Pokličite nas: +386 (0) 14 372 101
  |  
Do brezplačne dostave vam manjka še 30.00

Teja Močnik: Hvala za juho

Naj zdaj utihnejo motorke in pride epski konec

 

Prihaja ta konec. Apokalipsa in račun. Velikopotezno življenje na kredo se končuje z bolečim zneskom. Prozorno bomo rekli, oprostite, otroci, medtem ko jih še naprej spočenjamo in rojevamo v svet, ki gori, se potaplja in izumira. Svet, ki ga lahko natančno in brez sleherne simbolike opišemo točno s temi besedami. Z absolutno jasnostjo. Požar kot ogenj, poplava kot voda, mrtva čreda kot gola smrt. Brez abstrakcij, brez metafor. Andi, Pakistan, Dolomiti, Kras, goreče koordinate v konkretni pokrajini, trupla konkretnih živali na presušenih pašnikih, konkretni ljudje, pokopani pod odtrganimi kosi ledenika. Koordinate, na videz daleč vsaka sebi, pa vendar zbližane z enako uničujočo silo, z njenim vseobsegajočim delovanjem. Hkrati smo kmet iz Arequipe in pohodnik pod Marmolado, hkrati smo žrtve in uničevalci. Iz svoje točke vplivamo na svet in ta z vseh drugih točk vpliva nazaj. Učinek metuljevih kril je s podnebnimi spremembami postal očitnejši kot kadar koli prej. Naše namere in dejanja, četudi morda porojena v najbolj samotnih okoliščinah, tvorijo skupni človeški tok, s katerim smo skozi tisočletja simbolično in konkretno preoblikovali svet. Do spoznanja o moči skupinskega delovanja prihajamo na srhljiv način, toda v ničemer pravzaprav ne presenetljiv. Dantejev pekel, prizore z alegorično moralistično tendenco, ki smo si jih dolgo izrisovali skozi religiozno umetniški imaginarij, je danes mogoče jemati domala dobesedno. Žugajoče predstave o zablodelih dušah, ki se bodo cvrle v žgočem kotlu, niso več rezervirane za posmrtno življenje, pač pa devet krogov pekla materializiramo že v tostranstvu. Požrešnost, pohlep in lenoba nam pomagajo, ko z vso intenzivnostjo nalagamo na peklenski ogenj, da vse močneje gori. Poistoveteni z najtemačnejšimi silami pregrevamo planet.

V materializaciji pekla smo tako pokopali še zadnjo uteho, s katero smo skozi zgodovino bolj ali manj uspešno brzdali slab človeški značaj. A najbolj paradoksalno vendar je, da smo do te točke prišli skozi svojevrstno solidarnost. V masovni identifikaciji z najsebičnejšimi težnjami so se slabe lastnosti povsem legitimizirale in se dogmatično vgradile v vrednostni sistem človeštva. Vodilo v razvoju celotne družbe je postala komoditeta posameznika, akumulacija tovrstnih prizadevanj pa je privedla do skoraj neslutenih razsežnosti. Energijski tokovi osmih milijard, povezanih na globalni ravni, so strugo napolnili z rušilno močjo. S številčnostjo in globalno organiziranostjo smo svojo skupnost opolnomočili do te mere, da smo postali grožnja, ne le živemu in neživemu svetu okrog sebe, temveč v samozadostnosti, s katero smo se ločili od preostalega sveta, tudi samim sebi.

