Pokličite nas: +386 (0) 14 372 101
  |  
Do brezplačne dostave vam manjka še 30.00

Milan Dekleva: Lepa Vida, sferična pesem in močerad

Ljubljana, 1922

Iz Glasbene matice stopim z violino in rokopisi za Lepo Vido.

Kako pogrešam veter!

Na Vegovi me pričaka predihan, postan zrak. Zasitnari dež. Še dobro, da imam do realke le nekaj korakov.

Nenadoma zaslišim v glavi besede, kaotične, razpršene, prej brbljanje kakor govor. Možgani, živci, tkivo, sorodnosti, na hitro skracana korespondenca z vrtinčenjem zvezdnih meglenic, ki se, visoko nad zdrizastim ljubljanskim dežjem, v črnem vakuumu prepirajo za košček svetlobe. Mladost in postaranost, zanos in utrujenost. Tako gre pri meni, odkar me je, še na pol otroka, sestra pripeljala v ta zatohli kraj. Pri meni? Ja, ker iz daljave vidim svoje zbegane korake na Vegovi in sem si opotekav in neznan, kot bi se zibal v pijanem zlatem čolnu, ki ga krmari relativnost usode.

Relativnost usode, ha! Nanjo pomislim vselej, ko odrivam težka šolska vrata, se s celim telesom upiram vanje. Uh, niso narejena po človeški meri. Še za Atlasa so previsoka! Narejena so po meri človeškega strahu – ko stopim v preddverje, name pritisnejo marmorni stebri, velikanski prazen prostor in težak strop. In tu je na delu relativnost, kajti to novodobno svetišče naj bi v resnici vplivalo pomirjujoče: človek, tukaj si varen v objemu sten, ki jih veliki potres ni mogel razmajati. Varen, da se napojiš z znanjem. Ampak te stene je postavila država, ki je ni več, čeprav je stremela k imperialni večnosti. Ja, tu je relativnost, nesojeni Kvintilijan, da sta tudi moj rojstni kraj in dom v neki tretji državi, da je jezik, v katerem sem spoznaval svet, v Sežani in Tomaju prepovedan in zasmehovan. Ja, tu je relativnost: kar naprej moram prestopati meje, ki jih zaničujem. Včasih sem ptica, drugič lisica.

Vzdihnem. Slišim odmev korakov v polmraku arhitekturnega veličastja, ki mi govori, da stopam v ris nespremenljive, statične resnice. Jaz pa relativnost doživljam. Moja resnica je prepišna resnica, je burjasta resnica, ki skozi kraške bore ječi pesem spremenljivosti in minljivosti. Ko sem pri pouku optike gospodu profesorju omenil, da je svetloba obzorje našega védenja, me je pisano gledal. Kolega Kosovel, ste tudi vi nasedli približnim izračunom kuštravega juda? Ja no, saj vas razumem, oba sta violinista. Pritajen smeh je šel po razredu.

Ubogi dijaki, hahljajo se dovtipom učitelja, ki ne verjame, da je atom samo prag mikrokozmosa. Jaz pa sem pred kratkim bral v berlinskih revijah manifeste o gibljivi umetnosti, ki naj sledi znanstvenim spoznanjem. Na primer aksiomu, da je resnica vedno določena s premikom opazovalca. Začel sem razmišljati o sferičnih, zrcalnih pesmih, v katerih bo mogoče stvar ugledati iz vseh zornih kotov. Tako nekako kot gleda Luna naš planet. Konec koncev smo vsi sateliti, ki obkrožimo košček časa in mu pravimo eksistenca. Ampak takšne pesmi, ki bodo spregovorile o kozmični mehaniki, ne morejo biti drugega kot rekonstrukcije. Najprej je treba podreti privide in laži, s katerimi nas že dolgo hrani Evropa. Relativnost, generator dinamike, je velika priložnost moje generacije.

Spominjam se Narodnega doma v Trstu, z očetom sva sedela pred Hotelom Balkan, čakala na začetek gledališke predstave in opazovala ljudi, ki so stopali s tramvaja. Spominjam se zavitega stopnišča iz prelepega nabrežinskega kamna. In potem, minilo je le nekaj mesecev, se spominjam pogorišča, Oberdankovega trga, polnega pepela, ožganih tramov, ki so kot mrtev skelet štrleli v oblačno nebo. Nacionalizem in kapital sta razžrla srce Evrope. Evropa je mrlič, ki gnije pri živem telesu, sem ondan rekel Nadi, ki si je z rokami pokrila ušesa. Kako lahko rečeš kaj takega, saj si komaj stopil v življenje, je rekla, našobljena in užaljena. To je relativnost, Nada, sem skušal vse skupaj obrniti na šalo.

Še nekaj korakov in začel se bom vzpenjati po stopnišču realke. Zakaj se sploh tako imenuje, kaj sploh so realne učenosti, kaj sploh je realnost? Razmišljam, ali se je nekaj podobnega spraševal tudi Cankar. Najbrž. Do dna je bil izkusil pokvarjeno dvoličnost Dunaja, evropskega trebuha, ki je prežvečil in zastrupil vse, kar je bilo mlado in je klicalo po spremembah. Realnost? Kaj ni realnost le ustanova državnih in denarnih moči, podpirajoča strah, da bi lahko bilo še slabše?

Iz rok mi pade mapa z rokopisi. Ob glasnem poku se zdrznem, zdi se mi, da odmeva po vseh nadstropjih. Življenje ni špekulacija, ampak zakrament, preberem misel Oscarja Wilda, ki smo jo postavili na začetek dijaškega časopisa. Na drugem listu pa naslov mojega uvodnika Spomladi odjadramo!

Si bomo upali? Si bom drznil? Bom znal z močjo sferičnih pesmi sneti težka vrata predpisanih in zaukazanih zablod in stopiti na ulico, kjer me ne bo čakalo tesnobno megleno pršenje, ampak val in odprto sinje obzorje?

Ozrem se. Ni vrat, skozi slepečo svetlobo vidim obrise jamborov, ki jih kričavo obletavajo galebi. Posut sem z zlatimi pegami, repata dvoživka salamander sem, ki mu tukaj pravijo močerad.

Spet koraki. Močeradi lazijo tiho, zato se zasukam. Po stopnišču se mi bliža prijatelj Alfonz Gspan.

Lepa Vida bo bankrotirala, mu rečem med kašljem in smehom.

Komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Shopping Cart