Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Simona Hamer: Vse OK

Sodobnost / Uncategorized  / Simona Hamer: Vse OK

Simona Hamer: Vse OK

… predigra …

 

MIHAELA:

– Ja, saj vem …

In vsi ti izgovori, ki mi jih naplavlja v uho.

– Ne, saj štekam …

In opravičila, ki mi mehčajo možgane.

Razlogi, ki jih naj, plis, razumem.

– Saj te razumem, ampak …

In ta strah,

ki bi rad zabetoniral meje mojih, sori, najinih obzorij.

Njegov jebeni strah,

da me bo …

da bova …

da …

– Glej, saj mene je tudi strah, ampak to še ne …

In spet, poplava!

– Poslušaj, bejbi, jaz bom mogla it. Sori. Sem že tu … Ne, saj je kul. Ni panike. Sem ti že rekla. Vse ok. Ja … Ja … Se vidiva doma. Ja … Jaz tudi tebe.

Odzveni v prazno.

Telefon zamenjam za cigareto.

Bo treba … Treba bo. Enkrat.

Spet dež.

In ta mlakužnost.

Stisnem se k steni.

Na ulici, kjer sem pustila odmevati svoje korake, se prižigajo luči. Njihovo rumenilo škropi po megli. In dežju.

Kapljice na moji mapi. Portfolio akvarelov. Kakšna metafora, ta vseobsegajoča vodenost.

Stisnem jo k sebi, sebe pa še bolj k steni.

Sesam cigareto in počivam pogled na špalirju hiš na drugi strani ulice. Okna se razsvetljujejo in žaluzije spuščajo. Folk prihaja domov. Odlagajo se na kavče in za mize …

Zvonim! Pa kaj je spet?

– Ja, evo me! Sem že tle!

Čik utopim v luži.

Z vso silo se uprem v vrata te staromeščanske hiše.

1906, secesija.

Pogoltne me.

Z mapo vred.

Se poženem po stopnicah.

– Dober dan!

Glavi starega tečneža, ki valda spet špega izza vrat svoje luknje.

Vrne mi tišino.

Pretopotavam nadstropja.

Prvo, drugo.

Avtomatika luči osvetljuje mojo pot.

Tretje, četrto.

Šiht.

– Evo me!

LEON:

Skupina ljudi.

 

TANJA:

Šestindvajset, če smo natančni.

 

LEON:

S šampanjčki v rokah.

 

GREGOR:

Sodelavci.

 

ALJAŽ:

Folk v srednjih letih.

Tako rečemo razponu od poznih dvajsetih do zgodnjih petdesetih.

 

GREGOR:

Zaposleni v uspešnem start up podjetju. Peščica redno, ostali za določen čas, pogodbeno ali preko svojih s. p.-jev.

 

REBEKA:

Soba, polna kravat in srajc.

Tu in tam kakšen kostimček in bluza.

 

GREGOR:

Distribucija, market research, product development, strategije za nove hitro rastoče trge in podobne storitve.

 

LEON:

Vsi v tistih isto drugačnih, nevpadljivih odtenkih pastelnih barv.

Svetlo modra, svetlo roza, svetlo siva, svetlo bela …

 

TANJA:

Petek je.

 

ALJAŽ:

Ura je 17:20 in po celem dnevu na šihtu –

 

TANJA:

Po celem tednu –

 

ALJAŽ:

Bi se najrajši počil na kavč, prižgal TV in si odprl pivo.

 

LEON:

Rabim odklop. Lajf!

 

REBEKA:

Samo spala bi. Cel vikend.

 

TANJA:

Rabim malo miru. Tišine. Ne pa –

 

GREGOR:

– Na teambuilding!

 

LEON:

– Čin!

 

TANJA:

Nazdravljamo.

Poslušamo šefe.

 

ALJAŽ:

Kimamo. Kot da imamo glave na fedre.

 

REBEKA:

Se smejčkamo.

Zelo zagreto. Da ne bi kdo posumil, kako zelo nam je to odveč.

 

LEON:

Grabimo po novih mehurčkih.

 

GREGOR:

In potem žrebamo ekipe.

Pet sob, pet ekip.

Blaž je prvi. Da se slučajno ne pozabi, kdo je capo di banda. Tipično.