Toda mi od sveta vendar nismo ločeni. Mi smo svet. Kakor vse, kar nas obdaja. Vpeti smo v njegove krožnice in njihove preseke. S krogi, ki jih prekinjamo, zato prekinjamo tudi svoj tok. Pestrost življenjskega okolja je nerazdružljivo povezana s pestrostjo nas samih. Vsako iztrebljenje je zato tudi luknja v človeškem obstoju, za vsakim uničenjem ostane pustinja, ki osiromaši tudi človekovo bivanje. Zemlja, ki smo jo prekvalificirali v območja za prebivanje in območja za pridelovanje hrane, v supermesta, gigantske plantaže in prav takšna smetišča, v osiromašene monolitne enote torej, izgublja – ne le diverziteto, pač pa tudi izraznost. Izgubljata se impresivnost in skrivnostnost, prvobitni prvini vseh naravnih procesov. Okolje postaja suhoparna tovarna pod mrzličnim, vseobsegajočim nadzorom človeka. Metode, od najbolj primitivnih ponjav za pokrivanje ledenikov do futurističnih strojev za beljenje oblakov pa vse do ambicioznih naprav za zajem ogljikovega dioksida neposredno iz zraka, so morda poskus reševanja alarmantne situacije, zagotovo ali predvsem pa tudi želja po ohranjanju položaja, težnja po totalnem nadzoru, zaradi katere smo pripravljeni početi najbolj utopične, če ne celo povsem protislovne stvari: kajti, ali res lahko končni učinek upraviči ogljični odtis produkcije in prevoza gromozanskih ponjav na izginjajoče ledenike? Koliko naprav bi morali proizvesti in koliko prostora še uničiti, da bi postavili dovolj sesalcev za ogljikov dioksid? Zlasti pa načrtno vmešavanje v tisto, česar še nismo do konca zavzeli, torej v podnebje samo, deluje srhljivo naduta človeška gesta, še strašnejša ob misli, da bi se je z lahkoto oprijela prefrigana preračunljivost tistih, ki že imajo v oblasti obdelovalno zemljo in semena, imeli pa bi še nebo.

Sofisticirani geoinženirski pristopi so v boju že presekanih in uničenih krogov tako prejkone le dodaten odmik od tega, kar nam je bilo dano v vsej svoji celovitosti, popolnosti in misterioznosti, kakršna narava sama po sebi je. A četudi bi vendarle čisto zares šlo za iskreno željo popraviti škodo neobrzdanega življenja, je tak način prej podoben vrtenju okrog lastne osi kot sklenitvi zemeljskega kroga, iz katerega smo skrenili. Lahko pa, da je to nujna pot, ki jo moramo prehoditi, da bomo iz lastnega pekla na koncu prišli nazaj do tiste nepretenciozne točke, kjer smo že bili in ki navsezadnje pomeni (od)rešitev. Ta točka je morda odmik od tehnicistične miselnosti k bolj smelemu, gibljivemu in naravi podobnemu razmišljanju. K dovzetnosti za to, kako se struktura hroščevega skeleta prilega listu, kamen terenu, rima verzu.

Vrnitev k umetnosti se ob veličastnih tehnoloških poskusih reševanja okolja zdi idealistična, če ne celo sentimentalna zamisel. Nemara povsem zadnja tolažba romantičnih duš na toboganu pogube, kajti v kataklizmičnih časih se bržkone lahko povsem upravičeno vprašamo, kaj nam ostane od umetniških del, od kipov, slik, arhitekture, kaj nam ostane od epov po tem, ko smo premleli usode junakov, zmagovalce in poražence, boje za pravico, ki so vsakokrat odvisni od subjektivnih okoliščin in perspektive presojevalca? Kje je tista srž, ki bi jo še lahko izbezali na plano po tem, ko smo prerasli heroje in se nam ob naveličanosti nad junaštvi vseh vrst zdi, da nam Krst pri Savici, Iliada, Odiseja, Kalevala nimajo ponuditi ničesar več, ko smo celo ta vir, kakor mnogo naravnih, izčrpali do konca? Ko smo konkretizirali Danteja in ga žrtvovali dobesednosti, s tem pa tudi umetnost, podobno, kot smo storili z naravo, jo ponižali v njenem bistvu?

A umetnost je velika zato, ker je povsod, kjer je vtkana v življenje, zmožna razbremeniti pritiske. To počne s čustvi in nemara ji lahko uspe tudi pri ponovnem iskanju človekove harmonije z naravo. Morda so epi arhaični, še zdaleč pa niso passé. Le nekoliko drugačno branje zahtevajo, kar na vrhuncu antropocena najbrž velja za vso umetnost, ki jo bo bržkone treba na novo premisliti, pretresti njeno univerzalnost ter jo potrditi za aktualni čas. Morda to pomeni, da bo treba odstraniti skoraj vse in pustiti zgolj kuliso, se osredotočiti na ozadje, zlasti na pokrajino, kajti: napočil je čas, ko je okolje samo postalo protagonist. Usode Črtomira in Bogomile tako ne bo več določala vera, pač pa bo v ospredju Savica, precizno in lucidno, kot je zapisal pesnik:

 

»Slap drugo jutro mu grmi v ušesa;
junak premišlja, kak bolj spodej lena
voda razgraja, kak bregove stresa,
in kak pred njo se gôre ziblje stena,
kak skale podkopuje in drevesa,
kak do nebes leti nje jeze pena!«

 

Besede, zakoličene v 19. stoletju, danes še malo niso romantične, pač pa se berejo kot resnična in zelo dobesedna grožnja. Zato pa bi lahko Kalevalo vzeli nekoliko sugestivneje, izhajajoč predvsem iz občutka, po katerem se preteklost in sedanjost fluidno prelivata skozi prostor in čas. Ep živi v pradavnih elementih, ki se v konkretnem prostoru ohranjajo in ga osmišljajo tudi, ko raste na novo. V tem pogledu bi lahko zaznali gozdnato, z vodo prepojeno deželo na obličju severa, kjer načičkanost obstaja le v vehementnosti decembrskega solsticija, v zimskem soncu, ki se, ne kot krogla, marveč zgolj kot slutnja sramežljivo razžarja čez epska prostranstva, zato je šibko svetlobo, ki naposled končno prežre oblačno kopreno, treba nemudoma shraniti v posodo, ujete žarke pa spraviti za ozimnico poleg sušenega rženega kruha, saj bo le tako mogoče prebroditi temačno in mrzlo zimo. Meje mita in resničnosti se zabrisujejo v skrivnostnosti črnih gozdov, borov, brez in suličastega, a klenega gostega smrečja, v podobah vrstnih hiš, zapredenih v drevje, v mestih z enako zasnovo in pročelji, kakor bi urbanistični načrti prosevali skozi pavspapir. Urbani prostor odganja s skalami in starodavnimi drevesi, brsti iz tisočletnega spomina. V njem so skrivališče zase našli tako človek kot lisice. Tu se porajajo temačne fantazije Rose Liksom in skrivajo čudaški liki Petrija Tamminena. Tu se nam Kalevala odstira konkretno, a hkrati v globino. Prostor, povezan z dediščino, pa četudi le epsko, je bogat. V njem se, v nasprotju z monolitnimi teritoriji antropocena, ohranja pestrost. Brsti od ustvarjalne moči. V tem prostoru se bohoti domišljija – ker se, za razliko od sterilnih prostorov, lahko. Kajti domišljija, ne glede na to, kako vsemogočne zmožnosti izmišljevanja ji pripisujemo, za to da bi proizvedla metaforo, potrebuje sidrišča v sedanjosti, preteklosti in navezavah na prihodnost. Črpati iz samega niča, se brez izkustev in modrosti zanašati na vizionarstvo namreč ne more prinesti drugega kakor le še eno praznino.

Prazen prostor pa se zlovešče širi. Neskončna polja monokultur poskušajo nasititi naraščajočo populacijo, a osiromašeno okolje lahko dá le prazne kalorije in prazne fantazije. V okolju, iz katerega je izbrisana vsa avtentičnost, se človek resnično vrti le okrog svoje osi, pri tem pa se, še zlasti ko gre za reševanje lastne kože pred apokaliptičnim koncem, le bolj in bolj zapleta. Razvija kompleksne rešitve z nepredvidljivimi stranskimi učinki in jih na še bolj kompleksen način rešuje, medtem ko ima denimo bogat arhetipski prostor rešitev, staro že tisočletja. Drevo se ponuja skromno in nevpadljivo, brez vsake velikopoteznosti, s katero zamahuje tehnologija. S fotosintezo, svojo starodavno tehniko, se učinkovito bojuje proti klimatskim spremembam. Z domala staromodno prezenco kljubuje zgodovinskim dobam in se kot tako zoperstavlja tudi antropocenu. Starodaven varuh prečiščuje zrak in uravnava klimo, pri zagotavljanju pogojev za življenje je skoraj vsemogočen, a proti slepoti, s katero si ljudje žagamo vejo, vendarle ne more nič. Pa če takoj potihnejo motorke, če se izsekavanje  nemudoma preneha in se človeštvo še ta hip vrže v pospešeno pogozdovanje, bi človek namreč za to, da se spreobrne tehnicistični narativ upravljanja sveta, moral drevo spet sprejeti v vsej njegovi celovitosti, ga priznati kot sveto, ob tem pa bi se moral obrniti k metafori, ki nagovarja najbolj intimno človekovo jedro in preizkuša njegovo občutljivost.

