/…/
Kumerdej: Kako prenašaš svoja osebna izkustva v literaturo? Čeravno je obdobje otroštva in odraščanja praviloma postavljeno v tvoje rodno Prekmurje in mladostniška ter zrelejša obdobja večinoma v Ljubljano in v njej tudi na Metelkovo, glede na raznolik nabor likov in dogajanja ne bi rekla, da gre za avtofikcijo.
Tratnik: Res je, včasih ne gre za avtofikcijo, čeprav so ljudje nagnjeni k temu, da ti pripišejo vse, o čemer si pisala, razen morda umora. Težko bi pisala o Prekmurju v šestdesetih in sedemdesetih letih, če ne bi tam živela, čeprav zgodbe o svetu velikih in malih (odraslih in otrok) iz otroške perspektive nastajajo na osnovi reminiscenc in niso dokumenti o takratnih ljudeh in dogodkih, veliko likov je izmišljenih, tudi razpletov, ki včasih spominjajo na anekdote. Moja stara mama ni tista iz fikcije, ki sem jo preoblikovala v »modrijašico« in neprizanesljivo komentatorko življenja, prav tako v romanu Ime mi je Damjan kot prvoosebna pripovedovalka nisem ta Damjan, čeprav nekateri mislijo, da je to moja zgodba, da je bila to moja terapija in da je Damjanova stara mama ista, kot je stara mama v mojih zgodbah. Lezbične avtorice in gejevski avtorji smo pogosto označeni kot slabši pisci, ki samo pišemo iz sebe, stokamo o svoji situaciji in literaturo izkoriščamo za manj plemenite aktivistične cilje. A le kako bi bilo pri vsem odporu do LGBT-identitet potemtakem mogoče napisati lezbični roman ali gejevske pesmi in jih pritakniti »pravi« literaturi, če naj bi bili le reklamni proizvodi? Pišemo, ker nas pač žene neki klic, želja po ustvarjanju, norost, kar koli že.
Kumerdej: Jeseni bo pri Založbi Škuc izšla zbirka kratke proze Škarje, ki nosi naslov po prvi od sedmih zgodb. Kako oblikuješ zbirko kratke proze, ali jo okvirno zasnuješ vnaprej ali se sproti sestavlja med nastajanjem posamičnih zgodb, ki jih na koncu selekcioniraš in povežeš v knjigo?
Tratnik: Najprej samo sproti pišem zgodbe, ki mi pridejo na misel. Ko se počasi med nekaterimi pokaže neka povezljivost, začnem pisati z mislijo na ohlapno skupno temo, za katero potem najdem tudi slog pisanja.
Kumerdej: Septembra si v Berlinu, na Dunaju in v Tübingenu predstavljala roman Pontonski most, ki je v prevodu Zuzane Finger nedavno izšel pri nemški založbi Konkursbuch Verlag, oktobra boš nastopila na Frankfurtskem knjižnem sejmu in na Literaturtage v švicarskem Zofingenu. Kakšna je pot do prevodov, kdo ima pri tem odločilno vlogo, založba, pri kateri je knjiga izšla, JAK, morda ti sama ali prevajalci, ki zaradi umanjkanja literarnih agentov lahko igrajo izjemno pomembno vlogo posrednikov in tujim založbam sami predlagajo slovenske avtorice in avtorje?
Tratnik: Prevod je zame tombola. Včasih se potrudijo slovenske matične založbe, a ne vse, praviloma slovenska literarno-izdajateljska mašinerija ponuja predvsem preverjene avtorje, včasih se za tvoje delo navduši prevajalec ali prevajalka, a če nima možnosti prepričati tujih založb, uspeha ni. Za prevod Pontonskega mostu sem vse naredila sama, program založbe Konkursbuch in urednico Claudio Gehrke sem že poznala. Pomagalo pa je tudi to, da je letos Slovenija častna gostja na Frankfurtskem sejmu, tako da je bilo v nemško govorečih državah več zanimanja, več je bilo tudi finančne podpore JAK za izdajo slovenskih del v prevodu.
/…/