 

TANJA:

Na vrsti sem takoj za šefom.

Vtaknem roko v mošnjiček. Verjetno ga še nikoli niso oprali. To je toliko enih bacilov.

 

ALJAŽ:

Tanja.

 

LEON:

In njena večno sitna faca.

 

GREGOR:

Financial managerka.

 

REBEKA:

Računovodkinja.

 

ALJAŽ:

Poročena. Z ljubeznijo iz srednje ekonomske šole. Ima sina.

 

REBEKA:

Luka. Drugi letnik bežigrajske gimnazije. Zlat fant! tako pravi.

 

LEON:

Slišal sem, kako se je po telefonu kregala z možem glede njegovih ocen. Da morajo nujno takoj najti vrhunskega inštruktorja za matematiko in fiziko. Mož je očitno rekel, da je tamali samo len, ker je Tanja čisto ven padla. Len? Matjaž, on ne zmore! A razumeš? Ne zmore! Pomagat mu je treba.

 

ALJAŽ:

Baje ima očeta v bolnici.

 

GREGOR:

Vedno je nekaj. Če ni otrok, je foter ali pa prenavljanje kopalnice. Nonstop imajo za urejat neke familiarne zadeve, zaradi katerih bi bolniško ali pa dopust. Z moškimi ni teh problemov.

 

TANJA:

– Rumena.

 

ALJAŽ:

Žrebamo, še dobro. Če bi se morali sami pogrupirat, bi bilo mučno. Kot pri telovadbi, ko si čakal, da te izberejo za med dvema ognjema. Jaka Kovačič in jaz sva bila vedno zadnja. On zato, ker je bil debel, jaz pa zato, ker sem se bal žoge.

 

REBEKA:

Aljaž.

 

GREGOR:

Dizajn in kreativa.

 

LEON:

Ameba.

 

TANJA:

Poročen, dve mali punčki.

 

LEON:

Še dvanajst let kredita za vrstno hišico na robu mesta. Počasi bodo rabili tudi nov avto, pa pralni stoj se čudno oglaša in žena mu teži, da bi rada nekam šla za prvomajske. Če si vzame dva dni dopusta, bodo lahko cel teden nekje na morju. Ampak bo treba pohitet! Tadobre pocenske ponudbe se rezervira že decembra.

 

TANJA:

Faliran umetnik.

 

GREGOR:

Študiral je kiparstvo, potem pa ugotovil, da v tem ni denarja, in je šel v marketing. Mu pa manjka killer instinct.

 

REBEKA:

Njegov zadnjih umetniški projekt so bile pande na steni otroške sobe. Po pol leta se je Maja, njegova žena, naveličala gledanja nedokončanih čačk in je sama prepleskala sobo. Na roza.

 

ALJAŽ:

– Rumena.

 

LEON:

Drug za drugim v ravni vrsti, vtikamo roke v mošnjiček in se delimo med modre, zelene, rumene, rdeče in bele.

 

TANJA:

Leon.

 

REBEKA:

Key account manager.

 

TANJA:

Gobezdalo.

 

ALJAŽ:

Samooklicani žrebec firme.

Enkrat mi je razlagal, da bi namesto torkovega badmintona morali imeti rekreativni seks. Ker folk rata preveč siten, če jim sperma nabija v glavo.

 

GREGOR:

Naš najuspešnejši prodajnik. Mesečno naredi 20 % več prometa kot ostali.

 

TANJA:

Ima tretjo najvišjo plačo: oba šefa, pol pa on.

 

GREGOR:

Procenti od prodaje. Zanje se je spogajal takoj, ko je začel. Takrat še nisva vedela, da je tako dober. In da bo to toliko naneslo.

 

ALJAŽ:

Hud avto, ogromen flet v centru, dizajnerske cunje, vrhunske ure … Ima se, može se. In kaže se.

 

REBEKA:

Vedno prijazen. In nasmejan. Kadar je v pisarni, seveda. Ker on nenehno mingla, networka, henga, kofetka, bruncha.

 

TANJA:

In žura. Potem pa hodi v službo čisto skurjen in neprespan.

 

LEON:

– Rumena! Dbest – ravno k vama sem hotel. Petka!

