Pokličite nas: +386 (0) 14 372 101
  |  
Do brezplačne dostave vam manjka še 25.00

Majda Travnik Vode: Skrivnost in trn – Štirideset let po izidu Torkarjevega Umiranja na obroke

Skrivnost in trn – Štirideset let po izidu Torkarjevega Umiranja na obroke

/…/

Ko ob bližajoči se štirideseti obletnici izida Umiranja na obroke – roman je doživel tako velik odziv, da je bil v istem letu pod pogumno uredniško taktirko Toneta Pavčka ponatisnjen kar dvakrat – premišljujemo o razmerjih moči v povojni in polpretekli evropski in slovenski zgodovini, se najprej izlušči spoznanje, da je pravljica o cesarju Trajanu pravzaprav univerzalna, za vse čase veljavna anekdota o anatomiji odnosov med oblastjo in slehernikom, ki jo lahko zlahka prestavimo tudi v kontekst utopičnih evropskih socialističnih in komunističnih projektov. Za pravljičnim diskurzom o deželah, kjer živijo srečne množice delavnega ljudstva in v lepo poravnanih vrstah rastejo falange otrok, traktorjev in blokovskih naselij, je bivala grozljiva skrivnost življenja v totalitarnih režimih (skrivnost kot taka, tako rekoč an sich, je nasploh eden temeljnih postulatov tovrstnih režimov). Takoj za tanko, a neprosojno fasado so se širili sivina, uniformiranost, strah, pomanjkanje, cenzura in duhovno siromaštvo (pranje možganov s t. i. politično prevzgojo je bilo le ena njegovih brezštevilnih oblik). Najhujše od vsega pa je bilo bržkone brezpravje, utelešeno v popolni izročenosti – na milost in nemilost – vsemogočnim in popolnoma avtonomnim mrežam služb državne varnosti, iz vrst katerih so nato – logično, saj je šlo za obsežno kadrovsko in »podatkovno« bazo nove oblasti – izšli številni tožilci in sodniki, ki so oblikovali pogosto nepravičen ter izrazito ideološko in politično »okužen«, a prav zato stabilen sodni sistem. Najbolj tragična distorzija takšnih sistemov so bili – po vzoru sovjetskih stalinističnih procesov –, montirani sodni procesi – med njimi ljubljanski Dachauski procesi, o posledicah katerih pripoveduje Torkarjev roman. Dachauski procesi, kot okrajšano imenujemo povojne procese proti nekdanjim dachauskim taboriščnikom, so slovenska posebnost znotraj Jugoslavije in po mnenju številnih pravnikov in laične javnosti sodijo med največje madeže našega pravosodja – ker priznanje sodne, politične, ideološke in moralne napake s strani države in rehabilitacija obsojenih, torej celovita družbena katarza, niso bili izpeljani dovolj deklarativno, brezprizivno in temeljito, da bi se navaden državljan lahko počutil popolnoma varnega in bi lahko verjel, da se ne morejo nikoli več ponoviti …

Občutek varnosti se še bolj zamaje, ko preberemo »brezmadežno« mladeniško biografijo poznejšega pisatelja, dramatika in profesorja Igorja Torkarja (s pravim imenom Boris Fakin): rojen v primorski narodnozavedni učiteljski družini, študentski levičarski aktivist, predvojni komunist, prvoborec NOB, taboriščnik in visoki povojni funkcionar, direktor generalne direkcije kemične industrije Ljudske republike Slovenije (LRS). Le kako se je lahko takšna osebnost drugega aprila 1948 nenadoma znašla na zatožni klopi pred okrožnim sodiščem v Ljubljani kot narodni izdajalec med narodnimi izdajalci, izvržek med izvržki? V tem je kavelj 22 Dachauskih procesov. Nihče izmed številnih laičnih in strokovnih raziskovalcev ne more dokončno razrešiti njihove skrivnosti. (Kar ne zmanjšuje omenjene državljanske tesnobe.) Še več: vse do danes ni bilo mogoče ugotoviti niti, katerega leta ali dne je bilo ustreljenih 11 »dachauskih« obsojencev na smrt in kje so njihovi grobovi, negotovo je celo število tovrstnih procesov (!). Čeprav je bilo tekom desetletij, predvsem zaradi pritiska žrtev in svojcev, ustanovljenih več preiskovalnih komisij (npr. Janžekovičeva komisija) in je leta 1990 pri založbi Komunist o Dachauskih procesih na več kot tisoč straneh izšlo raziskovalno poročilo z dokumenti, ki ga je pripravila skupina uglednih zgodovinarjev (Dušan Nećak, Janko Pleterski) in pravnikov (med njimi je bil tudi Ljubo Bavcon), ki prinaša tako zgodovinsko kot pravno-politično analizo procesov ter vsebuje kopije poročil različnih komisij, obtožnic, zapisnikov, sodb in njihovih razveljavitev ter obsežno korespondenco slovenskih in jugoslovanskih politikov, je raziskovalna skupina poročilo sklenila s skoraj enakim stavkom kot raziskovalni novinar Boro Krivokapić: »Popolna resnica najbrž ne bo nikoli znana.« Nekateri dokumenti, ki bi odigrali ključno vlogo v postopku, namreč preprosto ne obstajajo. Tako je mogoče ugotoviti le, da legitimno iskanje zgodovinske resnice vnovič nemočno trči ob princip skrivnosti, ki je položen v jedro avtoritarnih režimov. Nekateri Krivokapićevi sogovorniki trdijo, da pri teh procesih, v nasprotju s stalinskimi, ni šlo za politično obračunavanje z nasprotniki in boj za oblast, drugi, da je obstajal seznam, poslan iz Sovjetske zveze, revolucionarna in polpretekla politična oblast pa se je zagovarjala, da je bil povojni čas v Sloveniji in Jugoslaviji zelo težak, ker se je mlada socialistična država šele vzpostavljala in so jo dolgo, zlasti z avstrijske strani, ogrožale razne zahodne in domače izdajalske saboterske in obveščevalske združbe, obstajala naj bi celo možnost vnovičnih spopadov. Tudi zahodna meja dolgo ni bila določena; skratka, v zraku je bila negotovost, psihoza. Usodno je bilo tudi, da je v odsotnosti pričevanj in dokumentov v tem času Dachau med ljudmi in pri oblasteh veljal za taborišče, v katerem ni bilo mogoče preživeti – razen če si pristal na sodelovanje z gestapom. Takšno je bilo tudi Stalinovo osebno prepričanje oziroma fiksna ideja in malokdo ve, da je Rdeča armada med osvobajanjem koncentracijskih taborišč postrelila osemdeset odstotkov svojih, ruskih taboriščnikov, preostale pa z vlaki brez postanka napotila naprej v gulage … V takšnem vzdušju je tako očitno najprej nastal nekakšen seznam osumljencev, kajti – kot v eseju Radikalci moralne revolucije ugotavlja ugledni poljski intelektualec, esejist in zgodovinar Adam Michnik (in kot primer navaja že rimskega cesarja Sulo) – se smrtonosne snežne kepe zgodovine običajno začnejo valiti s seznami: »Pred eksekucijami so navadno nastali seznami osumljenih – osumljenih revolucionarnih in prevratniških nagnjenj, grešne preteklosti in sedanjosti, vohunskega delovanja, izdajstev … Sum je korakal pred obsodbo in eksekucijo.« Enako spoznanje v eseju O nasilju zapiše Hannah Arendt: »Revolucija žre svoje otroke, še prej jim strga masko – z besedami, s klevetami.«

