Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

Aleš Berger: Stavki za Markom

Sodobnost / Uncategorized  / Aleš Berger: Stavki za Markom

Aleš Berger: Stavki za Markom

Aleš Berger

 

Stavki za Markom

 

»Kdaj sva se prvič srečala?« se vprašam, ko začnem listati po spominih na prijatelja Marka Sosiča, ki je pred dnevi (3. 2. 2021) umrl, in bi jih rad nekaj ohranil. Kajti: zadnjega snidenja z nekom, ki je bil blizu, zadnjega telefonskega pogovora, ali mahljaja čez cesto, se po navadi dobro spominjamo in ga lahko natanko obnovimo, prvo pa je dostikrat zavito v gosto meglo; ‘lep čas je že tega,’ si rečemo, in: ‘saj takrat še nisva vedela, da bova prijatelja,’ za dolgo.

Ej, Marko, vidim te, na zimo 1988, kako zagnano koračiš – na bralnih vajah si bil še bolj tih in odmaknjen – po prosceniju Male drame s prižgano cigareto v roki in s »tekstom« v drugi in aranžiraš predstavo Zalezujoč Godota, pri nastajanju katere sva se po naključju srečala, a za zmeraj zbližala.

Napol anonimni režiser iz Trsta in amaterski dramaturg, na drugi strani mize pa igralski veterani Polde Bibič, Brane Grubar, Barbara Levstik; a najin začetni strah in trema sta bila odveč: odprtih rok so naju sprejeli, dobro predstavo smo naredili, še avtor, Drago Jančar, nas je bil vesel. Tudi časopisne ocene niso bile slabe, pritrjevalno jo je analiziral Jernej Novak, akademsko visokostno jo je odkljukal Andrej Inkret. V več sezonah je doživela  osemdeset ponovitev, posnela jo je televizija, še nekajkrat sem si jo šel ogledat in podoživljat skupne trenutke z vaj. Zmeraj znova sem bil vesel tvojega prebliska, ko si malo pred začetkom študija »obrnil« predvideno zasedbo in je Polde igral nebogljenega cagavca, Brane pa silaškega grobijana, kar je bilo v nasprotju z njuno igralsko tradicijo, a je bistveno pripomoglo k temni komičnosti predstave.

(Čez več kot dvajset let s Poldetom in Markom in Nelo sedimo v gostilni Legastja pri Medvodah; ko prihajajo na dan spomini, je marsikak iz tistih dni med njimi. – Še nekaj časa mine, pa govoriva z Markom za isto dolgo mizo na komemoraciji za velikim igralcem.)

Takrat nisem vedel, da pišeš, a kmalu potem si mi podaril svoj prvenec, zbirko šestnajstih novelet Rosa na steklu (1991). Zgodbe sicer ne premorejo enake izpovedne moči in jezikovne dodelanosti, a izpričujejo avtentičen pisateljski talent in voljo do fabuliranja; danes v njih razbiram skoraj vse téme, ki so te spremljale v pisateljsko zrelost: človek na meji, posebnež, drugačnež, milo dekletce s skoraj čudežno močjo. Zgodba Ovsene besede (že kar prva v knjigi) je prelepa, čarobna, najti bi morala pot v antologije.

Kako se je Marku v Primorskem dramskem gledališču godilo (1991–1994), sem izvedel šele iz knjige Tisoč dni, dvesto noči (1996), zelo neobičajne kronike let, ko je bil tam umetniški vodja. Kakšna neizprosna vivisekcija lastnih vizij, zaletavosti in zmot! In tudi ne zmeraj ljubezniva opažanja o vedenju gledaliških sodelavcev in o kvalitetah igralskega ansambla, a vse napisano s prepričljivo iskrenostjo, ganljivo prostodušno, kar z nekakšnim čudenjem nad nedoumljivimi, včasih naklonjenimi, drugič sovražnimi meandri življenja.

