Svinja o koruzi
Evelin sama v skladišču hipermarketa.
EVELIN: O, dragi moji, kako sem vesela, da ste prišli! I love you. Ich liebe dich. Zapela bom eno pesem, ki govori o ljubezni. Tisti stari, trdovratni ljubezni, ki je ne moreš pozabiti, če se še tako trudiš … O ljubezni, ki se zažre v vse celice tvojega telesa. (Zapoje.) »Takrat, ko so zvezde sijale za naju in ti si me objel …«
Iz oblačilnice se zadere Suzi.
SUZI: Evelin!
EVELIN: Kaj?!
SUZI: Obljubila si, da ne boš!
EVELIN (poje): »V tvojem objemu bila sem srečna, srečna, srečna …«
Suzi pride iz oblačilnice.
SUZI: Rekla si, da ne boš več te pesmi! Veš, da me spominja na njega.
EVELIN: Ja, in?
SUZI: Obljubila si!
EVELIN: Ne cmeri se. Bod srečna, da je šel. (Poje.) »Govoril si zaljubljene besede …«
SUZI: Nehaj, nehaj!
EVELIN (poje): »Prevaral si srce, moje naivno srce …«
SUZI: A si lahko tih?!
EVELIN: Haha, sori, saj ne bom več!
Iz oblačilnice pride Vera. Za njo počasi poklapano stopa Maria. Vera vrže Evelin in Suzi vsaki eno haljo.
VERA: Kaj se spet gresta? Halje gor in tišina obe. Da vaju ne slišim.
Evelin in Suzi si nejevoljno oblečeta halji. Potem vse štiri delavke vlačijo škatle z robo gor in dol, vozijo sem in tja ogromne poličnike na kolesih ter zlagajo gor in dol konzerve različnih velikosti. Evelin neha zlagati.
VERA: Kaj je?
EVELIN: Jaz moram nekaj povedat.
VERA: Aja?
SUZI: Zakaj moraš vedno ti začet govorit …
EVELIN: Ker sem se prva javila. Jaz sem Evelin. Evelin mi je ime in sem pevka. (Vera se zareži.) Ja, pevka sem, a prav? Zraven tega sem tudi plesalka in lahko sem tudi igralka, če hočem. (Vera se še bolj reži.) Ja, v redu! Trenutno delam v skladišču! Ampak samo začasno, dokler ne najdem boljšega!
VERA: Kar sanjej, punči. Ampak veste, kako gre … Sanja svinja kukuruz! Haha.
EVELIN: Nesramnice. Ne pustijo mi, da povem … Ja, okej. Delam v skladišču trgovine. In to ni kar ena navadna trgovina. To je ogromna trgovina. Res huge trgovina!
SUZI: Ogromna!
EVELIN: Ne prekinjaj. Kje sem bila? Ta trgovina je tako ogromna, da v enem tednu ne moreš prit peš z enega konca na drugega. Tako je velika, da moraš ob vhodu kupit zemljevid, sicer ne najdeš več poti ven.
SUZI: Supermegatrgovina!
EVELIN: Tako je ogromna, da ženske v njej rojevajo otroke, medtem ko čakajo na kruh, moški si morajo na novo obriti brade, starci se poslavljajo in odhajajo na oni svet …
SUZI: Ne, tista boljša beseda … Kako že gre? Tista beseda …
MARIA: Hipermegamarket?
SUZI: To, ja!
EVELIN: Sem Evelin in delam v skladišču. Ampak ne bom več dolgo. Ne bom se zataknila tukaj kot nekatere, a ne?
VERA: Si končala? Začni zlagat, konzerve se ne bodo same zložile gor.
SUZI: Petdeset škatel rdečega fižola za zložit!
MARIA: Država uvoza: Čile.
SUZI: Ta fižol je videl več sveta kot jaz.
EVELIN: Vsaka peška je vidla več sveta kot ti.
SUZI: Ko bom odprla svojo cvetličarno, bom pa hodila na razstave cvetja.
VERA: Boš, boš. Seveda boš. To je Suzi in že osem let dela v skladišču trgovine.
EVELIN, MARIA, SUZI: Hipermegamarketa!
EVELIN: Suzi špara denar za cvetličarno. Sovražim vrt in zemljo in polže.
VERA: Jaz sem Vera. Samo še par let do penzije, pa moram premetavat te preklete škatle. Križ me bo fental!
SUZI: Na komisiji so ji zavrnil prošnjo za invalidsko.
EVELIN: Saj ji nič ni.
VERA: Pritožila se bom. Celo življenje plačujem zavarovanje, zdaj se pa na stara leta matram s temi škatlami …
EVELIN: Eh, stara je najbolj živahna. In najbolj glasna.
VERA: A bejž.
MARIA: Vsak dan enako. Zlaganje, pakiranje, deklariranje. Odpiramo, režemo, premetavamo škatle gor in dol, gor in dol, gooor in doool. Nikoli konca. Ko že misliš, da je vse zloženo, ko si že skoraj oddahneš – bam! Ti že vozijo nove in nove in nove škatle.
EVELIN: Tale tukaj je pa ta fina! No, kar sama povej.
MARIA: Kaj naj povem? Da v resnici nimam pojma, kdo sem, kaj hočem in kaj bom delala čez pet let?
VERA: Isto kot zdaj boš delala, dragica. Kaj pa misliš. Maria je študentka.
EVELIN: O, ne. Je že diplomirala.
SUZI: Visoko študirana … Kako že? Magistra književnosti in literature?
EVELIN: Koza! Primerjalne književnosti in literarne teorije!
SUZI: Oprost.
