Modrost in dostojanstvo svetnika sta vedno blagodejna, v zakuhanih in prežganih časih še toliko bolj. Ko svet od blizu postane zadušljiv, utesnjen, neznosen, se je lepo skupaj s svetnikom izvleči iz soteske in se kot orel dvigniti nad gore, ki nam ovirajo pogled, da se nazobčana pokrajina spremeni v gladek okras, ki sega daleč, daleč do obzorja. Gore orlu razgibajo pogled, obenem pa mu podarjajo termični vzgornjik, da lahko brez napora leti še višje in vidi še dlje. To, bolj kot kar koli drugega, opredeljuje svetnika. Je pa v njem še nekaj: svetnik je svetilnik, ki zviška prinaša svetlo oznanilo.
Ker svetnik govori v širnih prispodobah, imamo ostali občutek, da ni od tega sveta. Toda v resnici mi nismo od tega sveta, mi živimo pisane sanje v temačnem kokošnjaku. Pravila igre si kokoši in petelini postavljamo v vsaki jati malo po svoje ter se nazadnje na smrt skregamo za pest koruze. Najpremetenejši, najlažljivejši in najnesramnejši petelini stopijo skupaj, razglasijo kokošnjak skreganih kokoši za svoj in cele jate podredijo novim pravilom igre. Potem pridejo še pametnejši, lažljivejši in nesramnejši, si prilastijo kokošnjak za kokošnjakom, dokler ni vse na svetu v krempljih nekaj lisjakov, zamaskiranih v peteline.
Orel se ob tem ne razburja. Dogaja se točno to, kar je mogoče pričakovati od soncu nikoli izpostavljene kokošadi, ki ne pozna drugega od stoletnega kokodakanja. Orel to vidi, vendar molči in se le občasno pomenljivo nasmehne. Zakaj nič ne reče? Slišal sem svetnika odgovoriti na to vprašanje takole: »Nesmiselno je učiti svinje peti – ne le da s tem tratite čas, ampak tudi po nepotrebnem vznemirjate svinje.«
Ko poletimo z orlom tja gor nad gore, lahko vidimo svoj kokošnjak tak, kakršen je: mračen, nagneten, oblikovan po naročilu premetenih lisjakov, toda kot kokoš se poleta skoraj zagotovo tako zelo prestrašimo, da le tu in tam za hip odpremo oči in se ob povratku na zemljo brž skrijemo v najtemnejši kot kokošnjaka. Razgled z višine sam po sebi ne zagotavlja širine pogleda in globine uvida. Kakor je neumno učiti svinje peti, je neumno dvigovati kokoši nad gore in orlovsko gledati na svet.
Ne mislim, da je kateri koli pogled na svet sam po sebi napačen. Vsaka žival (in njena paralela v človeški družbi) je potrebna in koristna, problemi se pojavijo, ko jih začnemo ocenjevati, vrednotiti, postavljati tja, kamor ne spadajo: na statusne lestvice, vrednostne tabele ali, kar je še hujše, ko jim začnemo vsiljevati enakopravnost znotraj rigidnih okvirov in pričakujemo od njih udeleževanje v zadevah, ki se jih ne tičejo in jih niti ne morejo razumeti. Ne zato, ker tega nočejo, ampak preprosto zato, ker je to onstran njih in je nespametno pričakovati, da bi kaj takega sploh zmogle.
Pustimo kokoši kokodakati in kljuvati po tleh, ob čemer najdejo nekaj celo tam, kjer ničesar ni. Pustimo orle med oblaki, od koder opazijo tek zajca v dolini. Pustimo svinje zadovoljno kruliti, medtem ko rijejo po zemlji za koreninicami in deževniki. Pustimo lisjakom nekaj prostora, da izražajo svojo zvito naravo, samo poskrbimo, da v vsakdanjiku ne delajo preveč škode; v izrednih razmerah, ko bo zvitost potrebna, nam bodo prišli še kako prav! Pustimo svetnika nad vsemi njimi, od koder jih razume brez arogance in nasilja. Kakor ima vsako drugo bitje svoje mesto pod soncem, ga ima tudi svetnik.
Za potrebe tega pisanja moram svetnika kot orla v prispodobi stopnjevati še za korak ali dva, kajti mnogi so sposobni gledati onstran istovetenj z barvo in obliko perja, zastav, okraskov, simbolov in (svetih) knjig, toda svetnik gleda tudi onstran pogledov in celo onstran pogledov na poglede. En tak Jonathan Livingston, popoln tujec med sebi (na videz) enakimi.
Svetnik je za večino neopazen. Za ene je bistroumni satirik, za druge naivni dobrotnik, za tretje požrtvovalni rešitelj, za četrte topli prijatelj, za pete zmešani norec …, lahko je vsakdo in nihče. Ima to srečo, da ga vsaka jata meri po svoje, zato noben svetnik ni svet za vse. Eni bi ga posedli na prestol, Bogu ob bok, drugi bi ga nabili na kol. Slednja usoda čaka svetnika, ki brez dlake na jeziku spregovori množicam. Ker svetnik ve, da si bodo različne jate njegovo sporočilo razlagale vsaka po svoje, govori v alegorijah. Vesel bi jih bil videti gledati široko, toda mora se zadovoljiti s tem, da skočijo vsaj na plot in manj razglašeno kokodakajo.
Nekoč pride trenutek, ko svetnik udari po mizi in šokira vse z vzklikom: »U pičku mater’nu, dovolj!!« Brez olepšav pljune resnici v oči ter surovo nagovori milijonske črede, stlačene v pobožnjaško malikovanje. Znese se nad kokošjimi maliki vernih, nad petelinjenjem kulturnih in lisičjim napuhom učenih. Slepo smo zazibani v prepričanje, da je temni srednji vek mimo in da je razsvetljenstvo nepreklicno med nami. Ne, motimo se. Razsvetljenstvo je le tanka čvrsta povrhnjica nad mehko brbotajočo lavo črednih nagonov in dogmatskih zakonikov, ki vse bolj grozijo, da bodo raztrgali povrhnjico in nas posrkali vase.
/…/
Hvala za prispevek. Svet je svét.