Kozin: V vaši predstavitvi na spletu lahko med drugim preberemo, da ne verjamete v trdno identiteto in da ste takrat, ko pišete, pisateljica. Lahko poveste kaj več o Maši pisateljici, kako sta se srečali in prepoznali?
Ogrizek: Mislim, da je dolgo spala kot Trnuljčica. Ne vem natančno, kaj jo je slednjič, okoli mojega štiridesetega leta, le prebudilo. Zagotovo ne prinčev poljub, prej stik z vrhunsko mladinsko književnostjo, ki sem jo brala otrokoma, denimo s knjigami Roalda Dahla in Tove Jansson, pa Guusa Kuijerja in Shauna Tana. V njih je humor, pa tudi filozofska razmišljanja, posebna blagost. Vse našteto mi je blizu. Pomembno je bilo tudi, da sem dozorela kot človek in se mi je zdelo, da imam kaj tehtnega povedati. V tistem obdobju se je v meni nenadoma sprostila tudi velika količina igrive, divje energije. Zdi se mi, da si jo ženske žal dovolimo spustiti na plano relativno pozno.
Kozin: Vaš odgovor govori o tem, da mora biti tudi pisatelj_ica literature za mladino zrela osebnost z določenimi življenjskimi izkušnjami – če naj napiše kaj tehtnega, zato bi vas vprašala: se pridružujete tistim, ki ločujejo med literaturo za mlade in literaturo za odrasle bralce, ali so vam bližji tisti, ki zagovarjajo mnenje, da med obema ne bi smeli delati razlik, saj v dobri literaturi za mlade tudi odrasli najdejo marsikaj zase?
Ogrizek: Menim, da so med obema občutne razlike, seveda. Tako kar se jezika tiče, obsega, motivike. Morda bi si pomagala z metaforo: oboje domuje v hiši jezika, a v različnih sobah. Jaz bi otroško leposlovje postavila v svetlo, prostorno sobo v pritličju, če je le mogoče z izhodom na vrt. Poezijo morda v mansardo s strešnimi okni, skozi katera lahko gledaš oblake. Vse drugo pa nekam vmes. Zares posebne knjige, kot je denimo Poletna knjiga Tove Jansson, intenzivno nagovorijo tako odrasle kot otroke. Tudi zato, ker je bila avtorica vešča pisanja za obe publiki. Odrasli imamo svoje najljubše knjige iz otroštva, h katerim se vračamo, ker so nas oblikovale ali pa imajo za nas sentimentalno vrednost. Knjige za otroke vnovič intenzivno prebiramo, ko postanemo starši in kasneje stari starši. Morda pa bi bilo dobro, da tu pa tam kar tako, za hec, preberemo kakšno dobro knjigo za otroke. Podobno kot je fino, da občasno sami sebe peljemo na sladoled ali tortico, se usedemo na gugalnico in na ves glas poslušamo – in prepevamo – pesem Sreča na vrvici.
Kozin: Kako Maša pisateljica sobiva ob drugih Mašah? Koliko prostora zahteva zase?
Ogrizek: K sreči je, kot se je izkazalo, zelo prilagodljiva. Sprva sem kradla majhne koščke časa in pisala kar med kuhanjem ali brkljanjem po stanovanju. Ali pa so me ideje zbudile ponoči in sem si jih zapisala v zvezek. Potem sem si najela pisarno. Zdelo se mi je, da ne morem pisati v prostoru, kjer diši po hrani, po družini. Da potrebujem ločen prostor. In sem hodila tja kot na kakšne skrivne zmenke. A ko sem sčasoma za svoje ustvarjanje vzpostavila neki mentalni prostor, sem ugotovila, da ne potrebujem nujno lastne sobe, da lahko pišem skorajda kjer koli. Zdaj že pol leta živim sama; otroka sta odrasla, jaz pa sem se preselila v majhno stanovanje. In vidim, da mi obilica časa in tišina zelo ustrezata.
Kozin: Zakaj prav knjige/besedila za otroke in mladino?
Ogrizek: Mislim, da je to delno povezano tudi z mojim karakterjem. Še vedno sem idealistka. Raje pišem o svetu, kakršen bi lahko bil oziroma bi moral biti, kar je blizu pravljicam. In imam poseben tip prismuknjene domišljije in humorja, ki ju najlažje vtkem v pisanje za otroke. Precej mojih knjig – predvsem Gospa s klobukom in Lisičja luna – pa ima tudi navdušene odrasle bralce oziroma bralke. V njih so namreč tudi plasti besedila, ki nagovarjajo ljudi vseh starosti, če si seveda dovolijo biti nagovorjeni.
/…/