Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

Vinko Möderndorfer: Čuvaj sna (Manja Žugman)

Sodobnost / Uncategorized  / Vinko Möderndorfer: Čuvaj sna (Manja Žugman)

Vinko Möderndorfer: Čuvaj sna (Manja Žugman)

Manja Žugman

 

Vinko Möderndorfer: Čuvaj sna.

Ljubljana: Cankarjeva založba, 2020.

 

Vinko Möderndorfer, vsestranski umetniški ustvarjalec, ki se pod svoja dela podpisuje kot radijski, filmski, gledališki, tudi operni in televizijski režiser, pesnik, prozaist, dramatik in esejist, je prejemnik številnih prestižnih nagrad, ki slovensko (in tuje) kulturniško rastje nenehno bogati s temeljnimi vprašanji človekovega bivanja in smisla. V letu 2020 so njegove nove pesmi našle prostor med platnicami knjige Čuvaj sna.

Pesniška zbirka Čuvaj sna je razdeljena na štiri enote, Dom, Sestaviti čas, Balade in Postelje, te pa obsegajo različno število daljših ali krajših pripovednih pesmi, ki so nerimane in ohranjajo avtorjev dramatično-romantični pogled na svet. Upesnjena izrazito intimno refleksivna govorica se giblje od osebnega, posameznega k splošnemu, občečloveškemu. Sledimo Möderndorferjevi avtopoetiki, ki jo vsebinsko gradita eros in tanatos. Pri jeziku je opaziti kontinuiteto zanj značilnih pesniških postopkov, saj piše v modernistični maniri z opuščanjem ločil in velike/male začetnice. Iskreno, neposredno, brez zadržkov in sramu predstavlja ljubezen in spolnost. Ljubezen je obarvana s svetlimi in temnimi toni. Je lepa, ko vzvalovi, in usodna, ko usahne. A četudi izgubljena, je vedno znova kakor pesem vredna spominjanja in obujanja.

Uvod v zbirko predstavlja pesem Skopni, v kateri je upesnjena tema minevanja, ki se vije skozi celoten nabor izbrane poezije. Govorec v verzih niza pesniške slike, ki se dotikajo drugega, in s kazalnim zaimkom v hipnost ujame tudi bralca. Iz dvorane, kjer se čutimo kot del publike, se pomakne k leporečju, ki skopni, k tvoji roki »na mojem čelu«, ki je le odtis trenutka. Iz drobnih podob z večkratnim in vztrajnim ponavljanjem glagola skopneti stopnjuje učinkovitost izraza in srhljivega občutenja minevanja oziroma prehajanja iz življenja v smrt do zapisa »vse skopni«, a »še najmanj sneg«.

Zbirka je nagnjena k umirjeni, molovski tonaliteti in zelo čutna. Prvi razdelek, Dom, je vezan na družino, drugi, Sestaviti čas, je ljubezenske narave, zadnja dva, Balade in Postelje, pa predstavljata razmislek o smislu ljubezni, razočaranju in smrti. Posamezne pesmi so zgrajene kot zgodbe, kot zaokrožene celote ali bolje doživljaji, ki dopuščajo misel na morebitno avtorjevo doživetje. To bi lahko bile tudi zgodbe, namenjene uprizarjanju na odru, saj so krojene z uvodom, jedrom in zaključkom. Po obliki so svobodne, motivno-tematsko pa, kljub temu da vsaka zase nosi svoja čustva in živi svoje življenje, vendarle čvrsto sestavljajo celoto in ji dajejo novo vsebino, ki jo sklene zaključna pesem.

