knjig, del jate, ki se zaradi neznanih ali pa precej znanih razlogov, zaradi nekakšne inercije ali pa zaradi učinka snežne kepe, omenja na različnih vizualno estetiziranih literarnih blogih.
A spet ni nobenega zagotovila, da se bo v poplavi knjig, ki so izšle in izhajajo, kar koli od tega zgodilo. Da bo kakšen recenzent, mogoče boljše – kritik, njegovo knjigo vzel v roke in o njej kaj napisal. Mogoče je bilo njegovih knjig preprosto preveč in so, ker gre v resnici za eno in isto knjigo, zgolj in samo utrujajoče branje in tistega, tistih drobnih senc in odtenkov, tistega, v čemer se te knjige med sabo razlikujejo, skoraj nihče več ne opazi.
In ne nazadnje še najpomembnejše: čakanje na kritiški odziv je že zdavnaj izgubilo vse značilnosti vzhičenega pričakovanja, ki so ga spremljali pospešeni utripi srca in znojenje dlani, pričakovanja, kot ga je poznal pred desetletji, ko je bil naiven in je zatrdno verjel, da je tisti duh, ki se je zatopil v njegovo pisanje in zdaj na papir v učenem in težko razumljivem jeziku spravlja neke diagnoze in izsledke in zaključke, da je tisti duh, ki ga včasih boža in včasih graja, skrajno merodajen, da ne rečem zveličaven, in da zaključki, do katerih je prišel, držijo kot pribito in prišraufano hkrati.
Branje recenzij mu je z leti postajalo čedalje večja muka. Zoprnija. Danes se mu zdijo skrajno predvidljive. Zdi se mu, da v njih dostikrat razbira diametralno nasprotno predstavo o svojem pisanju, kot jo ima on sam. Včasih se mu zdi, da s tem ni nič narobe, saj je interpretacij literarnega dela toliko, kot je bralcev. Literarno delo po tem, ko je bilo kot sporočilo v steklenici poslano v svet, zaživi svoje samostojno življenje, na katerega avtor nima nobenega vpliva več, četudi bi ga še tako hotel in želel imeti. Včasih pa se mu zdi, da kritiki bolehajo za nekakšno kurjo slepoto, mogoče imajo sivo mreno, da so popolnoma slepi za očitnosti, da človeško niso dovolj zreli, predvsem pa, da so slepi za tehnično popolnost, ki seveda nikakor ni sama sebi namen.
Pomisli, da se to mogoče dogaja zato, ker se starost velike večine kritikov, pravzaprav bi moral napisati kritičark, giblje nekje okrog trideset let (malo več, malo manj, raje manj kot več) in na književnost gledajo s perspektive tridesetletnikov/-ic, kar je čisto normalno, saj ne morejo gledati z nobene druge perspektive. A ker so v veliki večini, skoraj celotna refleksivno-kritiška predstava o dogajanju v književnosti na domačih tleh dobiva izkrivljeno in neresnično podobo, kajti preceja se samo skozi eno in isto optiko – skozi filter postadolescentnih možganov. Podobno neresnično in izkrivljeno podobno bi seveda imela, če bi bila večina kritiške refleksije v rokah tistih, ki so že preživeli svoj biološki vrhunec. Takrat bi verjetno imeli – precejanje skozi filter možganov, izgubljenih v krizi srednjih let, ki ga v temelju določata strah pred starostjo in smrtjo.
IV.
Avtor, ki se je v vseh fazah nastanka knjige soočal z negotovostjo, bi si seveda želel izstopiti iz tega začaranega kroga, bi si želel, kot nekakšno pomiritev ali skoraj kot katarzični trenutek, da bi ga na koncu – sploh če je postalo očitno tudi drugim in ne samo njemu, da je napisal dobro knjigo – kdo pobožal. Tole bo zdaj skoraj pasji teritorij: ga nagradil s kakšnim priboljškom. Hkrati pa se popolnoma zaveda, da se na kaj takšnega niti pod razno ne more in ne sme zanašati.
