Uncategorized

… predigra …   MIHAELA: – Ja, saj vem … In vsi ti izgovori, ki mi jih naplavlja v uho. – Ne, saj štekam … In opravičila, ki mi mehčajo možgane. Razlogi, ki jih naj, plis, razumem. – Saj te razumem, ampak … In ta strah, ki bi rad zabetoniral meje mojih, sori, najinih obzorij. […]

  *** PROLOG, KI JE V RESNICI ZELO DOLGA OPOMBA ***   Dragi bralec, to, čemur boš priča na naslednjih straneh, je verjetno najboljše besedilo, ki si ga in ki ga boš kdaj prebral. Ne zato, ker bi bilo napisano izpod vrhunskega peresa, ampak ker ga boš napisal sam. Pomagala ti bom s svojimi dolgoletnimi

Svinja o koruzi Evelin sama v skladišču hipermarketa. EVELIN: O, dragi moji, kako sem vesela, da ste prišli! I love you. Ich liebe dich. Zapela bom eno pesem, ki govori o ljubezni. Tisti stari, trdovratni ljubezni, ki je ne moreš pozabiti, če se še tako trudiš … O ljubezni, ki se zažre v vse celice

Republika Slovenija, Ministrstvo za kulturo Maistrova 10 1000 Ljubljana g. Vasko Simoniti, minister   Datum: 18. 5. 2020   Zadeva: Odgovor na dopis Seznanitev z razlogi za predčasno razrešitev z mesta člana sveta Javne agencije za knjigo Republike Slovenije, št. 0141-4/2018/29 z dne 7. 5. 2020   Spoštovani gospod minister, vaše pismo me je presenetilo

Slovensko-kitajska akademska slikarka Huiqin Wang (roj. 1955 v Nantonu na Kitajskem) je diplomirala na Akademiji likovnih umetnosti v Nandžingu, specializacijo pa je opravila na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost. V Ljubljani živi in dela od leta 1983. Slikarka je univerzitetna učiteljica in poučuje kitajsko slikarstvo in kaligrafijo na Oddelku za azijske in afriške študije ljubljanske

Ljubljana: Slovenska matica (Zbirka Mozaiki), 2019.   V svoji sedmi pesniški zbirki Pogovori z nikomer Brane Senegačnik vnovič stopa globoko v neznano pokrajino človekovega (ne)bivanja in vse intenzivneje zastavlja večna in neodgovorljiva vprašanja o presežnem, ki jih je raziskoval že v dosedanjem pesnjenju, nemara še najbolj v predhodnih dveh zbirkah Arie antiche in Tišine. Obe

Saj vem, da s smrtjo ne bi ničesar spremenil. A kot da je z življenjem kaj drugače. Mar z njim kaj spremenim? Zgolj živeti ne pomeni nič. Živeti je enako, kot biti mrtev, če se nič ne spreminja, če je vse isto, mrtvaško dolgočasno in hkrati zapovedano kot edino pravo: razkuženo, preverjeno, varno in prelepljeno

Manu Dash (1956) je pesnik, urednik, prevajalec in vodja vsakoletnega mednarodnega literarnega festivala Odisha Art & Literature Festival v indijski zvezni državi Odisha (prej Orissa). Doslej je izdal 25 knjig v odijščini in angleščini; zadnja med njimi je pesniška zbirka Kratka zgodovina tišine.  Kot študent je postal član združenja Anam Writers’ Movement, ki je pred

Oči so bile še dobre. A pozornost mu je uhajala kot neubogljiv pes. Knjiga bi morala biti zanimiva, tako mu je zatrdila vnukinja. Iz knjižnice je prinesla memoare o Scottovi ekspediciji na Antarktiko. Raziskovalci so se podali iskat jajca cesarskih pingvinov. Toda ded jim ni več mogel slediti na poti. Kot da bi ga že

Murnik: Ukvarjate se s številnimi umetniškimi zvrstmi in veljate za enega najbolj plodovitih ustvarjalcev pri nas, prejeli ste številne nagrade. Pišete poezijo, kratke zgodbe, romane, drame, radijske igre, scenarije, eseje; ste gledališki, operni, filmski in televizijski režiser … In gotovo sem še kaj pozabila … Ali z lahkoto prehajate med različnimi zvrstmi, žanri, vrstami, področji