Naj zdaj utihnejo motorke in pride epski konec   Prihaja ta konec. Apokalipsa in račun. Velikopotezno življenje na kredo se končuje z bolečim zneskom. Prozorno bomo rekli, oprostite, otroci, medtem ko jih še naprej spočenjamo in rojevamo v svet, ki gori, se potaplja in izumira. Svet, ki ga lahko natančno in brez sleherne simbolike opišemo […]

/…/ Omejitve izbiranja in izdajanja stvarnih poljudnoznanstvenih knjig v Sloveniji   Naravoslovne knjige kot vsebinska omejitev v primerjavi s humanistiko Stvarna literatura pokriva izjemno široko vsebinsko področje, ki se, če jo razvrstimo na premici, na eni strani izteguje proti čistim družboslovnim in humanističnim vedam, kot sta sociologija in filozofija, na drugi strani pa proti popolnoma

/…/ Kumerdej: Kako prenašaš svoja osebna izkustva v literaturo? Čeravno je obdobje otroštva in odraščanja praviloma postavljeno v tvoje rodno Prekmurje in mladostniška ter zrelejša obdobja večinoma v Ljubljano in v njej tudi na Metelkovo, glede na raznolik nabor likov in dogajanja ne bi rekla, da gre za avtofikcijo. Tratnik: Res je, včasih ne gre

Ljubljana, 1922 Iz Glasbene matice stopim z violino in rokopisi za Lepo Vido. Kako pogrešam veter! Na Vegovi me pričaka predihan, postan zrak. Zasitnari dež. Še dobro, da imam do realke le nekaj korakov. Nenadoma zaslišim v glavi besede, kaotične, razpršene, prej brbljanje kakor govor. Možgani, živci, tkivo, sorodnosti, na hitro skracana korespondenca z vrtinčenjem

Skrivnost in trn – Štirideset let po izidu Torkarjevega Umiranja na obroke /…/ Ko ob bližajoči se štirideseti obletnici izida Umiranja na obroke – roman je doživel tako velik odziv, da je bil v istem letu pod pogumno uredniško taktirko Toneta Pavčka ponatisnjen kar dvakrat – premišljujemo o razmerjih moči v povojni in polpretekli evropski

Odlomki iz romana /…/ Ladja pride ob polnoči. S strah vzbujajočo hitrostjo pridrvi nad nas. Verjetno se mi tako zdi zaradi luči, ki se odbijajo od vode in nas zaslepijo, da zamežikamo. Tudi za nami je neko premikanje, nekdo se pripelje v črnem džipu in pusti prižgan motor. Pokliče nas. Otočani vstanejo, videti so kot

Nisem to, kar mislim, da sem, ampak to, kar mislim. Čarovnikov vajenec   Pisalo se je leto 1926, bilo je vlažno in mrakobno in dnevi so bili kratki, da se je zdelo, kot da bo svet enkrat za vselej zagrnila noč, ko je mladi nemški fizik Werner Heisenberg v svoji sobici v Köbenhavnu razvijal svoje

Maribor: Litera, 2023.   /…/ Pisateljičini opisi že tako slikovitih krajev in naravnega okolja so presvetljeni s svetlobo in prevlečeni s spreminjajočimi se barvami, okoli katerih je roman grajen. Zaporedja besed v stavkih in zaporedja stavkov v odlomkih tvorijo tako popolne slike, da se v njih zlahka prepoznavajo občutja in razmišljanja, porojena z opazovanjem. Strastnemu

Dominik Smole: Antigona. Režija Janez Pipan, SNG Drama Ljubljana.   Uprizoritev Smoletove Antigone, izčiščene poetične drame v svobodnih verzih, se začne s sugestivnim, a nemim, neverbalnim prizorom: vojaki nalagajo negibna telesa na nosila in jih mečejo v jamo – v pododrje. Trupla padajo proti gledalcem brez besed, brez komentarja. Prizor »pospravljanja«, konca vojne, »zamiranja bojnega

Naš javni prostor težko diha. Krči se od krčev. Ne bom mu pomagala s tem zapisom, pač pa bom prilila olja na ogenj in bom le še ena tistih, ki to morajo izreči na glas, da bi imeli vsaj za hip občutek moči, da bi vsaj ta trenutek verjeli iluziji, da so se zoperstavili točno