Seveda osnovni namen njegovega pisanja ni v tem, da bi se to zgodilo, a zagotovo se mu zdi dobro in hkrati tudi nekako zasluženo, če se to zgodi. Seveda bo vedno znova trdil in zagotavljal, da piše zgolj zato, da bi pomiril samega sebe in dal nekim amorfnim stanjem, ki jih preživlja in ki jih je preživel, obliko, obliko zato, da bi vnesel nekaj reda v tisti kaos in potem ta produkt, ki se mu reče pesem, ali pa esej, umestil v čas in ga obvaroval pred pozabo. Najprej zase. A mogoče malo tudi za druge. In popolnoma nič se ne bo zlagal, ko bo to rekel in potem ponavljal v nedogled. Toda včasih, ne sicer pogosto, ego, čeprav ga kroti in uči, kako naj se obnaša, vseeno dvigne svojo grdo glavo in zastriže z ušesi. To mu ni ravno v ponos, a ne more si kaj dosti pomagati. Pod kožo je krvav.
Časi telefonskih klicev, opičjih žlez in nesmrtnosti, ko je avtorja tam nekje okrog poldneva iz pesniškega transa, ko se mu je zdelo, da je skoraj na pragu velikega odkritja, iztrgalo zvonjenje telefona in mu je glas na drugi strani, po možnosti je bil to kakšen prijatelj, kakšen pripadnik iste generacije, sporočil veselo novico in je potem avtor po praznem stanovanju plesal svoj šamanski ples, ker je v duhu že videl, kako se mu bo povečalo stanje na bančnem računu in kako se je še za pol milimetra približal lokalnemu Parnasu in se bo v naslednjih stotih, mogoče petstotih letih po njem imenovala vsaj mala podružnična šola v kakšni oddaljeni gorski vasi, če bodo takrat gorske vasi in podružnične šole sploh še obstajale, ali pa kakšna nekaj metrov dolga slepa ulica, na kateri bodo redno bruhali in odtakali lokalni pijančki, so že zdavnaj minili.
Zdaj je vse drugače. Novice potujejo po drugih kanalih in niso več prijatelji tisti, ki kličejo po telefonih, tokrat mobilnih, in niso več oni tisti, ki pošiljajo elektronsko pošto, ampak uslužbenci, ki so dobili posebne naloge in zadolžitve, da avtorju sporočijo veselo novico, ki pa je takole napol vesela novica, najprej vesela in potem skoraj žalostna, če že ne žalostna, pa vsaj zoprna, saj sta se negotovost in stres, ki spremljata celoten proces ustvarjanja, od čudeža, da se na papirju pojavi tekst, do tega, da ta tekst nekoč najde pot v knjigo in knjiga zaživi svoje samostojno življenje, dokončno utrdila še na tej zadnji stopnici, kajti v naši mali deželici smo že pred časom stopili v korak s svetom in vanjo uvozili mednarodni, pravzaprav kalifornijski sistem, ki se mu reče – noč oskarjev.
Uvedli smo nominacije. Nominacije in suspenz, včasih navidezni suspenz, saj prostori niso tako dobro zatesnjeni, da ime srečneža ne bi izplavalo na površje (ta ima potem, ker ve nekaj, česar ostali, ki so v igri, ne vedo, slabo vest in občutek krivde in ga je sram?!). Uvedli smo cirkus, predstavo, avtorje spremenili v klovne na paradi. Uvedli smo veličasten spektakel za ogromne množice, ki spremljajo te viharje v čajnih žličkah, ki se dogajajo kot nekakšen spremljevalni svet književnosti, ki pa v resnici nima nobene družbene relevance več. Književnost namreč.