O knjigi sem pisal v Književne liste (16. 1. 1997) in zabeležil: »Marsikdaj se mi je zazdelo, da berem pravzaprav roman in v njem spremljam mladega junaka na poti skozi svet, ki ni čisto po njegovi meri, a je bil vanj poklican, da ga naseli s svojo čistostjo, naivnostjo in včasih tudi z neodločnostjo ali nepremišljenostjo.« Izbiral sem besede, da ne bi zapisal česa hujšega, a Marko mi jih je čez dobrih deset let po svoje potrdil, ko je v pogovoru z Andražem Gombačem (Primorske novice, 3. 7. 2009) dejal: »Včasih sem žal nedopustno naiven.«

Tako da se iz tistega časa spominjam predvsem treh imenitnih predstav Primorskega dramskega gledališča, ki so nastale po mojih prevodih (Zmagoslavje ljubezni, Volkodlak, Srečni dnevi) in jih je bil seveda tudi Marko vesel. In opazke v njegovi knjigi, za katero ne vem, s čim sem jo zaslužil, namreč da sem (str. 33) »prvi človek v Ljubljani, h kateremu bi stopil po poklicni ali prijateljski nasvet«.

(Vidiš: sem vedel, saj si mi povedal, pa sem pozabil in zdaj spet vem, saj mi je Miroslav ravnokar (24. 2. 2021)  poslal izrezek iz Primorskega dnevnika, v katerem je obujen spomin – s fotografijo vred – na tvojo morda prvo režijo, ko si pozimi leta 1983 na odru Sirkovega doma v Križu z mladimi zagnanci postavljal priredbo Queneaujevih Vaj v slogu, ki sem jih bil prevedel; torej sva bila nekako »na zvezi« že tedaj!)

Tudi o svojih dnevih in letih, večerih in sezonah v Stalnem slovenskem gledališču v Trstu si si delal zapiske (in sploh je bil dnevnik tvoja priljubljena oblika izražanja), a nisi se mogel (utegnil?) odločiti, da bi jih zaokrožil, dokončal. Je bilo preveč grenkobe v njih? O valovih nerazumevanja, ki so pljuskali vate, ko si se kot ravnatelj odločil za italijanski prevod dialogov na ekrančku nad odrom, sem izvedel iz tvojih intervjujev in me je bolelo, da so prihajali predvsem z naše, slovenske strani; tisti, ki se najbolj zavzemajo za dialog, imajo dostikrat figo v žepu in to si, svetovljan, bridko občutil.

(Jeseni leta 2017 si bil nekaj mesecev v Parizu. Tudi tam si pisal dnevnik, poln občutenih opazovanj in vtisov. Sproti si ga objavljal v časopisu in še pred natisom prijazno pošiljal prijateljema romanistoma, privilegiranima bralcema Jaroslavu in meni. Če se prav spominjam, si še pred kratkim omenjal, da ga pripravljaš za natis. Bilo bi vredno, zdaj še posebej. Dosti reči ostane torzo, vse pa ne bi smele.)

Najino prvo delovno srečanje s Kosovelom je spremljala čudna konstelacija, ob kateri sva bila nemočna. Interpret Srečkovih pisem, ki sem jih sestavil v monodramo z naslovom V meni, prevrat in si jo ob obletnici pesnikovega rojstva režiral v sežanskem Kulturnem domu, je preživljal težke in burne dni, kar se je poznalo pri njegovi zbranosti na premieri (17. 3. 1994) in ob odpovedi (nenadna obolelost) gostovanja v Cankarjevem domu. Mislim, da je uprizoritev (pri vsej energiji, ki si jo vložil vanjo) doživela le eno ponovitev, kar je bilo precejšnje razočaranje za vse, a zate najbrž najbolj.

(Pač pa je monodrama čez dve leti v tvoji režiji doživela televizijsko podobo, za katero malokdo še ve. Tudi  sestavki v tvoj spomin je niso omenjali. Takrat si me vabil, naj sodelujem v prizoru, kjer so nastopili slovenski pesniki, nekje na Krasu, se mi zdi. Malo iz lenobe, malo iz skromnosti – ‘saj nisem pesnik!’ – nisem šel tja. Ostaja pa mi fotografija z ljubljanskega kolodvora, ko je na snemanju padla zadnja klapa in smo na njej ti, Aleks Peršolja in jaz, fotografija na dnu bog ve katerega predala, a v še živem spominskem prekatu.)

Z Balerino, balerino (1997) si se, potem ko si, močno preizkušan, zapustil novogoriški teater, odločno oglasil v drugem mediju, v prozi. /…/

Ni komentarjev
Objavi komentar