Jaz ima pa eno tako zver, ki teče ko hudir, ima dolge mustače pa ostre zobe.
narodna uganka
Nekatere spominja na luskastorepo podgano, čeprav je njegov rep prav lepo kosmat, v slovenski zgodovini pa ima – osebek v celoti, ne zgolj njegov rep – posebno mesto. Medtem ko je gosposka pobijala vse ostalo, so polha lahko lovili tudi tlačanski kmetje. Jedli so ga svežega in nasoljenega, si z njegovo mastjo mazali rane in omrzline, iz kož izdelovali polhovke, ovratnike in tudi plašče. Se celo, kot je navada, zaradi njega prerekali na pravih polšjih sodiščih. Del tega se je ohranil; medtem ko drugo divjad danes lovijo le lovci, lahko to s polhi počnemo vsi ostali. Pa vendar je polh nekaj posebnega.
Če bi vedel, da je nekaj let poprej tovariš Tito naklonil svoj dragoceni čas in pozornost dolenjskim polharjem, morda ne bi tako zlahka pristal na nadimek Kardelj. Ko sem bil star skromna dva meseca, se je Tito, tako kaže moja mala zasebna raziskava, peljal skozi Trebnje, kjer je bil »navdušeno pozdravljen od množic«, se ustavil v mirenski Dani, ki je izdelovala vsakovrstne pijače, tudi alkoholne, rekel »Vidim, da znate dobro delati!«, potem pa je 13-letni učenec Srečko Pust, tako pravijo viri, »tovarišu Titu izročil šopek rož in mu zaželel še dolgo življenje«. Po kosilu je Tito odšel na lov na polhe na Trebelno.
Takrat, sredi sedemdesetih let, ko sem bil v drugem ali tretjem razredu osnovne šole, sva z nekaj let starejšim sosedom ustanovila polharsko društvo. Iz razrezanih prepognjenih listov sva napravila majhne rdeče knjižice, z nezanesljivo roko na prvo stran napisala Polharsko društvo Malo Ubeljsko in odtisnila vanjo iz krompirja izdelan približek pečata. Kar sploh ni šlo tako zlahka, kot se morda zdi. Društvo sva ustanovila v začetku pomladi, ko je bil krompir v domači kleti že močno uvel in ni kazal nobene želje po sodelovanju pri najinih rezbarskih poskusih. Ko nama je končno uspelo, se je izkazalo, da je treba napraviti zrcalno sliko napisa in dodobra sva se namučila, da je polharsko društvo dobilo potrebno dokumentacijo.
Kot starejši je imel sosed pravico do predsednikovanja. Ker sva si nadela partizanski imeni, je postal Tito. Tako nekaj časa ni bil Kopitar – kar je bil njegov siceršnji nadimek, ker je na domačem podstrešju staknil prastare čevlje in potem glasno klopotal gor in dol po vasi. Bil sem mu nekakšen pribočnik in bil z imenom Kardelj čisto zadovoljen. Imena kot Franc Šetinc, Sergej Kraigher, Lidija Šentjurc, Mitja Ribičič, Stane Dolanc (ki je pozneje, kot upokojenec, postal velik poznavalec gob) in še mnoga druga, so bila celo v otroških ušesih domača, a nobenega dvoma ni bilo, da je Kardelj takoj za Titom. In biti takoj za največjim, kar jih sploh je, je bila velika čast.
Ker maršal brez vojske ni noben maršal, sva nabrala nekaj članstva, mlajših vaških otrok, ki so si bili pripravljeni s podrejanjem najinim domislicam in muham pridobiti ugled. Vsaj tako se je zdelo. Opraviti so morali izpit, ki je vključeval plezanje po drevesih, saj sva bila prepričana, da nekdo, ki ne zna splezati v vrh krošnje, ne more biti pravi polhar. Veje ob bližnjem potoku rastočih jelš so se kljub pomladnemu času, ko so se po njih bogato pretakali sokovi, izkazale za precej krhke. Nevarno so se upogibale in se lomile, če si zlezel le malo stran od debla, da bi dokazal, da te ni strah ne višine ne pomanjkanja čvrste opore.
Pravzaprav sva bila s Titom edina, ki sva uspešno opravila ta preizkus. Vsi drugi so se nama zdeli preveč boječi, da pa bi vendarle postali maršala in njegovega pribočnika vredna polharska vojska, sva jih spodbujala k vse drznejšemu preizkušanju vej. Po nekaj tednih, morda pa še prej, sva bila brez članstva. Vaški otročaji se niso izkazali za posebno predane skupni stvari. Kot ocenjevalca sva bila v želji, da bi znali zlesti na sleherno drevo, morda res malo prestroga, zadnje žeblje v krsto njihove vneme pa so zaradi strganih srajc in hlač zabile matere. Ki so tudi nama s Titom zagrozile s svojimi možmi. Ti k sreči niso imeli kakšne posebne volje ukvarjati se s tem, le včasih je kakšen, zlovoljen zaradi domačih pritiskov in kakšnega kozarca več kot običajno, kaj zarentačil.
/…/