Uvedli smo ilegalne stave, da lahko knjižni molji uporabljajo svojo intuicijo in sposobnost prepoznavanja okusov žirij (ti so za nagrade seveda bolj odločilni od kvalitete knjig) ter si na ta način krajšajo čas in zaslužijo za kakšen zaboj piva. Ampak to se dogaja samo na Rožniku, kjer je mučno in hkrati zabavno, vsaj za zunanjega opazovalca, ki se ga vse skupaj ne tiče, opazovati tistih pet kandidatov za kresnika, ki ne vedo, kaj bi sami s sabo in kam bi se skrili.
Toda ta veličastnost je bolj pobožna želja. Pravzaprav smo si izmislili spektakel, ki se bo odvil na kakšni podružnični osnovni šoli na podeželju, mogoče v kakšni provincialni dvorani kakšnega provincialnega mesta, ali pa v kakšni kletni dvorani velikega kulturnega hrama, ki bo zastrašujoče prazna. Na odru bo več ljudi kot na sedežih pred njim.
Zakaj? Zakaj kmečko, neglamurozno kopiranje noči oskarjev? S kakšno utemeljitvijo? S kakšnim izgovorom? Verjetno s tem, da je to edini možni način, da se enkrat na leto javnost opozori (informira), da obstaja književnost in znotraj nje neke knjige, ki naj bi bile dobre knjige. Saj nimamo več nobene infrastrukture, ki naj bi zainteresirano publiko, če ta še obstaja, o tem redno obveščala. Absolutno preveč pa imamo knjižnih naslovov. Čisto nemogočo inflacijo naslovov.
Zakaj to kmečko kopiranje noči oskarjev? Ker imamo v današnjem času na razpolago samo še hitre teste. Hitre zadovoljitve. Kar je seveda čisti duh časa. Zeitgeist. Mogoče to celo drži in sistema ni mogoče spremeniti. Mogoče bo šlo samo še na slabše. Mogoče pa so to samo izgovori. Lenoba. Pomanjkanje okretnosti, idej in volje. Nezainteresiranost. Ali pa predvsem popolno pomanjkanje denarja. Verjetno nista v nobenem drugem polju umetnosti, če se temu tako reče, kot ravno v književnosti, tako zelo razširjeni praksa in miselnost, da naj bi ljudje delali zastonj. Zgolj iz ljubezni in veselja do dela. In književnosti.
Ni problem, če nagrado dobi neka druga knjiga in ne avtorjeva, ki je nekakšen hipotetičen junak tega zapisa. Problem je potiskanje avtorjev v mučen proces. Pravzaprav bi mu kaj lahko preprosto rekli – mučenje, ki se začne v tistem hipu, ko se nominacija oznani (naj avtor še tako natančno pozna mehanizme in pravila, ki veljajo v tej igri, in naj ima še takšno distanco do nje, se včasih nehote zaloti, kako misli na nagrado, in to mu gre seveda na živce in ga moti), in konča z nastopom klovnov na paradi, katerih večina se bo, ko bo spektakel končan, vadila v tem, kako na javnem mestu čim bolj učinkovito skriti in kamuflirati razočaranje.
V prejšnjem svetu, v času telefonskih klicev, opičjih žlez in nesmrtnosti, tega ni bilo. Razglašena je bila najboljša knjiga. Na prireditvi so pripravili nekakšen slavnostni nastop v čast zmagovalcu. Ali obstaja še večja traparija od uporabe športnega žargona v umetnosti? Ta prejšnji svet je bil naravnost čudovit.
In nagrade? Odlično je, da obstajajo. Imeti bi jih morali še več. Ampak merodajnih. Včasih, zdaj že pred desetletji, so se vse zdele merodajne, in če pogledamo z razdalje, vidimo, da mogoče to ni bila čista in popolna iluzija. Danes ni več tako. Ampak danes v percepciji književnosti bolj ali manj vlada nekakšna uravnilovka in se zdi vse enako dobro ali pa enako slabo, tudi če ni tako.
