Kadar koli kdo pripoveduje pravljico, se znoči. Ne glede na kraj, ne glede na čas, ne glede na letni čas pripovedovanje pravljic prikliče zvezdnato nebo in beli mesec, da priplezata izza napuščev in oblebdita nad glavami poslušalcev. Ob koncu pravljice se soba včasih napolni z jutranjo svetlobo, drugič ostane za njo drobec zvezde, včasih raztrgan kosem nevihtnega neba. In kar koli ostane za njo, je dragoceno darilo, s katerim je treba delati, ga uporabiti za oblikovanje duše.
Clarissa Pinkola Estés
V času, ko se v Frankfurtu in po vsem svetu še vedno bere Ljubljanski manifest o pomenu branja, obenem pa država že kdo ve katerič niža sredstva za knjižnično dejavnost in s tem manifestira, kaj pravzaprav namerava s knjigo po tem, ko so ugasnile sejemske luči, želimo pokazati, da je knjiga pomembna tudi z vidika preprečevanja nasilja med otroki in mladostniki, ki se vse bolj – spomnimo se samo lanskega grozljivega otroškega strelskega pohoda v Srbiji –, kaže kot eden ključnih aktualnih družbenih problemov. Pri tem moramo imeti v mislih, da nasilni otroci, če ne bomo ukrepali na vseh ravneh, ne bodo nikamor izginili, ampak se bodo čez nekaj let prelevili v nasilne odrasle in povzročali še več nasilja. Torej knjiga? Knjiga na recept?
Uporabo knjige v terapevtske namene strokovno imenujemo biblioterapija in pravzaprav predstavlja eno od vej terapije z umetnostjo. Gre za staro in preizkušeno podporno metodo v okviru pomoči ljudem v različnih stiskah (ni naključje, da so na primer zapori opremljeni z obsežnimi knjižnicami). Biblioterapija je pri nas bržkone najbolj znana iz prakse dr. Janeza Ruglja, ki je knjige vključil v svoj celostni program zdravljenja alkoholikov in drugih ljudi v težkih življenjskih preizkušnjah. Dr. Rugelj je verjel, da imajo knjige tako veliko (trans)formativno, terapevtsko in izobraževalno moč, da je od svojih klientov zahteval, da vsak mesec preberejo določeno število knjig, o njih napišejo utrinek in tako stopijo v stik s svojim notranjim svetom ter ga ubesedijo, kar je, kot bomo videli, ena ključnih življenjskih psiholoških veščin. (Mimogrede: dr. Rugelj, strasten bralec in lastnik bogate domače knjižnice, je gotovo nekoliko zaslužen tudi za to, da ima slovensko literarno prizorišče danes Sama Ruglja.)
Enega najbolj presunljivih literarnih zgledov (samo)zdravljenja s knjigami najdemo v Dickensovem najbolj znanem romanu David Copperfield. David, ki ga njegov očim s pomenljivim imenom gospod Murdstone pretepa in ustrahuje, dečku na vse načine odteguje materino ljubezen in mu prepoveduje druženje z vrstniki, se v poznejših letih spominja: »Menda me je samo ena okolnost rešila, da nisem docela pobedastel. To pa je bilo tako. Moj oče je zapustil majhno zbirko knjig v neki sobici poleg moje spalnice, do katere sem imel dostop in za katero se ni sicer nobeden v hiši brigal. Iz te blažene kamrice so stopili Roderik Random, Peregrine Pickle, Humphry Clinker, Tom Jones, župnik wakefieldski, Don Kihot, Gil Blas in Robinzon, slavna truma, da mi je delala družbo. (…) To je bila moja edina in trajna tolažba. Kadar se spomnim tega, mi vstane v duhu slika poletnega večera; dečki se igrajo na pokopališču, jaz pa sedim na postelji in berem, kakor da mi gre za glavo.