A ni še nastopil čas za obup, kajti občutljivost, kot kaže, vendarle še je. Se pa očitno bolj kot na drevesa odziva na pločevinke z juho. Rdeča brozga, zalučana v eno izmed mojstrovin, s katerimi se je proslavila človeška ustvarjalnost, morda res ni dosegla svojega osnovnega namena, a je pretresla zaradi predrzne dobesednosti, s katero so okoljski anarhisti posegli v simboliko slike in odstrli njeno ranljivost. Pobalinsko dejanje, ki je onečastilo Van Goghovo delo, je boleče zarezalo v idealistične predstave o svetu, v katerem vladajo lepota, neokrnjenost in avtentičnost. Pristop, ki je bil morda res jalov, toda porodil se je iz migetajočega sveta digitalnih sinaps in umirajočih tigrov, iz sveta odpadov in smetišč, iz drobljivega obličja mikroplastike in trdoživih mikroorganizmov v na novo porajajočih se ekosistemih antropocena. Iz sveta, ki smo ga hote ali ne ustvarjali vzporedno z Van Goghom in ki bi ga zdaj, na nevralgični točki, ko cvetoče sončnice domala obstajajo le še na sliki, najraje kar prezrli, če nam lastni otroci dostojanstva ne bi razburkali z navadno juho.

Toda otroci pač, zgolj enako prozorno, kot smo jih naučili, odgovarjajo na naša opravičila. Pravzaprav bi se jim morali zahvaliti. V dušebrižnost, s kakršno se mendra njihovo prihodnost, so dregnili z enako neprizanesljivostjo ter svet lastnih staršev brezkompromisno zavrgli v celoti. S smetmi in umetninami vred. Hvala jim gre, za brco v modus operandi, s katerim tako otopelo in vasezaverovano sprejemamo odgovornost, ki jo imamo do okolja, umetnosti, otrok in njihove vzgoje.

Suše, požari, poplave, plazovi, vojne za vire, degradirana območja in nepregledni teritoriji smeti, vse, kar se odraža zlasti kot posledica zaslepljenega porabništva, lakomnosti in konformizma, nam nikakor ne more biti v ponos. Otroci zato jezo nad zapuščino kuhajo povsem upravičeno. A zavreči vse do fundamenta in zgraditi svet popolnoma na novo bi bilo kljub vsemu noro. To bi pomenilo stopiti v totalno praznino. Morda je ta surrealistična utopija naslednji korak po antropocenu, morda pa bi svet po vsakem preobratu moral zgolj na novo vstati kot najboljša različica starega. V tem primeru juha zahteva temeljit premislek o globini našega bivanja, ki mu nevarno gnijejo korenine. Z njeno pomočjo smo se prav gotovo zbudili v spoznanje, da je slika mnogo več od tistega, kar vidimo. Da svet okularnocentrične kulture še ni svet metafore in globine, ki smo ga zmožni doživeti kot občutljiva, čustvena in čutna bitja, in da kot taki morda vendar še nismo docela mehanične živali, katerih topi um ne zmore doumeti, zakaj Magrittova pipa ni pipa. V tem pogledu torej še obstaja večplastni pogled, pogled, ko je Zemljo še mogoče uzreti skozi epskost – ne le v mogočnosti kataklizmičnega odplakovanja, usipanja in gorenja, pač pa v veličini, ki izvira iz njene zaokrožene popolnosti, iz vroče mehke sredice, iz kakršne smo tudi sami in v kateri brbota od lepote in skrivnostnosti, od vsega, kar nas izpolnjuje kot ustvarjalna in globoko zaznavna bitja, bitja mnogih čutov, od katerih je vid, ta tako favorizirana oblika tehnofevdalizma, le eden izmed vseh.