Osnovna pomanjkljivost nagrad je njihova finančna plat, ki je za avtorja (založbe imajo tu druge računice) edina smiselna plat in hkrati tudi najpomembnejša (če nagrade niso finančne, pravzaprav nimajo nobenega smisla). Ta finančna plat pa do vsake najmanjše podrobnosti odseva znamenito sadomazohistično in stereotipno predstavo Slovencev o umetnosti in umetnikih (v sedanjosti se pojavlja v obliki anonimnih spletnih komentarjev, največkrat z roko v roki z zakonitostmi prostega trga); ti morajo živeti na socialnem dnu, v skrajni bedi in revščini, napol blazni, kajti le tako se bo utrnila tista prava božja iskra, se bo zrahljal tisti pravi humus, tista fina črna prst, iz katere lahko zrastejo velika in neponovljiva dela. Skratka, umetniki, še posebej pa književniki, morajo biti revni.
Če se že podeljujejo nagrade za knjige leta ali za najboljše knjige zadnjih dveh let, bi morale biti te nagrade denarno tako visoke, da bi nagrajencu omogočale, da spodobno preživi leto ali dve. Da ga preživi spodobno tudi, če ima družino in psa. In če se že sistema, ki muči avtorje z nominacijami, ne da spremeniti (zagotovo se ga da spremeniti na čisto individualnem nivoju, da avtor izvzame svoje knjige iz tega procesa, ne vem sicer, kako bi bilo to všeč navijaško razpoloženim in tekmovalnim založbam, pa tudi pametne glave so sistem hiperprodukcije nadgradile s tem, da nominacije prinašajo točke pri kandidiranju za edino preostalo štipendijo), potem bi morali »podkupiti« tudi nominirance, da se udeležijo cirkusa. Vsakega s četrtino zneska nagrade, ne z neko trapasto plaketo ali z ničimer. Toda kaj takšnega je seveda čista utopija in znanstvena fantastika hkrati.
Če izračunamo skupno povprečno višino vseh književnih nagrad v Sloveniji, vidimo, da se z njimi ne da preživeti niti četrt leta. Seveda je po svetu drugače. Tudi v tistem svetu, ki nam je blizu, ki ga od nas ne ločujejo oceani in stoletja kapitalizma, je drugače. Drugače pa je tudi pri nas, a ne v književnosti, ampak v likovni umetnosti. Pravzaprav na področju kuratorstva.
V.
Imenitna pesem Billyja Collinsa se konča: »Po Aristotelu je to konec, / tisto, na kar smo vsi čakali, / do česar vse prispe, / smer, ki si je ne moremo nehati predstavljati, / pramen svetlobe na nebu, / klobuk na klinu, in zunaj brunarice listje, ki odpada.«
A upam, da se v resnici ta zapis o hipotetičnem avtorju in njegovem potovanju zaenkrat še ne bo končal tako, kot se končuje Collinsova pesem, pravzaprav ne zapis, ampak tisto, kar je nekakšna platonska podlaga zanj, to pa je življenje samo. Ali vsaj neki njegov precej pomemben del. Neka poklicanost, če se temu tako reče (tole malo spominja na Rilkejeva Pisma mlademu pesniku). Seveda bi se zdaj lahko kdo vprašal: »Zakaj pa ta hipotetični avtor ne počne česa drugega, če je ves čas v negotovosti in če naj bi bil njegov najnatančnejši portret portret človeka, ki se nenehno utaplja? Mar ni to skrajno okrutno do samega sebe? Mazohistično?« In odgovor: »Verjetno zaradi poklicanosti, iz katere ne najde izhoda, ali iz katere preprosto ni izhoda, ali pa iz katere noče najti izhoda, saj si ne predstavlja, da bi lahko počel kar koli drugega. Ne nazadnje česa drugega sploh ne zna početi.« Vsaj za zdaj.