« Pozorni moramo biti zlasti na stavek, v katerem David izpove, da pravzaprav bere, da ne zblazni, bere torej za življenje, za živo glavo. Deček ob knjigah prestopa meje med fikcijo in resničnostjo ter dobesedno beži v Robinzona, Dona Kihota, Toma Jonesa in v njihove dogodivščine, kot bi požiral analgetike in antidepresive. »Sam ne vem, kako me je moglo kdaj tolažiti v mojih malih bolečinah (ki so bile zame velike bolečine) to, da sem poosebljal v samem sebi najljubše značaje iz njih, slabe pa podtikal gospodu Murdstonu in njegovi sestri.«
To, kar je Dickens zapisal bodisi intuitivno bodisi iz lastne izkušnje, danes lahko utemeljimo tudi povsem znanstveno, z opazovanjem možganov. V to smo pravzaprav skoraj prisiljeni, saj se s sklicevanjem na dogajanje v možganih danes začenja že skoraj vsaka razprava, mala ali velika, in 21. stoletje velja za »stoletje možganov«. Tako se zdi, da naš čas preveva zelo podoben duh, kot ga opisuje Rudiger Safranski po koncu nemške romantike: »A od sredine 19. stoletja naprej je razsajal realizem, ki se je svetu dejstev podrejal le zato, da bi jih lahko popolneje obvladoval in preoblikoval po svoje.«
Kljub vsej veri, ljubezni in upanju, ki jih goreči bralci polagamo v knjige, nas še vedno preseneti, da ena od vodilnih svetovnih avtoritet s področja raziskovanja otroških možganov, pedopsihiater Dan J. Siegel, predlaga, da razburjenega otroka objamemo, zatem pa ga pomirimo tako, da mu povemo ali preberemo zgodbo. Objem, takoj nato pa knjiga! Siegel preprosto, plastično in prepričljivo pojasnjuje, zakaj je ta način učinkovit. Kot vemo, so naši možgani zgrajeni iz več delov, ki opravljajo različne naloge. V levi polovici, ki je tudi anatomsko ločena od desne, se odvijajo logično razmišljanje, linearno urejanje zaznav in organiziranje misli v stavke. Desna stran možganov je, nasprotno, holistična, neverbalna in usmerjena v prestrezanje podob, čustev, spominov, nagonskih občutkov in neverbalne komunikacije. Pri otrocih do tretjega leta prevladuje desna možganska polovica, zato majhni otroci še niso sposobni logičnega razmišljanja in svojih občutkov ne morejo izraziti z besedami. Ko pa malček začne spraševati zakaj?, je to znamenje, da je postala dejavna tudi leva možganska polovica. Otroški in odrasli možgani delujejo toliko bolj usklajeno in uravnoteženo, kolikor bolj sta obe možganski polovici povezani med seboj, s strokovnim izrazom vodoravno integrirani. To pomeni, da smo čustva in podobe sposobni dobro povezovati z logiko, telesne občutke pa natančno izražati z besedami. Siegel razlaga, da majhnega otroka (kot se izkaže pozneje, pa pri odraslih ni nič drugače) najučinkoviteje pomirimo tako, da se najprej povežemo z njegovo desno možgansko polovico (telesni stik, sočuten izraz na obrazu, prijazen ton glasu in poslušanje brez obsojanja), nato pa še z levo polovico, pri čemer otroka poslušamo in mu po potrebi pomagamo ubesediti oziroma urediti in strukturirati dogodek. Med pripovedovanjem otrok vnovič podoživi svoja čustva, z njihovim poimenovanjem pa leva možganska hemisfera ta občutja osmisli in uredi. Siegel večkrat poudari, da je zmožnost poimenovanja občutkov s pomočjo natančnega besednjaka močno vseživljenjsko orodje za obvladovanje stisk.
