Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Tina Kozin: Nebo pod vodo (Igor Divjak)

Sodobnost / Uncategorized  / Tina Kozin: Nebo pod vodo (Igor Divjak)

Tina Kozin: Nebo pod vodo (Igor Divjak)

Igor Divjak

 

Tina Kozin: Nebo pod vodo.

Maribor: Litera. 2020.

 

 

Tina Kozin si je v zadnji pesniški zbirki izbrala težek motiv minevanja, odtekanja in razhajanja, torej nečesa, kar je v konkretni stvarnosti težko določljivo, pa nas vendar v temelju opredeljuje in je povezano s skrivnostjo življenja samega. Že naslov Nebo pod morjem, v katerem je zajeta problematika odseva, napove, da se bodo te pesmi gibale po robu, kjer se resnično stika s prividnim in kjer se, fizikalno gledano, odbiti fotoni razblinjajo v entropijo druge strani, ki ostaja znanstveno neulovljiva in, zdi se, za vedno izgubljena. Zato je ta poezija, ki skuša uloviti delček nečesa, kar prehaja prek meje zrcala, v jedru idealistična. Obenem pa je tudi abstraktna in neoprijemljiva.  V spremni besedi Aljaža Krivca izvemo, da je za pesmimi boleča osebna izkušnja, a iz samega branja je ta težko določljiva, tudi kakršni koli obrisi konkretne stvarnosti so zabrisani.

Ta poezija noče biti niti metaforična niti metonimična, dosledno se izogiba obema principoma, kar včasih deluje nekoliko preveč racionalno, na nekaterih mestih govor pesničinega subjekta spominja na znanstveni opis. V času, ko znanost rada mitologizira in za svojo promocijo uporablja cenene marketinške trike, saj morajo znanstveniki in znanstvene ustanove preživeti na trgu, je to ena izmed legitimnih možnosti poezije, saj, paradoksalno, omogoča treznejše soočenje s svetom.

Pesničin glas ni avtoričin. Lahko ga razumemo kot splošen ženski glas, ki nagovarja drugega, predvsem moškega in njegovo duševnost, izpostavljeno minljivosti. Že na začetku zbirke to poudari z verzi »tvoje staro telo / je / prekrhko, da bi ga ovila z jezikom / tvoje roke preveč / tresoče se, da / bi segle v besede in tam obstale drugače«. Telo moškega, kateremu pesničin subjekt govori, je torej blizu izteka bivanja, na robu drugega sveta, kraj in čas, kjer ta nagovor poteka, pa je splošen, lahko bi rekli mitološki, v svoji materialnosti nestabilen in relativen: »ovita v zmuzljive, hipne pene / : brutalna moč / ves čas / premika meje / obale.«  Zato je ta moški lahko kateri koli slehernik v soočenju s svojo minljivostjo. Meja, kateri se približuje, in prostor, ki se mu razpira, pa ne more biti nič drugega kot praznina.

Materialni označevalci v pesmi izgubljajo navezavo na referenco, identiteta nagovorjenega slehernika se zabrisuje. Zato je tudi njegovo ime nekaj arbitrarnega. »potem: / po-zabila je njegovo ime – vanj / pa je pospravila / vse / besede«. S tem ko druga oseba ne pozna več imena tega moškega in njegovo ime nima več pravega pomena v družbenem kontekstu, ta ostane izpostavljen samoti. V nekaterih pesmih niti nagovor drugega kot moškega ni več določljiv, čeprav moški spol večinoma prevladuje. »ne / več ženska (ali moški) niti spet otrok, prej / ataka(ma) izgub in izgubljenega duha«.  Še najbolj zanesljive koordinate tega brezprostorja so besede, ki so v čudnem, sinestetičnem razmerju do elementarnih čutov. »Še je vonj, ki ga deli z vsemi, in beseda / se od njega odbije / in zareže v naše / tišine.«

Jezik je tisti, ki vodi bralca skozi pesmi. Veliko je glagolov prehajanja, zanikanja in nedogajanja ((b)risati, zdrobiti, ne premakniti, ne moči premakniti, rešetati, zaliti, pršiti, spodnesti, prepletati, zapletati, pozabiti, razleteti se, presihati, rezati), pa tudi brezsnovnih samostalnikov (odsev, besede, razpoke, dimenzije, zvoki, gladine, globine, dezorientiranost, šumenje, reža, pora, rob, tihotnost), nekaj manj je pridevnikov, ki označujejo minljivost (preperel, neviden, negiben) …   Zaradi tega je celotno dogajanje pretočno in se sproti zabrisuje. Osrednji element te poezije je voda, ki se preliva tudi v druge elemente ali se z njimi stika: »jezero / ne bo več presahnila: vsa / gosta, negibna svetloba / se od nje odbija«. Ali pa: »on ni več ribnik, nad katerega bi se sklonila in, / v njem opazovala / svoj odsev«. Voda, ki vsakič znova spolzi skozi prste, lahko zamenja tudi ustaljeno spolno oznako; tako avtorica o morju govori v moškem spolu: »morje / je zdaj nemiren, nepovezan- / ost gladine in globine, / trk tokov.«

Avtorica spretno raziskuje jezikovne možnosti in različne govorne perspektivične lege. /…/

 

Ni komentarjev
Objavi komentar