Peter Kolšek je v spremnem besedilu k zbirki Predanost (2018) zapisal, da se Möderndorfer generacijsko, vsebinsko in oblikovno giblje med Cirilom Zlobcem in Ivom Svetino. Kakor v Zlobčevi so tudi v Möderndorferjevi poeziji prisotna občutenja obupa, strahu in nemira. Odnos do spolnosti je svetinovsko sproščen, saj le-ta ni samo nakazana, ampak je tudi polna konkretnih podob. Pri predstavljanju telesnega (z)bliž(ev)anja je pogosto zelo neposreden, bralca pa z iskrenostjo in mestoma z iskrivim humorjem ter prepričanostjo v dajanje preseneti, v Čuvaju sna na primer v pesmi In poljubi 1979, ko je brati »v živalskem vrtu ti ližem vrat / in žirafa naju začudeno gleda / pri kačah kjer ta deževni dopoldan ni nikogar / ti grem spodaj s kazalcem / in iščem pot pod hlačkami«. Möderndorferjeva poetika je prežeta z dvomi, strahom in neizpolnjenostjo, kar se nekoliko bolj poudarjeno kaže v zadnjem razdelku Postelje, v pesmi Ko si vstala s postelje »telo pove prej / da si odšla / kljub temu / da si se vrnila«, hkrati pa popolnoma razumsko odpravi občutek poraza oziroma konca, saj se ob ljubljeni v pesmi Z obema rokama si segla v moje življenje zaveda, da je gazela »in da zagori(š) hitro kot blisk čez pokrajino«. Skozi ljubezenske pesmi je opaziti, da se je valovanje erotičnega naboja preteklih pesniških zbirk v slednji bolj umirilo in se pomaknilo v ozadje. Po Kolškovih besedah velja za Möderdorferjevo poezijo, da je »zlobčevsko predana in fatalna«. V zbirki Čuvaj sna se sicer kažejo odtenki vdanosti v usodo in odsotnost upanja, vendar velja dodati, da je tudi ta odsotnost neke vrste upanje. V zbirki upesnjene ljubezenske zgodbe se s svojo minljivostjo in neizpolnjenostjo odstirajo kot reminiscence na avtorjeve pretekle zbirke, kot so Tavanja (2010), Dotikanja (2015), Razhajanja (2007), Nimam več sadja zate (2011), Kot belo, kot ljubezen (2015) in druge, vendar so odtenki razhodov in koncev morda najbolj navzoči, pristno in doživeto izrisani ter nadgrajeni prav v zbirki Čuvaj sna. Tudi po avtorjevih besedah so razhajanja »mogoča šele v zrelosti, ko se ljubezni dotakne spoznanje smrti«, in so tudi postelje poimenovane kot postelje nenehnega slovesa (Postelja) ali »poslednje, kar si zapomniš / namesto rjuh mrtvaški prt / namesto naju sladka sladka smrt« (V moji postelji). Še posebej četrti in hkrati zadnji razdelek zbirke prinaša spravljenost pesniškega subjekta z ljubezenskim nihanjem, spomini, z nedokončanostjo neke ljubezni, poslavljanjem in ne nazadnje tudi s samim seboj. Mnogo bolj se zdi, da je občutje minljivosti in nedokončanosti pojasnjeno docela umirjeno, razumsko in dokončno, saj v pesmi Vsaka ljubezen ljubezen »je in zato mine / mine zato ker je«. Pesmi se pojavljajo kot nekakšni zapisi predstav o tem, kaj ljubezen pravzaprav je in kako jo človek (ob)čuti.

Ljubezen se vedno znova zgodi in se vedno znova razblini. Zapisana ostaja v praznini in bolečini, vendar govorec ne ostaja brezbrižen, ampak je še vedno zavzet za ljubezensko čustvovanje, naklonjen ljubezni. Ljubezen v pričujoči zbirki je brezkompromisna in predana. /…/

1 Komentar
  • Sonja Koranter

    Odgovori 9. april, 2021 4:37 pop

    Ljubezen je, četudi nima imena, s katerim bi zaobjeli vse. In prav zaradi tega jo sooblikujejo pesniki in pesnice, ji dajo ime. In ne pozabimo, tudi svoje srce in telo. Od Visoke pesmi dalje živimo ta občutek pripadnosti drug drugemu, tako se včasih najde pesnik, ki to brezkompromisno pove. Pojavljajo se slike, nastale iz besed – svet postaja mil in lep.
    Eros in Tanatos sta samo dva obraza istega kovanca, pečat neponovljivosti.
    Zato berem pesmi, stare in nove, vse so samo večnost, ki je človek ne zna živeti..

Objavi komentar