 

TANJA:

Petelin, vesoljec in jaz. Čeprav bi lahko bilo slabše. Lahko bi bila v Blaževi ekipi ali pa s kakšno kokljo iz marketinga. Ali pa …

 

REBEKA:

Samo da ne bo zelena, samo da ne bo zelena.

Ker potem bom z direktorjem.

Samo to sem si želela, da ne bi bila zelena.

 

LEON:

– Pazi, kača!

 

REBEKA:

– Aaaa! Nehaj, no … Rumena!

 

TANJA:

… tanova. V prekratki kikli.

 

LEON:

Rebeka, office managerka.

 

TANJA:

Tajnica.

 

GREGOR:

Blažev izbor. Njegov argument je bil, da lahko tiste brez izkušenj natreniraš po svoje.

 

LEON:

Mlada, naivna in pridna. Ubijalska kombinacija.

 

ALJAŽ:

Ne zna reči ne in potem jo vsi zasipavajo z dodatnim delom. Zadnjič sem jo peljal domov; deževalo je, čakala je na bus, pa sem vprašal, če jo zapeljem. Pri obvoznici živi, s cimro. Rekla je, da je več kot eno leto iskala šiht. Vmes je sicer nekaj prevajala – doštudirala je germanistiko – in delala na druge napotnice vse sorte študentskih jobov, ampak je bilo premalo. Se je že misila preselit nazaj domov, pol pa ta jackpot. Prav tako je rekla: pol pa ta jackpot.

 

LEON:

– To! Daj petko!

 

ALJAŽ:

– Pa mamo žensko kvoto izpolnjeno.

 

GREGOR:

Jaz sem počakal na zadnjo rundo.

Be the game changer.

 

TANJA:

Gregor.

 

REBEKA:

Executive director.

 

LEON:

Drugi človek firme.

40 % solastnik tega in direktor še enega podjetja.

 

ALJAŽ:

Grebator, s. p.

 

TANJA:

Prek katerega po ovinkih pere denar iz naše firme.

 

ALJAŽ:

Deloholik.

 

LEON:

Poročen.

 

TANJA:

Z deloholičarko.

 

ALJAŽ:

Brez otrok, brez domačih živali, z ogromno bajto, vikendom na morju in 12-metrsko jadrnico.

 

LEON:

Prepričan je, da je eden tistih kul šefov, o katerih bere v raznih priročnikih in tako vedno govori »mi«, uporablja besede kot so development, kontingent in angleške bulšite tipa: Fake it, till you make it!

 

REBEKA:

V pisarno vleče vse mogoče igračke, od ročnega nogometa do helikopterjev na daljinsko upravljanje.

 

LEON:

To get our creative juices flowing.

 

REBEKA:

Športnik.

 

ALJAŽ:

Ekstremni športnik.

 

TANJA:

Vsako jutro priteče v službo, gre pod tuš In potem do svoje pisarne – mimo vseh nas – ogrnjen v brisačo. V brisačo!

 

LEON:

In vsi samo čakamo, da enkrat ta brisačka pade na tla, pa da vidimo ali ima naš šef jajca ali ne.

– Dajmo, Gregor! Rumeno! Rumeno!

 

ALJAŽ:

Dajmo, Gregor, dajmo, Gregor. Čudno, da nima še tistih navijaških cofov zraven.

 

REBEKA:

Samo da ne bo rumena, samo da ne bo rumena.

 

GREGOR:

– Rumena!

 

REBEKA:

In potem Gregor izžreba rumeno.

 

LEON:

– To, šefe!

 

REBEKA:

Fak.

 

TANJA:

Sranje.

 

REBEKA:

Fak.

 

ALJAŽ:

Naj se ritolizništvo začne!

 

GREGOR:

Leon, Tanja, Aljaž, tanova in jaz.

Ekipa, da te skipa.

 

LEON:

– Gremo … Kanarčki!

 

TANJA:

– Neumnost … Dajem veto na kanarčke.

 

LEON:

– Ok. Kaj pa: Gremo, sončki?

To povem še posebej prijazno. Čeprav si mislim, da je ona en tak oblaček, iz katerega nonstop grmi, bliska in ščije. Na njo bi bilo treba dati veto.

 

Ni komentarjev
Objavi komentar