Možgane pa moramo opazovati tudi od spodaj navzgor. V področju od vrha vratu do korena nosu sta možgansko deblo in limbični sistem, ki ju poljudno imenujemo plazilski in sesalski možgani. Ta del možganov je odgovoren za osnovne funkcije (na primer dihanje), nagonske reakcije, impulze in močna čustva (jeza, strah). Možgane od korena nosu navzgor pa sestavlja možganska skorja, kjer potekajo in se razvijajo trezno odločanje, nadzorovanje čustev in telesa, razumevanje samega sebe, empatija, občutek za to, kaj je prav in narobe itd. Tako kot pri levi in desni polovici možganov je nujno, da so tudi nižji in višji možgani dobro povezani oziroma navpično integrirani, saj bi bilo za nas pogubno, če bi višji možgani sprejemali odločitve brez stika s čustvi, instinkti in telesnimi občutji.
Veliko študij obstaja, ki dokazujejo, da so otroci, ki berejo in imajo bogat besedni zaklad, pozneje bolj uspešni tako v zasebnem kot v poklicnem življenju, zdaj pa lahko še dodatno pojasnimo, zakaj je tako: branje je eden najboljših načinov – pravzaprav genialen način! –, da dosežemo tako zaželeno pretakanje med levo in desno možgansko polovico ter med višjimi in nižjimi deli možganov. Branje otroka, ki ima še nezrele možgane (možgani zorijo vse do dvajsetega leta) in pretežno reagira iz nižjih možganskih predelov, branje dobesedno poganja k višjim možganom, kjer bivajo empatija, moralno mišljenje in presoja. Glavni cilj tako starševske vzgoje kot družbene socializacije je pravzaprav ravno aktiviranje višjih možganskih funkcij, zmožnosti sočutja, moralne presoje, samoobvladovanja in drugih kompetenc, ki so nujne za sposobnost sobivanja v ožji in širši skupnosti. Če človek ni usposobljen, da vstopa v stik s svojimi občutki in impulzi, si jih zna pojasniti in se umiriti, nima socialnih kompetenc. Paradoksalno pa je ravno branje, samotna dejavnost, trening par excellence za to, da zgradimo in učvrstimo povezavo med nižjimi in višjimi možgani. Širša in bolj utrjena, kot je ta cesta, lažje in hitreje vozimo po njej, prej prihajamo v stik s svojimi telesnimi in nagonskimi zaznavami in hitreje prečkamo razdaljo do višjih možganov, kjer občutke strukturiramo in se opolnomočimo za pravilno odločanje. Kajti kot dokazujejo meritve in fotografiranje možganov, je branje nenehno valovanje skozi celotne možgane, v delčku sekunde poseže globoko v plazilske možgane, k strahu, jezi in nagonu (tudi nagonu, da bi nekoga udarili), že naslednji hip pa nas dvigne navzgor, v čisto abstrakcijo, vzvišeno miselno konstrukcijo, sočutje in fantazijsko vznesenost. O tem v knjigi Kako se literatura igra z možgani: Nevroznanost umetnosti in branja piše Paul B. Armstrong: »Kot proces spretnega spoprijemanja je branje utelešena dejavnost, ki giblje razmerja med vsemi temi različnimi področji od možganskega debla skozi in preko talamusa pa do višjih kortikalnih področij in ponovno nazaj navzdol.«
Prav na možganskih križiščih se torej vsak trenutek odvijajo težke, epske bitke, ki se jih komajda zavedamo, boj med dobrim in slabim, našo temo in svetlobo, med plazilcem in Homo sapiensom. Nenehno potrebujemo stik z obema, saj sta oba naša srž, vendar se moramo vsak trenutek tudi potruditi, da sprejmemo pravilno odločitev, se obvladamo, da ne izbruhnemo v afektu, saj je takrat konec naše človeškosti. Našim otrokom moramo pomagati, da bodo razvili enake sposobnosti.
