Loranga, Masarin in Dartanjang
Sprva ne vidimo nič drugega kot gozd. Ogromno borovcev in smrek, nekaj kamnov in mravljišč in starih iglic in borovih storžev od lanskega leta.
Nato zagledamo majhne hišice. Eno, dve, tri, enajst, dvajset hišk. Ne, pravzaprav jih je samo sedem, če ne štejemo garaž in lesene ute, kar je povsem logično.
Če vstopimo skozi vrata največje, najbolj živahno rdeče hiše, pridemo najprej na zastekljeno verando. Vstopanje vanjo sploh ni tako preprosto in lahko tudi precej dolgo traja, saj se vrata zelo težko odpirajo. Kljuko je treba najprej pošteno razmigati, trikrat gor in trikrat dol in vstran, istočasno pa je treba še z vso silo brcniti v vrata; tedaj se mogoče odprejo.
Z naslednjimi vrati ne bo težav, ker se jih sploh ne da zapreti. Skoznje pridemo na strupeno zelen hodnik, kjer se najprej vprašamo, kam bi krenili naprej. Čisto v redu bo, če gremo kar naravnost. Pridemo v prostor, kjer je vse modre barve: stene, stoli, celo zavese, ki plapolajo na oknih. Toda pod zofo leži majhen rdeč, debelušen fant. Ima strašno majhne, prijazne oči, velika rdeča ušesa in povešena lička.
Ime mu je Masarin. Zelo je močan, približno tako močan, kot si lahko pri teh letih. Povsem običajen fant je, najraje ima kolačke, rad bere stripe in se potepa naokrog, kot se to pač počne.
Nato zavijemo desno in pridemo v kuhinjo. Tam je vse rdeče. Omare in štedilnik in zavese in krožniki. Pod okroglo rdečo mizo pa leži zelo debel in lenoben očka. On je edina stvar v kuhinji, ki ni rdeče, ampak bolj oranžne barve, kot oranžada Loranga. In tudi njemu je ime Loranga! Joj, kako odličen očka je ta Loranga, za čisto nič na svetu mu ni mar.
Kadar zadoni po celi hiši, kot bi s topom ustrelil, to pomeni, da je Loranga prižgal radio. Vselej ga navije do konca, kajti če glasba ni dovolj glasna, ga začnejo boleti ušesa. In obvezno mora biti pop glasba, sicer ga začne zvijati v trebuhu.
V hiši je še nekaj prostorov. Na primer ognjeno rdeča in zelena in vijoličasta in črna soba. Loranga si že od nekdaj želi še zlato sobo, vendar bo moral še malo potrpeti, dokler ne bodo cene zlata padle.
Medtem ko se Masarin pod zofo baše s kolački in Loranga leži pod kuhinjsko mizo in poje pop pesmi, se odplazimo skozi stekleno verando, nazaj na prosto, da pokukamo še v druge hiše.
V zares majavi stari hiši na desni ne živi nihče. Mogoče le nekaj strigalic, pa nekaj starih mrtvih čmrljev leži tam. V leseni uti pa živi Lorangov oče. Zelo je star in tudi on je že ves majav. Da ne bi slučajno kakšen bacil preskočil nanj, živi raje sam. Kar pa seveda ne pomaga, ker tako ali tako ves čas boleha. Vsi ga kličejo Dartanjang, kar je špansko in pomeni grablje. Kadar ni preveč bolan, rad riše in izpolnjuje tabele, da česa ne pozabi.
Za leseno uto je krasen kup smeti. Na njem večino časa poležava in smrči žirafa, ki z glavo tiči v stari konzervi. Pred mnogimi leti se je sredi neke poletne noči opotekaje privlekla semkaj in se ulegla točno na Lorangov kup smeti in tam je ostala vse do danes.
Občasno se odpravi na potep in pohrusta vse, kar ji pride pod nos, straši krave ali tuli na pašniku. Nekoč je pojedla streho garaže. Vse po vrsti, do golega, vso opeko je požrla, kar pa je v bistvu super, ker se je garaža nato po močnem in obilnem deževju spremenila v pravcati bazen. Masarin in Loranga plavata v njem sleherni dan!
No, potem so tukaj še kravji in konjski hlev ter nekaj krav. Pa skedenj in kokošnjak, v katerem živi nekaj rdečih in nekaj rumenih sov.
Potem je konec s hišami, nekaj kilometrov proč sta le še policijska postaja in nenavadno prijeten zapor. In še kiosk s toplimi klobasicami, ki jih lahko kupiš, če imaš denar ali kaj drugega za zamenjavo. V gozdu, visoko v eni izmed smrekovih krošenj, živi Dartanjangov dedek. Tako je star, da zna samo še kukati kot kukavica. Za božič ali ob lepših nedeljah mu Dartanjang prinaša semena in najrazličnejše stvari. Drugega pa res ni več. No, mogoče je kje še kakšna stara svinjska štalca. In ena ali dve pralnici.
/…/