Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Nara Petrovič: Zakaj se danes nisem ubil

Sodobnost / Uncategorized  / Nara Petrovič: Zakaj se danes nisem ubil

Nara Petrovič: Zakaj se danes nisem ubil

Saj vem, da s smrtjo ne bi ničesar spremenil. A kot da je z življenjem kaj drugače. Mar z njim kaj spremenim? Zgolj živeti ne pomeni nič. Živeti je enako, kot biti mrtev, če se nič ne spreminja, če je vse isto, mrtvaško dolgočasno in hkrati zapovedano kot edino pravo: razkuženo, preverjeno, varno in prelepljeno z rdečimi etiketami: Življenje! Če bi živel najboljše, kar se da, potem si ne bi vsak dan izbiral, da bom animiral samega sebe z umetninami profesionalnih motilcev pozornosti ali, še hujše, ne bi sam debelo šminkal svojih zgodb, da z njimi mamim pozornost sveta, češ da ga duhovno in kulturno bogatim. Duhovno oskubljeni ljudje sebi podobne poskušamo impresionirati s plastičnim perjem. Je to res največ, kar si zmoremo predstavljati ob pojmu »življenje«?

V resnici se le prepuščamo mukotrpnemu hiranju. Vsakič, ko pogoltnemo slino, pogoltnemo kapljo strupa, ki nas počasi ugonablja. Po petdesetem letu vsak dan znova pogledamo v ogledalo in si ponovimo: »Pa, saj (še) ni tako grozno.« In tako naprej, do osemdesetega, devetdesetega. Vmes si dušo in telo šminkamo z maskami. Kako dolgo se je vredno slepiti, da nas iz središča Mlečne ceste blagoslavlja neki smisel? Kakšna neki krepost je podaljševati svojo nemoč, svoje trpljenje, da ga prihranimo tistim, ki bi nas morda pogrešali? Nisem obupan, nesrečen, zdolgočasen, zdelan ali pohabljen, da bi moral narediti konec svoji bedi. Smrti ne bi poklical zato, da bi bilo meni manj slabo, ali zato, da rešim bližnje in daljne svoje nadležnosti – da bi bilo njim manj slabo. Ubil bi se teatralno v praznovanju bohotnosti življenja, ki mi je dano, in kot daritev.

Lahko, da me bo ubil vročinski val ob krepitvi podnebnih sprememb, a to je res brezvezna smrt. Tega nikomur ne privoščim. Najstarejši imajo srečo, ker bodo umrli prej. Prav tako ne bi hotel umreti od medijsko napumpane epidemije ali zdrsa na bananinem olupku. Kaj šele da umrem z alzheimerjem in niti ne vem, da sem umrl. Ne diši mi počasno ugašanje, izpuščanje duše s staranjem. Kaj drugega pa mi preostane? Zakaj se ne bi ubil? Ali smem vsaj sprožiti diskusijo z nasprotne perspektive temu, kar pravijo vsi, in podati iztočnico, da je samoizbrana smrt sprejemljiva in celo lepa? Še pomnimo Sokrata? Ali pa mora ostati edina razlaga takšne smrti, da je to nečasten beg pred stvarnostjo, torej nekaj, česar bi nas moralo biti sram?

Na samomor se odzivamo z zmajevanjem z glavo družno z vsemi ostalimi, medtem ko dirigenti kolektivnega samomorjenja izbuljenih oči mahajo s paličico pred nami in tlačijo simfonijo življenja v melodijo za televizijsko reklamo. Dirigenti samomorjenja prihajajo skozi stoletja v mnogih preoblekah, od pridigarjev do filozofov in mislecev do vojskovodij, znanstvenikov in predsednikov. Taki vedno kategorizirajo življenja ter ena varujejo za vsako ceno, druga pa radirajo – včasih s prezirom, včasih z norim smehom, včasih pa v beli halji in klinično. Največji patologi radirajo življenje za suhi denar.

Biologi ocenjujejo, da danes ljudje in rejene živali obsegajo devetindevetdeset odstotkov biomase sesalcev in ptic na planetu, divjih živali je le še za en odstotek. To je samomor izza ovinka: z morjenjem bitij, od katerih je odvisen živi ekosistem, od katerega smo odvisni mi sami, morimo sami sebe. Na videz nam gre kot civilizaciji sicer še vedno odlično. Več nas je kot kadar koli, znanost prodira dlje v vesolje in globlje atom kot kadar koli prej. A za to zmago smo žrtvovali tla pod nogami in babilonski stolp se bo prej ali slej sesul; višje, kot gradimo, bolj spektakularno bo zgrmel. Dolgo življenje z malo možnosti za okužbo pride z visoko ceno v obliki genetskega hromenja in razmahom bolezni udobja.

Pri človeški vrsti že dolgo ne moremo več govoriti o boju za samoohranitev. Tudi če bi se število ljudi na Zemlji zmanjšalo za 90 %, bi nas bilo še vedno ogromno. Ali vsaj dovolj. Saj ne pravim, da ne more biti več boljše, a kaj – s stališča narave in kvalitativno – človek prispeva k ekosistemom okrog sebe? Večinoma jemlje in za sabo pušča nesnago in puščavo. Kakšne kakovosti goji človeštvo, kakšne vrednote? Vse bolj grozljivo zazrtost vase, ceneno hipsterstvo, mehkužno oholost, čaščenje ekranov, štetje sledilcev in všečkov. Narcisoidnost človeške rase dosega vrhunec na družbenih omrežjih, na katera ne hodimo zato, ker bi nas zanimali drugi, ampak zato, da preverimo, koga zanimamo mi. S strehe buldožerja zremo v zrcala lastne brezdušnosti, medtem ko živi svet izginja pod zverinskimi gosenicami. Pravo ime, nosijo, da: gosenice. In tem gosenicam noben ptič ni kos, kakor nobena količina modrosti ni kos človeški neumnosti.

Ali temu sploh še lahko rečemo »človek«? Družbena omrežja so iz »človeka« izbrisala »lo« in pustila le »čvek«.

/…/

Ni komentarjev
Objavi komentar