Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Brane Senegačnik: Pogovori z nikomer (Diana Pungeršič)

Sodobnost / Uncategorized  / Brane Senegačnik: Pogovori z nikomer (Diana Pungeršič)

Brane Senegačnik: Pogovori z nikomer (Diana Pungeršič)

Ljubljana: Slovenska matica (Zbirka Mozaiki), 2019.

 

V svoji sedmi pesniški zbirki Pogovori z nikomer Brane Senegačnik vnovič stopa globoko v neznano pokrajino človekovega (ne)bivanja in vse intenzivneje zastavlja večna in neodgovorljiva vprašanja o presežnem, ki jih je raziskoval že v dosedanjem pesnjenju, nemara še najbolj v predhodnih dveh zbirkah Arie antiche in Tišine. Obe namreč intenzivno in skoncentrirano posegata na področje, ki ga slikovito in natančno opredeljuje prav tišina – gluha, neotipljiva, nevidna in vendar zgovorna pričevalka »praznine, ki nihče je ni prebil«. Morda je ravno ta srhljiva prostranost in nedosežnost nedoumljivega v človeku in svetu tudi razlog, da so se pesmi, podobno kot že v Arie antiche, pretežno ulovile v prepoznavno metriko, najpogosteje v petrarkovske sonete. Kot da bi bil strogi formalni okvir antenski krožnik za zaznave najsubtilnejših frekvenc (onstranstva) ali svojevrsten lovilec sanj, ki se sicer tako rade izmuznejo naši zaznavi. A pri tem velja poudariti, da obe primerjavi – tako tista iz bolj znanstveno-tehničnega sveta kot druga iz tradicije Indijancev (posredno pa tudi iz domače ezoterike) – ne sodita v izrazni svet Senegačnikove poezije. Ta je scela vraščena v evropsko kulturno-duhovno dediščino, pesnika nagovarja zlasti umetnost, ki jo v najsplošnejšem označujemo za klasično, izstopata obdobji antike in renesanse. Iz seštevka stroge forme in odbranega referenčnega polja, ki oblikuje tudi jezikovni izraz, se tokrat sicer poraja dostopna in nagovorna poezija, vendar s slabše vidnim osebnim pečatom. Pravzaprav se pesmi na več ravneh namerno odmikajo iz individualnega v univerzalno, s tem pa nekako bledijo v izraznosti, prepoznavnosti. Sploh v primerjavi z avtorji, ki so v našem prostoru prav tako razvijali klasične pesniške oblike, a so jih praviloma napolnjevali z markantnejšim individualnim izrazom.

Pogovori z nikomer so v svoji najgloblji podstati konceptualna zbirka, pesmi namreč vznikajo, kot nakazuje naslov, v dialogu. V najširšem smislu je to pogovor o minljivosti oziroma smrti, ki človeka navdaja s paleto občutkov, zlasti pa ga ohomota v opno skrivnosti, ki si jo ta poezija vztrajno, v določenih delih skoraj krčevito prizadeva predreti in doumeti (sprejemanja je tokrat nekoliko manj), a se pravzaprav lahko o njej vedno znova le nemočno sprašuje: »Zakaj si? Kje si? Kaj je to, da si?« ali »Od kod? Čemu?«; »Zakaj?«; »Tvoj obraz – le česa je oblika?« Zbirka seveda že v naslovu implicitno izziva k spraševanju … Je pogovor z nikomer še pogovor? Le samogovor? Z lastno minljivostjo? Lastno ničnostjo? Spoznavna skepsa je tudi sicer eno od torišč, kjer se v zbirki dogaja poezija, najsiloviteje takrat, ko vztrajni dvom skozi paradoks ovrže: »V nikjer, v nikdar se zrušijo stopnice. / In v hipu vse, kar veš, se razleti. / In res je to, da si in da te ni. / In jezik otrdi ti od resnice.«

Drugi in očitnejši konceptualni zaris se kaže v členitvi knjige na kar enajst razdelkov oziroma ciklov. Lahko jih razumemo kot svojske meditacije z raznolikimi izhodišči. Pogosti in intenzivni pesemski impulzi prihajajo, kot omenjeno uvodoma, iz sveta umetnosti – iz zakladnice likovnih, glasbenih, literarnih stvaritev. Takšen je na primer zlasti prvi cikel s povednim naslovom Galerija »zmeraj«, v katerem pesnik vstopa v dialog z deli Sandra Botticellija, Johanna Sebastiana Bacha, Pietra Bruegla Starejšega, Georga Friedricha Händla, Arva Pärta ali slikarke Nike Zupančič …, ter v tem pogovoru raziskuje presežno v umetnosti, ki ustvarja večnost: »Pero, črnilo, list. In tipke. Tipke … In ti. / Mogoče ni bilo dovolj za srečo, / kdo ve. A vendar se pogosto zdi: / iz tega si je spletla gnezdo večnost.« Vendar tudi v nadaljevanju umetniški vzgibi ne zamrejo; v pesmih prepoznavamo vedno nova imena velikih klasikov, bodisi izrecno bodisi posredno.

/…/

Ni komentarjev
Objavi komentar