Armstrong v zgornjem odlomku pravi še, da je branje utelešena dejavnost, kar pomeni, da knjige doživljamo tudi s telesom: če beremo o veliki gostiji, bi se ji najraje pridružili, opisi razpadanja v nas vzbudijo občutja gnusa, ko Vinnetou umira, jokamo, ko beremo prigode razbojnika Cefizlja se na glas hihitamo. Možgani se odzivajo na vse, kar preberemo, saj je plastičnost ena njihovih osnovnih značilnosti (možgani so kot ocean iz romana Solaris Stanislawa Lema). S snemanjem so razbrali tudi, da branje besed, ki označujejo delovanje, vzbuja aktivacijo v območjih možganske skorje, odgovornih za enako vrsto fizičnega gibanja. To pomeni, da se, ko preberemo besede plavanje, sprehod ali kotaljenje zganejo isti centri, kot če bi to v resnici počeli.
Kljub vsem tem navdušujočim in predvsem otipljivim dokazom, ki jih imamo tako radi, nevroznanost pogosto le empirično potrjuje to, kar človeštvo intuitivno ve že stoletja, celo tisočletja. Kajti zdi se, da je vse to, o čemer pišemo danes, vedel že deček David Copperfield, ko si je, ko mu je šlo za glavo, poiskal zavetje v zgodbah. Intuitivno je razumel, da to, kar bere, močno vpliva nanj, še več, da dobra dejanja junakov doživlja tako globoko, kot bi jih storil sam: »Osem dni sem bil Tom Jones (otroški Tom Jones, ki ni nikomur storil žalega).« Mali deček je svojemu mučitelju znal nagonsko pobegniti v svet domišljije in tam izživeti svoje frustracije tako, da je sebi pripisal dobre lastnosti (prelevi se v dobrega, otroškega Toma Jonesa), očimu pa pripiše vse slabo. David tako v domišljiji premaga svojega Goljata in se iz žrtve prelevi v zmagovalca, to pa odmeva tudi v njegovem »realnem« življenju. Med vrsticami pa se da iz Davidove izkušnje razbrati oziroma začutiti še nekaj pomembnejšega, namreč da dečku hkrati uspe premagati tudi lastna slaba nagnjenja. Čeprav bržkone čuti željo po maščevanju očimu, ne podleže skušnjavi, ampak svoj gnev izživi zgolj v domišljiji.
Literatura pa je z etiko od svojih najzgodnejših začetkov povezana še na drugačen način, s svojo substanco, s tem, kako je. Že avtobiografski zapisi na egiptovskih grobnicah z začetka 20. stoletja pr. n. št., na podlagi katerih je okrog leta 1800 pr. n. št. nastala ena najstarejših in hkrati najlepših umetnin zahodnega kanona, Sinuhejeva zgodba, so napisani kot moralni zgled. Povezava med književnostjo in etiko (ki »tehnično« gledano sicer pripada filozofiji) skozi vso zgodovino literature ostaja tako močna, da v sodobni literarni vedi velja, da sploh ni mogoče napisati literarnega dela brez etične komponente. Literarna umetnina je po definiciji estetsko-etično-kognitivna celota, in tudi če se literarno delo etičnemu sporočilu izrecno odreče, velja, da je to še vedno navzoče per negationem, in celo da je izrecna odpoved etiki pravzaprav zelo močno etično sporočilo. Naša današnja bralska in siceršnja senzibilnost sicer ne prenese preveč eksplicitno izražene moraličnosti ali didaktičnosti in bolj kot je ta očitna, nižjo oceno prisodimo umetniškemu delu. To pa še ne pomeni, da etičnih sporočil ne cenimo več, nasprotno, zdi se, da še vedno trdno verjamemo, da nas knjige na svoj edinstveni način lahko poučijo o dobrem in pravilnem življenju v pomenu Aristotelove phrónesis, da ta razsežnost literature pravzaprav ostaja eden glavnih razlogov za branje, le da mora biti z vidika današnje publike etična nota v literarno delo vgrajena tako subtilno, da ima bralec občutek, da jo razkriva sam, po plasteh, njen pomen pa v najboljših besedilih ves čas ostaja kompleksen, večpomenski in nekako ne povsem odstrt. Zgodovinsko gledano je takšno pojmovanje nasledek načel evropskih romantikov, ki so izrecni moralizem zavrnili kot estetsko in moralno neučinkovitega, kot glavni katalizator morale in empatije pa ustoličili svoj najvišji ideal – domišljijo.