Ozračje pred Dachauskimi procesi je torej vsebovalo vse sestavine recepta za katastrofo: seznam, sum, kleveto, zaroto, skrivnost – in preiskovalce, izšolane na Vojaški akademiji Džerzinski v Sovjetski zvezi. Popolnoma izključeno ni niti, da je vendarle šlo za notranji politični obračun, kajti vsi obtoženi so bili ugledni predvojni komunisti, nekateri tudi španski borci, in po mnenju takratnega tožilca Vladimirja Krivica se je politično vodstvo balo, da bi se »stari« komunisti zaradi zvestobe opredelili za Informbiro in Sovjetsko zvezo, in ne za Titovo odcepitev od Informbiroja in Stalina. Kajti točno v tem času je že prispelo usodno Stalinovo pismo z obtožbami na račun Komunistične partije Jugoslavije (KPJ), ki je potegnilo za seboj spor z Informbirojem.

Le iz tako toksičnih sestavin so lahko nastale fantastične obtožnice Dachauskih procesov, ob katerih si danes nejeverno manemo oči, saj je jasno, da bi morali obtoženi imeti tako rekoč nadnaravne sposobnosti, da bi lahko zakrivili navedena hudodelstva: da so že pred vojno delali za tuje obveščevalne službe, se nato infiltrirali v KPJ, dezertirali iz NOB, da bi se javili agentom za povezavo z gestapom in z njim podpisali pogodbo o sodelovanju. Gestapo jih je nato poslal v Dachau, kjer so vohunili in informacije izdajali gestapu. V taborišču so imeli privilegirane položaje, delali so na primer v laboratorijih ali bolnišnicah, kjer so pomagali mučiti zapornike in na njih izvajati medicinske poskuse. Po koncu vojne naj bi obtoženi predstavnikom jugoslovanske narodne vlade izročili lažna poročila o svojem delovanju v internaciji, da bi si v mladi socialistični republiki v gospodarstvu in industriji pridobili čim bolj odgovorne položaje, kjer so nadaljevali s škodljivim agentskim in diverzantskim delom, npr. sprožali požare (takšnega požiga je bil obdolžen tudi Igor Torkar) ipd. Takoj po vojni naj bi zamenjali gospodarje in se namesto gestapu udinjali tujim obveščevalnim službam, Angležem in Američanom, sicer pa se je gestapovska mreža po Hitlerjevem porazu samo potuhnila in deluje še naprej …

V anketi Igorja Torkarja, ki jo je pisatelj izvedel med svojimi sodobniki, se Mira Mihelič, takratna podpredsednica mednarodnega PEN, spominja: »(…) Po Ljubljani, mestu heroju, se je iz zvočnikov razlegal govor javnega tožilca in nas tolkel po glavah in ušesih, da smo se tudi sami počutili krive; krive, ker smo molče in strahoma sprejemali tako očitno krivico, ki je nedolžnim in poštenim ljudem prinesla toliko trpljenja in groze, nekaterim celo smrt.« /…/

Komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Shopping Cart