Author Ime: KUD Sodobnost International

Peter Svetina v miselnih prostorih bralcev nedvomno nastopa kot izjemno ustvarjalno pisateljsko ime; če ne s svojimi pesniškimi zbirkami za odrasle, pa s številnimi odličnimi deli, ki jih je namenil mladim bralcem. Pesnik, pisatelj in prevajalec je mojster različnih literarnih zvrsti, žanrov in oblik, z (mladinsko) književnostjo pa se dolga leta ukvarja tudi teoretsko. Tako […]

Vsako mesto bi si zaslužilo predanega zapisovalca, če že ne kar več predanih zapisovalcev, pa vsekakor najmanj enega v vsaki generaciji. Avtorje kar najrazličnejših profilov na vseh točkah razpona med fikcijo in dokumentaristiko, ki bi ozaveščali njegovo bistvo, oblikovali njegovo samopodobo in ohranjali njegove zgodbe. Gre namreč za duha kraja, za vrednoto, ki v globalni

Maruša Krese (1947–2013) je v slovenski literarni prostor vidneje in v celoti (torej tudi založniško) vstopila s prozo, ne le s kratkoproznima zbirkama Vsi moji božiči (2006), za katero je prejela fabulo, in Vse moje vojne (2009), temveč tudi z avtobiografskim romanom Da me je strah? (2012), za katerega je prejela kritiško sito. Kot pesnico

Ta skrbno in natančno izdelana knjiga (kar je v zadnjem času pri nas že redkost) ni prav láhko branje; pravzaprav niti ni zgolj branje, temveč je prav toliko tudi gledanje, ogledovanje in potapljanje v impresivne vizualne podobe, ki jih je v knjigi precej in so delo Eve Mlinar. Tudi na vizualni ravni se torej srečujemo

V 20. stoletju se je odnos do umetniškega dela radikalno spremenil. Dela, ki so bila nekoč na ogled zgolj izbranim posameznikom, privilegiranim slojem ali na ekskluzivnih lokacijah, so se zaradi reproduktibilnosti in ubikvitete vključila v širši informacijski krogotok in postala, kot se reče, dostopna širšim množicam. Posledice tega so bile – tudi ali predvsem na

Roman Dušana Merca Slepe miši lahko beremo kot analizo in kritiko delovanja totalitarnega družbenega sistema in tudi kot analizo in kritiko značilno pasivnega, vase zaprtega slovenskega literarnega junaka ter hkrati stereotipnega Slovenca. Na prvi pogled se zazdi nekoliko nenavadno, da se avtor z vnemo posveti analizi ustrahovalnih metod in prirejanja montiranih procesov v socialističnem režimu,

»Monografija Slovensko gledališče v Trstu /…/ je najbolj celovit pregled gledališke dejavnosti Slovencev v Trstu in okolici od začetkov v letu 1948 do danes.« Tako se glasi prvi stavek na zavihku knjige, ki najbolje povzame težo in globino te publikacije. Bogomila Kravos se namreč fenomena gledališča v Trstu loteva na začetku, torej še pred pojavom