Domišljija, ki tudi v pragmatičnem kapitalizmu ostaja sinonim za svobodo duha in polet ustvarjalnosti, je torej dediščina, ki so nam jo zapustili naši predniki romantiki, obenem pa je to eden največjih zakladov, ki jih skrivajo knjige in ki jih lahko odrasli posredujemo otrokom. V uvodu v našo bržkone najbolj znano zbirko pravljic Zlata čebelica: Najlepših petdeset najdemo anekdoto o srečanju neke mame z Einsteinom. Ko ga vpraša, kaj lahko naredi, da bo tudi njen otrok postal velik znanstvenik, ji Einstein odgovori: Berite mu pravljice. In kaj še? Še več pravljic. In še? Še več pravljic. Nenavadno dejstvo literarne zgodovine pa je, da so si otroci pravico do pravljic in domišljije pravzaprav morali izboriti nekako sami, saj so jim odrasli zelo dolgo vsiljevali zgolj didaktično čtivo. O tem zelo doživeto piše znameniti francoski literarni zgodovinar Paul Hazard v knjigi Otroci, knjige in odrasli: »Kakršni koli so že razločki med njimi, kar zadeva starost, spol in socialni položaj, vsi kakor po nekem skupnem sporazumu zaničujejo osladne pridige, pa licemerno prikrite šolske ure, dečke brez napake, deklice, ki so take kot njihove lutke; zdi se, kot da imajo neko temno zavest o nesmiselnosti in nevarnosti slehernega pritiska, ki prihaja od zunaj, in kakor da prinašajo s seboj na svet spontano sovraštvo do vsega, kar ni odkritosrčno in pristno.« Hazard se odločno postavi na stran otrok in Andersena, brata Grimm, Perraulta, Swifta, Collodija in Defoeja imenuje »osvoboditelje«, toda: »Koliko pedantov in bedakov je bilo pred njimi, ob njih in okrog njih! (…) Kakšno pokopališče!«
Ampak zakaj romantiki, Einstein, Hazard in otroci tako hrepenijo po domišljiji in poudarjajo njeno moč? Če se vnovič zazremo v možgane, znanstveniki danes ugotavljajo, da domišljija še posebej močno nagovarja t. i. sistem za iskanje, enega od genetsko prirojenih centrov v naših nižjih možganih. Ta sistem v nas aktivira energijo za raziskovanje, poraja radovednost in motivacijo za doseganje ciljev. Ko se sistem za iskanje »vklopi«, naša čelna režnja preplavi dopamin in začnejo se prebujati ideje. Najboljši način za aktiviranje otrokovega sistema za iskanje je, da mu predstavljamo vedno nove in zanimive stvari (najslabši pa, da ga posedemo pred zaslon). Sistem za iskanje seveda zelo močno odreagira tudi ob stiku z domišljijo. O tem je govoril že znameniti ameriški psiholog Abraham Maslow: »Ustvarjalni ljudje nočejo sveta takšnega, kakršen je danes, ampak hočejo ustvariti drugega. Da pa bi jim to lahko uspelo, se morajo nekako odcepiti z obličja Zemlje, si predstavljati stvari, fantazirati in celo biti nori ali ubrisani.« Ustvarjalnost in domišljija nas prestavita v stanje zanosa, ki je eno najbolj izpolnjujočih stanj, ki jih lahko doseže človek. Zanos je tako močno stanje, da v njem izgubimo občutek za čas in napor. Izgine celo eden najhujših sovražnikov, strah pred neuspehom, prevzameta nas veselje in užitek. Posledično smo takrat tudi najdlje od vseh negativnih stanj.
