Dvajsetega septembra letos sem se udeležila 20. literarnega večera LGBT proze in poezije, ki poteka v Ljubljani pri Društvu Škuc. Sama sem vodila ta dogodek osemnajst let, lani pa sta ga prevzeli pesnici Veronika Razpotnik in Špela Setničar, tako da sem letos sodelovala le kot udeleženka in odgovorila tudi na vprašanje, katera umetnina me spominja na coming out, torej na razkritje svoje spolne usmerjenosti.
Dan prej sem na vlaku z Dunaja proti Ljubljani prebrala angleški prevod romana Love Me Tender, drugi del odmevne trilogije francoske pisateljice Constance Debré. Čeprav me delo ne spominja dobesedno na moj coming out, mi je osvetlilo pomembnejše vprašanje, kaj mi sploh pomeni lezbično razkritje, kajti zame je to lahko tudi dobesedni »izstop iz nečesa«, denimo iz pričakovanega načina življenja, utesnjujoče predvidljive prihodnosti, in mi pomeni tako rekoč možnost menjave življenjske paradigme.
Debré je večji del svojega odraslega življenja živela kot dobro situirana odvetnica, z možem in otrokom, pa tudi z dobrim pedigrejem, saj izhaja iz vplivne francoske družine. Sredi svojih štiridesetih je zaživela kot lezbijka, pa tudi sicer je radikalno spremenila svoj način življenja in odnos do sveta. Odselila se je od moža, pustila službo, v kateri je bila uspešna, in zaživela sama, v minimalistično skromnih razmerah. Spremenila je tudi svojo podobo, se oblekla v enostavna, nefeminina oblačila, se pobrila po glavi in tetovirala. Kot piše v omenjenem romanu, samo še plava, piše in seksa z ženskami. Vmes čaka na honorarje za knjige. Kadar nima dovolj denarja, krade hrano.
A tovrstno osvoboditev ji zamerijo vsi, ki so jo poznali prej. Debré ni emigrirala le iz heteronormativne ženskosti, temveč je zavestno degradirala tudi v nižji družbeni razred. Mobilnost po družbeni lestvici navzdol in relativno revščino pa sama razume kot stanje, ki lahko tudi zmanjša skrbi. Kot skorajda svobodo.
Mož ji je odvzel skrbništvo nad sinom, češ da s svojim čudaštvom in temu primerno druščino nanj slabo vpliva, med drugim so bile na njeni polici tudi pogrošne knjige avtorjev Bataille, Duivert, de Sade, Genet, Dennis Cooper in pa roman Hervéa Guiberta Nor na Vincenta (Škuc-Lambda, 2007) – odlomki so bili prebrani tudi na sodišču! Ob tem se spomnimo odličnega filma Anatomija padca (Justine Triet, Francija, 2023) o uspešni pisateljici Sandri, obtoženi za moževo smrt, nakar razpad njune zveze, vključno z njunim umetniškim okusom, postane predmet javnega seciranja na sodišču. Absurd je že zdavnaj zakorakal v sodno palačo. /…/