Dob: Miš (Srebrna sekira), 2023.
/…/
Hiša starih staršev je polna knjig in postane toplo zatočišče, prepojeno z vonjavami babičine kuhinje. Evi kmalu spozna, da domača predimenzionirana, moderna in razkošna vila, v kateri ima celo svoj lasten medijski kotiček, ni pravi dom, da je hladna in neosebna, zgolj nepremičnina, s pomočjo katere bosta starša zaslužila še več denarja.
Čeprav se zdi, da so nekateri liki klišejski, še najbolj sta karikirana Evina mati in oče, je njuna podobnost sodobnim staršem na žalost prepričljiva in zelo stvarna. Romaneskno dogajanje je ogledalo tega, kar se dogaja v današnjem času; nasilje med mladimi, želja po sprejetosti tudi za ceno odrekanja sebi, odsotnost staršev v najobčutljivejšem obdobju odraščanja, njihovo pehanje za ugledom in denarjem, nadomeščanje starševske skrbi in občutka varnosti z materialnimi dobrinami.
Evridika se v primežu dveh polov, dobrega in zlega, mora opredeliti; izbrati mora med prijateljico s pomenljivim imenom Lucija, Lučka, in Brigito, katere vrednote so ji tuje, prepoznati mora hinavščino in se zoperstaviti nasilju. Najtrši oreh je v njenih letih prav gotovo sposobnost presoje, komu zaupati. Še posebej to velja za čustvena razmerja, za Evridikin odnos z dvema vrstnikoma, Mitjem in Tianom, ki se borita za njeno naklonjenost. Medtem ko je najboljša prijateljica Lucija že po imenu, pa tudi po naravi in značaju, nosilka svetlobe, fantov ni mogoče razkrinkati na prvi pogled. Da ljudi ni mogoče soditi po njihovem videzu, da so medosebni odnosi zelo kompleksni in včasih boleči, da so na videz kruta in nerazumljiva ravnanja posledica mnogih predhodnih doživetij in dejanj, da se ljudje tudi spreminjajo, vse to se Evi razkriva, vendar, kot se za dobro literaturo spodobi, izključno skozi dogajanje in dialoge, bralcem pa skozi pripoved, ki pritegne in poteši radovednost.
Kljub odsotnosti staršev, ključnih oseb v negotovem času odraščanja, so ob Evi njeni stari starši, Babidita, kot ljubkovalno kliče Afrodito, in dedek, ki je kljub posledicam možganske kapi še pri močeh, le da se včasih zmede in kaj pozabi. Zadrego rešuje s svojo priljubljeno krilatico »frdamana duša«. Ona je arheologinja, raziskovalka, še vedno vitalna, celo pustolovska, on nekdanji profesor na invalidskem vozičku, ki še vedno rad prisluhne antičnim pripovedkam. Ob Evi so tudi učitelji in trenerji karateja, športa, ki ima na oblikovanje njene osebnosti velik vpliv. Čeprav sta jo starša najprej vpisala na balet, ki ga pojmujeta kot del prestiža, se Evi na skrivaj prepiše na karate, nato pa s pomočjo učiteljev spoznava filozofijo tega športa in življenjske modrosti ter pridobiva telesno moč, se uri v spretnosti, vzdržljivosti in obvladanosti, s katerimi bo spravila na kolena tudi močnejše od sebe in se maščevala za brutalen napad, ki ga je doživela.
Avtorja svojo junakinjo, njene starše in stare starše ter zaupne prijatelje vodita skozi različne preizkušnje; običajna vsakdanjost se tako spremeni v razburljivo pustolovščino, v kateri padajo maske in se odstirajo skrivnosti. In izkaže se, da Evridika iz starodavnega mita ni nasledila le imena, temveč je njeno telo prevodnik nerazložljive sile, ki jo vodi k zakladu, skritemu v rovih pod ptujskim gradom, bralce pa od prepoznavne resničnosti k pravi bajki. Orfejeva lira je branje, ki ne dovoljuje prekinitev. Uvrstila se bo v tisto zakladnico otroške in mladinske literature, ki spremlja bralce še daleč v čas odraslosti, pa tudi starosti.