Kot smo pokazali že na začetku, je literaturi in človeškemu ustroju skupno še nekaj: zgodba. Potreba po »zgodbi« je ukoreninjena v naših možganih, saj razpršene in neubesedene telesne in čustvene vtise iz desne polovice možganov nenehno pošiljamo v levo polovico, kjer jih uredimo, ubesedimo in osmislimo. Tako se vsak trenutek iztrgujemo iz kaosa sprotnih vtisov in svet okrog sebe organiziramo v smiselne in pomirjujoče narative – kar nam v bistvu omogoča preživetje.
Vendar, kot v svoji znani knjigi O zgodbah pokaže Richard Kearney, zgodbe ne osmišljajo našega bivanja le na osebni, ampak tudi na kolektivni ravni. Že Heziod v pesnitvi Delih in dnevih razlaga, da so kozmogonski miti (mythos v grščini pomeni zgodba) nastali zato, da bi ljudem pojasnili, kako je svet nastal in na kakšen način bivamo v njem. Tudi antropologa Lévi-Strauss in Mircea Eliade pišeta, da je bila ena prvotnih nalog šamanov in modrecev, da pripovedujejo zgodbe, ki ponujajo simbolne rešitve za protislovja, ki jih ni bilo mogoče rešiti empirično. Kearney o tem pravi: »Vsako življenje išče svojo pripoved. Vsi hočeš nočeš iščemo nekakšno harmonijo v vsakdanji disharmoniji in razpršenosti, ki nas obkrožata. Lahko se torej strinjamo s pesnikom, ki je pripoved opisal kot branik pred zmedo. Kajti pripovedni vzgib je in je bil od nekdaj želja po ‘enovitosti življenja’. V naši postmoderni družbi fragmentacije in razlomljenosti nam pripoved ponuja eno od najbolj stabilnih oblik identitete – individualne in skupnostne.«
Želja oziroma potreba po zgodbi je torej organsko vgrajena v človeka, brez nje posameznik izgubi svojo identiteto, tla pod nogami. Življenje in zgodba sta sinonim: kadar želimo, da nas nekdo spozna, mu povemo svojo zgodbo, svoje življenje … Če se nam naša zgodba ali njeni delčki izgubijo ali izmaknejo, v nas vstane tesnoba in odpravimo se k terapevtu, kjer skušamo s pripovedovanjem delov svoje osebne zgodbe, ki se jih spomnimo, iz telesa in čustev priklicati manjkajoče fragmente in se tako pozdraviti. Psihoterapevti ugotavljajo, da najbolj trdovratne travme izvirajo iz naše predverbalne faze, saj do njih nimamo dostopa z besedami.
Skozi zgodbe, ki jih ljudstva pripovedujejo samim sebi in drugim, se gradijo tudi zgodovinske skupnosti. Grki in Rimljani so se zvečine opirali na mite o bogovih in junakih, Izraelci na Biblijo, drugi narodi na sage in epe. Ko otrok posluša in bere zgodbe svoje skupnosti, najprej ožje in širše družine, nato pa prek šolskega kurikuluma in ostalih zavednih in nezavednih kulturnih kodov še zgodbe svojega naroda, izve, kdo je in kam spada. O tem, kako pomembno je vsrkati in ponotranjiti pripoved skupnosti nenazadnje priča problem integracije priseljencev. V neki nedavni razpravi o vzrokih za razmah nasilja na Švedskem je eden od udeležencev povedal, da je Švedska v devetdesetih letih prejšnjega stoletja sprejela 90.000 beguncev iz vojn v nekdanji Jugoslaviji in jih uspešno integrirala, ko pa je leta 2015 z Bližnjega vzhoda v državo pribežalo 180.000 arabskih priseljencev, ki se jim družba zaradi različnih vzrokov ni uspela dovolj posvetiti in jih integrirati, so se začele podirati domine. Če pogledamo z našega gledišča: Kaj pravzaprav pomeni integrirati? Mar to ne pomeni vpeti prišleke v temeljne zgodbe (ciljne) skupnosti in jim s tem podeliti identiteto, občutek varnosti, izhod iz