Stripovska umetnost je stara dobrih sto let, beseda strip pa se je v jugoslovanskem prostoru uveljavila v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko je urednik beograjske Politike Duda Timotijević napovedal objavo stripa Detektiv X–9 in je leta 1935 začela izhajati tudi specializirana revija Strip. Timotijević je besedo povzel po ameriški besedni zvezi comic strip, ki v dobesednem prevodu pomeni »smešni trak«, v različnih delih Evrope pa so nato stripe oblekli v pestro izrazoslovje, ne nujno posrečeno in marsikdaj zelo zavito (npr. italijanski fumetti oziroma »oblački dima«), ponekod pa so iz ameriške fraze vzeli tudi samo prvo besedo, recimo na Češkem (komiks) in Poljskem (komiksy) ter v Nemčiji (Comics). Če bi se ta medij z neba pojavil v današnji Sloveniji, bi mu morda rekli risanica, saj je v nasprotju s slikanico večina stripov narisanih, medtem ko je večina slikanic naslikanih. Ameriški izvor besede strip (comics) ni nepomemben, saj nakazuje, da so bili stripi sprva mišljeni kot lahkotno, zabavno, humorno in satirično časopisno branje, popestritev in protiutež resnim dnevnopolitičnim vsebinam. Z redkimi izjemami se v prvih desetletjih strip ni ukvarjal s pretirano resnimi temami in je zelo hitro začel nagovarjati specifično otroke, sprožil je tudi pojav stripovskih revij, specializiranih za najmlajše.
V Sloveniji je za prvi strip nekaj časa veljal Zamorček Bu-ci-bu Milka Bambiča iz leta 1927, ki so ga objavili v mesečniku Naš Glas, tega pa je izdajala slovenska skupnost v Trstu. Šlo je za šaljiv enostranski strip, ki je kombiniral ilustracije z veznim besedilom in mestoma z značilnimi stripovskimi oblački. Bambič je sicer želel narediti pravi strip brez veznega besedila, vendar mu uredniki tega niso dopustili, saj je fašistična italijanska vlada prave stripe prepovedala in je najdlje, do leta 1942, dopuščala le Disneyjeve izdaje, ki so jih radi brali otroci Benita Mussolinija. Pred drugo svetovno vojno je strip za otroke cvetel pretežno v ZDA, po vojni pa je prišlo tudi do razmaha stripa v Evropi ter mang na Japonskem.
Po drugi svetovni vojni so v ZDA prevladovale superjunaške sage rastočih založniških podjetij, med katerimi sta se najbolje postavila DC Comics in Marvel Comics, seveda pa so stripi veljali za pogrošni šund, ki po eni strani buri domišljijo, po drugi pa naj bi z eksplicitnimi prizori nasilja tudi kvaril otroški um. Stripovski scenaristi, ki so imeli tudi literarne ambicije, kot na primer Patricia Highsmith, so morali zaradi stigme skrivati dejstvo, da se pravzaprav preživljajo s pisanjem stripovskih scenarijev, konservativne politične sile pa so leta 1954 dosegle uvedbo žiga CCA (Comics Code Authority), ki so ga lahko dodali le na ovitke tistih stripov, ki naj bi bili primerni za otroke. Cenzura je postopoma in ne brez zapletov prinesla ločevanje stripov na tiste, ki so bolj namenjeni mladim, in na tiste, ki so bolj namenjeni odraslim, seveda pa so te ali one stripe še vedno brali večinoma najstniki. Nato se je v ZDA prek revij in nekaterih avtorjev (Robert Crumb, Harvey Pekar itd.) rodil stripovski underground, ki ga je pri nas poosebil Kostja Gatnik z Magno Purgo (1977). Ti stripi so že nagovarjali mlade odrasle, se pravi ljudi okoli dvajsetega leta, seveda pa je bil strip do tega trenutka dodobra razvit tudi v Evropi, najbolj v Franciji in Belgiji, pa v Veliki Britaniji, Italiji in Španiji. Razen alternativnega stripa, ki je denimo izhajal v Mladini (sic!) so bile vse do devetdesetih let prejšnjega stoletja stripovske zgodbe žanrske in so imele odkrit komercialni namen. Šlo je za akcijske, vojne, erotične, znanstvenofantastične, kriminalne, zgodovinske in fantazijske zgodbe, medtem ko so bolj umetniško intimistične vsebine, recimo osebnoizpovedne, reportažne ali preprosto takšne z melodramatičnim tonom začele vzbujati pozornost šele po izidu Spiegelmanovega Mausa (1991), prvih stripov Joeja Sacca ali prvih prevodov japonskih mang z resnejšimi vsebinami. Šele prva polovica devetdesetih let je prinesla ločnico, ki je imanentno, torej v vsebini in slogu, ločevala stripe na otroško-mladinske in na tiste, ki so in bodo bolj razumljivi ter zanimivi odraslim. Albumski stripi, ki so do tedaj izhajali v velesilah tega medija, v Franciji in Belgiji, so sicer ponujali bolj odrasle vsebine, vendar so bili redkokdaj intimistično poglobljeni do te mere, da bi si jih kdo drznil primerjati z resno literaturo, se pravi z romanopisjem. Omenjeni stripi so v Jugoslaviji izhajali v stripovskih revijah, medtem ko so bili kioski polni italijanskih serij o ameriškem Divjem zahodu, pa Alana Forda, Mr. Noja, Dylana Doga, Martija Misterije in sorodnih žanrskih izdelkov, ki smo jih začeli brati sredi osnovne šole, ko Mikijev zabavnik in Mustrov Zvitorepec nista več zadoščala, veliko pa nas je tudi tovrstna čtiva pustilo za sabo že ob koncu srednjega izobraževanja.
To je bila, zelo na kratko, zapuščina prejšnjega stoletja, nekdanjega sistema in tistega prostora, nato pa je preteklo vsaj dobro desetletje, morda dve, preden smo nekdanji bralci stripov začeli slutiti novo sedanjost in prihodnost tega medija. Ključna žrtev tranzicije so bili stripi, namenjeni otrokom. Knjigarniški pogovor med dr. Alešem Debeljakom in Zoranom Smiljanićem je leta 2010 naplavil zanimive ugotovitve, da je strip v okviru literature še nedavno veljal za hitro hrano, zdaj pa so celo univerzitetni profesorji začeli iskati načine, kako bi lastne otroke za hip odvrnili od videoiger, interneta in televizije, ter jih, če že ne za knjigo, navdušili vsaj za kakšen strip. Ko sem leta 2011 kot scenarist in sogovornik snemal televizijski dokumentarni film Ko črte govorijo (TV Slovenija, režiser Jure Breceljnik), so bile trditve ljudi iz stripovskega sveta skrb vzbujajoče. Trgovec in založnik Aleksander Buh je povedal, da se »povprečna starost kupca stripov giblje tam okoli štirideset let ali pa mogoče malo čez. V stripih, žal, najmanj poskrbimo za otroke,« je dodal, »in tukaj vidim veliko težavo, kar se tiče prodaje. Otroci namreč niso več vajeni branja.« Zoran Smiljanić je resignirano sklenil: »V slovenskem stripu praktično ni kiosk stripa, tega vsakdanjega časopisnega stripa, preprostega stripa za otroke, kjer bi se ti nekako izobraževali, kot smo se mi.« Zadrega je bila torej še dvajset le po razpadu Jugoslavije velikanska, v njej pa je marsikdo prepoznal tudi priložnost, saj je praznina, ki je zazevala, pomenila, da je polje odprto in pripravljeno na novo oranje in setev. /…/