Namesto obupanega in vdanega vitja rok ob strahotnem divjanju narave, apatije in hinavskih opravičil se je torej mogoče angažirati tudi v občutljivosti, mehkobi in prodornosti. Kajti vprašanje je, ali ni nemara vse, kar se dogaja, z grozečo apokalipso na čelu, povezano prav z izginevanjem simbolnega dojemanja sveta? Z osredotočanjem na eno samo raven pojavnosti, ki nas odmika od celovitosti kozmosa, v kateri se prepletajo sanjsko in materialno, oprijemljivo in neoprijemljivo, globoko in širno, vidno in nevidno. Z juho bi se lahko vrnili k tankočutnosti, k temu, kar je spodaj. K buhtečemu rumenemu cvetju, ki nam ga je zapustil slikar, a ne samo na zunaj, temveč predvsem globoko notri, k pestičem. Nemara pa kar k juhi sami, kajti redkokatera stvar bi bolje opisala učinek vida v tehnofevdalizmu kot ravno hrana. Jesti namreč v tem kontekstu pomeni jesti z očmi. Hrana je bolj kot uživanju namenjena fotografiranju; fotografija se bo razpečevala po družbenih omrežjih, namenjena očem, ki jo bodo skenirale, ne da bi jo ovohale ali okusile, ki jo bodo ocenjevale, ne da bi se pri tem dopolnjevale z usti, nosom in kožo. Je del dokaj osiromašenega doživetja, ki ga je sicer možno oplemenititi, vendar pa je za mnogoplastnost, ki bi nabrekala od vsega, kar dopolnjuje vidno izkušnjo in jo spreminja v močno doživetje, treba črpati iz drugih izkušenj, iz spomina, iz analogij, če seveda obstajajo, da bi lahko napolnile domišljijo.

Morda je tudi Juhani Pallasmaa za sužnja podob črpal idejo iz Kalevale, ko ga je, da ta vendarle ne bi zgolj gledal, temveč tudi slišal, vohal in se polnokrvno dotikal, povabil v pradavno okolje, med drevje, v gozd, v utripajočo formacijo rasti in propada, lepote in grdega, dehtenja in gnitja, mladih poganjkov in suhega listja, gomazenja in tišine. V veččutno izkušnjo procesov, ki se odvijajo v popolni soodvisnosti, a tudi izven človeškega časa, v nadčasovnosti procesov, ki tečejo horizontalno in vertikalno, od nekdaj v neskončnost, in ki se, kakor v Kalevali, odražajo v realni, a hkrati metaforični dimenziji. V soočenju z gozdom se lahko, kakor vsa druga bitja, tudi človek prepozna kot del žive zgodovine zemlje, katere spontani deli so razmnoževanje, a tudi trohnenje in razpad. To je metafora, ki spodbuja k ponižnosti v priznanju minljivosti, a prav tako v ohranjanju dostojanstva. Drevo se ne prenareja. Obenem je posamezna rastlina, a vedno del gozda, del celote. Je to, kar je, pa če še tako staromodno in ranljivo.

Nihče še ni preštel vseh dreves. Vemo le, da jih je, kljub poskusom obsežnih pogozdovanj, vedno manj. Za razliko od ljudi. Grozeča številka osmih milijard človeških duš pomeni strašljiv pritisk na drevesa in na vse ostale vire, od katerih smo brezpogojno odvisni. Smo gmota porabnikov, v kateri se premikamo do enigmatične točke, ko nas bo Zemlja naposled morda izvrgla. V nasprotnem primeru bo naloga še hujša. Nujno bo do temeljev pretresti tako potrebe kot vrednote. Kaj zares potrebujemo in kaj je v resnici pomembno. Na novo spisati družbeno pogodbo. Preobrazba, ki bo morala biti tudi ali pa zlasti socialna, je neizbežna in bržkone je edini vpliv, ki ga pri tem imamo, zgolj odločitev, kako hitro in na kakšen način bomo reagirali. Sami smo ustvarili čas – okvir, ki nas ločuje od drugih sobivajočih pojavnosti in nam ob podpori tehnološkega razvoja daje občutek obvladovanja sveta. A naravni čas, če kaj takega sploh obstaja, se ne podreja človeškemu. Obnova naravnih virov sledi svojemu tempu in mi smo, ne glede na tehnološke iluzije, še vedno odvisni od najbolj primarnega, kar nam daje narava. Odvisni smo od njenih elementov, ki skrbijo in uravnovešajo naše osnovne potrebe po dihanju, lakoti, žeji, toploti. Odvisni smo od zraka, vode, zemlje in ognja. Od zemeljsko-nebesne vertikale, po kateri zaplujemo ob rojstvu in se po njej premikamo v smrt. Vmes pa se je na vso moč oklepamo, ker se želimo objemati, tolažiti, ljubiti, veseliti, družiti in ustvarjati, držimo se je, ker ne želimo izpustiti prilike, ki nam je bila dana, da bi skozi lastno prisotnost odkrivali največjo, še nedognano skrivnost, ki je življenje. Sama po sebi bogata oblika, med ejakulacijo tisočev spermijev, namenjena le izbrancem, kar pa še zdaleč ne opravičuje samoljubja, ko se, kot nekaj tako izjemnega, vsadi v svet.