kaosa in tako preprečiti občutja izkoreninjenosti, razpršenosti in nepripadnosti, kar je od nekdaj vodilo v nasilje? V temelju vsake civilizacije je vselej pripoved o njenem nastanku – po navadi krvava pripoved, kot ugotavlja Walter Benjamin –, a vseeno pripoved, ki pomirja in prinaša občutek pripadnosti. Pripoved »kolonizira« in socializira posameznika, to, da smo socialna bitja, pa je naš temeljni postulat. Pripoved je socialna že v izhodišču, saj vedno predpostavlja (vsaj) dva: nekoga, ki pripoveduje, in nekoga, ki posluša. Če hoče poslušalec zgodbo razumeti, se mora vanjo vživeti. Richard Kearney v svoji knjigi o tem zapiše: »Moč sočutja z živimi bitji, ki niso mi – bolj ko so nam tuja, boljše je – je velik preizkus ne le poetične domišljije, temveč tudi etične senzibilnosti. (…) In prav ta dvojnost pogleda, skozi različnost in identičnost – ko doživljamo sebe kot drugega, drugega pa kot sebe –, spodbudi preobrat našega naravnega odnosa do stvari in odpre nove načine videnja in bivanja.« Enako sporočilo je, morda še bolj jedrnato, v novici, ki smo jo lahko brali pred nekaj dnevi, oblikovala ruska knjižničarka iz Knjižnice Georgea Orwella iz mesta Ivanovo pet ur vožnje iz Moskve: »Knjige pomagajo videti, kaj je človeško, tudi v sovražniku, in zavračajo kakršno koli obliko dehumanizacije.«
Največjo konkurenco knjigam v otroških sobah (in v dnevnih sobah, spalnicah, javnih prostorih, povsod) trenutno predstavljajo zasloni. Kljub temu da se nevarnosti pretirane in neprimerne uporabe digitalne tehnologije zaradi vse bolj skrb vzbujajočih znanstvenih dognanj že dolgo zavedamo, se stvari premikajo zelo počasi, pravzaprav tako počasi, da se zdi, kot da se sploh ne premikajo. Medtem otroci rastejo in mi še vedno iščemo rešitve – ali pa se delamo, da jih iščemo. Povsem enako je s problemom nasilja med mladimi, ki postaja vsakdanjost že v vrtcih. Resničnega obsega in posledic medvrstniškega nasilja si tako vzgojne ustanove kot starši še vedno niso sposobni niti priznati, kaj šele da bi ustrezno ukrepali. Ne pozabimo, da gre tudi za nas, saj se bomo v bolj ali manj oddaljeni prihodnosti tudi sami znašli v rokah današnjih otrok, oslabeli in potrebni nege, ljubezni in sočutja. Kot smo videli, so knjige lahko (presenetljiv!) kamenček v mozaiku strategij za preprečevanje nasilja, saj prinašajo strukturo, empatijo, socializacijo, samorefleksijo, ustvarjalnost, zagotovo pa še celo vrsto drugih učinkov, ki jih v aktualnih kontekstih še nismo sposobni zaznati. O pomenu branja in knjig bi morali zato nujno zagnati nacionalno kampanjo v podobnem obsegu in slogu, kot se je to zgodilo pri ozaveščanju družbe o pomenu gibanja, pitja vode, pripenjanja z varnostnim pasom ipd. Obdobje, ko še odmevata Frankfurtski sejem in Ljubljanski manifest, se zdi za to naravnost idealno. Če tega ne bo storil nihče drug, bi se morali zganiti vsaj mi, neškodljivi bralci. Če nas bodo presenetili in nam ne bo prišel na misel nobeden od zgoraj navedenih argumentov, je dovolj, da povemo vsaj to: da smo bralci v velikanski večini trajno in doživljenjsko neškodljivi. In še odgovor na začetno vprašanje o knjigi na recept, uporaben tudi kot predlog za slogan v široki kampanji za promoviranje branja: Najboljše lekarne so – knjigarne! Razmislite, kakšne vrste zdravilo knjige pomenijo za vaše življenje in pošljite svoj predlog!