MARIA: Želim si pisat. Rada bi pisala.
SUZI: Pisateljica! Kako nobel se to sliši.
EVELIN: Jaz ne rabim nobenga faksa, da delam tu. Ne rabim diplome, da znam gnile paradajze ven zbrat. Pa na vsak artikel eno nalepko stisnit – plok, plok, plok! Pa kimat šefici, ko nam pride težit.
MARIA: Hočem pisat. Moram pisat. Rada bi pisala o ljudeh, ki živijo posebna življenja.
VERA: Zarad mene lahko cel inventar popišeš. Grba bo vesela.
SUZI: Evelin se zna super prilizovat šefici.
EVELIN: Fouš si mi. Obljubila mi je napredovanje!
VERA: Napredovanje?! Jaz sem bila tukaj, ko je ona še čigumije Čunga lunga s sošolkami kradla. Jaz sem vodja izmene. Kakšno napredovanje ti je obljubila?
EVELIN: Ne skrbi, stara. Kmalu me ne bo več v tej luknji. Ne mislim se tukaj postarat in postat del inventarja! Hvala lepa.
SUZI: Regal ali čitalec kode?
MARIA: To bi lahko bila kratka zgodba: Kako sem postala čitalec kode.
VERA: Kaj če bi ve manj čvekale in več delale, a?! Tišina pa delat!
EVELIN: Stara je spet nataknjena.
SUZI: Danes bo spet dolga.
Delavke zlagajo robo. V skladišče pride kupec.
KUPEC: Se opravičujem …
EVELIN: Kaj bi tale spet rad …
KUPEC: Pardon, pardon …
SUZI: Kolikokrat vam moramo povedat?
KUPEC: Samo nekaj bi vprašal.
EVELIN: Ne zdaj, ne tukaj, ne nas.
VERA: Ta gospod sploh ne dela v skladišču.
SUZI: Gospod, vi ne delate tukaj.
VERA: Kdaj pa kdaj pride noter. Po pomoti.
EVELIN: Nezaposlenim vstop prepovedan!
KUPEC: Vem, vem. Saj razumem. Samo eno vprašanje, prosim.
SUZI: Gospod, ne morete bit tu.
KUPEC: Nekaj iščem že cel dan. A lahko vprašam, kje imate …
EVELIN: Ne, ne morete!
VERA: Ne moremo vam pomagat.
KUPEC: … kje imate ta nov grški jogurt z okusom japonskih mandarin …
EVELIN: Na svidenje!
KUPEC: … z marmelado iz švedskih godži jagod …
SUZI: Ne vemo. Pejte vprašat prodajalce.
KUPEC: … s semeni španskega sezama iz Andaluzije? Nobenega prodajalca ni nikjer! Nobenega! Čisto sam sem, izgubljen!
Vera, Suzi in Evelin kupca potiskajo ven.
VERA: No, pejte, pejte.
KUPEC: Vi ne veste, kako je to. Ko se zjutraj zbudiš in imaš en tak močan občutek, da bi moral nekaj opravit. Da imaš za ta dan določene nujne, neodložljive obveznosti, ampak se ne moreš spomnit, kakšne. V telesu čutiš en tak preplah, en tak alarm, ki te stalno opozarja, da ne boš zamudil, da ne boš zafrknil situacije, ti pa ne veš, kaj je tisto, kar je tko jebeno pomembno?! Kaj je tisto, kar bi moral nujno nardit čim prej, da bo to življenje imelo sploh kak smisel!
VERA: Obrnite se na informacije. Hvala lepa.
SUZI: Vse bo v redu, gospod. Pri nas dobite vse, kar si želite, kar bi si lahko želeli in kar bi bilo boljše, da si ne bi.
EVELIN: Visoka kakovost po ugodnih cenah in vse ostalo, kar lepo zveni.
VERA: Ker nam je mar!
Potisnejo kupca skozi vrata.
EVELIN: Mater je bil težak. Najbrž požre preveč jogurta.
SUZI: Hvala bogu, da smo se ga rešile.
VERA: Zdaj bi že kar vsaka stranka po skladišču stikala. To pa ne, dokler sem jaz vodja izmene!
EVELIN: Ne bo več dolgo ona vodja. Dobila bom napredovanje.
MARIA: Zaradi višine je ponoči spet sanjala nore sanje. Težko je spati na 5000 metrih. Močan veter se je celo noč zaganjal v šotor. Popila je čaj in pojedla kuhano jajce. Ni vedela, kdaj in kje bo na vrsti naslednji obrok. Ko je odrinila iz baznega tabora, se je na nebu svetlikalo na tisoče zvezd.
VERA: Maria?
MARIA: Razpihalo je oblake prejšnjega večera. Bila je jasna noč. V daljavi je lahko videla vrh, ki se je ponosno dvigal proti zvezdam.
VERA: Maria?! A si slučajno že vse zložila?
MARIA: Kaj? Ne še.
VERA (poda ji škatlo): Potem pa zlagej! Kaj se tale predstavla … Sanjarile bi in meglo mešale, kdo bo pa pošteno delal?!
MARIA: Se opravičujem.
Delavke zlagajo izdelke.
EVELIN: Čakte. A ne bi moral že zvonit zvonec za malco?
SUZI: Ja, ura je cajt.
VERA: Takoj bi rade malco. Ko sem jaz začela s službo, ni blo nobene malce. Zjutraj sem se nabasala z močnikom za cel dan.
EVELIN: Zakaj še ni zvonca?
SUZI: Kje je zvonec?!
EVELIN: Hočemo zvonec!
SUZI: Zvonec!
VERA: Tišina!
Zazvoni zvonec za malico.