Ta oblika, izražena v človeški materiji, torej ima napako, a ima tudi orodja, s katerimi je napako zmožna popraviti, kajti premore občutek za refleksijo. Zato bi očitek z juho, čeravno v konkretnem dejanju bolj vandalski kot progresiven, vendarle moral korenito razburkati smer, v katero je naravnano krmilo človeštva. Ta naivni protest je, v primerjavi z vsemi velikimi temami, ki pestijo svet, sicer zgolj droben dogodek, komaj zaznaven prhut metuljevih krilc, vendar v resnici govori o človeški krizi najširših razsežnosti: o materialnih in mentalnih odlagališčih, o brezmejnih smetiščih fizičnih in metafizičnih pokrajin, o snovnih in nesnovnih smeteh. Govori o izčrpavanju narave in človeka, o degradaciji okolja in človeške inteligence. Ob tem zadnjem pa še posebej o ogroženosti metafore. O najvišji obliki človeške izvirnosti, ki je, kljub vse bolj izpopolnjenim konstruktom umetne inteligence, zaenkrat še vedno ni mogoče doseči drugače kot z ustvarjalnim umom. Sporočilo, ki bi, glede na človeško paranoidnost in obsedenost z nadzorom, moralo nekaj pomeniti. Kako omalovažujoče bi bilo namreč bitko izgubiti z generiranimi algoritmi.

Osem milijard dobrega in zla torej napolnjuje svet. Osem milijard, ki bodisi legitimira bodisi obsoja uničevanje okolja in zlivanje juh po umetninah. Osem milijard prožnih umov, pregnetenih skozi vzgojo in kulturo znotraj specifičnega zgodovinskega in geografskega prostora, a hkrati vgnetenih v globalno skupnost, ki jo tako in drugače določajo oblaki. A četudi smo vzporedno prisotni v digitalnem in naravnem okolju, smo torej vendarle materija, živa in otipljiva, kakor gozd. Zaenkrat se še nismo zmožni transformirati v nobeno drugo obliko. Z ozirom na to, koliko pozornosti materiji posvečamo, da bi jo ohranili lepo, zdravo in čilo kar čim dlje, pa najsi s tem še tako prenapolnjujemo planet ter odžiramo vire prihajajočim generacijam, si najbrž kakšne druge oblike niti zares ne želimo. Materijo skrajno ljubimo in obenem brezdanje uničujemo objektivne pogoje za njen obstoj. Čudna ljubezen pravzaprav. Morda pa v svojem brezpogojnem služenju zgolj preveč koncizno vzeta, ko gre za besedno zvezo imeti se rad. Toda na mehko preseči narcizem ali pa čakati, da bo zraslo drevo ter ublažilo učinek podnebnih sprememb, bi v apokaliptičnih razmerah trajalo predolgo. A če je čas naša stvaritev, to vendar pomeni, da je gibljiv. Gibljiv kot družba, ki se ravna po njem in je z eno samo intervencijo zmožna zamenjati modus operandi domala čez noč. Z enim samim dogovorom lahko nebo nehajo preletavati smrtonosne rakete, z enim samim dogovorom se lahko ustavi nasilje, bolezen in uničevanje. Obstaja rdeč gumb, na katerega smo v zadnjem času že večkrat pritisnili – celo brez razloga. Podnebje pa je razlog. Tudi zaradi juh, ki letijo v slike. Motorke je treba ustaviti takoj.

Dolgoročno pa misliti na epskost gozda, na drevesa, med katera bomo odpeljali otroke. Na to, kako bomo zasadili vse prazne zaplate in poskrbeli za pradrevesa, da bodo otroci lahko spoznali, kaj je veličina.

Komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Shopping Cart